dare.likar@siol.net

Arhiv za December 2011

Dare vošči … spet !!

29.12.2011 · 18 komentarjev

Na blogu sem prvič voščil in zaželel vse čim lepše in čim boljše vsem daleč naokoli, pred petimi leti. To je bilo čisto enostavno. Saj poznate. Sreče in zdravja pa take kar se le da univerzalne stvari, ki pač morajo pasti na plodna tla. Naslednje leto sem zadevo že moral vsaj malo drugače zastaviti. In naslednje spet in tako naprej.
In kaj zdaj po petih letih!? Kako bi vam voščil na nek izviren, ne že stokrat ponovljen način?!

Seveda, da ne bo pomote, še vedno vsem želim sreče in zdravja. Tistim, ki počnejo dobre in prijazne stvari ga želim zato, da bodo lahko svoje delo nadaljevali, tistim ki tu okoli otresajo svojo sitnost pa zato , da bodo zmogli enkrat usmeriti svojo energijo v pravo smer.

Še najbolj od vseh pa mi je dal misliti možakar v oštariji. V bistvu eden od mnogih podobnih. Eden od milijona njemu enakih.
»Porkaduš!« je rekel » kako je šlo to leto naglo mim!«

Viš hudiča, sem si mislil, pa res! Zaradi tega, ker bi si model lahko mislil, da ga malo zezam, nisem hotel povedati modrosti, ki sem jo izumil ravno za take trenutke. Ponavadi namreč zavračam jamranje o tem, »kako le čas beži!« Moj izrek pa se glasi:

»Ni toliko važno kako hitro je leto minilo, kot pa to koliko si v tem času naredil in doživel!«

Tukaj bi seveda z veseljem naštel kaj sem jaz doživel. Spet bi našteval uspehe najinih otrok, govoril bi o vnučkih, kako smo se s kolegi šli kulturo, muziko in podobne reči. Zagotovo bi tudi ugotovil, da s tem koliko sem v tem letu naredil nisem niti slučajno zadovoljen. Ampak to so vse poglavja drugih zgodb. Predolgih za čisto navadno novoletno voščilo.

Torej, dragi blogerski kolegi, ljubitelji kulturnega ustvarjanja, bralci, komentatorji in naključni mimoidoči.

ŽELIM VAM IN NAM … DA NE BI ČEZ ENO LETO OB KAKŠNEM ŠANKU JAMRALI, DA JE LETO 2012 MINILO, HKRATI PA O TEM LETU NE BI IMELI ČESA POVEDATI!

srečno! Dare

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

BOŽIČ

23.12.2011 · 39 komentarjev

Če si človek ni ravno na »ti« z religijo, še manj pa si je blizu s cerkveno ustanovo, mislim s tisto, ki je najbolj močna v naši okolici, potem je mogoče malo čudno, da si zaželi nekaj povedati ravno o božiču. Pa vendar, razmišljal sem danes ravno o tem. Odmislil sem čisto vse povezave s prepričanji in načeli, pozabil sem na božičke s kokakolo in se preselil s svojimi mislimi v nek čisto drugačen svet.

Tam v tistem času je bil božič čisto navaden dan. Hja, menda je bila komanda takšna, da je moral biti to dan, ki se ni smel razlikovati od drugih. Po radiu niso šestdesetkrat v enem dnevu zvončkljali džingl belsi in ni se vsaka druga pesem imenovala meri krismis. Še najmanj mogoče in pravzaprav docela nevejetno je bilo, da bi na radiu ali televiziji slišali sveto noč. Enkrat sem slišal sosedo, ki je napol šepetaje razlagala svoji opravljivo informativni babji družbi, da je kasno zvečer slišala sveto noč na neki radijski postaji. Mislim, da je bilo govora o radiu Luksemburg.
»Vam povem!« je povedala« prav lepa je bila!«
V njenih besedah je bilo čutiti nekakšen pokroviteljsko spravljiv poudarek. Kot bi gospa hotela , mimogrede soseda ni hodila v cerkev, pokazati strpen, prijazen pogled na te stvari in dopustiti, da se tafarovškim pa le dovoli, vsaj enkrat na leto, da jim po radiu zagodejo eno njihovo.
Na vsak način, bilo je že iz same debate in iz pogledov, ki so švigali levo in desno, kot bi hoteli preveriti, če je zrak čist, slutiti, da je bila tista sveta noč pa res ena resna in delikatna zadeva.

Kraj tudi ni bil okrašen s petintrideset kilometri kitajskih lučk, lampijonov in napisov razpetih čez cesto. Ne, kje pa! Tisti boren okit, ki si ga je krajevna takrat privoščila, ni prišel v poštev za ta dan. Šele dan po božiču so delavci na placu postavili smreko in nanjo obesili par papirnatih okraskov.
Na televiziji ni bilo ničesar kar bi vsaj malo nakazovalo na praznik. Na edinem programu so črnobeli deci blebetali svoj vsakodnevni tralala o revoluciji, delavskem samoupravljanju in podobni dolgočasni šari. Niti sluha o rdečih, bradatih možicih in Rudolfu s svetlečim nosom.
Seveda tudi ni bilo misliti, da bi bil takrat božič dela prost dan. Lepo so naši tastari vstali ob petih in odšli na šiht. Otroci pa v šolske klopi. Nekateri, tisti najbolj korajžni in vzdržljivi, so šli opolnoči v cerkev in so potem zjutraj zehali v šoli kot konji. Mislim, tisti ta nilski.
Včasih je kakšen od njih dobil zaradi tiste polnočnice tudi ukor ali opomin. No, pa je vendarle na tistem ukoru pisalo, da je to zato, ker je tako pozno hodil po Fari. Bili so pa takšni primeri bolj redki. Zagrizen šolnik je pač na tak način ponagajal otroku, ki ga je imel že tako ali tako na piki, zraven pa je še malo potešil svojo ozkogledo prepričanje.

In tako je oblast ukrotila božičnega duha. Iz praznika je naredila sivo sredo, ki je bilo takšnih vsako leto cel kup.
No, vsaj mislili so menda veljaki, da je tako. V resnici pa so tovariši božič le nagnali s puste ulice in ga spravili na toplo, v hiše, med ljudi. Otroci in stare mame so tam čakali nanj. Strogi očetje so zanj naredili prijaznejše obraze in mamice so ga pričakale z orehovo potico.

Pa v bajtah tudi ni bilo posebne okrasitve in bleščave. Smrečica v kotu je bila v bistvu vse . Na njej so viseli raznobarvni balončki in ata je vsake toliko za nekaj minut prižgal lučke. Spomnim se, da jih je svetilo le osem ali devet. Teta jih je kupila stari Gorici in so bile drage kot žafran.
»V katoliški drogeriji!«! je poudarjala. Tisto je morala biti neka fensi štacuna, saj so imeli polno takšnih finih reči, ki pa so bile kar po vrsti drage kot hudič! Pa katoliško gor ali dol. Bogve če je natančno vedela koliko dni ali tednov je klekljala za tistih par pisanih lučk. Ja, smrečica je bila jako važna. Treba je tudi vedeti, da je bila smrečica v resnici božično drevesce. Pri sosedu so imeli čisto podobno, vendar se je tam reklo »novoletna jelka«! Vendar pa, to je treba omeniti, mi smo imeli pod njo seveda jaslice. Pred hlevčkom, kjer sta bik in osel merkala malega Đizusa je v majhnem glažku gorel žegnani ogenj in vse je dišalo po prazničnem večeru. Aja, in večerja je bila takrat dobra. Pa se ne spomnim prav natančno kaj je mama dala ponavadi na mizo. Verjetno pohane zrezke in skledo pireja. In potico na koncu. Dišečo in voljno.

Za poseben praznični vonj pa je spet poskrbela predvsem teta Angela. To je bilo pa zares njenih pet minut. V plehnato smetišnico je iz peči nagrebla malo žerjavice, nanjo položila suho oljčno vejico in majhen kristal kadila. Tisto reč je kupila, kakopak, v katoliški štacuni. Zadišalo je na prav poseben način. Potem je v spremstvu cele družine, razen atija, ki je sedel v dnevni sobi in namesto mire kadil filter jugoslavija ter nekaj mrmral sam pri sebi, začela svoj ritual s procesijo po hiši. S tisto rečjo, ki se je cvrla na žerjavici smo vstopili v vsako sobo v bajti posebej. Tam je teta Angela na hitro odžebrala nekaj verzov molitve. Poleg ustaljenih molitev pa je imela naštudirane tudi čisto svoje uroke, ki so s svojim zločestim zvenom in zame skrivnostnim pomenom zagotovo obvarovali vsako kamro, hodnik in sekret pred vsem hudim za vsaj eno leto naprej.

Ko so bili opravljeni vsi obredi nas je otroke kdaj pa kdaj še malo silila , da zmolimo kakšen krajši komad a je ponavadi kmalu obupala. Tudi s petjem nismo ravno razturali. No kakšno smo le spravili skupaj, teta Angela pa je takrat ponosno opalila svoj cvileči solo.

Večer se je končal z igranjem. Pod smrekico je bilo vedno kakšno darilo z družabno igro. Pa magari človek ne jezi se! Premetavali smo takrat dve ali tri ure tisto kocko in bilo je zabavno! Zelo! Toplo je bilo in mirno. Toplota, ki je polnila hišo mi je še dolgo pozneje ostala v spominu. Iz majhni peči čisto blizu naših glav, je dišala po bukovem lesu in nas objemala s prijazno mirnostjo.

In danes? Božič je danes pisan in glasen. Nanj so obesili vse česar takrat ni imel. Ves ta okit in pomp so podeseterili in napihnili . Prodali so ljudem stokrat po tistih osem lučk in iz vseh zvočnikov hkrati vojska grl drdra svoje svete noči. Zkozi okna, ki so takrat kazala le pusto in temno zimo, sili v hiše cela gora navlake, ki bo naslednji dan polnila smetnjak.

Ja, čudno je, da grešnik kot sem, razmišlja o ničemer drugem kot ravno o božiču. Ja, pa ravno to mi bezlja po možganih. Ima me, da bi poiskal tisto plehnato smetišnico! Ne, ne, pa tega ne bom storil. Pa saj niti žerjavice nimam odkar me grejejo položnice. Bom pa naredil nekaj drugega. Pridružil se bom svojim puncam doma pred tevejem. Tam bodo sigurno prikazovali družinski film, ki je verjetno zmagal na vseameriškem prvenstvu v patetiki. Pogasili bomo odvečne luči in pustili goreti samo tiste na smreki. In spustili bomo žaluzije. Čisto dol!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Malo kulture!

17.12.2011 · 32 komentarjev

Zadnje čase v debatah, tako gostilniških, šihtnih in internetnih prevladuje politika. Tudi če to ni namen druženja in kakšen od udeležencev na začetku celi odločno zatrdi, da »danes o teh stvareh pa ne bomo govorili« , besede slejkoprej nanesejo na to. Tudi mene je nekajkrat še kar močno potegnilo notri. Tako v komentiranje, analiziranje, kot tudi v pravo neskončno zgodbo o pritlehnem dogajanju in temačnih zarotah.
Trdim tudi, da debata o politiki, če je vsaj za silo pametna, ni nič slabega. Vseeno pa moram kdaj pa kdaj pritrditi ugotovitvam, da se ne splača, da ni vredno, da ne moremo nič storiti. Pritrditev, ki je malo resnica, malo vdaja, malo pa ugotovitev, ki zelo blagodejno deluje na ljubi mir.

Še najbolj pa se nam pokaže ničvrednost in beda tega segmenta življenja takrat, ko se ukvarjamo s kakšno lepšo veliko bolj dragoceno rečjo. To je lahko marsikaj. Lahko se ukvarjamo z rekreacijo. Lahko kakšno nedeljsko jutro pobegnemo vlažni dolinski megli in jo gremo pogledat kako zgleda z vrha in kako drugačen zrak je tam zgoraj.

Lahko nam popestrijo konec tedna obiski otrok in veselje ob vsem kar so se v zadnjih dneh naučili vnuki. Novih, čisto samo njihovih besed in neponovljivih kretenj in navihanih grimas.

Lahko pa se ukvarjamo s kulturo. Kultura je, če spremljamo zadevo v medijih, tudi precej prepletena s politiko. Politika odloča kaj bomo davkoplačevalci plačali. Koliko baletnih ansamblov bo dobivalo plačo iz proračuna in koliko izidov knjig bo sofinanciralo kulturno ministrstvo. Tako tudi kdaj pa kdaj kakšna skupina umetnikov protestira pred svojimi dvoranami ali pa nekaj pisateljev izstopi iz pen kluba.

Jaz sebe ne morem označiti kot strašansko kulturnega človeka. Pravzaprav moram priznati, da je na nek način ravno nasprotno. Nikoli v življenju, na primer, še nisem poslušal opere. V živo! Cankarjev dom sem videl od znotraj samo enkrat, na ogledu s svojimi sošolci. Od vse kulture sem bil takrat deležen samo slik, ki so bile razstavljene v preddverju, v Galussovi dvorani pa je majster uglaševal čembalo.

Vendar pa se mi je zadnja leta začela dogajati kultura na nekem čisto drugem nivoju. Verjetno gre za malo nižjo stopnico, ki pa ima krasno lastnost, da ni tako zelo podrejena uradnim institucijam. Zelo malo stane in cunje, ki jih kupujem v svojem osebnem butiku z imenom MANA za te dejavnosti čisto ustrezajo.

Sicer za naše recitale, branja in gostovanja vedno pravim, da morajo biti količinsko zelo zmerna. To pomeni, da kljub temu, da sem začutil v tem veliko veselja, nimam nobene želje vsak teden ali štirinajst dni kje prebirati svoje, včasih zaradi scenarija celo ene in iste zgodbice. Kljub temu ali pa zato, ker je bilo dogajanje precej raznoliko, lahko za letošnji december rečem, da sem z njim res zadovoljen.

Začeli smo z RIS om in z gostovanjem v Kobaridu.Tam smo nastopili s svojo predstavo, ki smo z njo lani premierno nastopili v Antonijevem rovu, turističnemu delu idrijskega rudnika in ki ima za rdečo nit in glavno témo idrijske rudarje. Naslednja naša zadeva je bila predstava v Šebreljah. Kolegica Ivana Gantar, ki je skupaj s svojo vnukinjo vodila program, je napisala scenarij, poleg idrijskih literatov pa so nastopili še pevska skupina Vedrina, šebreljenski otroci, glasbeni duet in predtsva je maksimalno uspela.
Poleg naših nastopov pa mi posebno veselje pomenijo prireditve, ki jih kar pridno organizira idrijska knjižnica ali klub idrijskih študentov. Gre za predstavitve avtorjev novonastalih knjig ali pa gostovanja znanih umetnikov kar tako.
Prvi v vrsti je bil profesor Kavčič, ki je predstavil knjgo o J. Mraku, idrijskemu Leonardu da Vinciju. Knjiga sicer ni leposlovna, ima pa zagotovo v svojem žanru in posebno za Idrijo neznansko veliko vrednost, predvsem pa je nedvomno visoko strokovno in natančno napisana in opremljena.
Bolj literarna, predvsem pa krasna, profesionalno izvedena predstava je bil nastop igralke Saše Pavček. Ne vem več točno ob kakšni priložnosti, nekaj v zvezi z nekakšnim bralnim tekmovanjem, so predstavo organizirali, vendar zlahka trdim, da je bilo to nekaj najlepšega, kar sem v glede kulture in umetnosti doživel. V zadnjih časih ali nasploh! In če bi mi kdo pred dvajsetimi leti rekel, da bom kdaj eno uro skupaj poslušal poezijo ob glasbeni spremljavi … in da bom ob tem navdušen!?!

Prejšnjo soboto sem zaradi svoje komajkaj kulturne muzike zamudil Gorana Vojinovića. Not good! No pa drugič-
Zato pa sem sinoči prisostvoval nečemu, kar sem res z veseljem pričakoval. S svojo novo knjigo se je predstavil Tomaž Kosmač. Knjige sicer še nisem cele prebral, vendar sem ob prebranem dojel, da je stvar res »taprava«. Seveda spet gre za jasno, iskreno in učinkovito pripoved. In prav takšni so pisateljevi odgovori in ugotovitve na intervjuju. Da sva se z avtorjem in njegovo boemsko družbo dobila pozneje na akademski debati v kavarni pa tudi ni kar tako nekaj.

link

No, kaj naj rečem. Tako je to z mano. Včasih sem nogometni navijač, drugič zaigram kakšno narodnozabavno polko in danes zvečer grem na Parni valjak. Kljub tem mojim aktivnostim pa najdem veliko lepega tudi v kulturi in se veselim teh dogodkov. Na našem nivoju in včasih v zelo majhnem krogu ljudi. Največkrat brez politike in mučnih debat, po drugi strani pa z vsaj minimalnim zavedanjem, da je tudi to droben boj za nekaj dobrega, za lepo slovensko besedo in prave stvari nasploh.

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki

RAVNOTEŽJE

11.12.2011 · 54 komentarjev

Dejstvo je, da sem se zadnje čase malo ustrašil za svojo podobo. Za svoj imidž bi mogoče lahko rekel. Na dogodke, na trditve, na komentarje sem reagiral tako, kot sem pač razmišljal. Moje razmišljanje, o tem ni da bi govoril, nikakor ne uspeva vedno biti vedno umirjeno. Pogosto rečem pač kar mislim tisti trenutek. To se dogaja zato, ker sem pač po naravi »premalo« preračunljiv, še bolj pa zato, ker naivno pričakujem, da tudi za besedami drugih ljudi ni nekaj čisto tretjega in vse izrečeno ni samo krinka ali v skrajnih primerih celo šifra za druge pomene.

Najslabše kar se človeku lahko zgodi, če se kakorkoli poskuša vtikati v debate o politiki in ostalih fatalnih področjih, je to, da vedno da vsem prav. To je še celo slabše, kot če se z vsemi kregaš. Še veliko bolj verjetno je, da te v kratkem času ne bo nihče več povohal. In ravno nekaj podobnega se meni vsaj navidezno občasno pripeti.
Tega je po mojem krivo razmišljanje ljudi, ki resnico delijo na dva dela. Ena polovica je njihovo lastno razmišljanje, druga pa butasto, bolno maloumje, malodane smrtni greh.

Jaz se sicer nikoli nisem zavestno trudil iskati svetlih točk tako v eni kot v drugi polovici, vendar se mi to preprosto dogaja. In potem se moram za to zagovarjati. Naj vam kar podam nekaj vsaj malo podobnega praktičnemu primeru.

Postal sem na primer v istem dnevu tisti, ki zagovarja priseljenske delavce in tisti, ki je zagrizen nacionalist. Naj pojasnim. Z delavci iz Makedonije, Bolgarije, Bosne itd. imam kar precej opravka. Njihova situacija mi narekuje, da sem do njih prijazen in spoštljiv. V to nezavidljivo stanje so porinjeni zaradi neznosne stiske v svojih državah in nesposobnosti njihovih voditeljev in gospodarstvenikov. Možakarji srednjih let, ki so razočarani morali zapustiti svoje družine in oditi na šiht tisoč kilometrov daleč, da nekako rešujejo zadeve, res ne morejo biti predmet mojega zaničevanja. Nasprotno. Med sabo se razumemo, skupaj gremo na kavo in po potrebi se menimo v kakšnem od tujih jezikov.

Vendar pa sem si vseeno dovolil kdaj še kar negativno reagirati, će se je na kakšnem bolj ali manj pomembnem mestu pojavil človek tujih korenin. Včasih na šihtu po tretji uri, ko se na val 202 javljajo borzniki ali direktorji bank s srbskimi priimki ali pa ko kakšen tak postane premier. Tu se seveda kar samo po sebi ponuja očitno dejstvo, da sem strpen do siromakov, živcirajo pa me uspešni posamezniki. Ni res. Živcirajo me Slovenci, z mano vred, ki izpuščamo iz rok odgovornost in odločanje. In živcira me dejstvo, da o tem po mnenju neznansko strpnega neskončno odprtega dela Slovencev niti ne bi smel imeti nobenega pomisleka.

Sploh ne vem, če se to sme, ampak omenil bi še besede starejšega gospoda, upokojenega profesorja, ki z njim včasih par minut podebatirava, ki je rekel, da brez nekega vsaj mininimalnega, zdravega narodnjaštva ne bomo mogli obstati. Da ne omenjam strašnih besed Borisa Pahorja, ki je podvomil, če je pametno v jezikovno in narodnostno najbolj občutljivem okolju za župana postavljati Afričana z zelo pomankljivim znanjem Slovenščine. V trenutku je iz ambasadorja Slovenske besede postal zaničevanja vreden, dementen nestrpnež. Bog se ga usmili! Po vsem tem si niti ne upam povedat, da sem bil prijetno presenečen nad knjigo »Čefurji raus!« Presenetljivo lepa, čustvena zgodba, povedana z za fužinsko okolje mojstrskim jezikom. Če pa takšna knjiga postane v enem letu bestseler in referenca za dobro SLOVENSKO knjigo, pa si tudi jemljem pravico, da se sprašujem nekaj stvari!

In ravno tako me včasih zaniha med leve in včasih med desne primerke. In vsaj dokler je govora o ideji, o vodilih, o namenih, ni težko pritrditi niti zagovorniku ene niti pristašu druge strani. Eden zagovarja tradicijo, načelnost, osebno lastnino, stare vrednote, drugi napredek, odprtost za vse novo in takšne lepo zveneče stvari. Vendar potem, ko se vse to prelije v nekakšno resničnost dobi čisto druge oblike. Tradicionalne vrednote s svojo nostalgično noto vred se zlorabijo glede na dnevno ceno, glede na to koliko se da iz njih tisti dan potegniti. Napredek, odprtost in svoboda pa so tudi žrtve istih pojavov. Poleg tega pa na svoji poti, kjer rušijo vse okoli sebe, vse bolj postajajo last peščice ljudi, ki je tak razvoj načrtovala davno pred takšnim neizbežnim razvojem dogodkov. Eno ali drugo pa masa zbije na nepojmljivo nizek imenovalec, ki ne potrebuje več idej in načel. Samo še parolo in opozarjanje pred smrtnim grehom, pred demonom, ki v svoji plešasti mračni ali sivolasi solznooki pojavi opravlja svoje poslanstvo vedno in za zmeraj.

Zato prosim za razumevanje. Sem preprost človek, ki mi ni dano razumeti globjih zakonitosti tega sveta. Vse pogosteje se mi tudi zdi, da to razumevanje ni potrebno. Imam druge skrbi. Zaenkrat se sicer bojim samo to, da mi zmoči noge, vendar že v kratkem me lahko zalije celega, vse do sapnika in me utopi. Tako stojim na slemenu neke bajte, ki škriplje pod mano in se vegasto nagiba zdaj v eno zdaj v drugo stran. V svojem strahu niti ne pomislim več ali je to moj dom, ali je to moja fabrika. Le še ravnotežeje lovim. Vseh ki plujejo levo ali desno od mene nimam več časa niti pogledat. Pa tudi oni se ne brigajo zame. Bistveno je samo, da voda ne bi naraščala več!

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki · v afektu

Drugič, ne prvič!

6.12.2011 · 23 komentarjev

Danes sem namesto frišne objave prilepil nekaj iz arhiva. Lahko bi našteval zakaj nimam časa za kaj boljšega, na primer, da hodim po kulturnih prireditvah. Prejšnji teden sem bil na predstavitvi knjige profesorja Kavčiča o Jožefu Mraku, prisostvoval sem fantastični predstavi Saše Pavček pa tudi sami idrijski literati smo nastopali. Pripravljamo pa tudi predstavo v Šebreljah za ta konec tedna.

Vendar pravi razlog je drugje. Vse moje pisarije objavljam običajno usklajeno tukaj in na RTV ejevemu blogu. Tokrat sem tam (povezava) objavil štreno, ki sem ne spada najbolj. Zato sem poleg tega pojasnila prilepil nekaj iz arhiva. Upam, da bo vseeno v redu. Lep pozdrav!

PRVIČ PA NE

Francl je na večer kot že velikokrat prikolovratil v oštarijo. Bil je zadihan saj je od tam kjer se je poslovil s svojo punčaro pa do oštarije strma in dolga pot. Bil je žejen, slabe volje in še nekaj ga je tiščalo. Dobesedno. Polne hlače je imel tistega pritiska in strašno sit je postajal tega, da hodi pri zrelih sedemnajstih z do bolečine trdim od svoje babe, sicer še skoraj dve leti mlajše deklice. No, saj je bila Lenka simpatično dekletce in tudi malo zatreskan je bil od začetka, ampak zdaj je pa počasi postajal nervozen in neučakan .
Stopil je v gostilno k družbi, ki mu pri njegovi težavi ni ravno pomagala. S hvalisanjem o svojih posteljnih podvigih so njegove frustracije samo še poslabševali. V te zgodbe se je vključil šele po četrtem špricerju in takrat je počasi imel tudi on kaj povedati. Saj ravno tako neumen ni bil in je pač samo ponavljal nekatere izmišljene , malo obrnjene detajle in laži strašnih izkušencev..
Kljub temu, da je vedel da so njihove zgodbe samo nakladanja, je vseeno domneval, da je strašna resnica ta, da je edini od klape še devičnik in temu, to je z vsakim kozarcem bolj zagvišno vedel, je treba narediti sakramenski konec. Zvrnil je še en gemišt in med pestro debato zapustil druščino. S pogledom je le še ošinil možakarje, ki so se med srebanjem vinčka posmehovali mladim golobradcem. Akcija!
Točno je vedel kaj mu je storiti. Saj je tudi v njihovi vasi živela vaška dama, ki je reševala vprašanja prvih korakov in vpeljevanja v svet odraslih. Julka se Franceljnu ni kaj prida dopadla. Bila je zvampana in zanemarjena babnica. In grozovito stara. Preko trideset, se mu je zdelo. Ampak….
Na drugem koncu vasi je potrkal po tistem oknu!
Julka je prišla kar na vrata. »O« je rekla razposajeno, »ti pa nisi še bil na obisku! Kaj te je pa prinesel za en čudež božji?»
»Ah, nič!« je mencal in stopil korak nazaj »samo, tako, mimo sem šel pa…«
Takrat ga je izkušena babnica zgrabila za roko in zadrega okoli pozdravljanja je bila v hipu rešena. Sedla sta in natočila je namiznega. Malo bi se branil, saj ni bil več trezen po drugi strani pa trezen ne bi niti hotel biti. »Scat moram iti!« je rekel ko je izpil. »O le pojdi » mu je rekla in se pomenljivo nasmehnila,«tam na levi!«
Šel se je olajšat in medtem so se mu po glavi podile zmedene misli in pomislil je na Lenčico in spet na zmečkan Julkin fris in njeno skuštrano frizuro. Odločil se je, da bo opustil svoj načrt.
Stopil je nazaj v kuhinjo in že hotel reči nekaj okoli svojega odhoda, ko ga Julka , ki ga je že napol naga čakala pred vrati , zgrabila in na hitro položila na kavč.
Poti nazaj ni bilo več. Fant je grabil in mečkal in sopel na babnici, ki je medtem ko je komaj zadrževala smeh mirila fanta , naj vendar počaka, saj menda ne gori voda. A Francu se je zdelo ravno to, da mu vse nekaj gori, da je vse mokro in da ga vse bolj bolijo zadeve tam spodaj in da se mu tudi v glavi vse bolj vrti.
Julka je kljub njegovi obupni nerodnosti zadevo speljala na pravo pot in po minuti neobčutene divje telovadbe se je Franc zvrnil z nje in obsedel na robu kavča v obupni zadregi, razočaran nad sabo, razočaran nad bednim dogodkom in v neizmerni želji, da bi čimprej odšel.
»To je bilo pa prvič, a ne?« Julka je imela na obrazu izraz , ki ga je še dodatno poniževal in poudarjal njegovo nerodnost. Brez odgovora se je hitel oblačiti in odpravljati iz Julkine bajte. Ni ga zadrževala, le z nasmehom ga je pospremila ,ko je odšel proti vratom. A tam se je sunkovito obrnil in uporniško zarenčal………..
»Ni bilo prvič ne, že veliko sem jih , da veš! Ampak, da bi jo imela katera tako nizko tam spodaj kot ti, kaj takega pa še ne! »
….in je oddirjal v oštarijo.

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Neobdarovan

2.12.2011 · 10 komentarjev

Bil je ravno takšen čas. Hladen čas v prvih dneh decembra. Zima še ni nastopila s svojimi pravimi podobami. Le težke, vlažne megle so se vlekle po pustih mestnih ulicah. To je bila tista hladna, zoprna vlaga, ki jo človek kar čuti, kako se mu seli v sklepe, v telo in v misli. Človek postane utrujen, počasen. Zdi se mu, da nič ne more več pospešiti njegovega tempa in ga spraviti nazaj na prejšnji tir.

Tako je tudi psiha, tako vsesplošna kot tudi tista lastna, osebna, ki vsak sam z njo brodi skozi svoje dneve postajala apatična, brezbarvna. Ljudje niso več polagali upanja v prihodnost. Niso več ognjevito debatirali o opcijah in tolkli po mizah s svojimi argumenti. Ne, nič podobnega. Glavna sestavina komunikacije so bili vzdihi in tu in tam je še kdo brezvoljno zamahnil z roko v odgovor na enako brezvoljno vprašanje.

Tudi sam ta dan nisem več vedel kako bo vse skupaj šlo naprej. Nikoli sicer nisem bil borec in strateg, človek ki se jadrno spopade z vsako težavo in ki zna še tako hudo stanje obrniti sebi v prid in ujeti še tako zločest veter vsaj delno v svoja vedno napeta jadra. Žalostno toda resnično je, da sem večkrat sklonil glavo in pomagal drugim graditi splošni brezup.

Tako sem tisti dan tuhtal o besedah, o številkah, napovedih in idejah. Svojo betico sem objemal z rokami in se sloneč na mizo v neosvetljeni kuhinji utapljal napol v dremežu in napol v neplodnih mislih.
Takrat pa me je v popolnem nasprotju s pričakovanjem prešinila rešilna misel. Tako močno me je spodbodla, da sem se vzravnal in na široko, v nek nov pogled razširil oči.

»Želja!« sem glasno rekel. Optimizem, čisto svež je zazvenel iz te drobne besede.
»Zaželel si bom nekaj. Menda sem pa zdaj že tudi jaz na vrsti!«

Stopil sem skozi vrata na plano in se postavil na sredi zelenice. Nič nisem tuhtal kako blizu so hiše in kako verjetno je, da me kdo gleda, da me kdo sliši ali celo, da kdo pride tam mimo. Ne glede na vse, sem se zadrl:
»Miklaaaavž!!«
Čakal sem nekaj sekund in se zadrl še glasneje: »Božiček, Dedek mraz!« Pa spet nič.
»Željo imam, eeej! Do zdaj sem imel z vami samo stroške. Zdaj sem pa že na vrsti za željo, ni bil hudič!«
Ponovil sem vse skupaj še enkrat pa še enkrat. Pa spet nič.
»Jebemvamboga, saj itak ne verjamem, da obstajate, starine zahojene!« je nazadnje gromko zadonel moj nejevoljni glas skozi meglen večer in že sem se hotel obrniti, ko je nad mano srhjivo zagrmelo, da sem se v grozi ustavil kot vkopan in ponižno pogledal v nebo nad seboj.

Kar se je takrat zgodilo, mi je pognalo mravljince preko hrbta in postavilo pokonci sleherno kocino na telesu. Nepremično sem gledal in v strahu čakal. Zapihal je veter in v nekaj sekundah razgnal megle nad menoj. Potem se je vse umirilo in potihnilo. Le še rahlo bobnenje je spremljalo oblake, ki so se ravno nad našo bajto razmaknili in skozi luknjo, ki je nastala sem se s še vedno široko odprtimi usti zazrl v nenavaden prizor.

Sedeli so tam gori za okroglo mizo vsi trije možakarji, ravno tisti, ki sem jih še maloprej nejevoljno ozmerjal in podvomil o njih. Niso pa nonoti v tistem trenutku delovali posebno vzvišeno. Razen njihovega nezemeljskega stanovanja, so izgledali dedci bolj tako, kako naj rečem, no vsekakor zelo vsakdanje. Sedeli so tam gor kot kup nesreče. Prostor je bil zakajen od Mrazove fajfe in po mizi je bilo vse razmetano. Tam je bilo nekaj praznih pločevink piva in Miklavž je ravno odpiral novo, Mraz si je iz litrce točil vodko in Božiček je mešal v svojo kokakolo rum. Pol pol! Ko so vsi obnovili vsebino svojih čaš, so se nejevoljno, verjetno zato, ker jih motim med neuradnimi urami, obrnili proti meni. V resnici sta se obrnila samo Mraz in Miklavž, ki je ob tem še gromko rignil. Božiček je medtem znova zamešal karte. Jasno je bilo, da se mislijo z mano zelo, zelo na kratko zmeniti stvari.

»No? Kaj bi rad, Dare!?« je vprašal Miklavž. Ciničnega prizvoka njegovega globokega basa ni bilo mogoče preslišati. »Kaj bi rad, ko tako rogoviliš!?«

»Nič!« sem polglasno, še vedno paraliziran zaradi čudne, strašljive situacije.
»Kako misliš nič! Pa ja nas nisi zaradi ničesar zmotil!?«

»Ja, veste spoštovani možje«, sem takrat že nekoliko bolj sproščeno zadihal. »Nič« v teh časih niti ni tako slabo. »Nič« je v bistvu v zadnjem času tisto, o čemer sanjam. Lep, neškodljiv, neoporečen »nič«! To res ni slaba stvar. Predvsem pa je to nekaj tako zelo boljšega od vseh mojih strahov. Predvsem od tistih rdečih številk. Predvsem od tistih strašnih bufov, ki so jih naredili neki drugi ljudje, zdaj pa jih obešajo meni. Tiste strašne številke, ki mi kvarijo spanec, vedno ko opravim z osnovnimi stroški svojega bivanja. Tisto, ko me ponoči zbuja mora, da mi neki tipi kažejo koliko ogromno sem nekomu dolžan, jaz pa se nemočno branim:
»Kako dolžan?! Saj nisem ničesar kupil! Saj ničesar nimam! Kako!? Komu!?«

»A tako!« je eden od treh dedkov prekinil moj že kar dolg monolog. Če je pa tako, potem smo nemočni. Ni res kar so ti pravili v otroštvu, da v eni noči obdelamo cel svet in obdarujemo vse. To pač ne drži. Samo nekatere lahko obdarimo. Dedek mraz se je takrat odkašljal in z roko razgnal oblak dima iz pipe. »Lej, nismo i krivi, da živiš v takšnih krajih. Zahojenih eksotičnih krajih ! »
»Kjer zame še slišali niso!« je na hitro pripomnil božiček.
»In zame tudi ne, neverniki!« je še dodal Miklavž.
Dedek Mraz je med kašljem, ki ga je napadel momljal nekaj o socializmu, vendar ga nisem razumel. Spet je namreč začelo pihati in oblaki so v nekaj kratkih trenutkih zaprli vrata na nebu.

»Ampak jaz živim v Evropi!« sem se takrat začel dreti. » V bogati, napredni deželi! V pravem malem raju!!«
Začela me je grabiti panika in nemočna ihtava jeza! Odprite vrata, starine! Odprite jebemvam boga!« sem še enkrat poskusil bolj na grobo.

Ampak tokrat na moje psovke ni bilo odziva. Od vsega je ostal samo še piš vetra okoli vogalov. Mrzel in vlažen piš. Dajal je vedeti, da šele prihaja prava zima!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar