Brez posledic!
26.11.2011 ob 15:24»Porkaduš, banda pokvarjena!« je zaropotalo iz dnevne sobe. Pavletu so očitno začeli popuščati živci.
»Kaj je, kaj je, Pavle!« je gospodinja prestrašena prihitela iz kuhinje.
»Kaj se je zgodilo!?«
Le kaj naj bi se zgodilo, je že nekoliko manj jezen Pavel miril ženo in sebe. Spotoma je pospravljal po mizici časopise in ostalo šaro, ki jo je v svoji pravični jezi pometel na tla. Kaj naj bi se zgodilo. Isto in neskončno nakladanje. Isto in nikoli končano sprenevedanje. Samo poglej te frise! Samo poglej te svetniške poglede! To brezmadežnost in neoporečno poštenost.
Kaj točno je deca tako razkurilo je soproga zvedela šele potem, ko se mu je tlak spustil nazaj na normalno delavno vrednost in je že bolj normalno dihal. Takrat se je obema to že zdelo dokaj hecno. Samo ena od sto podobnih floskul pač. Pavle je to že zdavnaj dojel in pogosto si je zadnje čase dopovedoval., da ni vredno izgubljati živcev. Vendar pa je bilo ta samovzgoja dokaj jalova, nekoristna reč. V resnici je Pavel, fabrški delavec, postajal vse bolj nervozen. Vse bolj, vam rečem!
S tira ga je danes vrgel minister. Ta zdravstveni. Pa saj ni nič posebnega govoril. V resnici je blebetal čisto iste reči, kot že stokrat prej in kot jih bo nakladal tudi še stokrat v bodočnosti. Nič posebnega. Povedal je, da bodo priškrtnili sredstva za nekatere projekte, ustavili del investicij v drago opremo in zmanjšali to in ono dejavnost. Vsega Pavle niti ni prav dobro razumel. Saj se te stvari ponavadi ljudem tudi tolmačijo na takšne načine, intenzivno, z veliko podatki in čimbolj posplošeno, da jih ne morejo bogve kako dobro razumeti. To pa ima lahko tudi nasproten učinek od želenega. Človek neha brezbrižno zamahovati z roko in vse odrivati od sebe kot nepomembno in nevredno pozornosti. Počasi mu vse skupaj lahko začne lesti pod kožo in ga delati utrujenega. Neskončne štrene negativnih informacij, ki nikjer nikoli ne pokažejo nobene svetle plati, počasi morajo učinkovati. In Pavleta je očitno nekoliko potegnilo v ta mlin. Postal je sumničav in ni več verjel floskulam. Tudi v svetlih napovedih je, največkrat upravičeno, videl le blefiranje in preračunljivost.
»Vendar!« je minister pomembno, z visoko iztegnjenim prstom in vzvišeno pozo izrekel stavek, ki je Pavleta tako razkuril » vendar se to pacientom ne bo to niti malo poznalo!«
Takrat je pač pa zaropotalo.
Še sreča, da se je pozneje, ko se je peljal proti fabriki bolj zadržal. Ko se voziš po cesti res ni primerno, da bi razgrajal in preklinjal. Takrat moraš gledati na cesto in upoštevati pravila. Vendar pa si je Pavle vidno nekaj gnal k srcu. Grizel se je in mrko je gledal. Tudi sam je opažal kako se mu to zadnje čase pogosto in tudi vse pogosteje dogaja. Posebno v dneh okoli petnajstega. Takrat je se je vedno spopadel z računi in položnicami. Vse bolj mu je postajalo jasno, da ne zmaguje več v tej zadevi. Pa tako je bil vajen, da je tisti ki obvlada, ki pač poskrbi za te reči. Nič ni pomagalo, da ni trošil za nepotrebne stvari. Večkrat je gledal v tisto svojo, kakor je rad rekel, logistiko in vedno znova je ugotavljal, da so tam same nepogrešljive kategorije. Nobenega komforta. Nobene moderne izmišljotine. Teve, elektrika, voda, stanarina. In primerjal je kdaj kako so zneski v nekaj letih drastično narasli. Potem pa pride nek škric pred kamero in pojasni, da bo štrom sicer šel deset posto gor, vendar gre za neke leve postavke, ki se jih da z varčevanjem zaobiti in …. Na računih občanov se praktično ne bo nič poznalo.
Tudi takrat je Pavel zarobantil, udaril po računalniku in se v dveh potezah oblekel in obul ter odhitel v bližnji bife na hladno pivo. Boljše, si je mislil, kot da razsuje televizor, kompjuter pa še kaj zraven.
Tako je tuhtal, medtem ko se je cijazil proti fabriki. Nekaj kilometrov pred ciljem je obstal pred semaforjem. Tam je pred časom odneslo kos ograje in zadevo so rešili tako, da so postavili opozorilo in signalizacijo. O popravilu pa nič. Že nekaj let. Spomnil se je Pavle pred tisto zlovešče rdečo lučjo, da je tudi o tem že večkrat tekla beseda pri poročilih. O ustavljenih investicijah, o zmanjšanju proračuna in o vseh podobnih rečeh. Vse z obveznim zaključkom. Jasno! Da se to na začetih projektih, glavnih cestah in praktično nikjer ne bo poznalo …. Nič! Pavle je ob tej misli speljal in ko ga je jama v makadamu še dodobra pretresla je začel v spremljavo situaciji ihtavo dodajati gas in na ves glas psovati vse kar mu je takrat padlo na pamet. Šele ko je ugledal na pločniku starejšo gospo, ki je trkala s prstom po čelu v očitni dilemi ali je za volanom normalen šofer ali totalen idiot, se je malo umiril. Komaj malo!
V fabriko je prišel v slabem stanju. Niti odzdravljal ni sodelavcem. Še pogledal ni nobenega. Šel je za svojo mašino in se že skoraj lotil dela. Takrat pa je pregovor, da hudič vedno serje na kup dobil še eno veliko dimenzijo. Ko je ravno zgledalo, da se bo nekoliko umiril in spustil pritisk, utrip in ostale parametre na znosen nivo, ja ravno takrat je okoli mašine pricaplajal najbolj zoprn in v tistem trenutku najbolj nezaželen model. Ne, rdečeličnega pegastega Falaviotovega frisa si takrat res ni želel ugledati.
Poleg vsega pa ga je šef tudi poklical v pisarno. Usedel se je v svoj naslonjač, se naslonil in iztegnil noge, Pavle pa je na drugi strani mize s stisnjenimi zobmi čakal kaj mu bo tip povedal.
»Pavle, kriza je!« je začel in že takoj se mu je obraz skremžil v tisti napol režeči, na videz skoraj posmehljivi izraz. Izraz, ki si ga je verjetno nadel, da je skrival svoja prava čustva, svojo živčnost in strah.
Pavle je poslušal nepremično, brezizrazno. Vihar v njemu je bil skrit šefovim očem.
»Potrebne so premestitve, reorganizacija!« je Flavio nadaljeval.
»Vem, da si tukaj že zelo dolgo časa, da si med najbolj izkušenimi, da si vedno dobro delal!«
Pavle je dihal čisto plitko in čakal kam vodijo te vnaprej naštudirane besede.
»Vendar, moral boš na drugi delovno mesto. V montažo. Ja, saj vem, da je slabše plačano. Saj vem, da je tudi kakšen mlajši in manj sposoben in bi lahko tisti šel!« Flavio je blebetal kot da želi s kopico besed pomiriti situacijo in speljati pogovor brez krega do konca.
Takrat pa je, neprevidno, nespametno in , da le ne bi storil te neumnosti, dodal svoj kronski argument:
»Sicer pa se ti vse skupaj niti ne bo kaj prida poznalo!«
Pavleta je takrat vrglo pokonci. Zakričal je kot da mu je osovraženi, nepošteni šef s temi besedami zaril nekaj med rebra. Njegov pogled je bil moten in grozeč. Pavle je prijel Flavia za ovratnik in stisnil pest.
»Videli ste, kaj je storil, vsi ste videli!« je Flavio v naslednjem trenutku privreščal med kovače. Vsi ste videli kako je bilo!«
Močni dedci v plavo črnih cunjah pa so le skomigali z rameni. Še celo podrepni Vinko je zmajeval. No, mogoče pa on tudi res ni ničesar videl.
Flavio pa se je še naprej drl. Vse dokler do njega ni stopil Štefan, starejši brkati in širokopleč dedec, ki se ni prav pogosto oglasil.
»Flavio, ne boš verjel ampak nič nismo videli, kaj se ti je zgodilo!« je mirno dejal. Že tako tresoči se šef je še bolj zlezel vase.
»In če dobro pogledamo » Štefan se je sklonil in od blizu pogledal šefov okrvavljeni rilec, temno rdečino in že napol zalepljeno oko. Ob tem se je mrščil kot bi se brez očal za branje trudil z drobnim tiskom. » če dobro pogledamo ….” je mirno rekel “saj niti ni videti, da bi se ti kaj poznalo!!!«