dare.likar@siol.net

Arhiv za November 2011

Brez posledic!

26.11.2011 · 13 komentarjev

»Porkaduš, banda pokvarjena!« je zaropotalo iz dnevne sobe. Pavletu so očitno začeli popuščati živci.
»Kaj je, kaj je, Pavle!« je gospodinja prestrašena prihitela iz kuhinje.
»Kaj se je zgodilo!?«

Le kaj naj bi se zgodilo, je že nekoliko manj jezen Pavel miril ženo in sebe. Spotoma je pospravljal po mizici časopise in ostalo šaro, ki jo je v svoji pravični jezi pometel na tla. Kaj naj bi se zgodilo. Isto in neskončno nakladanje. Isto in nikoli končano sprenevedanje. Samo poglej te frise! Samo poglej te svetniške poglede! To brezmadežnost in neoporečno poštenost.

Kaj točno je deca tako razkurilo je soproga zvedela šele potem, ko se mu je tlak spustil nazaj na normalno delavno vrednost in je že bolj normalno dihal. Takrat se je obema to že zdelo dokaj hecno. Samo ena od sto podobnih floskul pač. Pavle je to že zdavnaj dojel in pogosto si je zadnje čase dopovedoval., da ni vredno izgubljati živcev. Vendar pa je bilo ta samovzgoja dokaj jalova, nekoristna reč. V resnici je Pavel, fabrški delavec, postajal vse bolj nervozen. Vse bolj, vam rečem!

S tira ga je danes vrgel minister. Ta zdravstveni. Pa saj ni nič posebnega govoril. V resnici je blebetal čisto iste reči, kot že stokrat prej in kot jih bo nakladal tudi še stokrat v bodočnosti. Nič posebnega. Povedal je, da bodo priškrtnili sredstva za nekatere projekte, ustavili del investicij v drago opremo in zmanjšali to in ono dejavnost. Vsega Pavle niti ni prav dobro razumel. Saj se te stvari ponavadi ljudem tudi tolmačijo na takšne načine, intenzivno, z veliko podatki in čimbolj posplošeno, da jih ne morejo bogve kako dobro razumeti. To pa ima lahko tudi nasproten učinek od želenega. Človek neha brezbrižno zamahovati z roko in vse odrivati od sebe kot nepomembno in nevredno pozornosti. Počasi mu vse skupaj lahko začne lesti pod kožo in ga delati utrujenega. Neskončne štrene negativnih informacij, ki nikjer nikoli ne pokažejo nobene svetle plati, počasi morajo učinkovati. In Pavleta je očitno nekoliko potegnilo v ta mlin. Postal je sumničav in ni več verjel floskulam. Tudi v svetlih napovedih je, največkrat upravičeno, videl le blefiranje in preračunljivost.

»Vendar!« je minister pomembno, z visoko iztegnjenim prstom in vzvišeno pozo izrekel stavek, ki je Pavleta tako razkuril » vendar se to pacientom ne bo to niti malo poznalo!«

Takrat je pač pa zaropotalo.

Še sreča, da se je pozneje, ko se je peljal proti fabriki bolj zadržal. Ko se voziš po cesti res ni primerno, da bi razgrajal in preklinjal. Takrat moraš gledati na cesto in upoštevati pravila. Vendar pa si je Pavle vidno nekaj gnal k srcu. Grizel se je in mrko je gledal. Tudi sam je opažal kako se mu to zadnje čase pogosto in tudi vse pogosteje dogaja. Posebno v dneh okoli petnajstega. Takrat je se je vedno spopadel z računi in položnicami. Vse bolj mu je postajalo jasno, da ne zmaguje več v tej zadevi. Pa tako je bil vajen, da je tisti ki obvlada, ki pač poskrbi za te reči. Nič ni pomagalo, da ni trošil za nepotrebne stvari. Večkrat je gledal v tisto svojo, kakor je rad rekel, logistiko in vedno znova je ugotavljal, da so tam same nepogrešljive kategorije. Nobenega komforta. Nobene moderne izmišljotine. Teve, elektrika, voda, stanarina. In primerjal je kdaj kako so zneski v nekaj letih drastično narasli. Potem pa pride nek škric pred kamero in pojasni, da bo štrom sicer šel deset posto gor, vendar gre za neke leve postavke, ki se jih da z varčevanjem zaobiti in …. Na računih občanov se praktično ne bo nič poznalo.

Tudi takrat je Pavel zarobantil, udaril po računalniku in se v dveh potezah oblekel in obul ter odhitel v bližnji bife na hladno pivo. Boljše, si je mislil, kot da razsuje televizor, kompjuter pa še kaj zraven.

Tako je tuhtal, medtem ko se je cijazil proti fabriki. Nekaj kilometrov pred ciljem je obstal pred semaforjem. Tam je pred časom odneslo kos ograje in zadevo so rešili tako, da so postavili opozorilo in signalizacijo. O popravilu pa nič. Že nekaj let. Spomnil se je Pavle pred tisto zlovešče rdečo lučjo, da je tudi o tem že večkrat tekla beseda pri poročilih. O ustavljenih investicijah, o zmanjšanju proračuna in o vseh podobnih rečeh. Vse z obveznim zaključkom. Jasno! Da se to na začetih projektih, glavnih cestah in praktično nikjer ne bo poznalo …. Nič! Pavle je ob tej misli speljal in ko ga je jama v makadamu še dodobra pretresla je začel v spremljavo situaciji ihtavo dodajati gas in na ves glas psovati vse kar mu je takrat padlo na pamet. Šele ko je ugledal na pločniku starejšo gospo, ki je trkala s prstom po čelu v očitni dilemi ali je za volanom normalen šofer ali totalen idiot, se je malo umiril. Komaj malo!

V fabriko je prišel v slabem stanju. Niti odzdravljal ni sodelavcem. Še pogledal ni nobenega. Šel je za svojo mašino in se že skoraj lotil dela. Takrat pa je pregovor, da hudič vedno serje na kup dobil še eno veliko dimenzijo. Ko je ravno zgledalo, da se bo nekoliko umiril in spustil pritisk, utrip in ostale parametre na znosen nivo, ja ravno takrat je okoli mašine pricaplajal najbolj zoprn in v tistem trenutku najbolj nezaželen model. Ne, rdečeličnega pegastega Falaviotovega frisa si takrat res ni želel ugledati.

Poleg vsega pa ga je šef tudi poklical v pisarno. Usedel se je v svoj naslonjač, se naslonil in iztegnil noge, Pavle pa je na drugi strani mize s stisnjenimi zobmi čakal kaj mu bo tip povedal.

»Pavle, kriza je!« je začel in že takoj se mu je obraz skremžil v tisti napol režeči, na videz skoraj posmehljivi izraz. Izraz, ki si ga je verjetno nadel, da je skrival svoja prava čustva, svojo živčnost in strah.
Pavle je poslušal nepremično, brezizrazno. Vihar v njemu je bil skrit šefovim očem.
»Potrebne so premestitve, reorganizacija!« je Flavio nadaljeval.
»Vem, da si tukaj že zelo dolgo časa, da si med najbolj izkušenimi, da si vedno dobro delal!«
Pavle je dihal čisto plitko in čakal kam vodijo te vnaprej naštudirane besede.
»Vendar, moral boš na drugi delovno mesto. V montažo. Ja, saj vem, da je slabše plačano. Saj vem, da je tudi kakšen mlajši in manj sposoben in bi lahko tisti šel!« Flavio je blebetal kot da želi s kopico besed pomiriti situacijo in speljati pogovor brez krega do konca.
Takrat pa je, neprevidno, nespametno in , da le ne bi storil te neumnosti, dodal svoj kronski argument:
»Sicer pa se ti vse skupaj niti ne bo kaj prida poznalo!«

Pavleta je takrat vrglo pokonci. Zakričal je kot da mu je osovraženi, nepošteni šef s temi besedami zaril nekaj med rebra. Njegov pogled je bil moten in grozeč. Pavle je prijel Flavia za ovratnik in stisnil pest.

»Videli ste, kaj je storil, vsi ste videli!« je Flavio v naslednjem trenutku privreščal med kovače. Vsi ste videli kako je bilo!«

Močni dedci v plavo črnih cunjah pa so le skomigali z rameni. Še celo podrepni Vinko je zmajeval. No, mogoče pa on tudi res ni ničesar videl.

Flavio pa se je še naprej drl. Vse dokler do njega ni stopil Štefan, starejši brkati in širokopleč dedec, ki se ni prav pogosto oglasil.

»Flavio, ne boš verjel ampak nič nismo videli, kaj se ti je zgodilo!« je mirno dejal. Že tako tresoči se šef je še bolj zlezel vase.

»In če dobro pogledamo » Štefan se je sklonil in od blizu pogledal šefov okrvavljeni rilec, temno rdečino in že napol zalepljeno oko. Ob tem se je mrščil kot bi se brez očal za branje trudil z drobnim tiskom. » če dobro pogledamo ….” je mirno rekel “saj niti ni videti, da bi se ti kaj poznalo!!!«

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

BUTALE TOURIST AGENCY

22.11.2011 · 52 komentarjev

V Butalah je življenje potekalo počasi in po ustaljenih pravilih. Ljudje so bili brez večjih pretresov razpeti med majhno število svojih opravil. Razen župana, občinskega žandarja in župnika, ki so imeli dosti opraviti s svojimi službami, so ljudje pretežno redili bike, gojili koprive in blebetali neumnosti.
Bil pa je med njimi tudi eden nekoliko podjetnejši član družbe. To je bil radoživ in hudomušen fant z imenom Fizelj. Živel je malo drugače kot ostali butalci. Ni se ukvarjal z običajnimi opravili ampak je stalno snoval nekaj posebnega. Tako je tiste čase potuhtal, da Butalcem manjka družabnosti in zabave. Rešitev takšnega stanja je zastavil tako, da je nabavil dva močna konja in trden precej velik voz. Odtistihmal je potem za vsako nedeljo najavil izlet s svojim prevoznim sredstvom. Spoštovane prebivalce je prevažal na romanja, sejme in piknike.
Pojavile pa so se kaj kmalu tudi težave. Vedno, ko je Fizelj na vaško lipo nabil plakat z objavo njegove nove ponudbe, je bila zadeva deležna neznanskega navdušenja. Zgledalo je, da bo voz premajhen in konja prešibka za takšno veliko skupino turistov. Fizelj se je dobro pripravil na izlet. Nakupil je vina in klobas, da potniki ne bi trpeli pomanjkanja. Seveda je, podjeten kot je bil, tudi na ta način želel malo zaslužiti.
Nekajkrat je potem v zgodnjem nedeljskem jutru doživel neprijetno presenečenje. Ljudi kar ni in ni bilo. Tega ni pustila na pot babnica, drugega bi pustila a le če jo vzame s sabo. Eden je imel kurje oko, drugi spet teto v Ameriki. Za to zadnje opravičilo je Fizelj vsakič znova tuhtal, kaj pomeni! Sosed se je opravičil, da mora pomagati sinu pri učenju, ker mu v sedmem razredu še ne gre abeceda, občinski žandar pa je pojamral, da si ne upa pustiti Butal brez nadzora niti v nedeljo.
Ko se je nekajkrat zgodilo, da je voz odpeljal samo tri ali štiri turiste, klobase in pijača pa je seveda ostajala, je Fizelj izgubil potrpljenje. Odločil se je , da bo someščanom dal lekcijo iz odgovornosti.

Za naslednjo nedeljo, bilo je poleti, je na lipo nabil dvakrat večji plakat kot ponavadi. Vabil je na ogled rovtarskih znamenitosti in na razstavo ovčjih podkev, za piko na i pa še na obilno kosilo v
znano gostilno . Pod to vabljivo ponudbo je namalal z velikimi mastnimi črkami;

VSE ZASTONJ

Ko so Butalci prebrali plakat so bili še precej bolj navdušeni kot ponavadi.
To se je videlo tudi v nedeljo. Na trg v Butalah se je navalilo zelo, zelo mnogo ljudi. Prišli so tudi nekateri, ki jih tam ni bilo videti že leta . Naložili so se na lojtrnik , ki je bil tokrat poln in prepoln. Nekateri so napol viseli z njega Ko je krenil je nekaj otrok celo teklo za njim in si potolklo kolena podobno kot nesrečna Francka v Cankarjevem Na klancu. Bili so veseli in razpoloženi, čeprav je cijazenje trajalo skoraj štiri dolge ure, ko so le prispeli. Fizelj jih je v nasprotju z načrtovanim dnevnim redom najprej pripeljal ravno pred obljubljeno oštarijo, kar je gospodo nekoliko presenetilo pa niso kaj prida spraševali. Bili so kajpak lačni in žejni. Tudi to, da se jim pri jedi ni pridružil Fizelj, jih ni motilo. Privoščili so si obilno kosilo, mastno pečenko, ocvrte jerebice, tolsta rebrca in orehovo potico. Enako so ravnali tudi diabetiki in tisti, ki so imeli sicer menda težave z ožiljem. Ko so se podprli, pokadili svoje čedre in se potrepljali po napetih trebuhih, so se pripravili na odhod. Takrat je na splošno presenečenje privihral krčmar in zahteval naj poravnajo račun. “Je vse zastonj!” , so hiteli pojasnjevati pa se možakar začuda ni dal odpraviti. Nazadnje jim je zagrozil z žandarji in Butalci so morali izvleči listnice. Ko so plačali, so besneči odvihrali iz krčme, da dobijo v pest Fizlja.
Ta jih je pričakal na svojem vozu in ravno takrat ko so prigrmeli na plano se je gromko zasmejal in pognal svoje konje.
“Kaj je zdaj to?” , so kričali Butalci in pretili s pestmi.
“Na plakatu si preberite!” , je še zakričal Fizelj in izginil v hosti.
Butalci so nekaj časa čakali, misleč, da je vse le šala potem pa so le morali vzeti pot pod noge in odkolovratiti proti Butalam. Dedci so preklinjali, otroci milo jokali, ženske pa so si brisale oči v črne predpasnike.
Po dolgih urah hoda so prišli v rodne Butale. Bili so izmučeni, lačni, žejni, brez denarja in brez volje. Le toliko moči so še premogli, da so odšli do lipe na trgu in se zazrli v prej omenjeni plakat. Pod velikimi črnimi črkami o brezplačnih storitvah je bilo s čisto majhno, skoraj neopazno pisavo dano na znanje sledeče; ORGANIZATOR SI PRIDRŽUJE PRAVICO DO SPREMEMB!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

ČE NE VEM PA PAČ NE VEM

16.11.2011 · 38 komentarjev

Ko človek prvič vidi kovačijo, ko se prvič nerodno pretika med zasmojenimi šmitnami in se ogiba težkih zaves pajčevin, ki visijo iz ožganih nap nad ognjišči, ko se prvič sreča s plečatimi dedci ki zviška opazujejo prišleka, takrat občuti vsaj nekaj spoštovanja in dobi vtis, da je prišel med prave ljudi. Med take, ki jih verjetno nihče ne upa imeti za norca, jih žaliti ali biti do njih nepošten. Vzdušje v prostoru daje vtis strogosti in silnosti, resnosti in moči. Tako jasen pa vendar tako napačen vtis.

Marinko je v svojih desetletjih dela pod starimi fabrškimi velbi, točno in samo enkrat dovolil, da mu je poskočil tlak in da je pokazal, da zna biti jezen, da ve da se okoli njega ne godijo same poštene stvari. Točno enkrat se mu je to zgodilo. Pred nekaj leti. In pozneje nikoli več. No, bolje rečeno, do pred kratkim, nikoli več.

Življenje v kovačiji je takrat res izgledalo živo. Polno je bilo zagnanosti. Ljudje so upali, da bo napredek, novi čas, njihov čas, znal bolje poskrbeti zanje. Da bo ta pa le videl njihovo delo in njihov prispevek celi stvari. Marinko ni bil nikoli neumen možakar. No, mogoče nekoliko naiven ampak to je bilo pri tistih dedcih kar pogosto. Kot bi jim manjkale izkušnje iz nekaterih poglavij delavskega življenja. Kot da bi pozabili kako jim je šlo pretekla leta.
Kovači so imeli takrat res veliko dela. Delali so v vseh izmenah, kladiva so pela podnevi in ponoči in prihajati so morali ob sobotah in delati nadure. Kamioni so čakali v vrsti, da so odvažali vse tiste njihove kljuke in klamfe na vse konce in kraje. Tempo je bil že na prvi pogled divji. Odražalo pa se je to tudi v okolici fabrike. Tam je rasla svetla poslovna stavba. Na parkirišču pred njo so menedžerji vsak dan parkirali kakšnega novega pločevinastega lepotca. Tudi ime firme je postajalo bolj znano. Govorili so o blagovnih znamkah o razvoju in prosperiteti.

In ravno v tistem času se je zgodilo. Sedel je Marinko na svojem delovnem mestu, na tistem svojem vsem poznanem čoku in odpiral plačilno listo. Saj ni pričakoval ne vem česa. Vedel je, da v tistih kuvertah ni za pričakovati kakšnih prelepih presenečenj. Tako je bilo od nekdaj in nič ni dajalo slutiti, da bi se to ravno tisti dan lahko spremenilo. Vendar pa ga je vsebina očitno presunila. Gledal je v tisto reč nepremično nekaj dolgih sekund potem pa pred očmi šokiranih sodelavcev planil pokonci in zarjul nekaj kot jebemti mater pokvarjeno in vžgal z vso silo s svojo macolo po plehnatem pokrovu svojega ognjišča.
»Tu imamo zdaj tempo, pa napredek, pa konjukturo, pa nadure pa….« mu je skoraj zmanjkalo sape. Čisto zaripel in hripav je le še nekaj zamomljal potem pa še enkrat zaropotal po tisti pločevini, da je le-ta s treskom padla po tleh in se potem sesedel nazaj na svoje tnalo. Nihče, ne sodelavci, ne delovodje ga niso upali spraševati kaj je z njim narobe. Takrat so ga raje pustili čisto pri miru. Vsaj uro ali dve.

Pozneje, po malici je k njemu prišel Flavio in ga čisto počasi nagovoril, če je z njim v redu ali potrebuje dan dopusta in podobne nenavadno prijazne reči. Marinko je odkimal in dal vedeti, da ni problema in naj le pove kaj bi v resnici rad.
»Na pogovor moraš! Rupert želi govoriti s tabo!« Flavio je tokrat govoril z Marinkom nekoliko manj zoprno kot ponavadi in celó spoštovanje je bilo moč zaznati v njegovih besedah.
»Takoj!« je še dodal polglasno.

Marinko se je usedel v zato pripravljen stol v Rupertovi pisarni. Njegov pritisk se je spustil že zdavnaj nazaj na normalo in nobene sledi obilnih količin divjega adrenalina ni bilo več. Sprijaznjeno je čakal kaj mu bo povedal debeli tip na drugi strani težke pisarniške mize.

Rupert je začel s svojim modrovanjem tako, kot je Marinko pričakoval. Pokroviteljsko in prikrito zaničevalno. Seveda pa je najprej želel vedeti kaj je mojstra Marinka tako vrglo s tira. Marinko mu je naštel nekaj stvari, ki jih opaža okoli sebe. Zunanji blišč, gospodarsko rast, tako podjetja kot države nasploh, omenjal mu je nadure in preseganje vseh normativov, svoje izkušnje in kvalifikacije. Nazadnje mu je kakopak, postregel še z bedno cifro s svoje plačilne liste, ki ni nikakor in niti najmanj sledila vsemu dogajanju, ki ga je pred tem omenil.
»Moja pamet mi pravi, da bi moral nekaj od vse uspešnosti tudi sam občutiti!« je na koncu dodal.

Ruperta vse skupaj ni kaj prida prizadelo. Res ne! V bistvu je nad enostavnim razmišljanjem preprostega šlosarja zavil z očmi in niti malo ni skrival svojega posmeha.
»Veš Marinko » je takrat modro začel svoje pojasnilo » stvari niso vedno takšne kot izgledajo na prvi pogled. » »Ti vidiš mojega bemveja, ne veš pa da je to samo moje delovno sredstvo, ti vidiš zunanjo fasado podjetja pa ne veš da je to pogoj za naš kolikor toliko znosen rating, ti vidiš količine klamf, ne veš pa za denarne tokove in nivoje odločanja, ti vidiš samo svoje probleme, ne veš pa nič o resničnem stanju, gospodarskih napovedih, vrednosti naših delnic, a veš, a razumeš !? »
Rupert je bil v tej fazi že rahlo razburjen.
»Če sva realna » , je takrat spustil svoj ton za modrost, ki se jo je očitno ravno tisti trenutek domislil » ti niti nimaš pojma kaj je to borza! »

»No, če je pa tako pa grem!« je mirno dodal Marinko, vstal in zapustil pisarno, čeprav mu veliki šef tega ni izrecno dovolil. Vendar pa mu tega očitno tudi ni kanil preprečiti.

Razmere v fabriki in tudi širše so se pozneje kar dinamično spreminjale. Nič kaj dolgo ni trajal tisti strašni tempo, tisto nočno dnevno vrvenje med stroji in regali. Niti leto ni minilo, ko so morali vodilni začeti ukinjati izmene in celo odpuščati pogodbene delavce in sezonce. Tako v tovarni kot tudi v celi državi se je vse skupaj začelo spreminjati. Vse te spremembe pa so nedvomno kazale navzdol.

Marinko se zaradi plačilne liste ni več na glas razburjal čeprav je bilo s tistimi številkami vse slabše in slabše. Že tako mizerne plače so jim vodilni oklestili kjer je bilo to le mogoče. Nič ni bilo več nedotakljivo. Počasi so odleteli dodatki za učinkovitost, za preseganje in celo tistim procentom za leta ki jih je pustil v firmi je Marinko lahko samo pomahal v slovo. Z najbolj minimalnio , Marinko je rad rekel vajeniško colengo se je moral majster prebijati naprej.

In potem se je zgodilo. Petnajstega niti tistega ni bilo. Prvič so na svoj denar delavci čakali teden ali dva, naslednjič ga sploh niso dočakali. Meseci, ki so sledili pa so bili tudi po večini takšni. Za nameček so ljudje zvedeli še to, da že leto dni nimajo plačanih prispevkov za penzijo in zdravstvo. Takrat je završalo. Izpod najbolj skritih kotičkov stare kovačije je med ljudi zavel tisti duh, ki se je bogve kako skrival tako dolgo časa. Pokrit z neskončno potrpežljivostjo in lahkovernostjo prevaranih in za zasluženo spoštovanje prikrajšanih delavcev. Završalo je in zaropotalo. Predvsem pa so dedci zaloputnili težka vrata in izza njih pustili pogašene stroje in odšli na svetlo dvorišče po odgovore.

Tako zbrana množica na govornika ni čakala dolgo. Skozi okno v nadstropju se je kmalu pokazala okrogla Rupertova glava in počasi so potihnili. Z gnusom so gledali rejenega menedžerja, ki se ga kriza očitno ni posebno dotaknila. Ne njegovega obilnega telesa, kot tudi ne njegove arogantne pojave.

»Razumem vašo slabo voljo!« je začel nespretno in nesramno in takoj sprožil mrmrajoče negodovanje,
»vendar morate vedeti nekaj stvari!«
In spet je, ravno tako kot pred časom v nekem pogovoru z jeznim delavcem začel naštevati dejstva iz kriznega besednjaka. Stagniranje gospodarstva, težave z drago državo, obremenjenost dela, nekonkurenčnost.
Ljudje, ki jih te stvari niso bog ve kako zanimale, radi bi le nekaj od svojega denarja, da bi lahko šli kupiti hrano za svoje družine in plačali elektriko in vodo, so postajali nemirni. Rupert pa, kot da bi mu šel njihov nemir še dodatno na živce. Kot da ne more razumeti, da njegova pojasnila sodrgi niso dovolj! V obraz mu je planila kri in začel je vpiti na ljudi : » Skupaj bomo morali zategniti pasove. Vsi smo na isti ladji, nobenemu ni lahko. Saj ja vsak ve kakšno je stanje v ekonomiji, saj je ja vsem jasno kako klavrna je gospodarska rast, saj ja vsak dan vidimo rdeče številke na borzah, madona ???«

Takrat je bilo množici dovolj.

»Jebemti mater pokvarjeno. Prasci. Tatovi. Hočemo svoj denar. Vrnite, kar ste nam ukradli !!!«
Ljudje so začeli skandirati in kazati pesti.

In takrat sem videl drugič v življenju, da je Marinko pokazal da je jezen. Veliko bolj mirno kot takrat, ko je mlatil z macolo po plehu pa vendar. Čeprav ni nikoli maral drenja in kazanja pesti, je bil zraven. Ko sem bolje pogledal, pa sem videl, da se vede nekoliko drugače od ostalih. Ni ponavljal z njimi istih parol. Kot bi govoril nekaj sam pri sebi. Nalašč sem se mu čisto približal . Videti je bil miren in le prav od blizu sem videl, da stiska zobe, da mu skozi možgane bezljajo trpke misli in da decu ni lahko. Takrat sem tudi razumel nekaj od njegovega sikajočega šepeta, Slišalo se je kot:

»Jaz nimam pojma kaj je borza ! »

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Pesmica

13.11.2011 · 45 komentarjev

Pred leti sem v trenutkih slabosti včasih pomislil, da sem pesnik. Ti trenutki so trajali toliko časa, da sem zmetal na kup celo zbirko nečesa, kar …No, to sem potem sprintal in zvezal v zbirko. »Izšli« so trije izvodi. Tako kot to počnemo to že vsa leta na blogih, namreč da se stalno sprašujemo zakaj, čemu, komu pišemo in se vnaprej opravičujemo, da sploh počnemo nekaj takega, tako je tudi v tistih mojih rimarijah polno nekih uvodov , pojasnil, epilogov in podobnih reči. Če bi se še enkrat spustil v kaj podobnega bi vsekakor raje poskusil s svojimi verzi kaj povedati. No, kakorkoli pač že …. to je bil uvod v moje stihoklepstvo:

NAMESTO UVODA

Zdaj sem pred dejstvom,
in pred kupom težkih nalog;
spravim naj skupaj stvari
za vmes,med uvod in epilog:

Imam prazen papir in malo manj prazne možgane
(tam imam nekatere strani popisane)
Pismen sem verjetno dovolj, le poln zavor;
premalo me menda življenje preizkuša
in premajhen do vsega je moj upor.

Ovira mi je red, ki mi je pri srcu
in včasih kakšna rima
in zunanji izgled
In konstrukcija, ta me zanima.

Pa pomen besed me omejuje, tak jasen
tako, da tih je vzdih, živalski krik je pa glasen,
smeh je za srečo in rana boli,
da je mlada deklica lepa, stara baba pa ni.

Pa ljubezen, joj, to imam rad,
kakšno solzo in lesk v očeh
in vse drugo lepo in blago v ljudeh,
malo pikrega, kakšno bodico,
Kakšen preblisk ali iskro idejo
in malo nemirnega duha, ki nekaj tu okoli išče.

Ja,verjetno res kaj klavrno izhodišče.

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki

Ena dolina

7.11.2011 · 12 komentarjev

Zelo cenim razmišljanje blogerjev, ki razmišljajo v smeri, da smo mi tisti, ki bi morali v glavah nekaj preklopiti in sami narediti kakšen korak v pravo smer. Nasprotno torej od tega, kar razsaja po teh straneh, namreč, da samo šimfamo in napadamo obstoječe stanje in se smilimo sami sebi, ki nas je to stanje v tem času doletelo.

Ko razmišljam na tak način, se slejkoprej znajdem v slepi ulici. Brez argumentov, ki bi kazali na to, da je čisto vsake naše tegobe kriv nekdo drug, Pa še takšno sranje, če je kdo uganjal, smo mu, vsaj z vidika cele družbe, ne toliko posameznika, nekako dovolili da je to počel. Dobro, pogosto se lahko držimo za glavo, da smo bili prevarani, da smo se pustili speljati ….. Vendar kaj hitro v tej fazi pridemo do vprašanja. Kar samo se ponuja: »A veste, kolikokrat gre osel na led!??«

Res pa je tudi, da je velika uganka na kakšen način se lahko učinkovito zoperstavimo trenutni situaciji. Ljudem pade takoj na pamet samo eno. »protest« »upor« ali »revolucija«. Do kakšnih revolucij ne gojim pretiranih simpatij. Kar mi je o njih ostalo v betici iz mojih šolskih dni, so bile kar po vrsti krvave in so za sabo pustile pogorišče. Če pa se je že kakšna uspela ogniti najhujšemu pa se je zagotovo potem izrodila v nekaj čisto drugega, kot je bil njen prvotni smisel in namen.

Upor ali protest je po svoje v redu. Občudujem ljudi, ki so se pripravljeni izpostaviti in pogumno zahtevati svoje. Vendar tudi to skoraj nikoli ne izpade tako kot je bila prvotna zamisel. Predvsem so takšni protesti vezani na eno, ponavadi premajhno, skupino ljudi. Ostalo ljudstvo pa uspejo oblastniki s pomočjo medijev zelo hitro obrniti proti njim in vse skupaj v svoj prid. Za kaj boljšega nam manjka solidarnosti in enotnosti.

Individualno je to seveda še težje. Protestnik se mora še bolj izpostaviti, da ga kdo opazi, potem, ko ga opazijo pa je seveda še bolj na očeh javnosti in novinarjev kot skupina ljudi. V nekaterih delih sveta se zares obupan protestnik polije z bencinom in se zakuri. Takšne stvari mi že apriori ne ležijo. Marsikje se zgodi, da se kakšen obupanec odloči, da bo gladovno stavkal. Tudi to je zelo skrajen ukrep. Pa tudi redko kdo zdrži v svoji nameri zelo dolgo. Če zanemarimo legendarnega Mahatmo, se spomnim (pri nas) samo enega in sicer primorskega vinogradnika, ki so ga opetnajstili glede nakupa zemljišča in je potem od lakote tudi zares skoraj umrl pred slovenskim parlamentom.

Ja, same hude stvari. Jaz kaj takega ne bi bil sposoben. Mi je padlo na pamet, da bi se uprl tako, da bi jedel in jedel, dokler ne bi oblast popustila. A si predstavljate? »Dej, Dare, popust!!« bi moledovali. Jaz pa hop še en šnicelj na taler. Samo ne vem, če ni to mrbit malo neresno.

Nazadnje sem se sprijaznil, da sem zelo slab material za upornika. No, saj verjetno se v človeku kaj premakne, ko mu zares zmanjkuje zraka in ko je zares hudo ampak nekako smo v teh krajih bolj mehke sorte.

Je pa res tudi nekaj drugega. Spodbujanje da bi sami poskusili kaj več narediti zase in za svojo deželo ni vedno mišljeno samo kot nagovarjanje k protestu. Včasih je celo nasprotno. Gre za spodbujanje, da bi razmišljali in delali. Ja. Vem da sem to zelo pozno dojel in da zgleda, da sem obrnil plato. In nikar ne mislite, da ne bom še naprej šimfal butastih politikov in pokvarjenih menedžerjev. Jim materna!!!

Mi je pa vse to padlo na pamet pred dnevi, ko sem delal v jagrškem grmovju. V septembru sem v zaraščeni dolini posekal par vagonov predvsem lesk, ki so že dodobra zaprle in zasenčile tisto senožet. To je sicer dokaj nedonosen »posel« saj od celega tedna vlačenja, kleščenja, kurjenja vej ostane le par majhnih kupčkov drv. Naj še omenim, da je sicer leska kvaliteten les za kurjavo in da doseže debelino blizu dvajset cm, če jo pustiš trideset let v miru zaraščati svet. Vendar pa kljub nedonosnosti to zelo rad počnem. Veliko veselje mi naredi pogled z vrha na opravljeno delo. Moker, zmatran, opraskan in kar je še takega, se usedem na štor in pogledam kaj je ratalo in si rečem: Dare, marsikaj je še za postoriti, ampak, jebenti … eno dolino smo pa rešil!!!«

zaraščeno

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Volitve so naše največje bogastvo

1.11.2011 · 68 komentarjev

V teh dneh za vključevanje v debate nikakor ni dobro, če nimate globoko politično orientiranega črnobelega pogleda na dogajanje. Če greste v družbo brez namena, da bi hvalili kakšnega od akterjev na naši politični sceni in spotoma nekoga drugega popolnoma poteptali v drek, potem med ljudmi skoraj zares nimate kaj delati. Saj je že res, da marsikateri pametnejši sprva predlaga, da bi pustili politiko. Pa raje debatirajmo o babah, o muziki … ali pa o fusbalu. No, kdo in kako je pa naredil fusbal travnik u Lublan, se kot odmev zasliši smrtonosni stavek, ki povozi vse dobre namene o prijazni nedeljski oštarijski debati.

In potem se začne. Kot sem že omenil je v tej fazi program v črnobeli tehniki. Nihče od tipov, ki se dnevno pojavljajo v medijih kot snovalci naše svetle bodočnosti ni človek, ki bi ga lahko opisovali s kakšnimi vmesnimi niansami. Ali je dober kot mati Terezija in bi takoj žrtvoval kakšen svoj ud, da bi rešil umirajočega gobavca ali pa je satan v človeški podobi, ki bi ga bilo treba jadrno, brez milosti eksemplarično zakuriti sredi mestnega trga.

No, meni tak pristop kar nekako ne leži. Saj ne rečem, da sem ne vem kako dober oziroma boljši retorik oziroma debater, vendar se v takšnem vzdušju pač zares ne počutim dobro.

Kot prvo, jaz niti slučajno nimam niti za Kučana niti za Janšo, ne za pröcednika, ne za rajnkega premierja, ne za Srbijanca, ne za Gregorija niti blage veze niti najmanjšega pojma kakšni ljudje so. Tega si sicer ne znam razložiti, saj omenjeni analitiki, ki jih imam z njihovim blebetanjem in vpitjem že polno glavo, v najbolj drobne detajle poznajo vsakega. Kdo je dober, prijazen, čustven, pragmatičen, flegmatičen, preračunljiv, zloben, hudoben, pokvarjen, gnil! Še več, vedo tudi zakaj je tak in od kod izvirajo te njegove lastnosti. O njem tipi vedo več kot o svojih ženah in otrocih.

In kaj bo potemtakem s temi našimi volitvami. Nič! Z njimi pa res ne bomo rešili posebno veliko. Tako kot smo neizmerno predvidljivi, tako se bo do tistega »fatalnega« decembrskega dne tudi vse ostalo postavilo na svoje predvidljivo mesto. Nič več ne bo tako dramatično, kot je zgledalo prve dni po nezaupnici našemu goodlooking prime ministru. Takrat je bilo jasno, da se bo svet postavil popolnoma na glavo. Apsajt davn! Vse bo drugače. Potem pa so se deci usedli in malo pretehtali ustroj naših navijaških skupin in v parih dneh pomirili situacijo.

Tako lahko zdaj mirno pričakujemo volitve. Vse je urejeno. Po volitvah bomo spet imeli lep, miren uravnovešen parlament. Razmerje, ki bo približno 49 : 51 bo zagotavljalo, da se bo lahko po večini ista skupina ljudi še štiri leta redila ob nenavadno ceneni hrani v parlamentarni menzi. Tisti, ki bodo imeli dva zica več, se bodo tako »očitno« trudili zapeljati mojo Slovenijo na tir, ki vodi v lepšo prihodnost, oni tadrugi pa jih bodo prav tako »očitno« žlajfali. In navijači bodo še vedno srečni. Kar bo njihovim fantom uspelo narediti dobrega, bodo slavili in opevali, kar bodo pa usrali, bo pa to itak, zato, ker jih oni tadrugi onemogočajo. Isto, enako, ponovno in spet.

No, ali se počutite po teh mojih ugotovitvah vsaj malo pomirjene? Domnevam, da ja! Priznajmo si, da so nam velike spremembe samo na videz simpatične. V resnici pa bi se samo radi še naprej greli v svojih stanovanjih in negodovali nad tistim, kar govorijo na teveju, enkrat na teden pa bi se kvečjemu še malo skregali za kakšnim šankom. Kaj več pa ne. Ne ga srat, kaj več pa že ni v planu.

Ja, če niste zares stoposto opredeljeni, do kraja seznanjeni in če vam ni zares vse jasno, se v teh dneh ne oglašajte. Izpadli boste smešni in ubogi. To so dnevi za to, da človek pokaže svoje zobe in stisnjeno pest.

Uf, mi je odleglo! V resnici sem imel željo napisati literarni sestavek ….. še sreča, da sem trezno razmislil in storil tako kot je bilo potrebno. Za neumnosti bo že še čas!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks