K L I K

29.10.2011 ob 08:15

Sedim pod tistim orehom. Klop sem sam naredil pred par leti. Kot bi jo naredil po meri za to kar počnem. V roke vzamem ta svoj navdih in ga začnem gnesti in oblikovati. Tako različne stvari mi padajo iz rok. Včasih kakšno še malo premerim od desne proti levi, z vrha navzdol. Včasih še kaj povoham in si vzamem trenutek za pomislek. Največkrat pa ne. Zaupam materialu in zaupam procesom, ki so pomagali prstom izdelali to reč. Navdihe pobiram z iztegnjeno roko. Vzamem ga iz jesenskega vetriča. To je tista sapa, blaga in nežna, prav takšna taprava. Zdi se, da bi zlahka pristal, da ti vedno in vsak dan tako pihlja v obraz. Drugi navdih vzamem izpod obronka kjer vaščani pobirajo zadnji pridelek. Tretjega iz davnine, iz pripovedi, izza starega senika kjer se je zgodil greh. Še eden mi švigne v prste izpod grmovja in robid, kjer v spominih srebrnolasih grč v nekem drugem času nezaraščeno senožet opeva sikajoča pesem dvanajstih uglašenih koscev. Lep večer je nad dolino.

Pred očmi mi migeta ekran. Oscilira iz vseh škatel. Naprave, povezane med seboj obvladujejo moje počutje. Naprave, ki morajo biti tukaj. Definirajo mojo primernost za bivanje. Kažejo na to, da sem živ in dojemam red tega časa. Prsti mi hitijo po ceneni tipkovnici uvoženi iz Azije. Žice se mi ovijajo okoli nog, pravilnost povezav mi kažejo zelene diode. Ena žica je priključena direktno v lobanjo. Znaki na ekranu sledijo prstom v stotinkah sekunde. Počutim se šibak in lezem sam vase. Ničesar ni na vidiku, kar bi me dvignilo in mi dalo moč.
Tisto reč izdelujem mehansko, z rutinskimi gibi. Nobene topline, nič kar bi v izdelek priklicalo malo srca. Glas iz ene od naprav napoveduje meglen in moker večer.

Izpod oreha sem vstal in izdelek ponosno dvignil z rokami. Proti večernemu soncu sem obrnil njegov mladi obraz. Sreča je vela iz njega in mlada svežina. Spravil sem reč v svoj notranji žep in odšel med drevesi na pot. Pustil sem poti, da me je vodila med ljudi. V vasi so sedeli med cerkvijo in staro gostilno. Govorili smo o delu, o tem da listje kar nekako ne odpade to jesen. O tem, da bo treba postoriti to in opraviti še ono. Kako je z navdihom, me mimogrede povpraša vaščan. Pokažem mu tisto reč, tako mimogrede. Dober si, mi reče pomenljivo, ne da bi si jo pozorno ogledal. Cel voz drv si pripravil, zvečer najdeš pa še čas za to. Najlepše in meni najbolj drage besede za takšen primer.

Pred ekranom sem zaključil. Piko na i. Ščemelo me je v oči. Izdelek sem obračal in vrtel. Stroj je preštel besede in poravnal robove. Ozaljšal sem vse skupaj s podobo. Pripravljen sem bil, da vržem tisto reč skozi ekran v ogromen pesjak. Saj morda ne bo nihče niti opazil, da sem izdelal spet nekaj. No, nekaj mimoidočih bo prijazno, z odobravanjem pokimalo. V pesjaku pa bodo ščeneta renčala svojo štimo in praskala okoli sebe vse, ki ne znajo potegniti z njimi. Obotavljal sem se. Premetaval sem zadevo z leve v desno, z desne v levo. Mencal in se bal.

Pogledal sem žice, zavonjal star oreh, zamižal zaradi dražečih vibracij in olajšano nastavil obraz jesenski sapici.

Prijaznost in kup smeti, ugodje in zapravljanje časa.

Škoda se mi je zdelo, da bi vrgel mednje tisto reč.

Kot bi hotel imeti oblast in izbiro. Med sanjami in resnico. Vnesi, zavrni, zavrzi ….

Klik!

  • Share/Bookmark
 

9 komentarjev na “K L I K”

  1. miri pravi:

    Zmeraj sem pravil,da če “zrajham” eno kopalnico,se lahko pred vsakim pohvalim,kaj sem naredil,čeprav ni ,ne vem kakšna mojstrovina.En ubogi delavec na traku pa leta in leta premetava po roki kos,za katerega ne ve čemu služi.Seveda,obadva morata dati vse od sebe,da se “elita” hvali z njihovim delom (3 € na uro).

  2. dare dare pravi:

    Ja, res, to je tudi en vidik. Stik s stvarjo, ki jo izdeluješ. Pa četudi zanemarimo dejstvo, da nekdo naredi končni izdelek, nekdo drug pa le komponento, ki sama zase ni uporabna, je pravi problem v tem, da smetano pobere nekdo, ki nima sploh pojma ne o enem ne o drugem. Obvlada pa blebetanje. V piko.

    Glede kopalnice, ki jo zrajhaš pa ne dvomim, da je v redu. Kolikor vem, ti nikoli ni manjkalo dela :) !

  3. bin pravi:

    Klik!
    Naj bo kakor hoče, se ti je zatresla roka ali pa si le “kar tako” stisnil, tu so: klopca, oreh, obronki in senik, …
    Hvala!

  4. Marko pravi:

    Dobro uporabljen cajt.

  5. Samo Brodnik Samo Brodnik pravi:

    Mogoče pa izvira resnica iz sanj. Vneseš in klik! In nihče ne zavrne, pa tudi v pesjaku nastane mir.
    Nato pa spet ustvarjanje naprej, z novim zagonom, kljub prenatrpanosti slehernega dne, za boljše počutje in občutek, za tiste, ki ne zavrnejo dobre ideje ali izdelka. Čas je neprecenljiv, če imaš nekaj, kar si sam naredil in si ponosen na to.
    Pa kar brez strahu klikaj naprej! :)

  6. dare dare pravi:

    @Bin, zagotovo se bom kdaj med lepimi stvarmi in šaro tudi bolje odločil :)

  7. dare dare pravi:

    @Marko, o tem bi se dalo razpravljati, vendar če tako misliš … potem pa hvala !

    @SamoBrodnik, predvsem brez strahu. Hvala za obisk in dober komentar

  8. mijau pravi:

    Koliko lažje je nam sedaj, kot pa pisunom pred sto in več leti.

    Takrat je moral človek sesti za mizo, vzeti papir, pero in tinto, pisati hitro, da mu misli ne pobegnejo, pa zopet dovolj razločno, da bo nekdo drugi vedel tisto prebrati. Potem se zaloti, da bi nekaj lahko lepše povedal, pa se mora odločiti, ali se mu splača vse doslej napisano vreči v koš, ali pa je med vrsticami dovolj prostora, da nekaj besed prečrta, pa napiše nad njimi nove. Morda bi samo vrstni red spremenil, pa bo samo nad besedami izpisal zaporedne številke …3, 4, 1, 2…

    Ti pa samo “klik” in je stvar notri in na razpolago vsem. In kdor hoče, lahko tudi kritizira.

  9. dare dare pravi:

    Ja, pa res. Ćudno, da ima kdo lahko nostalgijo po takšnem mučnem delu. Zdaj pa klik, copy, paste …. ajnfok kot pasulj … pa nekaj godrnjamo. Nenavadna reč!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !