Zimska proletarska melanholija

17.10.2011 ob 20:05

Ali. udobje spletnega bančništva

Čas okoli petnajstega je zame pregovorno stresen. Na žalost tudi teorija o tem, kako smo si delavci tega stanja (tudi) sami krivi temu nič ne pomaga. Pa ne glede na to, da sprejmem precejšen del kritike in torej tudi krivde. Ne, niti za spoznanje laže ne prenašam situacije, če kje preberem, da je problem v tem, da sami ne znamo preklopiti na sodobnejše relacije med kastami.

Pozabiti bi morali, da so enkrat obstajali časi, ko je bil človek lahko strugar (ali pa kovač, ni važno) in je s svojim rednim, marljivim, natančnim delom in lojalnim, odgovornim odnosom do firme, kjer je drakslal tisto železje, peljal svoj voz naprej. Plačeval je svoje račune, kupil potrebne in nekaj nepotrebnih stvari in še nekaj je ostalo, da je imel za svojo vsakdanjo potrošnjo.

Zdaj pa smo prišli v neko obdobje, ko je normalno, da ljudje s stalno plačo, ljudje ki normalno opravljajo svoje delo, ljudje, ki se še vedno bojijo zamuditi, ki se še vedno ne upajo zavrniti šefa za delavno soboto, ki jih je groza pomisliti, da bi zakrivili kakšno reklamacijo …. ki so vedno tam in vedno opravijo svoje delo …. niso z vsemi temi izpolnjenimi pogoji sposobni pokriti svojih potreb. In to potreb, ki med njimi nikakor ne morejo več izbrskati ničesar, kar bi se lahko imenovalo luksus, kar bi lahko s tega spiska črtali in si izboljšali likvidnost.

Ja, take stvari mi laufajo skozi možgane petnajstega v mesecu. Preko računalnika plačam še eno položnico in jo v virtualo pospremim s srbskim vulgarizmom. Malo me strese. S stolom se zapeljem dober meter v desno in malo bolj odprem radiator. Spotoma poškilim na ekran in se nasmehnem mladini, ki kampira pred borzo.
Po teorijah, ki sem jih omenjal, bi moral biti delavec bolj podjeten. Če ga delodajalec ne plača dovolj, bi mu moral pokazati fakiča in oditi skozi vrata, odpreti svoj biznis in sam dati nekaj ljudem službo.

Vsak dan poslušam novice o firmah, ki so pred stečajem, o tem kako so neki ljudje zafurali dobra cvetoča podjetja in trdne blagovne znamke. Ob tem so obogateli do amena. So se pač znajdli. Tvegali so sicer, da jih bodo parkrat omenili v medijih potem pa nanje pozabili in jih pustili, da s svojim bogastvom v miru počnejo svoje stvari.

Pa delavci!? Objokane preko petdesetletne delavke, delovni invalidi, brezvoljni modeli. Komaj kaj jezni. Pol leta niso dobili plače, še nekaj več časa jim niso plačevali prispevkov. In v takšni situaciji so se še sposobni bati za svoje šihte. Pojma nimajo kako se človek lahko loti biznisa. Sreča, da vedo vsaj kje se gre na rdeči križ in na zavod! Klik in še en znesek se prerine skozi žico. Spet so na televiziji taborniki na ljubljanskem pločniku. Ljudje zmajujejo z glavami. Kaj se gre ta mladina!? Nekdo jih imenuje brezdelneži, nekdo trdi, da imajo zgrešene cilje. Ko jih vidim v bundah in šalih me kar strese. Spet se približam radiatorju.

V toplem stanovanju po srbsko psujem in jamram. Glede protestov tudi meni marsikaj ni jasno. Vsekakor pa mi je jasno, da so v tej situaciji protestniki, če ne drugega, vsaj bistveno boljši od mene!

  • Share/Bookmark
 

20 komentarjev na “Zimska proletarska melanholija”

  1. miri pravi:

    Se mi zdi,da je bilo še najmanj problemov okoli plač,takrat,ko ti je na delovišče nekdo prinesel denar.Vse “na roko” zračunano,brez napak.Država je vzela kar ji je “pripadalo”,ostalo je bilo tvoje.Zdaj pa za dvig svojega denarja plačaš. Barabe nenasitne.

  2. bin pravi:

    So Dare, bistveno so boljši!
    Bistvo krize je namreč v tem, da smo
    /… s svojim rednim, marljivim, natančnim delom in lojalnim, odgovornim odnosom do firme …/
    ustvarili preveč. Današnji menedžerji, naj bodo “veliki” ali na novo zalaufani se srečujejo z zasičenim tržiščem. Robe povsod na pretek, pa ne moreš prodati. Če ne prodaš ni keša, če ni keša ne moreš plačati delavca in ta ne more kupiti robe. Začaran krog.
    Oni (predborzijanci) to vedo, zato se trudijo ne ustvarjati, temveč porabiti zaloge. Potem bo vse steklo na novo in blaginja se bo vrnila v našo lepo deželo.

  3. mijau pravi:

    Bravo, Bin! Ti si našel izhod iz začaranega kroga. Torej je treba porabiti zaloge, pa bo mašinerija spet stekla.

    Sedaj bo kdo vprašal, kako porabiti zaloge, ko pa jih ne moreš kupiti. Preprosto: pokrasti jih je treba. A vidi kdo kakšno drugačno rešitev?

  4. dare dare pravi:

    @Miri, a veš da sem čisto na začetku svoje “kariere” dobil nekaj plač v gotovini in sicer nas gostolu. Koliko je bilo pošteno ali karkoli drugega ne vem prav natančno, šlo je pa tisti firmi bolj slabo. Lahko pa rečem, da je šlo slabo vsem. Tudi direktor ni bil nek strašen gospod.

  5. dare dare pravi:

    @Bin, saj se mi je zdelo … So bila leta, ko je tako laufalo,dobesedno vsipalo se je s štanc, livarskih strojev in tekočih trakov. Vedel sem, da niso mogli takrat vsega sproti pogoltnit!

    @Mijau, takšen pristop se pa itak ponuja kar sam od sebe. Preizkušen in dokazano uspešen!!

  6. mohor pravi:

    Pokažemo pa Slovenci svoj gnev na dostojanstven in miren način. Tako se je na to brezupno dogajanje v naši domovini odzval eden od njih:

    Bilo je leto 1991: Gospod Lojze Petrle odnese iz takratnega parlamenta Titovo sliko in izjavi takrat velike besede; SLOVENIJA BO V DESETIH LETIH POSTALA DRUGA ŠVICA! Danes, po dvajsetih letih se vam Slovenci (99.999%) zahvaljujemo za takratne tako velike besede in globoke misli, zato vas iskreno naprošamo: Dragi Lojze ; Prosim prinesi nazaj tisto Titovo sliko,dosegli smo Švico,postali smo goli in bosi,pokradli ste nas,ogoljufali dostojanstva,zato dragi Lojze, prinesi nazaj tisto sliko ,da postanemo zopet hlapci in bomo živeli v taki bedi kot pod Titom ,v tisto bedo hočemo, katero je delavec imel dostojanstvo in spoštovanje,hočemo nazaj v tisto bedo in železno zaveso zato,ker si govoril takrat ,da smo imeli svinčene čase , ker je vsak delavec lahko šel na počitnice,imel redno in dostojno plačo,direktorji pa so se takrat do delavcev obnašali dostojanstveno in ni bilo mogoče krasti kot danes, čistilke,šoferji,delavci,uradniki,kmetje,direktorji -skratka vsi, kateri so imeli pridne roke ,so si lahko takrat zidali hiše.Zato dragi Lojze, prinesi nazaj tisto Titovo sliko,ker nam je zadosti te Švice .Lepa hvala in sprejmi pozdrave od 99.999% Slovencev,posebej pa od golih,lačnih,ubogih delavcev,katerim je zadosti švicarske bogatije in zahodne svobode.Hvala
    P.S.Pozdravlja te tudi 140 tisoč brezposelnih Slovencev,kateri se pridružujejo želji!

  7. dare dare pravi:

    @Mohor, bravo :)

    No, verjetno veš, da s kakšno (jugo)nostalgijo nisva preveč na ti, ampak to si pa lepo napisal. In nekaj mi pravi, da je mrbit Lojze pa res spravil tisto sliko in je ni vrgel stran.

  8. dare dare pravi:

    Na čase pred dvajsetimi leti namreč lahko zelo podobno gleda veliko ljudi po večini državah v Evropi. Bogve kaj govorijo o “predevropskih” časih Lahi ali pa Nemci. Zagotovo bi vsi radi nazaj.

  9. mijau pravi:

    Razen tega, da je sedaj kriza, v Nemčiji in Italiji ni bilo pred dvajsetimi leti bistveno drugače, kot danes.

    Pri nas pa je razlika ogromna. Vse pa je pričelo takrat, ko so menadžere izvlekli iz kolektivne pogodbe. Ti so potem z viškom denarja pokupili certifikate podjetij.

  10. dare dare pravi:

    Seveda ne gre za tako drastične spremembe ampak predvsem za Italijane je zagotovo zelo drugače kot je bilo. Že ko so sprejeli euro, so to zelo slabo “prenesli”, potem pa je tudi še šlo navzdol. Povprečno jim je standard pedel za kar izdatno stopničko!

  11. mohor pravi:

    Dare,
    tisti sestavek ni moj, je Ctrl C – Ctrl V, je pa zanimivo izlitje gneva enega iz med nas.
    lp

  12. dare dare pravi:

    @Mohor, saj niti ni važno. Z gotovostjo domnevam, da bi ti zelo podobno spravil to reč skupaj. In tudi jaz ne ugovarjam več nikomur, ki tako čuti. Verjetno se spomniš, da sem v “devetdesetih” trdil, da nam gre bolje kot kadarkoli prej in da sem se bil pripravljen skregati z vsakim jugonostalgikom kadarkoli. Za devetdeseta sicer, seveda z moje subjektivne perspektive, še vedno trdim, da so bila to dobra leta in da tudi z Jugo ni bilo vse tako brezhibno super. Vendar to kar se nam je zgodilo zdaj!? Porkaduš, danes sem bil v Lubljani in sem imel petnajst minut časa pa sem skočil pogledat še do borze. Videl sem samo petnajst šotorčkov in (zelo je deževalo) nobenega dogajanja. Nič, malo bolj se bomo morali ujeziti. In nobenega poslušati ali je borza pravi cilj, ali je banka pravi cilj, ali smo jezni na prave ljudi. Z vsakim stavkom, z vsako besedo je vse samo nova manipulacja, ki nas deli na skupine. Nazadnje pa takšen protest! Takšen, ki s svojo majhnostjo in neodmevnostjo dosega ravno nasprotni efekt. Čisto vsak politik in velikaš lahko reče: “Če bi imeli res takšne probleme, bi jih bilo pa več!!”

  13. mijau pravi:

    Ne vem več, kdo je to rekel: “Ko pa bodo vsi utihnili, takrat pa se jih moraš zares bati.”

  14. Olna pravi:

    “Človek živi to svoje življenje in se trudi, da kdaj doreče misel, stavek, svoj kredo, svojo besedo. Včasih mu uspe, včasih ne.
    Tone Pavček”

    Oprosti Dare, da sem izkoristila tvoj blog za tale citat. Ampak ta Pavčkova misel se mi je zdela, kot da je namenjena tebi in tvojim objavam (in seveda našim “prispevkom”). :) :(

    Mijau, ne vem, kdo je rekel tisto iz tvojega komentarja, ampak je (zlovešče) resnično. Mogoče bomo pa celo kaj tajšnega dočakali…?

  15. dare dare pravi:

    @mijau, pri nas bo vedno ostalo cel kup ljudi, ki bodo ropotali (in nič drugega kot to!?)

    @Olna, hvala ti. Nič kaj dosti ne bom dodajal. Pavček je bil velik, prijazen in moder mož! lp

  16. mijau pravi:

    Zanimivo: danes sem v enem mejlu omenil Pavčka (in Menarta), češ da mi je všeč kot pesnik, kakšno uro pozneje pa sem slišal, da je umrl.

    Upam, da ne bo z Menartom enako.

  17. Jana pravi:

    No comment!

  18. dare dare pravi:

    @Mijau, Janez Menart ??

    @jana, saj ni kaj rečt, a ne!??

  19. Olna pravi:

    Mijau, da nisi mislil na Kajetana Koviča? Ta je pravkar praznoval okrogel rojstni dan in kolikor vemo, po hudi bolezni dobro okreva. Voščimo mu z majhno zamudo in mu želimo – saj vemo kaj predvsem njemu, nam pa, da bi bil še dolgo med nami. Sicer pa takšni, kot je on, itak nekako vedno ostanejo naši, in med nami.

  20. mijau pravi:

    Res nisem preverjal, da je tudi Menarta že pobralo. Bil sem na dopustu, pa me ni nihče obvestil. Škoda, ker mi je bil kot pesnik všeč. Onega, ki ga Olna omenja, pa ga jaz sedaj ne upam niti omeniti. Ne bi mu rad škodoval.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !