Scenarij

5.10.2011 ob 11:39

Ja, prav zanimiva reč. Prav poseben dogodek. No, poseben, kaj naj rečem!? Povabili so me prijatelji. Saj veste, kdaj te vabijo prijatelji na kakšen dogodek. Takrat ko ima kdo od njih osemnajst let, takrat ko kdo odhaja kam za leto dni, takrat ko kdo dobi otroka. Pa tudi takrat, ko se mu jih nabere petdeset ali še kakšno desetletje več. In enkrat pride vrsta na tisto reč. Na dan, ko človek zaključi svoje delovne dni. Lepo pospravi mizo, ki jo je gledal pred sabo dolga desetletja, desetletja ki nikakor niso kazala niti najmanjših znakov, da bodo kdaj vzela svoj konec. No, vsaj dobrega ne! Pa je vseeno enkrat tukaj tisti dan! Pospravi dva ali tri predale. Z mize vzame sliko svoje družine in izpod računalnika potegne svoj čipkasti prtiček. Nekaj sodelavcev povabi na kavo in šefa prav tako. Niti malo se mu ne zdi več pomembno, da bi butastemu tipu povedal vse tisto, kar je zanj šparal leta in leta prav za ta današnji dan. Ne, samo prijazen klepet in nekaj kratkih prigod skrbno izbranih izmed samih lepih spominov. Vse iznenada izgubi pomembnost in niti malo se ne strese svet, ko za to nepomembnostjo še zadnjič zapre težka glavna vhodna vrata.
Vse skupaj zgleda kot nekaj čisto popolnoma običajnega. Nekaj kar je bilo na koledarju in se je moralo ta dan pač zgoditi. Prišlo je okoli, kot polna luna ali letni čas. Ena od postaj, kot je takšnih brez števila v naših dneh na tem planetu.

DILEME PENZIONISTA (Mirko. Jauševec –Ptuj)

Ko človek prvič v službo pride,
pred njim je grozno dolga doba;
na začetku mlečnozobi poba
je sivi mož, preden odide.
Čeprav težko čaka ves ta čas,
da v miru bi lahko užival,
ko pride, da bi lahko počival,
nekatere skoraj prime fras.
Sprašuje se, kaj bo počel,
ko se bo že ob šestih zbujal:
ali spomine bo obujal,
ali v gostilni bo sedel?
A ko bo poštar penzijo prinese,
od razočaranja bo vse preklel.
Honorarno delo si bo vzel,
počitek pa naj vrag odnese !

OBLAK (Lenar Albin – nova Gorica)

Rad bi bil oblak ovčica bela
ves blag in nežen bi krasil nebo
budil bi v srcih upanja vesela
ljubezen vanje vsajal srečo z njo.
Rad bi bil oblak prepoln dežja
ponesel bi ga tja kjer suša žge
zalil bi polja dvignil tok voda
napojil vsako bitje, da ne umre.
Rad bi bil oblak z nevihto, strelo
pregnal bi vse sovrage vse zveri
vse izmečke bi neurje vzelo
čist svet ostal za dobre bi ljudi.
Rad bi bil oblak a ni mi dano
rad bil bi vsaj meglica a zaman
skozme gledate v nebo oprano
brez mene ali z mano … …. jasen dan!

PET NJEGOVIH ATESTOV (Dare L.)

Mož v belem ga je prijel za noge,
ga dvignil,udaril,on zavrešči
še par meritev, prosim osnovne podatke
sestra piši:
“Fant,bolj zanikrn,ne prav močan,
sicer pa v redu, saj diha sam.
In potrdilo mu daj,njegov prvi atest
saj s tem pojde tja v širni svet.”

Pravzaprav so v začetku ga nesli
a kmalu je stopil svoj prvi korak,
še nekaj besed, poveže jih v stavke
in kmalu pride čas za preizkus;
“No pač ni prav dosti zrasel
a je bister in v okvirih norm.
Sestra, kar piši odobritev,
možgani pa na dril in na polnitev!”

Nekaj so sektorjev v njih napolnili
in prihajal je čas, da to da rezultat,
orodje v roke, zdaj imaš znanje za kruh,
le še par formalnih zadev pred tem pride v poštev:

“Dovolj je močan,s prstom najde konico nosu,
diha s pljuči, na vprašanja odgovarja počasi,
s premislekom a kar prav-sestra piši;
potrjeno, za to delo zadosti je zdrav.”

To bil je papir,tak taprav,saj je zdržal
desetletja dni in trudno je postalo telo.
“Na,zlato uro, zdaj mi smo tu
še gor stopi v kanclijo, gor veš,da potrdijo.”
Toliko let,mesecev in ravno prav dni,
par patetičnih fraz, skoraj malo solznih oči,
“pa na papir ne pozabi-že tajnica piše-
prišel ti bo prav, da vse uredi se.”

Navsezgodaj zjutraj je rad šel na sprehod,
pa ne tako zelo rad,bolj tako iz navade,
v desni cekar, pol črnega hleba, ta je bolj zdrav
in čokolado, vnuk jo ima rad dokler;
nekega jutra ga nekaj stisne,nekaj zbode
zavrti se pred njim slika domačega kraja
in spet mož v belem. Izvid bil je tak:
“Zdaj sicer ni več,a bil je v redu možak.”

Povedati je treba, da zaključek te pesmi ni iz te iste zgodbe. Tisto spada v tisto nikoli povedano in pojasnjeno zadevo o tem kako bi bilo, če bi doživeli stotico. Sto let!? Ja to je res zanimiv pojav. Skoraj z gotovostjo lahko trdimo, da med nami čisto vsak potihem goji željo, da bi mu to uspelo. Vendar pa kaj se potem zgodi? Vsake toliko to namreč res komu uspe. Mislim, tip zmaga. Premaga celo generacijo, premaga večje, višje, lepše, pametnejše od njega in uspe v svoji najtežje dosegljivi želji in jih dočaka sto. Pa me zdaj vprašajte, če je človek srečen, če je radostno vzhičen!? Ali paradira s svojim dosežkom po Fari in triumfialno dviga sklenjene koščeno zgubane roke nad glavo. Ali se spakuje pred občinstvom, kot Usain Bolt zaradi svoje zlate medalje!? Ne, nič podobnega se ne zgodi. Stoletnik jamra, Nad svojim dosežkom odkimava in žalosto gleda neznane sedemdeset, osemdesetletne mladce okoli sebe. Vse ga boli. S svojim šibkim glasom govori samo o tem. Križ! Glava! Jetra! Zob. No, zobje ga v bistvu edini ne bolijo več. Ne, ne, to ni to!
Ja, očitno je zmagovalec razočaran nad svojo zmago.

Čisto nekaj drugega pa je v teh časih odhod v penzijo. Ja, to pa zgleda čisto popolnoma drugačna reč. Dandanes frišna penzionistka upravičeno in z dvignjeno glavo praznuje svoj uspeh. Včasih se čisto počasi počasi sprehodi skozi Faro in zviška gleda ljudi, ki z upadlimi obrazi in drobnimi, neznosno hitečimi koraki služijo sistemu. Pa na mislite, da je njihova počasnost posledica! Kje pa! Njihov ležerni korak je poza, zaslužen privilegij in posmeh vsem tisočim dnem, vsem razporedom, vsem urnikom in vsem zvoncem budilk.
Če pa želijo, lahko še kako pospešijo svoje gibe. Dame oblečejo pajkice, obujejo najkice in prehitevajo mladino na joging poteh.

ZOFIJA (Milena Miklavčič – Žiri iz knjige »Ženske)

Kar zamahniti z roko nad nekaj desetletji svojega življenja pa se tudi ne da. Res je, da nismo enaki v tem, koliko smo dovolili, da nas sistem potegne vase, koliko smo dovolili raznim kreaturam, da vplivajo na naše življenje in razmišljanje, koliko spanja nam je vzelo namišljeno kreganje s šefi, ki od njih drugi dan ni ostalo popolnoma nič, koliko tistih številk, nalogov in pravil se je vse preveč vtisnilo v naš um in nam grenilo vsakdan, koliko vprašanj se nam je dan za dnem porajalo … ali res ne bi v življenju zmogel drugače !?
Vendar pa, če smo bili še tako načelni, pogumni, nepopustljivi, vseeno si moramo priznati, da delo po svoje oblikuje naše življenje. Z izjemo tistih bore malo srečnežev, ki uživajo v svojem kreativnem in zanimivem delu, bo večina ljudi pritrdilo temu, da ta vpliv ni dober. Kakorkoli že, petintrideset let službe ! To pomeni petintridesetkrat po skoraj tristo istih enakih poti, to pomeni devet tisoč zvonjenj budilke, pomeni rutino, pomeni stres in še celo vrsto stvari.

TO JE TO (Dare L.)

ZNANJE – odlomek (Dare L.)

V uvod sledeči pesmi je avtor napisal, da o delu pomembne listine današnje dobe govorijo kot o eni temeljnih človekovih pravic. Pravica do dela! Viš vraga!? Zato mi menda še nikoli ni nihče izpulil krampa ali macole iz rok. Da niso morda že sužnji v Egiptu imeli pravico do dela! Vprašanj sto in še več:

DELO (Bin)

Delo, gredelj naše barke.
Na njem slonijo rebra, jambor, krov,
znoj nad njim in up krmarjev,
pogoj za rojstvo in obstoj bogov.

Najtrši les. Ne plava sam.
Brez krhkih desk potonil bi v globine.
Brez jadra v vetru, mar krmar
pripelje svojo barko čez plitvine?

Kdo plov, s tem smisel, gredlju da?
Tesarji s svojim dletom, kmetje z lesom?
Krmar, ki z morjem šah igra?
Če izgubi, še trene ne z očesom!

Ja, takšna je realnost. Realnost, ki se ji je treba z vso energijo postaviti po robu. Za nekatere zadeve se mora na velikih razpotjih življenje šele začeti. Treba si je najti čas za stvari, ki jih zanje kdaj prej kar nekako ni bilo. Pa ni treba, da bi bile to samo nekakšne strašno dinamične aktivnosti. Nikakor ne. Mogoče pa bi bilo dobro, da se novo pečeni penzionist kdaj pa kdaj usede na kakšno klopco in opazuje ljudi. Posebno tiste, ki bodo hiteli levo in desno, gledali srepo v asfalt pred seboj in se drenjali skozi ozka vrata, ko bodo zadnjo minuto prihajali na svoje dolgočasne šihte. In takrat jih pogleda zviška, z napol prikritim nasmehom in skoraj na glas izrečeno mislijo:«Samo poglej jih!«
Včasih pa se je treba kljub vsemu pogovoriti tudi o spominih. S človeškimi možgani imamo glede tega kar srečo. Spomini se vanje spravljajo na zelo zanimiv način. Slabi, tisti ki smo jih že omenili, se zakopljejo nekam globoko med najbolj nedostopne gube, lepi prijazni spomini pa kar mrgolijo na dosegu naših misli. Pa če se vrnemu daleč nazaj, med ljudi iz nekega davnega časa v kakšnem starem Idrijskem becirku ali pa med nepozabne spodnjeidrijske posebneže.


ČIPKE GERUŠ in LEP POMLADNI DAN
… odlomek (Dare L.)

VAŠKI MODELI (odlomek Dare L)

Tako smo prišli do konca tega našega kupčka besed, tega našega pozdrava novim članom upokojenskih vrst. Z veseljem smo delili z vami, kar so o tem zapisali nemirni prsti avtorjev.
In seveda upamo, da ste v vsem vsaj toliko uživali kot mi, predvsem pa da ste bili zadovoljni s tako izvirno idejo, kako praznovati takšen dogodek. Za razliko od bolj ali manj vseh drugih nismo raztegnili harmonike, obložili miz in natočili kozarcev do vrha, temveč smo si za praznik privoščili verze in stavke. Poskusili smo vam jih podati po naših najboljših močeh.

Hkrati pa tudi upamo, da je bila naša mala predstava očiten dokaz, da je lahko tudi malo kulture, malo preproste umetnosti lepa hrana za dušo. Tako za tistega, ki se ukvarja z njo, jo ustvarja, za tistega, ki jo občuteno poda poslušalcem, kot tudi za vse, ki si vzamejo urico časa in prisluhnejo, kaj je nastalo iz nenadnih globokih navdihov.

Še stara vsem poznana pesem se bo zaslišala skupaj s povabilom, da jo zapojete skupaj z nami, potem pa … ja kaj … natočili bomo kozarce, Kaj ste pa mislili!?

(Vsi vezni teksti Dare L.)

  • Share/Bookmark
 

8 komentarjev na “Scenarij”

  1. štulič pravi:

    Pr_vas očitno, brez čipk ne gre?! Še na kompu jih imate!?

    Čutno… ;)

    http://youtu.be/r7KLQ_d3h4c

  2. dare dare pravi:

    Štulič, pod kompom :) Moraš razumeti. To so gospe srednjih let in imajo pač svoj način urejanja delovnega mesta. In kako to lepše narediš kot z ročnimi deli ?? Poglej na primer Vlatka Stefanovskega ! :)

  3. miri pravi:

    Vsi taki dogodki in govori so lepi,verjamem.Razen tistega na senčni strani Fare.

  4. dare dare pravi:

    Miri, “industrijska cona” morda!??

  5. miri pravi:

    Pod Kunclom

  6. dare dare pravi:

    Ne, tega pa ne razumem :( !

  7. miri pravi:

    Govor na britofu sem mislil.

  8. dare dare pravi:

    Uf, aja to! Zdaj pa poglej to lajtngo Daretovo :) !!

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !