dare.likar@siol.net

Arhiv za Oktober 2011

K L I K

29.10.2011 · 9 komentarjev

Sedim pod tistim orehom. Klop sem sam naredil pred par leti. Kot bi jo naredil po meri za to kar počnem. V roke vzamem ta svoj navdih in ga začnem gnesti in oblikovati. Tako različne stvari mi padajo iz rok. Včasih kakšno še malo premerim od desne proti levi, z vrha navzdol. Včasih še kaj povoham in si vzamem trenutek za pomislek. Največkrat pa ne. Zaupam materialu in zaupam procesom, ki so pomagali prstom izdelali to reč. Navdihe pobiram z iztegnjeno roko. Vzamem ga iz jesenskega vetriča. To je tista sapa, blaga in nežna, prav takšna taprava. Zdi se, da bi zlahka pristal, da ti vedno in vsak dan tako pihlja v obraz. Drugi navdih vzamem izpod obronka kjer vaščani pobirajo zadnji pridelek. Tretjega iz davnine, iz pripovedi, izza starega senika kjer se je zgodil greh. Še eden mi švigne v prste izpod grmovja in robid, kjer v spominih srebrnolasih grč v nekem drugem času nezaraščeno senožet opeva sikajoča pesem dvanajstih uglašenih koscev. Lep večer je nad dolino.

Pred očmi mi migeta ekran. Oscilira iz vseh škatel. Naprave, povezane med seboj obvladujejo moje počutje. Naprave, ki morajo biti tukaj. Definirajo mojo primernost za bivanje. Kažejo na to, da sem živ in dojemam red tega časa. Prsti mi hitijo po ceneni tipkovnici uvoženi iz Azije. Žice se mi ovijajo okoli nog, pravilnost povezav mi kažejo zelene diode. Ena žica je priključena direktno v lobanjo. Znaki na ekranu sledijo prstom v stotinkah sekunde. Počutim se šibak in lezem sam vase. Ničesar ni na vidiku, kar bi me dvignilo in mi dalo moč.
Tisto reč izdelujem mehansko, z rutinskimi gibi. Nobene topline, nič kar bi v izdelek priklicalo malo srca. Glas iz ene od naprav napoveduje meglen in moker večer.

Izpod oreha sem vstal in izdelek ponosno dvignil z rokami. Proti večernemu soncu sem obrnil njegov mladi obraz. Sreča je vela iz njega in mlada svežina. Spravil sem reč v svoj notranji žep in odšel med drevesi na pot. Pustil sem poti, da me je vodila med ljudi. V vasi so sedeli med cerkvijo in staro gostilno. Govorili smo o delu, o tem da listje kar nekako ne odpade to jesen. O tem, da bo treba postoriti to in opraviti še ono. Kako je z navdihom, me mimogrede povpraša vaščan. Pokažem mu tisto reč, tako mimogrede. Dober si, mi reče pomenljivo, ne da bi si jo pozorno ogledal. Cel voz drv si pripravil, zvečer najdeš pa še čas za to. Najlepše in meni najbolj drage besede za takšen primer.

Pred ekranom sem zaključil. Piko na i. Ščemelo me je v oči. Izdelek sem obračal in vrtel. Stroj je preštel besede in poravnal robove. Ozaljšal sem vse skupaj s podobo. Pripravljen sem bil, da vržem tisto reč skozi ekran v ogromen pesjak. Saj morda ne bo nihče niti opazil, da sem izdelal spet nekaj. No, nekaj mimoidočih bo prijazno, z odobravanjem pokimalo. V pesjaku pa bodo ščeneta renčala svojo štimo in praskala okoli sebe vse, ki ne znajo potegniti z njimi. Obotavljal sem se. Premetaval sem zadevo z leve v desno, z desne v levo. Mencal in se bal.

Pogledal sem žice, zavonjal star oreh, zamižal zaradi dražečih vibracij in olajšano nastavil obraz jesenski sapici.

Prijaznost in kup smeti, ugodje in zapravljanje časa.

Škoda se mi je zdelo, da bi vrgel mednje tisto reč.

Kot bi hotel imeti oblast in izbiro. Med sanjami in resnico. Vnesi, zavrni, zavrzi ….

Klik!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Na vas??

21.10.2011 · 13 komentarjev

Verjetno je že marsikdo opazil, da nekako gojim simpatije do vaškega, podeželskega načina življenja, da sem ponavadi glede problematik okoli kmetijstva in ostalih ruralnih zadev na strani kmeta, vaščana. Takšnega, ki je navezan na svoj kraj in na svoj način življenja. Vsekakor sem prepričan, da je to na nek način težje življenje. Vsaj kar se tiče fizičnega dela in boja za preživetje. Vendar pa to, da se je treba za večino stvari nekoliko bolj pomatrati po mojem človek dobi zelo dobro poplačano. Pa tu nimam v mislih kmetijskih subvencij in podobnih birokratskih anomalij. To pa zato, ker se na slednja za malenkost bolje spoznam od večine tistih, ki jih radi opočitajo kmetom. V mislih imam poplačilo z lepim okoljem, zdravim načinom življenja, umirjenostjo in sploh vsem kar nudi narava in zdrav podeželski zrak. Enkrat sem nekje v Ljubljani, škoda da sem pozabil lokacijo, ob pogledu na nekaj starejših socialističnih blokov, izjavil da bi tam podlegel prej kot v treh mesecih. In resno sem mislil.

In še eno prednost sem do zdaj mislil, da ima vaško življenje. Da je namreč nekoliko bolj poceni! Da na vas pobegneš pred draginjo mestnega bivanja. Hop! Tu se je pa zataknilo. Pa ne samo to. V kratkih nekaj minutah sem ostal popolnoma brez argumentov za takšno trditev.

Debato je sprožilo včerajšnje sneženje. Eden od vozačev iz bližnje hribovske vasice je cinično pripomnil, da bodo pri večernih poročilih zagotovo pokazali kakšno ljubljansko gospo, ki se bo neskončno jezila, ker ne bo mogla v petkah preko kakšnega kupčka snega.

»Jaz !« je pripomnil » pa bom vstal ob treh, zakurblal traktor, požgal dvajset litrov nafte in si izboril pot, da bom lahko šel na šiht. »In kar je moje poti, mi nihče za to ne bo dal niti centa!«

Potem sem zvedel še koliko kilometrov asfalta so samofinancirali ti ljudje. Z denarjem in lastnim delom. Enako je bilo s telefonom, ki pa so zanj nekaj celo dobili nazaj. Vodovodi so kar praviloma lastni projekti, ki pa so se v zadnjih letih kratko malo prenesli v komunalno upravljanje in nihče več ne ve za samoprispevke in lastno delo. Položnica je enaka, kot za uporabnike v dolini. Nekatere stvari so me res presenetile, saj sem mislil, da so del zgodovine in da se ne dogajajo več.

Zvedel sem še to, da imajo »tamestni« vse pri roki, medtem ko morajo oni za vsako stvar sesti v avto in trošiti bencin.

Ostala mi je le še trditev, da večina ljudi na vasi lažje pridela nekaj domače hrane in pripravi drva potem pa sem moral utihniti. Nič več mi ni padlo na pamet.

Jaz se sicer ne štejem med meščane, s kmetov pa tudi nisem. Vem pa, da nihče od teh ljudi ne bi niti slučajno zamenjal svoje »matrnge« za udobno življenje v tistem ljubljanskem bloku.

Se pravi torej, da je na stvari kljub vsemu še kaj??

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki · miks

Zimska proletarska melanholija

17.10.2011 · 20 komentarjev

Ali. udobje spletnega bančništva

Čas okoli petnajstega je zame pregovorno stresen. Na žalost tudi teorija o tem, kako smo si delavci tega stanja (tudi) sami krivi temu nič ne pomaga. Pa ne glede na to, da sprejmem precejšen del kritike in torej tudi krivde. Ne, niti za spoznanje laže ne prenašam situacije, če kje preberem, da je problem v tem, da sami ne znamo preklopiti na sodobnejše relacije med kastami.

Pozabiti bi morali, da so enkrat obstajali časi, ko je bil človek lahko strugar (ali pa kovač, ni važno) in je s svojim rednim, marljivim, natančnim delom in lojalnim, odgovornim odnosom do firme, kjer je drakslal tisto železje, peljal svoj voz naprej. Plačeval je svoje račune, kupil potrebne in nekaj nepotrebnih stvari in še nekaj je ostalo, da je imel za svojo vsakdanjo potrošnjo.

Zdaj pa smo prišli v neko obdobje, ko je normalno, da ljudje s stalno plačo, ljudje ki normalno opravljajo svoje delo, ljudje, ki se še vedno bojijo zamuditi, ki se še vedno ne upajo zavrniti šefa za delavno soboto, ki jih je groza pomisliti, da bi zakrivili kakšno reklamacijo …. ki so vedno tam in vedno opravijo svoje delo …. niso z vsemi temi izpolnjenimi pogoji sposobni pokriti svojih potreb. In to potreb, ki med njimi nikakor ne morejo več izbrskati ničesar, kar bi se lahko imenovalo luksus, kar bi lahko s tega spiska črtali in si izboljšali likvidnost.

Ja, take stvari mi laufajo skozi možgane petnajstega v mesecu. Preko računalnika plačam še eno položnico in jo v virtualo pospremim s srbskim vulgarizmom. Malo me strese. S stolom se zapeljem dober meter v desno in malo bolj odprem radiator. Spotoma poškilim na ekran in se nasmehnem mladini, ki kampira pred borzo.
Po teorijah, ki sem jih omenjal, bi moral biti delavec bolj podjeten. Če ga delodajalec ne plača dovolj, bi mu moral pokazati fakiča in oditi skozi vrata, odpreti svoj biznis in sam dati nekaj ljudem službo.

Vsak dan poslušam novice o firmah, ki so pred stečajem, o tem kako so neki ljudje zafurali dobra cvetoča podjetja in trdne blagovne znamke. Ob tem so obogateli do amena. So se pač znajdli. Tvegali so sicer, da jih bodo parkrat omenili v medijih potem pa nanje pozabili in jih pustili, da s svojim bogastvom v miru počnejo svoje stvari.

Pa delavci!? Objokane preko petdesetletne delavke, delovni invalidi, brezvoljni modeli. Komaj kaj jezni. Pol leta niso dobili plače, še nekaj več časa jim niso plačevali prispevkov. In v takšni situaciji so se še sposobni bati za svoje šihte. Pojma nimajo kako se človek lahko loti biznisa. Sreča, da vedo vsaj kje se gre na rdeči križ in na zavod! Klik in še en znesek se prerine skozi žico. Spet so na televiziji taborniki na ljubljanskem pločniku. Ljudje zmajujejo z glavami. Kaj se gre ta mladina!? Nekdo jih imenuje brezdelneži, nekdo trdi, da imajo zgrešene cilje. Ko jih vidim v bundah in šalih me kar strese. Spet se približam radiatorju.

V toplem stanovanju po srbsko psujem in jamram. Glede protestov tudi meni marsikaj ni jasno. Vsekakor pa mi je jasno, da so v tej situaciji protestniki, če ne drugega, vsaj bistveno boljši od mene!

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

RALLY

14.10.2011 · 8 komentarjev

V Idriji danes vlada nekoliko izredno stanje. Po ulicah, ki so po večini zaprte za promet in moraš poznati skrivne prehode, da se kam prebiješ, grmijo dirkalniki, na vsakem vogalu stojijo varnostniki v oranžnih lajpčkih in povsod je polno ljudi. Jaz tam ne mislim delati posebnega drenja. Najbolje, da kar takoj povem, da nisem kakšen fan in da me avtomoto športi nikoli niso posebno pritegnili. Tako je pač. Kljub vsemu pa sem enkrat davno, v predprejšnjem desetletju za Platntaf napisal iz rallya, ki je v tistih letih vsak dan potekal v bližnji okolici, sledečo »reportažo«.

RALLY

Drugi teden domnevno naj-lepšega meseca v letu ( mogoče tako pravijo, ker takrat dobimo regres) je bil prav poseben čas. Med ljudmi je vladalo neko naelektreno psihično stanje velikega pričakovanja. “Seveda! Konec tedna bo RALLY!” Po gostilnah, tovarnah, pisarnah in po vseh običajnih klepetališčih je bilo to prevladujoča téma vseh debat. Če je človek slučajno žrtev tako strašne anomalije, kot je npr. popolno ne zanimanje za avto-moto šport, je imel v teh dneh siromak hude težave z navezavo stikov s soljudmi. Bil je odrinjen vstran, deležen zaničljivih pogledov in pomilujočih opazk. Edina kolikor toliko sprejemljiva varianta je bila, da se kar najhitreje pouči vsaj o osnovnih stvareh in se na pamet nauči nekaj imen nekaterih glavnih zvezdnikov in podatkov o njihovih dirkalnikih. S temi ukrepi je izpolnil čisto osnovne pogoje za minimalno vključitev v družbeno dogajanje.
Rally se je tokrat dogajal izključno po naših krajih in po naših cestah, predvsem tistih, ki peljejo po vaseh in med osamljenimi polji, se pravi po tistih , ki so jim trase zakoličili že pod eno od davnih okupacij. Seveda se moram strinjati, da je bila to dobrodošla poživitev športnega vsakdana, ki od pogina legendarne idrijske košarke v teh krajih ni ravno živ. Malo sem tuhtal čemu se je cela zadeva skoncentrirala ravno v tej luknji . Dobil sem vtis, da gre predvsem za odškodnine, posebno tiste za pojav makadama v njivah in njiv na cestah. Seveda ne maram oporekati morebitnim ostalim dejavnikom, ki so s pomočjo pravega športnega duha pripomogli k organizaciji tega relativno velikega dogodka. Vsekakor se je Idrija izkazala kot dovolj gostoljubna za ta spektakel. Svojo gostoljubnost je sicer pokazala v nekaterih segmentih na zelo specifičen način. Posebno v petek, na dan tehničnih pregledov je bilo veliko obiskovalcev nepričakovano obdarjenih z listki za mandatne kazni, predvsem zaradi parkiranja pa tudi drugih prometnih hudodelstev. Sicer pa se uspešnost turistične ponudbe tako ali tako ponavadi meri z denarnim učinkom in ni pomena sedaj biti pikolovski. Nekateri so svoj denar pač zapili in zajedli, drugi pa so ga “transferirali” v občinsko ali državno kaso po krajši poti.
Na dirkališče sem se odpravil v soboto. Kar takoj sem opustil možnost, da bi poročali o RALLY-u s športnega oz. tehničnega vidika. Bolj sem se posvetili sociološkim prvinam. Vtis je name napravilo že takoj ob prihodu nenavadno veliko število in močno raznolika sestava občinstva. Seveda ne morem opisovati gledalcev vsevprek. Nekako sem jih razvrstil v tri kategorije. Kot prvo gre omeniti del gledalcev, ki očitno poznajo zadevo prav do obisti. So pravi entuziasti in poznavalci. Budno spremljajo vsako vozilo. O voznikih in njihovi tehniki vejo vsaj toliko kot vozniki sami. Spoznamo jih po strumni, trezni drži in gledanju zviška na laične opazovalce. Tihi so, le tu in tam lakonično odgovorijo raji na kakšno tehnično vprašanje, ki je bilo pač samo po sebi umevno postavljeno njim.
Druga kategorija, najbolj številčna, je sestavljena iz vsehsort ljudi, ki so na obronkih ob cestah iz vsehsort motivov, predvsem pa zato, ker so tam vsi ostali. Tu so cele družine z babicami in vnuki vred. Spoznamo jih po tem, da postanejo zdolgočaseni in naveličani po prvih desetih najmočnejših dirkačih in po tem, da stalno kričijo na otroke, ki se vse bolj korajžno sprehajajo nevarno blizu ceste.
Tretji, ti so tudi zame uganka. Se namreč zelo samosvoje obnašajo. Nekateri vpijejo ali pojejo, drugi spet spijo, tretji so budni ampak gledajo ravno v nasprotno smer od pričakovane, spet četrti ne vedo točno kje so in kateri je aktualen letni čas. Običajno spremljajo dogodke od prve do zadnje minute, za rezultate pa morajo pogledati v nedeljo na teletekst. Bog ve kaj je z njimi.
Tako sem, naj mi bo oproščeno, obdelal večino ljudi. Opazil sem pa še eno, vsem skupno zanimivost. Daleč največ navdušenja so ljudje pokazali takrat, ko je ubogim mojstrom volana šlo vse skupaj najbolj narobe. Če ga je zavrtelo, kot balerino. Če je zapeljal v grmovje. Če mu je odtrgalo kolo ali se mu nemarno pokadilo izpod pokrova. Nenavadno, toliko truda so vložili, da bi imeli čimbolj brezhibno vozilo, da bi čimbolj brez napak prevozili ovinke in da bi čim hitreje in čimbolj celi prihiteli na cilj, sedaj pa to!?!
Tega si ne znam prav razložiti. Imel sem namreč prijatelja, ki se je zelo zavzeto učil igrati kitaro. Nekako je prihranil jurja mark in si nabavil električno fenderco z ostalo opremo in cele dneve prebiral strune, se učil akorde in solaže. Družbo je čisto zanemaril. Po letu in več trdega dela je prišel zanj dan D. Pred fascinantnim avditorijem je imel svoj prvi nastop. Ko je prišel čas za njegov solo, se je začelo. Že si je nadel zamaknjen izraz , ki pritiče pošteni rokerski solaži in pritisnil z nogo na pedal, ko se mu je snel pas. Kitaro je ulovil a zgrešil pravo pedalo, prijem za tri polja in obenem utrgal eno ali dve struni. Hrupa, ki je nastal ne gre opisovati. Ampak, da bi s tem vzbudil pri občinstvu navdušenje in odobravanje? Ne, o tem ni bilo sledu. Ljudje so se predvsem smejali, tisti zlobni so žvižgali, deklice, ki jih je hotel še najbolj očarati, pa so zavijale s pogledi. Res nenavadno, kako različne pristope imajo gledalci.

No, pa če se vrnemo na Rally! Za piko na i sem sklenil še poiskati kakšnega aktivnega udeleženca. Ker je PLATNTAF lokalni list, sem našel lokalnega zvezdnika. Povprašal sem ga to in ono. Naneslo je tudi , da sem ga vprašal koliko ga ta projekt stane.
“Vse!”, mi je fant brez razmisleka odgovoril,
“vse kar zaslužim in kar nafehtam pri kakšnemu sponzorju, pa je”.
“Potem pa pelješ dva ovinka in nekaj poči v motorju in konec?”, sem poskušal provocirati.
“Včasih “, je mirno odgovoril.
“A ni to neumnost?” , je bilo moje vprašanje. Opazil sem, da bi to misel moral obdržati zase, saj so mi pogledi relista in druščine opozarjali, da je ura pozna in da bi se mi lahko začelo muditi domov.

Kakorkoli pač že, RALLY se je končal. Na cestah se je v naslednjih dneh dalo opaziti mladeniče z izrazitimi dirkaškimi sposobnostmi, ki jim le začuda ni uspelo priti noter. Nekoliko je rally odmeval še nekaj dni tudi po vaških gostilnah, saj so se vse debate vrtele okoli tega. Govorci so bili zelo slikoviti in so vse doživljaje karikirali z zvočnimi efekti, ki so opisovali grmenje navitih motorjev in škripanje gum. Ko so tako prdeli z ustnicami in hreščali s hripavimi grli, se mi je oglasila še ena misel; Škoda, da ni bila ta množica na koncertu (npr. kakšnega okteta). Kako lepo bi prepevali in gostoleli še ves naslednji teden.

  • Share/Bookmark

Tagi: Izpod prahu · Mislmreskrneki

Politično modro

11.10.2011 · 12 komentarjev

Seveda bomo zdaj v tem času tudi na blogih deležni ogromnega kupa analiz glede tega kdo je na naši politični sceni brezmadežno dober in kdo je čisto zanič. Kdo je vsega kriv in kdo ni v življenju napravil še nobene napake. Tu in tam bo mogoče kakšen nepomemben postranski akter celo dobil kompliment, da niti ni slab ampak »tistega« pa le nima v sebi!
Tako mislim, kot tudi do zdaj nisem dvomil, da so blogarija in ostale podobne oaze razuma in razsodnosti neprecenljiv vir za neukega, neopredeljenega mimoidočega, ki menca kaj bi naredil v situaciji, ki zahteva trdne in brezkompromisne rešitve.
Jaz se od eksplicitnih ugotovitev najraje nekoliko distanciram. Naj se narod prebudi in sam razmisli. Le tako bo njihova odločitev imela svojo težo.
Vem pa, kakopak, da se sam spoznam na politiko v njene najgloblje detajle. Vse mi je jasno. Kako tudi ne. Poglobil sem se v to simpatično znanost in vse dojel. Pravila in etiko, ki jo oblikujeta, kot tudi profile in obraze akterjev, ki politiko vodijo. Pa veste zakaj sem stvar dojel tako natančno? Iz preprostega razloga. Zaradi logike. To je podobno kot pri majhnem otroku, ki se nenavadno zlahka nauči zaigrati na klavir. Nobenega čudeža, nobenega nadnaravnega talenta. Otrok je dojel logiko,zaporedja,pravila. Muzika brez tega ne bi mogla obstajati.

In ravno to sem jaz našel v politiki.

Že davno so me naučili, da je levičarstvo napredno. Zato je tudi tisti kralj imel take tipe na svoji levi, ker so stalno tuhtali neke neumnosti. Za razliko od konzervativnih desnjakov, ki so se oprijemali tradicije, religije in podobnih traparij. Naši levičarji so svoje ene in iste napredne ideje gonili celo tako grozno dolgo let, da so postali njihova tradicija in še sreča, da so tudi tadesni imeli odgovor za te v današnjem času za preživetje tako pomembne tekovine. Le da je njihova tradicija oblečena v drugačne uniforme. Zelo pomebno pri levici je tudi to, da je njihov moto »enakost« med ljudmi. Tukaj seveda ne smemo pretiravati. Ena enakost ni nikoli enaka drugi. Vedno so eni bolj glih od drugih. Zato sem kmalu dojel, da levičar ni treba da je siromašen idealist z rdečo ruto okoli vratu. Ne, lahko je hiper tajkunski model, samo da nastopi proti svojemu desnemu nasprotniku.
Desnica se ta čas trudi pridobiti vse zdravo misleče, to pomeni čimglobje verne žrtve enoumne zgodovine, ki ne marajo pedrov in črncev, da glasujejo za zdrav odnos do življenja. Še sreča, da ena od najskrajnejših desnih opcij slavi che guevaro in tako sovraži farje, da bi jim najraje pokradel lesene svetnike. Samo da logika vlada naprej.
Vsekakor pa je vsak moment treba vedeti, da so tradicija, napredek in logika vrednote, ki so nedotakljive. Lahko padajo fabrike, lahko segnijejo državne firme in ustanove. ….. s tem bomo že kako ampak najprej moramo razčistiti, da je bil moj nono fajne dec. Jebemti mater!

Tako približno vidite, jaz vidim politično stanje pri nas odkar sem se v zadevo zares poglobil. In vse bolj razumem politike in njihovo dobro srce. Čisto jasno mi je, da je plavolaso nežno bitje užaljeno, ker narod ni dojel njenih dobrih namenov. Saj ni čudno, da si je morala nabaviti haciendo na slovenski obali, da si tam blaži stres. In otožnogledi mož s spolirano lobanjo? Osvobodil te je, Slovenec, oborožil, ti dal prihodnost, ti pa iščeš dlako v jajcu zaradi vsakega postranskega posla. Dobro, ni napravil slovenskim navijačem fusbal travnika ampak zagotovo bi tudi to prišlo na vrsto.

Ljudje pa bi kao radi nove obraze. Ne bi jih radi, ne! To pa že lahko trdim. Želijo si čisto popolnoma istih. Če bi se pojavil kakšen nov, bi se ljudem zdel diletant, nakladač in bleda pojava brez karizme.

Torej, podprimo ene in iste kot do zdaj. Saj so ja naši.

No, a se spoznam al se ne, prmejšlosarskduš?? Torej:

Politično znanost v šole in verouk na stadione. No pasaran. Za dom, tovariši!

  • Share/Bookmark

Tagi: Politična modrost

Nekaj res lepega ….

7.10.2011 · 22 komentarjev

So objave, ki se jih preprosto veselim. Presrečen sem, da sem ob vsej navlaki, ki me zasipa iz virtualnega sveta obdarjen z možnostjo, da sam pokažem nekaj tako lepega. Vse besede so odveč. Še bolj kot so odveč druge dni, ko se brez haska trudimo komu dopovedati, da to ali ono pa le ni tako pomembno. Jaz zase vem, kaj je pomembno, kaj je zame v življenju res največ vredno in kaj daje življenju smisel. Stvari, ki jim občasno dovolimo, da nam malo grenijo vsakdan, takrat postanejo drobne, komaj zaznavne. Takšni biseri jih povozijo kot drobno smet.

Moj vnukec:

Danijel

  • Share/Bookmark

Tagi: moji

Scenarij

5.10.2011 · 8 komentarjev

Ja, prav zanimiva reč. Prav poseben dogodek. No, poseben, kaj naj rečem!? Povabili so me prijatelji. Saj veste, kdaj te vabijo prijatelji na kakšen dogodek. Takrat ko ima kdo od njih osemnajst let, takrat ko kdo odhaja kam za leto dni, takrat ko kdo dobi otroka. Pa tudi takrat, ko se mu jih nabere petdeset ali še kakšno desetletje več. In enkrat pride vrsta na tisto reč. Na dan, ko človek zaključi svoje delovne dni. Lepo pospravi mizo, ki jo je gledal pred sabo dolga desetletja, desetletja ki nikakor niso kazala niti najmanjših znakov, da bodo kdaj vzela svoj konec. No, vsaj dobrega ne! Pa je vseeno enkrat tukaj tisti dan! Pospravi dva ali tri predale. Z mize vzame sliko svoje družine in izpod računalnika potegne svoj čipkasti prtiček. Nekaj sodelavcev povabi na kavo in šefa prav tako. Niti malo se mu ne zdi več pomembno, da bi butastemu tipu povedal vse tisto, kar je zanj šparal leta in leta prav za ta današnji dan. Ne, samo prijazen klepet in nekaj kratkih prigod skrbno izbranih izmed samih lepih spominov. Vse iznenada izgubi pomembnost in niti malo se ne strese svet, ko za to nepomembnostjo še zadnjič zapre težka glavna vhodna vrata.
Vse skupaj zgleda kot nekaj čisto popolnoma običajnega. Nekaj kar je bilo na koledarju in se je moralo ta dan pač zgoditi. Prišlo je okoli, kot polna luna ali letni čas. Ena od postaj, kot je takšnih brez števila v naših dneh na tem planetu.

DILEME PENZIONISTA (Mirko. Jauševec –Ptuj)

Ko človek prvič v službo pride,
pred njim je grozno dolga doba;
na začetku mlečnozobi poba
je sivi mož, preden odide.
Čeprav težko čaka ves ta čas,
da v miru bi lahko užival,
ko pride, da bi lahko počival,
nekatere skoraj prime fras.
Sprašuje se, kaj bo počel,
ko se bo že ob šestih zbujal:
ali spomine bo obujal,
ali v gostilni bo sedel?
A ko bo poštar penzijo prinese,
od razočaranja bo vse preklel.
Honorarno delo si bo vzel,
počitek pa naj vrag odnese !

OBLAK (Lenar Albin – nova Gorica)

Rad bi bil oblak ovčica bela
ves blag in nežen bi krasil nebo
budil bi v srcih upanja vesela
ljubezen vanje vsajal srečo z njo.
Rad bi bil oblak prepoln dežja
ponesel bi ga tja kjer suša žge
zalil bi polja dvignil tok voda
napojil vsako bitje, da ne umre.
Rad bi bil oblak z nevihto, strelo
pregnal bi vse sovrage vse zveri
vse izmečke bi neurje vzelo
čist svet ostal za dobre bi ljudi.
Rad bi bil oblak a ni mi dano
rad bil bi vsaj meglica a zaman
skozme gledate v nebo oprano
brez mene ali z mano … …. jasen dan!

PET NJEGOVIH ATESTOV (Dare L.)

Mož v belem ga je prijel za noge,
ga dvignil,udaril,on zavrešči
še par meritev, prosim osnovne podatke
sestra piši:
“Fant,bolj zanikrn,ne prav močan,
sicer pa v redu, saj diha sam.
In potrdilo mu daj,njegov prvi atest
saj s tem pojde tja v širni svet.”

Pravzaprav so v začetku ga nesli
a kmalu je stopil svoj prvi korak,
še nekaj besed, poveže jih v stavke
in kmalu pride čas za preizkus;
“No pač ni prav dosti zrasel
a je bister in v okvirih norm.
Sestra, kar piši odobritev,
možgani pa na dril in na polnitev!”

Nekaj so sektorjev v njih napolnili
in prihajal je čas, da to da rezultat,
orodje v roke, zdaj imaš znanje za kruh,
le še par formalnih zadev pred tem pride v poštev:

“Dovolj je močan,s prstom najde konico nosu,
diha s pljuči, na vprašanja odgovarja počasi,
s premislekom a kar prav-sestra piši;
potrjeno, za to delo zadosti je zdrav.”

To bil je papir,tak taprav,saj je zdržal
desetletja dni in trudno je postalo telo.
“Na,zlato uro, zdaj mi smo tu
še gor stopi v kanclijo, gor veš,da potrdijo.”
Toliko let,mesecev in ravno prav dni,
par patetičnih fraz, skoraj malo solznih oči,
“pa na papir ne pozabi-že tajnica piše-
prišel ti bo prav, da vse uredi se.”

Navsezgodaj zjutraj je rad šel na sprehod,
pa ne tako zelo rad,bolj tako iz navade,
v desni cekar, pol črnega hleba, ta je bolj zdrav
in čokolado, vnuk jo ima rad dokler;
nekega jutra ga nekaj stisne,nekaj zbode
zavrti se pred njim slika domačega kraja
in spet mož v belem. Izvid bil je tak:
“Zdaj sicer ni več,a bil je v redu možak.”

Povedati je treba, da zaključek te pesmi ni iz te iste zgodbe. Tisto spada v tisto nikoli povedano in pojasnjeno zadevo o tem kako bi bilo, če bi doživeli stotico. Sto let!? Ja to je res zanimiv pojav. Skoraj z gotovostjo lahko trdimo, da med nami čisto vsak potihem goji željo, da bi mu to uspelo. Vendar pa kaj se potem zgodi? Vsake toliko to namreč res komu uspe. Mislim, tip zmaga. Premaga celo generacijo, premaga večje, višje, lepše, pametnejše od njega in uspe v svoji najtežje dosegljivi želji in jih dočaka sto. Pa me zdaj vprašajte, če je človek srečen, če je radostno vzhičen!? Ali paradira s svojim dosežkom po Fari in triumfialno dviga sklenjene koščeno zgubane roke nad glavo. Ali se spakuje pred občinstvom, kot Usain Bolt zaradi svoje zlate medalje!? Ne, nič podobnega se ne zgodi. Stoletnik jamra, Nad svojim dosežkom odkimava in žalosto gleda neznane sedemdeset, osemdesetletne mladce okoli sebe. Vse ga boli. S svojim šibkim glasom govori samo o tem. Križ! Glava! Jetra! Zob. No, zobje ga v bistvu edini ne bolijo več. Ne, ne, to ni to!
Ja, očitno je zmagovalec razočaran nad svojo zmago.

Čisto nekaj drugega pa je v teh časih odhod v penzijo. Ja, to pa zgleda čisto popolnoma drugačna reč. Dandanes frišna penzionistka upravičeno in z dvignjeno glavo praznuje svoj uspeh. Včasih se čisto počasi počasi sprehodi skozi Faro in zviška gleda ljudi, ki z upadlimi obrazi in drobnimi, neznosno hitečimi koraki služijo sistemu. Pa na mislite, da je njihova počasnost posledica! Kje pa! Njihov ležerni korak je poza, zaslužen privilegij in posmeh vsem tisočim dnem, vsem razporedom, vsem urnikom in vsem zvoncem budilk.
Če pa želijo, lahko še kako pospešijo svoje gibe. Dame oblečejo pajkice, obujejo najkice in prehitevajo mladino na joging poteh.

ZOFIJA (Milena Miklavčič – Žiri iz knjige »Ženske)

Kar zamahniti z roko nad nekaj desetletji svojega življenja pa se tudi ne da. Res je, da nismo enaki v tem, koliko smo dovolili, da nas sistem potegne vase, koliko smo dovolili raznim kreaturam, da vplivajo na naše življenje in razmišljanje, koliko spanja nam je vzelo namišljeno kreganje s šefi, ki od njih drugi dan ni ostalo popolnoma nič, koliko tistih številk, nalogov in pravil se je vse preveč vtisnilo v naš um in nam grenilo vsakdan, koliko vprašanj se nam je dan za dnem porajalo … ali res ne bi v življenju zmogel drugače !?
Vendar pa, če smo bili še tako načelni, pogumni, nepopustljivi, vseeno si moramo priznati, da delo po svoje oblikuje naše življenje. Z izjemo tistih bore malo srečnežev, ki uživajo v svojem kreativnem in zanimivem delu, bo večina ljudi pritrdilo temu, da ta vpliv ni dober. Kakorkoli že, petintrideset let službe ! To pomeni petintridesetkrat po skoraj tristo istih enakih poti, to pomeni devet tisoč zvonjenj budilke, pomeni rutino, pomeni stres in še celo vrsto stvari.

TO JE TO (Dare L.)

ZNANJE – odlomek (Dare L.)

V uvod sledeči pesmi je avtor napisal, da o delu pomembne listine današnje dobe govorijo kot o eni temeljnih človekovih pravic. Pravica do dela! Viš vraga!? Zato mi menda še nikoli ni nihče izpulil krampa ali macole iz rok. Da niso morda že sužnji v Egiptu imeli pravico do dela! Vprašanj sto in še več:

DELO (Bin)

Delo, gredelj naše barke.
Na njem slonijo rebra, jambor, krov,
znoj nad njim in up krmarjev,
pogoj za rojstvo in obstoj bogov.

Najtrši les. Ne plava sam.
Brez krhkih desk potonil bi v globine.
Brez jadra v vetru, mar krmar
pripelje svojo barko čez plitvine?

Kdo plov, s tem smisel, gredlju da?
Tesarji s svojim dletom, kmetje z lesom?
Krmar, ki z morjem šah igra?
Če izgubi, še trene ne z očesom!

Ja, takšna je realnost. Realnost, ki se ji je treba z vso energijo postaviti po robu. Za nekatere zadeve se mora na velikih razpotjih življenje šele začeti. Treba si je najti čas za stvari, ki jih zanje kdaj prej kar nekako ni bilo. Pa ni treba, da bi bile to samo nekakšne strašno dinamične aktivnosti. Nikakor ne. Mogoče pa bi bilo dobro, da se novo pečeni penzionist kdaj pa kdaj usede na kakšno klopco in opazuje ljudi. Posebno tiste, ki bodo hiteli levo in desno, gledali srepo v asfalt pred seboj in se drenjali skozi ozka vrata, ko bodo zadnjo minuto prihajali na svoje dolgočasne šihte. In takrat jih pogleda zviška, z napol prikritim nasmehom in skoraj na glas izrečeno mislijo:«Samo poglej jih!«
Včasih pa se je treba kljub vsemu pogovoriti tudi o spominih. S človeškimi možgani imamo glede tega kar srečo. Spomini se vanje spravljajo na zelo zanimiv način. Slabi, tisti ki smo jih že omenili, se zakopljejo nekam globoko med najbolj nedostopne gube, lepi prijazni spomini pa kar mrgolijo na dosegu naših misli. Pa če se vrnemu daleč nazaj, med ljudi iz nekega davnega časa v kakšnem starem Idrijskem becirku ali pa med nepozabne spodnjeidrijske posebneže.


ČIPKE GERUŠ in LEP POMLADNI DAN
… odlomek (Dare L.)

VAŠKI MODELI (odlomek Dare L)

Tako smo prišli do konca tega našega kupčka besed, tega našega pozdrava novim članom upokojenskih vrst. Z veseljem smo delili z vami, kar so o tem zapisali nemirni prsti avtorjev.
In seveda upamo, da ste v vsem vsaj toliko uživali kot mi, predvsem pa da ste bili zadovoljni s tako izvirno idejo, kako praznovati takšen dogodek. Za razliko od bolj ali manj vseh drugih nismo raztegnili harmonike, obložili miz in natočili kozarcev do vrha, temveč smo si za praznik privoščili verze in stavke. Poskusili smo vam jih podati po naših najboljših močeh.

Hkrati pa tudi upamo, da je bila naša mala predstava očiten dokaz, da je lahko tudi malo kulture, malo preproste umetnosti lepa hrana za dušo. Tako za tistega, ki se ukvarja z njo, jo ustvarja, za tistega, ki jo občuteno poda poslušalcem, kot tudi za vse, ki si vzamejo urico časa in prisluhnejo, kaj je nastalo iz nenadnih globokih navdihov.

Še stara vsem poznana pesem se bo zaslišala skupaj s povabilom, da jo zapojete skupaj z nami, potem pa … ja kaj … natočili bomo kozarce, Kaj ste pa mislili!?

(Vsi vezni teksti Dare L.)

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Ja, res …literarni večer!!

2.10.2011 · 13 komentarjev

Če sem že večkrat trdil, da je bilo kakšno doživetje, ki je bilo povezano z mojim ukvarjanjem s kulturo, s pisanjem in s tem povezanimi stvarmi, lepo in prijetno, potem lahko trdim, da sem minuli vikend doživel še nekaj posebno lepega. Predvsem pa nekaj zelo posebnega. Pa kakorkoli na stvar pogledam.
Predvsem je že sam povod, sam vzrok, ki je pripeljal do prireditve, ki smo jo speljali, zelo poseben. Rekel bi celo, da gre za totalno precendenčen primer, še nikoli viden ali slišan v teh krajih. No, naj pojasnim:

Bilo je pred slabim letom na idrijskem gradu. Tam je potekala predstava »in memoriam J.Felcu«. Sam sem prispeval majhen del scenarija pa tudi itak bi se zadeve udeležil. In res je bil nastop prekrasen, profesionalno režiran in brezhibno izveden, skratka res lepo doživetje. In ko smo po koncu debatirali pod oboki Geverkenega,je pristopila ena od že omenjenih dveh, takrat šele bodočih upokojenk in mi rekla:« Ko bom šla jaz v penzijo, bom imela tudi literarni večer!«

»ja, pa ja!« sem nekako odvrnil, s tistim prizvokom, ko nekaj niti ne zanikaš, pa je vseeno jasno, da tega ne jemlješ preveč resno. Ko me je ena od njiju pred dobrim mesecem vprašala, ali potem drži kot smo se »zmenili«, mi je kapnilo, da mislita nič drugače kot popolnoma zares.

In sem se lotil:

Scenarij sem zasnoval tako, da sem napisal štiri sklope veznega besedila. Med te sklope sem nanizal nekaj pesmi in odlomkov iz zgodb, ki so bile nekatere bolj in nekatere manj tematsko povezane z delom, z odhodom v penzijo ali pa preprosto s spomini in nostalgijo.

Večino vsega je bilo izpod moje tipkovnice, sem pa tudi povprašal nekatere moje znance za pomoč. Kot naročena, maksimalno primerna in tudi na predstavi zelo lepo sprejeta je izpadla zgodba Zofija Milene Miklavčič. Res, zadetek v piko. Hudomušno pesmico, v svojem stilu, je prispeval Mijau. Dve pesmi sem si izbral iz Binovega širokega repertoarja. Moram povedati, da so vsi trije zelo radodarno in brez najmanjših zadržkov dovolili uporabo svojih pesmi in zgodb. Vsem trem še enkrat najlepša hvala!

Ko je bil material urejen v za silo primeren sklop, mi je še največji kamen padel od srca, ko sta v sodelovanje privolili dve simpatični mladenki, obe tudi moderatorki na radiu Odmev. Nenavadno, kako lepo je slišati tekste, še posebno svoje, prebrane s takšnimi lepimi, brezhibno artikuliranimi glasovi, z občutkom in smislom za pisano besedo. Piko na i mojemu olajšanju je dodal še kolega Boris, ki je bil pripravljen in zainteresiran, da mi pomaga pri muziki, ki sva z njo parkrat prekinila recital.

Slike so, kot je pri meni in mojem trotel fotkiču običajno bolj tako, tako:

sabina

malo muzike

mal hrane

Vsekakor pa … nisem prav velikokrat doživel tako napolnjenega prizorišča, tako lepega odziva, tako dobre volje na literarni prireditvi. Zadevo smo pozneje seveda še malo nadaljevali bolj neliterarno, vendar je vsake toliko kdo prišel k mizi, čestital in poudaril, “da bi bilo treba kaj takega pa večkrat “zrihtat” ! :)

Za večino prisotnih lahko z gotovostjo trdim, da niso ravno često prisotni na literarnih večerih, prav tako pa sem prepričan, da tako pozorne in dobro razpoložene publike tudi ne vidim pogosto. In tudi prijatelj ne pride prav velikokrat po nastopu k meni in mi čestita z besedami “bravo mojster!”

Ja, res je bilo dobro.

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar