dare.likar@siol.net

Arhiv za September 2011

Ne, ne, to je to!

25.09.2011 · 9 komentarjev

Ko pogledaš nazaj v spomine in jih z vsemi njihovimi leti vred povzameš v eno besedo, se ponavadi izlušči iz vsega kakšno močno, dramatično čustvo. Človeku se takrat dvigne pritisk in poveča utrip. S stisnjenimi zobmi spremlja kalejdoskop slik, ki se mu na hitro odvrtijo pred očmi. Krivice, nemarnosti, hinavščina, podlost in strah.
»Ja, kot plačilo za strah se mi zdi!« mi je rekla neki dan bivša, zdaj upokojena kolegica in mi pred očmi mahala s štiristipetdeset evrsko penzijo.

»Šele, ko sem dobila v roke to reč, sem se zavedela, da me je bilo prej kot sem prišla do te točke v bistvu vedno samo in nič drugega kot strah! Bala sem se zamuditi, bala sem se zboleti, bala sem se reči šefu da ne morem priti v soboto, na smrt me je bilo strah, da bom naredila premalo ali pa bogvaruj, celo kišto škarta! No, zdaj pa poglej!« mi je molela s svojimi koščenimi prsti tisto reč pred nos.

Kaj neki je bilo teh mojih trideset in nekaj let, sem razmišljal. Ko sem se tako usedel na kup palet in se zamislil, sem se vedno preselil nekam drugam. Verjetno so me kdaj sodelavci opazovali in si mislili svoje. Pa nič za to!

Ja, kaj neki je bilo!’ In takrat me je prešinilo! Čakanje! Ja, vedno in povsod sem se počutil, kot da nekaj čakam. Čakal sem, da čimprej končam šolo. Medtem, ko večina govori o tem kako so uživali dijaška leta, se jaz spomnim samo tega, da sem komaj čakal, da vse skupaj mine. Kako težko sem čakal, da odslužim vojsko in pobegnem stran od tistih brkatih deročih se gnusob. Čakal sem to in čakal sem ono! Konce tedna, praznike, počitnice. Penzijo! Hop! To zadnje, na to bo treba še malo počakati.

«No, in zdaj?« sem iznenada pomislil! »Samo poglej stari moj, kako lepo vlečeš svoj voz!«
Bogve, če nisem medtem, ko sem kot Rodinov kip študiozno sedel med pavzo na robu palete, kakšne svoje misli tudi zares na glas izrekel! Zvečer bom prišel domov in danes je ravno dan, ko me bodo čisto vse moje punce pričakale doma. pozdravile me bodo in mimogrede navrgle kakšno duhovito neumnost. To bom takoj vrnil in zagotovo bomo dobre volje. Ena mi bo pomahala z dobro oceno, druga z diplomo s plesnega tekmovanja. Tudi študentki bosta danes prišli . S kolokvijem ni bilo težav. In dokler bomo mogli bomo zasedali vse možne vogale kavčev , foteljev in ostalih pritiklin v vidnem polju televizorja in govorili traparije. Jaz se bom zleknil v svoj vogel in se stisnil k…..

»Kaj pa ti čakaš, jebenti!«

Iz mojega zasanjanega obraza je skočil nekdo drug , presenečen in kot ravno zbujen iz lepih sanj. Pred sabo sem zagledal rdečeličen, pegast ksiht mojega zoprnega šefa. Sireno sem očitno že pred petimi minutami popolnoma preslišal. Takrat bi moral nehati posedati in zalavfati stroj. Ko me je zmotil , so prvi impulzi , ki so stekli po mojem živčnem sistemu narekovali naj zarobantim tudi sam. Naj ga pošljem nekam , tipa nemarnega, ki mi je podrl moj prijetni sen?!
Vendar takrat se mi je pa v glavi nekaj premaknilo. Pomislil sem, kako je ob vsem kar sem še malo prej razmišljal, ta kreatura pred mano nepomembna . Kot majhna , neznatna smet na prelepi sliki, ki se mi je zarisala v možganih.

»No, kaj hudiča čakaš??« je jezno ponovil.

Moj obraz je bil takrat že najbolj prijazen od vseh kar jih imam.S prizanesljivim dobrodušnim nasmeškom sem mu odgovoril:

»Nič več, dragi majstr…« tokrat je bil smešno presenečen on!
»Ničesar več ne čakam ! Zgleda, da je to, to!«

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki

UKREP

19.09.2011 · 15 komentarjev

Vzdušje je bilo slejkoprej turobno. Nobenega pozitivnega signala ni bilo čutiti med ljudmi. Le tisto medlo brezvoljno mrmranje in negodovanje nad vsem kar se dogaja. Podpredsednik je v svoji že vsem znani maniri na pol sam zase godrnjal in našteval suhoparne podatke o nelikvidnosti o brezizhodnosti in podobnih zelo žalostnih rečeh. Vsake toliko je naslonil svojo očitno trudno in vsega sito, plešasto glavo v dlani in tako zastal nekaj dolgih sekund.
Predsednica na svojem sedežu malo stran, desno od njega je sicer kazala nekoliko vedrejši izraz, kaj posebno vzpodbudnega pa tudi ona ni spravila skupaj. Malo bolj pozitiven vtis je dajala verjetno samo zaradi tega, ker je imela v sebi še vedno nekaj od tistega borbenega duha, ki ji je vedno pravil, da je treba na stvari gledati s svetle plati in se nikoli ne smeš predajati malodušju.
Tudi na ekranu so se kar vrstili podatki, ki so kazali same rdeče številke. Vsi kazalci so bolj ali manj strmo kazali navzdol. Tu in tam je kdo rekel kaj hudo neprepričljivega v smislu, bi bilo treba storiti to ali pa ne smeli storiti onega, pa je še pred koncem stavka sam ali kdo drug zamahnil z roko nad brezvezno stokrat ponovljeno floskulo!
»Gospodarstvo je na psu! Plače so, če sploh so, bedne in nezadostne za pokrivanje osnovnih stvari. Služb ni!«

Predsednik bi še kar našteval, če ga ne bi prekinil eden od članov skupnosti. »Kaj pa šolstvo!?« je omenjeni član vil roke. S šolstvom ni nič več v redu. Kdo si še lahko privošči študentsko posteljo, vse potrebščine za študij in vse ostalo kar študent rabi da preživi mesec?!

»Da ne govorim o turizmu!« je vskočil tisti, ki je bil očitno bolj doma v takšnih stvareh. »Človek potrebuje tudi počitek, razvedrilo. Psihično in fizično potrebuje te stvari. Kje so časi, ko smo lepo odklopili za dva tedna, odšli na morje in si napolnili baterije!?«

»Kaj pa zdravstvo!?« je nadaljevala ena od članic takrat, ko je spet potihnilo. Imela je hripav glas in med besedami je nekajkrat glasno posmrkala Naštela je nekaj strašnih podatkov o zdravstvenem sistemu, ki menda sploh ni več narejen za navadne ljudi, ki nimajo ali veliko denarja ali pomembnih zvez ali pa obojega. »Greznica!« je siknila za zaključek.

Potem je tekla še beseda o prehrani, socialni problematiki, stanovanjskih težavah in še o čem, ko se kar naenkrat v enem od tihih trenutkov zasliši jasno in razločno:

»Dokapitalizacija!!!«

Vzdušje se je v hipu spremenilo. Vsi so postali dobre volje. Podpredsednik je sicer poskušal miriti. Glasno je spraševal, kdo bo kaj dal v to vrečo brez dna. Kdo mislijo, da bo metal denar tako skozi okno!??
Pa ga ni nihče več upošteval. Ignorirali so njegovo jadikovanje in klepetali o drugih stvareh. Našli so pač rešitev. Bili so podobni tistim mladim novopečenim mega menedžerjem, ki jih kdaj vidimo pri poročilih, ko se prej kot se naložijo v limuzine, rokujejo in si čestitajo. Veseli so , da so z modro potezo rešili za nekaj mesecev podjetje in svojo koščeno rit vsaj za toliko, da najdejo zanjo drug udoben fotelj.

Podpredsednik je še nekaj stokal, potem pa se je sprijaznil, da ne more več pričakovati resne debate. Vsi so postali dobre volje. Smejali so se in niso jih več brigale nobene slabe novice niti dogajanje na ekranu.

Vstali so in se odpravili po hodniku. Člani so odhajali skozi stranska vrata pa tudi predsednica je najavila, da odhaja v svoje prostore.

»Jaz bom pa pogledal še šport in vreme!!« sem zaklical za njo »potem pa pridem tudi jaz spat!«

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · v afektu · črkar

JAZ, POMEMBNEŽ

16.09.2011 · 11 komentarjev

Pogosto se mi zdi hecno, ko me kdo sprašuje kaj o moji izobrazbi. Ko povem kakšne so zadeve, da niso moje štorije o kovačih in proletarskem okolju čisto iz trte izviti, takrat se kdo pogosto odzove nekoliko razočarano in na način, kot bi pričakoval pojasnilo ali pa celo opravičilo zakaj je tako. Kot bi moral že v isti sapi navesti nekaj strašansko močnih razlogov, da sem ostal tam kjer sem. Pa če smo pošteni, in jaz se zagotovo trudim pri svojem črkarstvu biti pošten, zadaj ni nobene veličastne zgodbe, nobenih tragičnih situacij, revščine in bojev na požiralnikih ali neslutenih situacij, ki so me zavirale v mojih svetlih namerah postati dohtar ali jurist!!

Preprosto sem v nekem času, zelo drugačnem od tega zdaj, videl svojo čisto ugledno prihodnost kot človek, ki bo delal z rokami. Lahko dodamo tudi primerno količino mladostne lenobe in nenazadnje tudi nikjer ne piše, da bi bil česa bistveno »boljšega« sploh sposoben.

Kaj je boljše in kaj slabše …., tistega pridevnika nisem slučajno del v narekovaje. S svojim nazivom »izprašanega šlosarja« sem namreč dosegel nekaj zelo velikega. Postal sem , ja prav ste prebrali, postal sem POMEMBEN !!!

Kako je zgledala moja pomembnost pri mojih prvih korakih znotraj plehnate bajte s tipičnim vonjem po mešanici olja, pločevine in izpuhov težkih viličarjev, tega se seveda ne spomnim več čisto v detajle. Zagotovo pa vem, da sem bil za svojo mašino car. Čisto zlahka so mi šefi vsadili v glavo misel, da ne morem manjkati niti en dan, da ni tam zaboga nikogar, ki bi lahko tisto delal namesto mene, mislim, ki bi kaj takega sploh lahko znal!!
In kako se mlad naiven mulc odzove na takšno vrsto na novo pridobljene pomembnosti??
Hodil sem v tisto bajturino zjutraj, zvečer, v nedeljo in še za praznik, če si je kdo tako zamislil. Pri tem se mi je smejalo do ušes in le stežka sem spravil svoje smejalo nazaj v prvotni položaj. Prav dobre volje so bili ob mojem početju tudi nekateri izkušeni, starejši kolegi, ki so bili pogosto lahko lepo prosti na račun moje pomembne prisotnosti. Njihove dobre volje takrat nisem in nisem mogel razumeti!!

Dosti pozneje, ko je moja pomembnost še narasla, sem si kdaj pa kdaj že dovolil kakšen pomislek glede svoje nepogrešljivosti. Počasi se mi je začelo zdeti, da bi moj stroj, ki je imel samo dva knofa lahko upravljal tudi kdo drug, le zaposliti bi ga morali moji nadrejeni. Ob takšnih prebliskih sem včasih malo zastal in se zazrl proti širokim vratom, ki so vodila na dvorišče in je prav takrat pettonski viličar peljal skoznje mojo robo, da jo naloži na kamion. Sonce je sijalo zunaj in poletno vroče je bilo. Sem razmišljal včeraj, da bi lahko šel malo na Idrijco in bi se fliknil v vodo , pa par pirov, pa kakšne karte …. »Ne, to je treba narediti, se mudi kot hudič in ne tuhtaj neumnosti! Le kdo bo reševal situacijo, če ne ti??«

Ko so nekateri v takšno vrsto pomembnost preveč dvomili, so šefi za ta dvom morali izumiti kakšno zdravilo. Eden med njimi je imel vedno en in isti argument za omahljivce: » Če ne boš ti, bo pa kdo drug!!! Jih cela vrsta čaka pred fabriko!«
Ker je v tistem času moja pomembnost narasla že na stopnjo neslutene nepogrešljivosti, seveda nisem doumel, da te njegove besede popolnoma rušijo moje poglede na delo v fabriki. Tudi nekako nisem znal ali pa hotel opaziti, da ob mojih prečestih prihodih pred tovarno ni dolgih vrst čakajočih. Prav nasprotno je bilo. Namesto , da bi se cele horde brezposelnih obubožanih delavcev tiščale ob ograji in besno moledovale za tisto mezdo, tam v resnici ni bilo nikogar. Slišali so se le črički, tiho šumenje Idrijce in nekje v daljavi zvoki z vaške veselice, ki se je odvijala , kakopak, brez moje prisotnosti.
Ne , ničesar od tega nisem znal opaziti. Pa saj konec koncev te stvari niti niso bile namenjene meni. Šef je na čakajoče vrste opozarjal nevestne, flegmatične in predvsem,nepomembne ljudi!

Še dosti pozneje, o moji fascinantni stopnji važnosti niti ne bi govoril pa tudi mašina je imela že celo prgišče knofov in celo dva senzorja in pet zelenih lučk, takrat sem si dovolil še kakšen bolj globok dvom. V tistem času smo imeli šefa, ki je moralo delavcev dvigoval na bolj političen način. Kot kakšen partizanski politkomisar je pristopil s stisnjeno pestjo in nas pozval k akciji. »Še malo potrpimo, saj bo. Misliti moramo na bodočnost! » in podobne parole so nam takrat poganjale kri po žilah. Na koncu pa je še pobožal naša čutila z nedvoumnim komplimentom.
»Ja, kdo pa bo če ne vi, saj ste pa ja mački!!« je imel navado reči.
Enkrat sem se spozabil in sem si v trenutku šibkosti dovolil pripomniti, da so stari mački utrujeni, mladi mački se pa radi malo gonijo!! »Saj veš,« sem dodal «tisto , ko vreščijo in cvilijo cele noči!«
Pa se je samo nasmehnil in vzel mojo pripombo kot razmisleka nevredno šalo in jaz v nedeljo nisem niti počival, niti se nisem ….

Najvišjo, krvavo rdečo stopnjo pomembnosti pa sem presenetljivo dočakal ravno v zadnjem času. Presenetljivo pravim zato, ker je po mnogih kriterijih delavec v teh časih na najnižjem nivoju , kar jih pomnim. Cena dela, spoštovanje do dela in tudi znanja, vse to so postale tako odvečne in nevažne kategorije, da človek ne ve kaj bi si mislil.
Moja pomembnost pa je, verjeli ali ne, ravno v tem času dosegla svoj veličastni vrh.
Ko smo v fabriki dobili nekaj dodatnih kratkoročnih naročil, so nas zaradi nanovonastalih okoliščin seveda zbobnali na izredno pomemben sestanek. Tam so nam posredovali informacije o tem kako se vse mudi, kako je važno da poprimemo za delo po vseh naših močeh in še malo bolj. Nihče ni želel debatirati o denarju. To smo že na izobraževanjih o komunikaciji in o odnosih med ljudmi dobili na znanje, da nikoli in nikdar ni glavni motiv za uspešno delo. Ne, o tem nismo govorili. Dobili pa smo na naše negodovanje zelo precizen odgovor:
»Sami se odločite! Ali pridete konec tedna na delo ali pa bomo izgubili kupce!!«

»O, marija madona!« je preletelo moje možgane » to je torej to. Zdaj sem pa res dosegel nekaj! Postal sem odgovoren za tako velikanske stvari. Pomislil sem na visokošolane ekonomiste in druge strokovnjake, ki so v preteklosti iskali nove stranke in skrbeli za odnose z njimi. S službenimi BMW eji so križarili po Evropi in še dlje in nam rihtali biznis. Zdaj pa smo vse to prevzeli mi!! To je to, moj Dare ! To je to!!«

In s svetlim pogledom, vzvišeno in nasmejano sem prišel na šiht!! V soboto!! Popoldne!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Vse za narodov blagor

12.09.2011 · 28 komentarjev

Ko sem slišal, da je vlada napovedala štiriprocentno zmanjšanje plač javnim uslužbencem, sem bil kar nekako prijetno presenečen. Pa ne, da bi ubogim ljudem privoščil, da jim nekaj vzamejo. Niti slučajno ne. Saj če prav pomislim, niti natančno ne vem kdo vse je v naši deželi javni delavec in kakšne plače imajo ti ljudje. Vzradostilo me je nekaj drugega in sicer jasnost in brezkompromisnost ukrepa. Štiri procente dol … pa pika. Seveda vsi vemo, kako se bo brezkompromisnost in strogost ukrepa še vodenila in mehčala, vendar zaenkrat je to tako.

Veliko bolj se namreč v zadnjih časih od naših oblastnikov bojim ukrepom, ko pa stvari niso take, kot je slišati. Še bolj točno, besede ki nam z njimi predstavijo določene reforme ali zakone, so čisto navaden, smrdljiv bullshit.
In kakor je ta taisti bulšit zavit v nek lep, svetlejši papir, tako pri ljudeh ponavadi čisto zlahka pride skozi. To je seveda povezano z na mojem blogu že opevanem slovenskem občutku za solidarnost in z interesom za težave drugih nasploh.

Tako ponavadi slišimo, da so sprejeli nek paragraf, morda sprva še nekoliko zastrižemo z ušesi, potem pa nas v naslednjem trenutku, ko slišimo, da zadeva ne bo stegnila prstov direktno v našo denarnico, vse skupaj niti malo ne zanima več. Ko pa slišimo, da je vse skupaj itak zgolj in samo dobro za državljane, takrat pa smo pomirjeni in lahko neobremenjeno prisluhnemo veliko pomembnejšim novicam o kakšni hrvaški aferi ali temu kaj je Barak povedal navsezgodaj v parku pred belo bajto.

Tako je šla mimo nas za moje pojme neznansko velika reforma, ki se tiče štipendij in otroških dodatkov. Na grobo povedano bo sprememba z novim letom ukinila otroške dodatke za polnoletne otroke in štipendije za mladoletne. Glede na to, da po tem ključu »otrok« ne bo več mogel dobivati obeh prejemkov, bo eden ali drugi prejemek sicer nekaj večji, vendar nikar ne sprašujte v čigavo korist! Verjetno o tem kakšen učinek bo to imelo na družino, ki ima na primer, zgolj na primer, hkrati štiri študente in enega dijaka, nima smisla razpravljati. Očitno je takšnih čudnih družin premalo, da bi se omembe vredno število ljudi sekiralo zaradi teh suhoparnih podatkov. Po drugi strani pa z računanjem nikamor ne pridem. Opažam le, da mi vsakič vse skupaj slabo vpliva na pritisk in da mi povzroči neljube spremembe v prebavilih.

Tisto, kar pa sem predvsem želel povedati, je to kako je gospod minister argumentiral te po njegovem več kot nujne spremembe.

Gre preprosto za to, da bo študent z nekoliko večjo štipendijo sam skrbel za plačevanje svoje študentske postelje in ostale stroške in bo to neznansko veliko vredno uvajanje v njegovo samostojno življensko pot. Ali tip ve, koliko stane omenjena postelja na mesec ne vem. Če se spomni pod kakšnim pogojem in v kakšni ureditvi je sam
opravil s svojim dolgoletnim šolanjem v to pa tudi malo dvomim.

In tako nastane situacija, ko človek težko kakorkoli ugovarja vladnim ukrepom. Saj je ja vsakemu jasno, da ne more ugovarjati nečemu, kar je nepogrešljivo za odraščanje in osamosvajanje naše dece.

To bi bilo zelo podobno, kot če bi rogovilili zaradi tega, ker se vlada bori, da mi in predvsem naši otroci ne bi več jedli nezdrave, cenene hrane iz diskontov in da ne bi lokali sladkane, umetno pobarvane vode za pol evra.
To res ne bi bilo za nikamor. Mladi so naša bodočnost.

Dobro! Če bi naši veljaki povedali s preprostimi resničnimi besedami.
»V grlo nam teče voda in podražili vam bomo hrano!«

V tem primeru bi bil že lahko malo hud!! Tako pa je vse v redu!

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

Blaženi mir!

5.09.2011 · 7 komentarjev

Zelo neprijetno se mi zdi, ko imam občutek, da ljudi ne zanima kar jim pripovedujem. Ali da jim to celo preseda. Še za stopničko huje je, če se ljudem zazdi, da jim trobim stalno približno eno in isto. To je res neznosen feeling. Posebno če kdaj bežno opazim, da kdo celo na hitro zavije z očmi, ko načnem kakšno svojo pogosto témo.

Vendar pa se mi kljub temu zdi, da jaz počnem vsaj to, velika večina ljudi okoli mene pa veliko bolj ceni mirno stanje, ko se ne dogaja popolnoma nič. No, saj mir je res vrednota, to je treba priznati. Posebno v tem času, ko smo stalno deležni informacij z raznih koncev planeta, kako se tam ljudje mrcvarijo in vse to imamo s pomočjo sodobne tehnike seveda tudi lepo podprto s slikovnim in video gradivom. Ko človek vidi takšne grozote, takšen mrak človeškega uma, takrat se res zahvali najvišjim silam za blaženi mir.

Drugače pa je z mirom, ko ta poleg vseh drugih vrednot postane orodje, pripomoček za politično delovanje na primer. Veliko bolj uglajeno, še bolj gotovo pa veliko bolj komfortno orodje za takšen namen. Posebno je takšna strategija primerna v družbi, kjer vlada krhko in napeto, vendar pa v vse celice tkiva vpeto ravnovesje. Nekoliko manj prijazno povedano … v družbi, kjer vsi pomembni ljudje držijo drug drugega za mošnjico in vsi se imajo lepo. Seveda dokler kdo ne bi popustil in porušil iluzije trdne stvabe. Vendar, kateri bedak bi kaj takega storil!??

Ko človek gleda to brezhibno uravnoteženo stanje kar mora pomisliti, da je v teh krajih pa res vse v redu.

Kdor v takšnem stanju išče in drega v nekakšne težave, je pa tudi zagotovo siten in butast tip. In takega je treba ignorirati. Tako se najlaže in brez grobosti doseže, da utihne in potem molči družno skupaj z drugimi.

Živim v državi kjer stvari preprosto ne lavfajo. Ne gre pa ne gre. Vsi kazalci kažejo navzdol. Dnevno propadajo podjetja. Tristo delavcev tukaj, petsto tam. Zgodbe so si podobne kot jajce jajcu. Skoraj vedno se izkaže, da so lastniki in menedžerji že vsa leta veslali čisto na robu , tik pred prepadom. Vse je bilo podrejeno dobičkom posameznikov. Tehnološki razvoj, pridobivanje trgov in podobne stvari so bile v drugem planu. Malo krize, ki tudi vse bolj postaja le del retorike, je povzročilo padec čez tisti rob, ki pa so čezenj začuda padli le delavci.

Pisal sem že o manevru, ki so ga izvedli sindikati skupaj z delodajalci in nam z navidezno uspešno stavko vtaknili naše pridobljene bonitete v neto plačo in nam masovno uspeli znižati ceno dela. Dodatno so to dosegli z uvažanjem delovne sile z juga. To ima, »hvala bogu« , še stranski učinek, ki ga majstri izdatno izkoriščajo in kot lastniki nekakšnih agencij bogatijo še od provizij za delavce iz Balkana. Slednje potem, če je le mogoče še opeharijo in obubožane in osramočene naženejo domov. In to počnejo v državi, kjer po ulicah tava stodvajset tisoč brezposelnih državljanov.

In nad vsem tem plava naša vrla vlada. Pojma nimam kakšne barve je in s katero roko piše svoje zakone. Dejstvo je, da teh tipov nihče več ne more jemati resno. Preprosto nič jim ne gre od rok. Dobro, edino kakšen govor spravijo skupaj. In nasmeh …. Drugače pa afere, škandali, korupcija in predvsem zelo, zelo slabi rezultati na čisto vseh področjih.

In v tem stanju je vse prav idilično spokojno. Gospodarstveniki ne robantijo zaradi prevelikih davkov. No, mogoče kdaj kje kdo positnari zaradi lepega vtisa, ampak nikjer ni niti sledu o pravem protestu in radikalnih stališčih.

Sindikalistov ni na spregled. Niti slučajno. Glede na to kar so nam zakuhali, me to niti ne čudi. Sicer pa se sigurno pripravljajo na novo rundo, ko se bodo spet pojavili na barikadah. Podobno kot Sergej Bubka, ki se je šparal za miting v Zurichu in tam popravil svetovni rekord še za en centimeter. Za kilo zlata!
Ej, in takrat bo spet prišel Semolič z odpeto srajco in bentil nad nesrečo brezposelnih delavcev. Sam pa bo za to vlekel tri jurje, poleg tega pa izpolnjeval pogoje za penzion!

In politiki? Oni očitno pa sploh nimajo skrbi. Nobene panike, nobenih drastičnih ukrepov ali intervencijskih zakonov. Preprosto nič! Na zalogi imajo gospodje le spisek poetskih izjav, ki so edina njihova prava aktivnost, ki jim bo omogočila vegetiranje, do konca mandata. Večini od njih pa tudi še naprej.V tem času bodo deležni plačil, ki so za veliko večino malo prej omenjenih, bogastvo in pol.

Ja, tako je to! Kaj mi je storiti. Že vem! Prižgal bom CNN in pogledal kaos v Libiji ali kje drugje, kjer se ljudje koljejo zaradi požrešnih interesov pokvarjencev.

In si bom poskusil, tako kot očitno večina ljudi, misliti :« Jebi ga, imamo pa vsaj mir!«

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

NEOTESANEC

2.09.2011 · 13 komentarjev

Vsekakor se moram strinjati, da ne poznam vseh postavk modernega bontona. Tako na primer nisem prepričan, če bi točno vedel kam postaviti katero od šestih vilic v kakšni vrhunski slowfood restavraciji. Tudi vrstni red kakšne druge malenkosti bi znal zamešati, bi pa vedel da je treba biti previden glede vode z limono in je bolje počakati ali si bo z njo kdo umil prste ali jo bo popil. Zagotovo bi tudi vedel, da si v tisti visoki družbi ni pametno brskati po nosu ali se praskati po intimnih predelih. No, teh stvari se itak tudi v preprostejših okoljih nekoliko izogibam.
Ravno tako, kot bi mi bilo jasno, da so takšne reči nesprejemljive, bi tudi vedel za večino osnovnih stvari, ki jih moram na vsak način narediti. Tako sem relativno dobro naučen, da pozdravim človeka, da znam prepustiti dami ali starejši osebi prednost ali prosti sedež Prav tako se znam zahvaliti, če je do mene nekdo na podoben način olikan.
Če zaključim. Mogoče ni vse čisto v piko, ampak tako na grobo sem kar maniren tip.

Zelo pomembna se mi na primer ta manira zdi v sferah, ki se tičejo komunikacije med ljudmi. Saj ne bom rekel, včasih v žaru debate malo kričimo drug čez drugega, ampak načelno se trudim, da človeku prisluhnem, da počakam, da sogovornik pove svoje misli do konca in, da tudi svojega mnenja ne vsiljujem preveč vehementno.
Tako tudi takrat, ko končam pogovor, poskusim zadevo nekako logično speljati. Za to uporabljam besede »to je to!« »no, se vidimo!« »Se pa naslednjič še pogovorimo!« in tako dalje.
Vsekakor lahko trdim, da se izogibam ignoriranja in nespoštljivega odnosa do sogovornikov.

Pa veste zakaj je temu tako!? To je zato, ker sem se teh osnov bontona naučil. Naučil pa sem se jih zato, ker mislim, da je to dobro. Ravno zato pa me v teh dneh zelo jezi nekaj drugega! Učiti se moram namreč nečesa ravno nasprotnega.

Najprej in na celi črti sem popustil pri pogovarjanju po telefonu. Skoraj vsak dan sem dobil kakšen zelo prijazen klic. V bistvu vse pogosteje so me klicale razne gospe, včasih tudi gospodje. Njihov nagovor je bil uglajen, predstavili so se in prijazno povprašali, če je pri telefonu gospod Darko. Saj se mi je moralo kar srce stopiti. Potem so mi v stavku dveh zagotovili, da me bodo zmotili samo eno minuto in da mi nič ne prodajajo. V tisti minuti sem ponavadi odgovoril na nekaj vprašanj, po koncu minute pa pogovora, ne boste verjeli, ni bilo konec ampak se je šele dobro začel. Klicatelj je očitno na hitro potuhtal, da je na tej strani naivnež, ki težko reče ne, ki ima kmalu slabo vest, če komu »ukrade« pet minut potem pa niti enega vložka za v čevelj ne kupi. In tako so se začela dolga barantanja.
Neka baba, ki je trgovala z artikli za magnetno terapijo, mi je postavila za cel lajf diagnoz, ki sem prej zanje zastonj leta in leta obiskoval dohtarje. Zelo slabo sem se počutil, ko sem moral povedati, da ne morem kupiti ničesar. Tudi pozneje sem se sekiral, ker je bila sogovornica očitno jezna in razočarana. Po drugi strani pa kaj, saj po njenem očitno ne bom več dolgo!
Prijazne mladenka me je poklicala enkrat celo medtem, ko sem gonil kosilnico v zelo strmem koncu Jagršč. Stroj sem del v prosti tek in se toliko oddaljil, da sem lahko govoril. Imela je polno razumevanja do tega, da me moti, vendar to ni zmotilo njenega nastopa. Na koncu sem ji pojasnil, da za denar, ki ga zahteva za tisti njen vzglavnik jaz kupim škodo felicijo , ne pa nekakšnega povštra. Pa spet razočaranje in moja slaba vest.

In tako vse pogosteje. Nisem znal in zmogel odpraviti teh ljudi. Vedno sem imel v glavi, da je to njihovo delo in da še vedno veljajo osnovna pravila olike. To, da je za ta moja naivna razmišljanja vsak zagrabil in me še torej bolj gnjavil, sem čisto spregledal.

Potem pa sem se odločil. Pohodil sem kodeks in se poslužil prijema, ki ga običajno najbolj sovražim. Neotesano sem, brez možnosti pogajanja, takoj ko sem slišal, da gre za predstavnika neke ku.. firme, začel pritiskati tisti rdeči gumbbek. Ne a, ne be! Prekinem, kot bi ugasnil televizor. To se mi je v dobrem tednu zgodilo že štirikrat. Prvič mi je srce kar pospešeno razbijalo. Živ adrenalin. Celo popoldne nisem prišel čisto k sebi. Zdaj pa je že bolje. Zadeva deluje. Kljub nevarnosti, da tudi koga brez potrebe tako nasilno prekinem. Deluje!

Vendar pa tem ljudem zamerim. Iz dna srca. Spravili so me ob nekaj težko pridobljenega, ob nekaj na kar sem bil ponosen. Izgubil sem oliko. Postal sem do amena neotesan!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks