dare.likar@siol.net

Spremenil bom svetovni red!

25.08.2011 · 17 komentarjev

V tistem svojem kotu sem začel svoj projekt. Mir sem potreboval in malo spoštovanja. Krepki fant, ki je sedel na klopi ob zidu, se mi je nasmehnil in mi pokimal. Vse ostale v svetli beli dvorani je samo na kratko ošinil s svojim strogim pogledom. Vse mi je bilo jasno. Vedlo se je kdo je pomemben in kdo je glavni v hiši. Tako mi je bilo všeč in drugače biti niti ne more.

Spreminjanje sveta ni nekaj, kar bi se lotila preprosta in nevažna oseba. Ja, svet! Že dolgo vem kaj so bistvene težave z njim. Zmeda! Zakomplicirali so ta naš planet do vseh skrajnosti. Vedel sem zelo dobro kaj mi je storiti. S to gotovostjo in mirom, ki sem ga občutil v sebi, sem se nagnil nad bel papir.

Zviška sem vrgel pogled okoli sebe, na kolege, ki so vsak v svojem delu dvorane opravljali s svojimi razmišljanji in načrti. Nekateri so očitno pristopili ravno tako resno svojim težavam, kot sem to storil sam. Čeprav njihovo delo ni bilo na mojem nivoju je bilo takoj opaziti, da so se poglobili. Vase in v svoje misli. Nekateri so v svojem tuhtanju objeli glavo med dlani ali med skrčena kolena. Pa spet ne vsi. Nekateri so se samo šopirili in spakovali. Elvis na primer. Pravi petelin. Vsake toliko se je pompozno oglasil in si gizdalinsko popravil svojo frizuro. Blefer!

Zamahnil sem z roko in se lotil svojega dela. Nisem imel namena dolgoveziti. Vedel sem, da je bistvo mojega projekta to, da poenostavim, skrajno poenostavim obstoječi red.

»Delo!« sem napisal namesto naslova na vrh belega lista. Nasmehnil sem se sam pri sebi. Tudi ostali bi se zagotovo nasmihali, če bi videli kako sem začel. Vedeli so, da je to moj stalni moto in da vedno poudarjam to besedo. »Doktor delo« se je kdaj slišalo med mojimi kolegi. Pa me to ni motilo. Naj kar priznam, da je name to delovalo ravno nasprotno. »Doktor delo, doktor delo!« sem kdaj šepetal sam pri sebi in priznati sem si moral, da zveni imenitno.

Na hitro sem narisal razpredelnico. Črte sem narisal na redko. Malo rubrik potrebuje ta svet. Enostaven red je edino kar nas še reši!

Delo sem vzel za osnovo mojega sistema. Predvsem in zagotovo pa mora obveljati novo pravilo, da morajo delo imeti vsi. Tega nisem do zdaj omenjal nikomur. Naj počakajo, da izdelam projekt do konca. Vem, da bi zmajevali z glavo, kot da je moja vizija nemogoča in onkraj smiselnih idej. Pa ni tako. V novem redu bo imel delo vsak. Treba pa je povedati, da bomo začeli tako, da bomo enoto dela zmanjšali na štiri ure. V tem trenutku sem že precej hitreje odebeljeval črte v tabeli in vanjo vpisoval številke.

Vsak človek bo delal najmanj štiri ure. Vendar pa največ osem. Osem ur bo lahko delal človek, ki si bo to zaslužil. Za nagrado. Se pravi dober, marljiv, spreten, lojalen in odgovoren delovni človek. Sicer pa bo število takšnih s krajšim in takšnih z daljšim delovnim časom odvisno od količine dela. Če pojasnim. Vse delo bomo razdelili med vse ljudi.

Tako nad vsemi sem se počutil.

Nikakor pa ne smem dovoliti, da bi izgledalo, da hočem narediti vse ljudi enake. Ne, to pa ne! Spet sem se vrnil na vrh svojega načrta. Delo sem se odločil razdeliti na nekaj skupin. Na tri sem pomislil najprej. To nekako ni šlo. Pet mogoče!’ No, nazadnje sem pristal na praktičnih in smiselnih desetih skupinah. Prva stopnja je pomenila neizkušenega, neizobraženega delavca brez vsake odgovornosti, na drugem koncu v deseti skupini pa ravno nasprotno, najbolj izobraženi ljudje z velikimi pooblastili. Vzpenjanje in padanje po tej lestvi bo potekalo skoraj popolnoma samodejno. Po pravilih tržnosti. Tako se bosta lahko na denimo peti stopnici srečala kakšen menedžer, ki je zamočil svoje podjetje in kakšen priden, inovativen in zagnan šloser.

Ob tej misli, sem se na glas zakrohotal pa takoj seveda spet utihnil. Očitno sem namreč zmotil druge mislece in vse ostale v prostoru, saj so skoraj vsi sunkovito pogledali kaj se mi dogaja.

Vsaka višja stopnica bo pomenila še za enkrat večje plačilo. Razmerje med najmanjšo in največjo nagrado bo desetkratno.
Plačilo za štiri ure na najnižji štengi bo petsto enot. Hehe, mislil sem napisati evrov, pa raje ne bom. Moje delo je namenjeno večnosti, evro pa je že zdaj precej trhel.

Ja, res mi je delo steklo od rok. Bil sem navdušen. Zaradi mojega ihtavega pisanja in vidnega razburjenja se je blondinec na klopi ob steni zdrznil in me pomirjajoče pogledal. Pomembno sem mu pokimal nazaj. Vesel sem bil, da je fant tam, kot tudi njegov enako orjaški kolega na drugi strani prostora. Počutil sem se varen in le tako sem lahko deloval. Fanta sta morala skrbeti za red. Spremembe, ki jih bom vpeljal, ne bodo všeč vsem. Marsikdo bo videl v moji ureditvi grožnjo, marsikdo nasilno rušenje starih vrednot. Absurd za absurdom. Vendar pa, kot sem omenil, nekdo mora skrbeti za red. Brez varnosti in zaščite ne bo šlo naprej. Red zahteva pravila, red zahteva prepovedi in rešitve vseh vrst.

Prepovedi ne sme biti veliko. Nasprotno. Biti jih mora zelo, zelo malo. Komaj kaj. V bistvu bo zakonik nove ureditve strašno tanka bukvica. Še bolje, to bo samo en list. Prepovedane in na kratko opisane bodo samo tri stvari. Strogo!
Prva takšna nemarnost bo nasilje. Pika. S podrobnostmi se bodo ukvarjali sodniki. Štiri ali pa največ osem ur na dan. Sodniki bodo na najvišji stopnici. Za razliko od drugih pa oni ne bodo dobivali več denarja, če bodo delali več ur. Raje nasprotno. Zlikovci bodo kaznovani seveda glede na težo zločina. Na vsak način pa bodo zgubili pravico do dela. Barabe!
Tudi s krajami bomo opravili na podoben način. Bodo dolgoprtsneži že dobili svoje.

Kot tretjo nemarnost pa bomo prepovedali drobni tisk!

Ob zadnji postavki, ki sem jo še posebno na debelo podčrtal sem jezno udaril po mizi.

Nekatere stvari bo seveda treba po kratkem postopku črtati iz sistema. Morale bodo preprosto oditi iz zavesti ljudi in se prepustiti prepotrebni pozabi. V tem novem, človeku prijaznem svetu ne bo prostora za nič, kar bi se imenovalo zavod, agencija, sindikat ali sekretariat. Nihče več se ne bo imenoval referent, piarovec, lobist, posrednik za delavno silo ali direktor javnega zavoda.

V začetku, ko bomo vpeljevali nov režim in se bo seveda marsikdo nekoliko upiral, bomo morali kakopak biti tudi nekoliko strogi. Nekaj stvari bomo zato uredili nekako pretirano, eksemplarično, tako da bodo ljudje hitreje dojeli kaj se dogaja. Tako bomo na primer spremenili borzo v tržnico kmetijskih pridelkov, glavne akterje v tej ukinjeni štacuni pa bomo nemudoma degradirali na najnižjo, štiriurno čiščenje solate in nagnitih zeljnatih glav. Tam jim bodo delali družbo še playback pevci in tipi, ki so do zdaj imeli veselje z reklamami prekinjati filme na teveju.

Moj projekt se je razvijal bolje kot sem si to predstavljal. Vse skupaj se je bližalo vrelišču. Potne srage so se mi začele nabirati na čelu in začutil sem tisto znano gomazenje. Tabele so bile že vse povprek popisane, razmazane in označene zdaj z rdečimi kljukicami, na kakšnem drugem mestu pa grobo prečrtane. Postajal sem evforičen. Zadevo sem že skoraj dodelal. Upam, da bom še danes dokončal. Potem pa na delo. Upam, da mi bodo dali še kakšno uro mir. Vsi ti ljudje. Vse večji hrup zganjajo. Elvis nekaj pleše okoli svojega stola.
Oba nabildana mladeniča sta vstala s svojih sedišč.

Takrat sem že precej bolj globoko dihal, Vročičen sem postajal in nekakšna tresavica je preplavila ude.

Edino še nekaj!? Še to moram premisliti! Kaj bomo z ljudmi, ki ne bodo pripravljeni delati. Lenuhi, vam mater !! Blondinec se je zdrznil.

Represija odpade! Nič represije. Že vem!!!! Že vem!

Tristo enot podpore jim bomo dali. Vendar bodo dobili drugačne barve denar. Za tisti denar pa ne bodo mogli kupovati alkohola! He he! Vam materna! Lenuhi! Lenuhi! Delat banda pokvarjena!

Oba fanta sta mi prinesla oblačilo. Pomagala sta mi natakniti belo srajco . Dovolj bo za danes, gospod Dare! Dovolj bo. Še vedno sem bil precej razburjen. Pa nisem preveč vztrajal. Če bi hotel, bi blondinec potegnil iz žepa tiste reči. Pritisnil bi na gumba in prepodil bi vse tiste glasove in vse tiste zoprne ljudi. Potem bi spet lahko razmišljal.

Tako sem pa le mirno odšel. In onadva z mano. Pa še oblekla sta mi tisto reč. In na hrbtu prijazno zavezala rokave.

  • Share/Bookmark

Kategorije: Mislmreskrneki · črkar



17 odzivov ↓

  • miri // 25.08.2011 19:29

    Sploh ni slaba ideja.Podprl(na glas)jo pa ne bom,ker mislim,da imajo tiste jopiče še na zalogi.

  • Didl // 25.08.2011 20:53

    Klinc. Sej prvega, ki je rekel, da je zemlja okrogla, tud niso resno jemal :)

  • daredare // 25.08.2011 21:11

    @Miri, pa še zdaj v tej vročini :) !

    @Didl, ja sam da ne govorimo, kaj so s tipom naredil. :(

  • bin // 25.08.2011 22:40

    Eh, tisti “krepki fantje” niso povsod tako dosledni. Tako nekateri navdihnjenci svoje “projekte” poskušajo udejanjiti v družbi. Pa še uspeva jim. :sad:

  • daredare // 25.08.2011 22:46

    Bin, čisto mogoče, ampak jaz sem za znanstven pristop.

  • ~ nagajivka ~ // 26.08.2011 02:16

    Evo Dare, morda pa dobiš še kako idejo za znanstven pristop (saj bi dodala še ha ha … pa ni smešno):

    ~~~

    http://www.youtube.com/watch?v=lNfXyWKYtsQ

    ~~~

    (dokumentarec “End Game”, dolg 02:20, “na frišno” slovensko podnaslovljen)

  • perova // 26.08.2011 07:50

    Dare če bi ti oddal to za inovacije sigurno dobiš nagrado.Jaz sem dobila fleksarco mogoče bodo sedaj pa feni!

  • Olna // 26.08.2011 14:00

    Dare, alternativna naslova za tvoj zapis (imeniten!) bi lahko bila še “Kako si mali Janezek predstavlja pravično ureditev” oziroma “Vladavina zdrave pameti”.

    Torej, malega Janezka dobrohotno potrepljamo po glavi, ker vemo, da bo zrasel in začel razumeti zakone realnosti.

    Vladavina zdrave pameti spada v kategorijo znanstvene fantastike, ki jo beremo zato, ker vemo, da “fantastika” pomeni, da se nekaj ne more zgoditi.

    In če se enemu odraslemu tako grozno pripelje, da s svojimi predstavami pade na nivo malega Janezka ali pa začne fantazirati o neuresničljivih zamislih, ja potem pa res ni druge, kot da ga zapremo med mehke stene. Za primer, da je stvar nalezljiva – kar predstavljaj si! Da bi se vse sesulo, na čemer naša demokratična, pravična, človeku prijazna družba temelji! Kaj si pa pričakoval, ti prevratnik pokvarjeni, tista bela reč je še predobra zate!!!

  • daredare // 26.08.2011 14:29

    @Nagajivka, seveda ni smešno. Gre za prihodnost generacij. :)

    @Perova, saj se spomnim. Potem pa si jo morala vpisati v napoved za dohodnino. :) :)

    @Olna, saj se mora človek kar vprašati … kdo vse je zaprt za tistimi stenami !??

  • bin // 27.08.2011 23:48

    Ja seveda Dare, znanstven pristop je nujen. Zato pa morajo biti fantje dosledni pri vezanju rokavov. ;)

    Le s čigavega lista plonkajo sedanji “voditelji”? :sad:

  • Klemen // 28.08.2011 01:09

    no pa se je ta zadeva le znašla javnosti vidnem mestu… well done :)

    p.s.: but pridn na stružnc :P

  • daredare // 28.08.2011 12:14

    @Bin, mene zagotovo niso nič povprašali :) !

    @Klemen, torej si se le odločil za obisk in predvsem komentar. Ja, ta moja teorija je dobila takšno obliko. Če bi poskusil čisto resno dodelati svoje “vizije” bi zgledalo preveč suhoparno. Po drugi strani pa je očitno razmišljanje o takšnih spremembah godno za “na grič”!

    Zdaj pa čakam, da se ti odločiš in začneš objavljati svoje stvari! lp

  • mile // 29.08.2011 21:16

    A ni tristo za klošarje malo preveč??

  • daredare // 30.08.2011 11:59

    Mile, če razmisliš s trezno glavo, je to malo. Bistveno manj kot petsto!

  • ZMAJER // 31.08.2011 12:43

    Ja…sm paštudirau pa nje paršu dakvunca, kak luohk tazga hrusta kat si ti Dare, tak na miehku zavijeje npa zvižeje u tabila arjuha. Nuja sej se pačas tud dieleč pride, pa še na suhm si npa zaist je duost, pa tut štir ure dila je fain. Pavej ka bu referendum de bam šau napisat piltk za tjebe. Pa tut culnga fail pride, pasibn zdej ka se bu triba zaluošt za zima. Aviš de murje tut uni pad suncam žvit npa zrak mežlet, če pa še mal zalijš je pa še buli, sam nje z vuda.

  • daredare // 1.09.2011 23:18

    @ZMAJER, bles, de je tista jupa vsakmu prav! :)

  • Lea // 7.04.2013 21:59

    Kako dobro si razmišljal in rešil bi svet, če ti niso na koncu oblekli tistega in na hrbtu zavezali rokavov.;)

    Lp, Lea

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !