dare.likar@siol.net

Arhiv za Avgust 2011

Spremenil bom svetovni red!

25.08.2011 · 17 komentarjev

V tistem svojem kotu sem začel svoj projekt. Mir sem potreboval in malo spoštovanja. Krepki fant, ki je sedel na klopi ob zidu, se mi je nasmehnil in mi pokimal. Vse ostale v svetli beli dvorani je samo na kratko ošinil s svojim strogim pogledom. Vse mi je bilo jasno. Vedlo se je kdo je pomemben in kdo je glavni v hiši. Tako mi je bilo všeč in drugače biti niti ne more.

Spreminjanje sveta ni nekaj, kar bi se lotila preprosta in nevažna oseba. Ja, svet! Že dolgo vem kaj so bistvene težave z njim. Zmeda! Zakomplicirali so ta naš planet do vseh skrajnosti. Vedel sem zelo dobro kaj mi je storiti. S to gotovostjo in mirom, ki sem ga občutil v sebi, sem se nagnil nad bel papir.

Zviška sem vrgel pogled okoli sebe, na kolege, ki so vsak v svojem delu dvorane opravljali s svojimi razmišljanji in načrti. Nekateri so očitno pristopili ravno tako resno svojim težavam, kot sem to storil sam. Čeprav njihovo delo ni bilo na mojem nivoju je bilo takoj opaziti, da so se poglobili. Vase in v svoje misli. Nekateri so v svojem tuhtanju objeli glavo med dlani ali med skrčena kolena. Pa spet ne vsi. Nekateri so se samo šopirili in spakovali. Elvis na primer. Pravi petelin. Vsake toliko se je pompozno oglasil in si gizdalinsko popravil svojo frizuro. Blefer!

Zamahnil sem z roko in se lotil svojega dela. Nisem imel namena dolgoveziti. Vedel sem, da je bistvo mojega projekta to, da poenostavim, skrajno poenostavim obstoječi red.

»Delo!« sem napisal namesto naslova na vrh belega lista. Nasmehnil sem se sam pri sebi. Tudi ostali bi se zagotovo nasmihali, če bi videli kako sem začel. Vedeli so, da je to moj stalni moto in da vedno poudarjam to besedo. »Doktor delo« se je kdaj slišalo med mojimi kolegi. Pa me to ni motilo. Naj kar priznam, da je name to delovalo ravno nasprotno. »Doktor delo, doktor delo!« sem kdaj šepetal sam pri sebi in priznati sem si moral, da zveni imenitno.

Na hitro sem narisal razpredelnico. Črte sem narisal na redko. Malo rubrik potrebuje ta svet. Enostaven red je edino kar nas še reši!

Delo sem vzel za osnovo mojega sistema. Predvsem in zagotovo pa mora obveljati novo pravilo, da morajo delo imeti vsi. Tega nisem do zdaj omenjal nikomur. Naj počakajo, da izdelam projekt do konca. Vem, da bi zmajevali z glavo, kot da je moja vizija nemogoča in onkraj smiselnih idej. Pa ni tako. V novem redu bo imel delo vsak. Treba pa je povedati, da bomo začeli tako, da bomo enoto dela zmanjšali na štiri ure. V tem trenutku sem že precej hitreje odebeljeval črte v tabeli in vanjo vpisoval številke.

Vsak človek bo delal najmanj štiri ure. Vendar pa največ osem. Osem ur bo lahko delal človek, ki si bo to zaslužil. Za nagrado. Se pravi dober, marljiv, spreten, lojalen in odgovoren delovni človek. Sicer pa bo število takšnih s krajšim in takšnih z daljšim delovnim časom odvisno od količine dela. Če pojasnim. Vse delo bomo razdelili med vse ljudi.

Tako nad vsemi sem se počutil.

Nikakor pa ne smem dovoliti, da bi izgledalo, da hočem narediti vse ljudi enake. Ne, to pa ne! Spet sem se vrnil na vrh svojega načrta. Delo sem se odločil razdeliti na nekaj skupin. Na tri sem pomislil najprej. To nekako ni šlo. Pet mogoče!’ No, nazadnje sem pristal na praktičnih in smiselnih desetih skupinah. Prva stopnja je pomenila neizkušenega, neizobraženega delavca brez vsake odgovornosti, na drugem koncu v deseti skupini pa ravno nasprotno, najbolj izobraženi ljudje z velikimi pooblastili. Vzpenjanje in padanje po tej lestvi bo potekalo skoraj popolnoma samodejno. Po pravilih tržnosti. Tako se bosta lahko na denimo peti stopnici srečala kakšen menedžer, ki je zamočil svoje podjetje in kakšen priden, inovativen in zagnan šloser.

Ob tej misli, sem se na glas zakrohotal pa takoj seveda spet utihnil. Očitno sem namreč zmotil druge mislece in vse ostale v prostoru, saj so skoraj vsi sunkovito pogledali kaj se mi dogaja.

Vsaka višja stopnica bo pomenila še za enkrat večje plačilo. Razmerje med najmanjšo in največjo nagrado bo desetkratno.
Plačilo za štiri ure na najnižji štengi bo petsto enot. Hehe, mislil sem napisati evrov, pa raje ne bom. Moje delo je namenjeno večnosti, evro pa je že zdaj precej trhel.

Ja, res mi je delo steklo od rok. Bil sem navdušen. Zaradi mojega ihtavega pisanja in vidnega razburjenja se je blondinec na klopi ob steni zdrznil in me pomirjajoče pogledal. Pomembno sem mu pokimal nazaj. Vesel sem bil, da je fant tam, kot tudi njegov enako orjaški kolega na drugi strani prostora. Počutil sem se varen in le tako sem lahko deloval. Fanta sta morala skrbeti za red. Spremembe, ki jih bom vpeljal, ne bodo všeč vsem. Marsikdo bo videl v moji ureditvi grožnjo, marsikdo nasilno rušenje starih vrednot. Absurd za absurdom. Vendar pa, kot sem omenil, nekdo mora skrbeti za red. Brez varnosti in zaščite ne bo šlo naprej. Red zahteva pravila, red zahteva prepovedi in rešitve vseh vrst.

Prepovedi ne sme biti veliko. Nasprotno. Biti jih mora zelo, zelo malo. Komaj kaj. V bistvu bo zakonik nove ureditve strašno tanka bukvica. Še bolje, to bo samo en list. Prepovedane in na kratko opisane bodo samo tri stvari. Strogo!
Prva takšna nemarnost bo nasilje. Pika. S podrobnostmi se bodo ukvarjali sodniki. Štiri ali pa največ osem ur na dan. Sodniki bodo na najvišji stopnici. Za razliko od drugih pa oni ne bodo dobivali več denarja, če bodo delali več ur. Raje nasprotno. Zlikovci bodo kaznovani seveda glede na težo zločina. Na vsak način pa bodo zgubili pravico do dela. Barabe!
Tudi s krajami bomo opravili na podoben način. Bodo dolgoprtsneži že dobili svoje.

Kot tretjo nemarnost pa bomo prepovedali drobni tisk!

Ob zadnji postavki, ki sem jo še posebno na debelo podčrtal sem jezno udaril po mizi.

Nekatere stvari bo seveda treba po kratkem postopku črtati iz sistema. Morale bodo preprosto oditi iz zavesti ljudi in se prepustiti prepotrebni pozabi. V tem novem, človeku prijaznem svetu ne bo prostora za nič, kar bi se imenovalo zavod, agencija, sindikat ali sekretariat. Nihče več se ne bo imenoval referent, piarovec, lobist, posrednik za delavno silo ali direktor javnega zavoda.

V začetku, ko bomo vpeljevali nov režim in se bo seveda marsikdo nekoliko upiral, bomo morali kakopak biti tudi nekoliko strogi. Nekaj stvari bomo zato uredili nekako pretirano, eksemplarično, tako da bodo ljudje hitreje dojeli kaj se dogaja. Tako bomo na primer spremenili borzo v tržnico kmetijskih pridelkov, glavne akterje v tej ukinjeni štacuni pa bomo nemudoma degradirali na najnižjo, štiriurno čiščenje solate in nagnitih zeljnatih glav. Tam jim bodo delali družbo še playback pevci in tipi, ki so do zdaj imeli veselje z reklamami prekinjati filme na teveju.

Moj projekt se je razvijal bolje kot sem si to predstavljal. Vse skupaj se je bližalo vrelišču. Potne srage so se mi začele nabirati na čelu in začutil sem tisto znano gomazenje. Tabele so bile že vse povprek popisane, razmazane in označene zdaj z rdečimi kljukicami, na kakšnem drugem mestu pa grobo prečrtane. Postajal sem evforičen. Zadevo sem že skoraj dodelal. Upam, da bom še danes dokončal. Potem pa na delo. Upam, da mi bodo dali še kakšno uro mir. Vsi ti ljudje. Vse večji hrup zganjajo. Elvis nekaj pleše okoli svojega stola.
Oba nabildana mladeniča sta vstala s svojih sedišč.

Takrat sem že precej bolj globoko dihal, Vročičen sem postajal in nekakšna tresavica je preplavila ude.

Edino še nekaj!? Še to moram premisliti! Kaj bomo z ljudmi, ki ne bodo pripravljeni delati. Lenuhi, vam mater !! Blondinec se je zdrznil.

Represija odpade! Nič represije. Že vem!!!! Že vem!

Tristo enot podpore jim bomo dali. Vendar bodo dobili drugačne barve denar. Za tisti denar pa ne bodo mogli kupovati alkohola! He he! Vam materna! Lenuhi! Lenuhi! Delat banda pokvarjena!

Oba fanta sta mi prinesla oblačilo. Pomagala sta mi natakniti belo srajco . Dovolj bo za danes, gospod Dare! Dovolj bo. Še vedno sem bil precej razburjen. Pa nisem preveč vztrajal. Če bi hotel, bi blondinec potegnil iz žepa tiste reči. Pritisnil bi na gumba in prepodil bi vse tiste glasove in vse tiste zoprne ljudi. Potem bi spet lahko razmišljal.

Tako sem pa le mirno odšel. In onadva z mano. Pa še oblekla sta mi tisto reč. In na hrbtu prijazno zavezala rokave.

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki · črkar

Nepovrnjena

21.08.2011 · 34 komentarjev

O svoji ljubezni do tebe ne znam pisati pesmi. Preveč se vdajam patetiki in ne obvladam več misli. Človek nikdar ni tako naiven kot takrat, ko pusti čustvom, da preplavijo njegove celice. Takrat oprošča, takrat zaupa, takrat pusti da se igraš z njim kot z lutko iz cunj.

Le kako se mi lahko to dogaja. Ostajam tu sam in izgubljen. Čakam na objem in tvoj topli pogled. Čakam na dan, ki zanj nikoli nisem dvomil, da prihaja.

Moja ljubezen do tebe je bila vedno poštena. Ljubil sem vedno jutra s tabo. Tista sveža, tista meglena, tista ki še niso prebodla teme hladne zimske noči.

Nikoli se te nisem naužil in vedno sem ljubil vsak tvoj skriti kotiček. Nikoli mi ni bilo dolgčas med tvojimi hribčki in dolinami. Najraje sem imel tiste tvoje skrite kotičke, skrivnostne in najbolj nedostopne. Tam si bila vlažna in skrivnostno dišeča. Tam sva imela cel svet samo zase. In jaz sem mislil, da so bila to nebesa. Poraščena in topla rajska milina, ki me je žgečkala, me delala nemirnega in me vedno znova vabila med svoje neusahljive tolmune. Le korak prej, kot je vse postalo kamnito trdo, malo prej kot se je strumno postavilo pokonci in štrlelo v nebo.

trdo kamenkost

štrli v nebo
Zdaj pa tičim tukaj. Prevaran in zmeden. Žalost je mila beseda za tisto kar preplavlja moje srce. Vrtam po svojih razmršenih mislih in iščem trenutek, ko sem grešil. Kje sem zamočil, ko je bil raj moj!? Kje je bila tista usodna napaka!?

In gledam te zdaj in ne morem verjeti. Kaj je s tabo, moja predraga!’ Kje je lesk in kje je toplina!? Kam je šlo vse kar te je delalo iskrivo, mlado in veselo? Padla si v prah in se priklonila pokvarjenim ljudem. V svoj objem si pripustila bedake in bleferje. Ljudi z umazinimi jeziki in požrešnimi gobci. Ljudi, ki jim ni mar za druge in ki jim ni mar zate. Prodala si se za denar. Za umazan tuj denar. Za vožnjo v srebrnem beemveju si prodala svoj obraz! Keš in pleh pi .. sano, zbegano, preplašeno te takšno gledam, izgubljen sem in negotov.

Edino nekaj sem uspel zbrano in zagotovo dojeti.

Ne vračaš mi ljubezni, lepotica!

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki

Moje omizje

11.08.2011 · 55 komentarjev

Svojega plemenitega omizja že dolgo časa nisem omenil. To bi si lahko celo malo očital. Lahko bi preprosto priznal, da ga glede tega pošteno biksam. Po drugi strani pa je to zame nekaj kar pač ne opisujem in hvalim vsak dan posebej in vedno kadar se le da. Tako kot pač ne govorimo vsak dan o zraku okoli sebe ali o vodi, ki teče iz naših pip. Pa verjetno ni treba govoriti kako pomembni zadevi sta to.

Kakopak se mi zdi veliko pomembneje, da svoje družbe fizično ne zanemarim. Glede tega sem pa zelo dosleden. Dobro kakšen dan že, teden morda …. Potem pa je tega zadosti. Mislim, ne se zezat. Treba je sesti v škodo in se zapeljati v tisti smeri, kjer sedijo deci. Željni da razdajo nekaj svoje modrosti in seveda enako željni mojih odzivov in idej.

Tega se držim skoraj malo preveč striktno. Celo tako zelo, da imam zaradi tega včasih zametke čisto prave slabe vesti. Še posebno takrat, ko rogovilim na blogu in bentim zaradi nizkih plač, delovnih odnosov, gospodarskih težav in ostalih socialnih tematik, potem pa me čez pol ure lahko v vsem sijaju ugledate na verandi prfarske oštarije kjer srkam svoj alkofrei pir in se v brk smejim vsem nepravičnim svinjarijam tega sveta. Še najmanj pa dajem vtis, da mi na tem taistem svetu kaj manjka.

Kar vidim koga, ki se namrdne:« Poiskal bi si popoldne kakšno pošteno sivoekonomsko delo pa mu ne bi bilo treba jamrat!«

V svoj zagovor pa moram kljub vsemu povedati nekaj stvari. Prva je ta, da se z vsemi močmi potrudim, da bi si tisto urico na nek način zaslužil. Te dni na primer s tem ni bilo težav. Pokosil in potem še obrnil sem tako senožet, da se jedva vidi z ene na drugo stran, poleg tega pa še pripeljal z ranča dva kubika drv. No, včasih pa stvar ni tako lahka. Včasih me že sam šiht dovolj zdela, da po kosilu od Dareta ne ostane nič drugega, kot uničena, vodoravna, na kavču smrčeča reč.

In ko kadaver čez pol ure na pol oživi in zlije vase šalco kofeta, ni primeren za kakšne velike projekte. Ne za načrtovanje ne za izvedbo. Niti za nazaj se ni sposoben spomniti veliko stvari. Zlahka na primer pozabi, da je bil v družbi že včeraj in da je imel namen, da nekaj dni ne bi odhajal tja. Ko kofein in dnevna svetloba zložita za silo dovolj nevronov v red, da se vzpostavijo prve jasne misli pa Felicia že drvi nizvodno proti moji Fari. Tako vidite je to.

Če se proti temu stanju pa le pretirano borim, potem so tukaj simptomi. O tem se ne bi rad šalil, ker so vsi po vrsti iz sfere resnih in težkih psihičnih patologij. Ena od njih je strah pred izoliranostjo. Tako na hitro nisem našel strokovnega izraza. Vsekakor pa človeka pri tej stvari začenjajo razjedati strahovi, da nikoli več ne bo deležen aktualnih športno političnih analiz.
Druga stvar je iz skupine depresij. O tem ne bi znal veliko povedati. Ponavadi človek tone v temno malodušje in to se ponavlja do takšne skrajnosti, da mu že kar domači začnejo deliti nasvete kot:«Stari a ne bi ti šel malo ven!«
Ostalih simptomov nisem znal razvrstiti. Takšni so na primer stiskanje zob, pekoč občutek v grlu ali pa na primer zelo vehementno pogovarjanje samega s sabo. To slednje me zelo moti posebno v težjem stadiju. Pa če bi se tega pogovarjanja še nekako navadil, ne morem prenesti, da takrat govorim skoraj stoprocentno same traparije,

Tako je to z mojim omizjem. Pa slaba vest gor ali dol. Zdravje je pa tudi nekaj vredno. In ko pogledam te tipe, prave, nevirtualne, takšne z imeni in obrazi, se pogosto vprašam nekaj stvari. Kako so lahko opredeljeni, kako imajo lahko svoje mnenje, kako imajo lahko glede muzike, športa in hrane vsak svoj okus ….

…Pa se ne skregamo. Mislim, nikoli in nikdar!???

  • Share/Bookmark

Tagi: omizje

Medij in pol!

6.08.2011 · 12 komentarjev

Spletno dogajanje, forumi, klepetalnice, mesengerji, fejsbuki in nenazadnje blogi so me definitivno presenetili. Vse to skupaj ali pa vsako posebej je v bistvu nekaj zelo drugega in drugačnega kot sem si svoj čas predstavljal. Ne bi rad spet nakladal o svoji naivnosti in počasnosti, vendar pa se je spet izkazalo, da so se ravno te prvine spet pokazale ključne pri mojem razumevanju bistva teh poduhovljenih sredin.

Moji razmišljevalni organi so v preteklosti mislili, da so možnosti teh novih tehnologij lahko samo in zgolj dobre. Pika! Vsako smetenje in delanje nesmiselne gužve se mora v kratkem samo po sebi zbistriti in priti na svoj pričakovani nivo. Možnosti izražanja, izmenjave mnenj, druženja in učenja drug od drugega, ki so nam bile s temi izumi dane so tako brezhibno izpopolnjeni , da ne razumem več kaj se je z vsem tem zgodilo. Vsaj tako z nekakšne distance, ali pa če si zamislim, da o njih govorim še v času, ko jih ni bilo in si jih torej samo predstavljam, mi zgledajo te možnosti do konca izpiljen in nenazadnje komforten in neagresiven sistem. Vse čoveške lastnosti, ki jih kdaj opazujem v normalnih človeških pogovorih, bi tukaj morale skoraj popolnoma odpasti.

Ko se ljudje pogovarjajo med sabo, debata skoraj nikoli ni popolnoma tisto, kar se sliši na prvo uho. Vedno eden ali več sogovornikov dominira nad drugimi.Vedno so vmes ljudje, ki prikimavajo zaradi ljubega miru, po naravi pritlehnega pritrjevalskega odnosa ali pa nezmožnosti hitrega analitičnega razmišljanja. V resnični debati se veliko mnenj izgubi tudi zaradi fizične nezmožnosti agresivne debate. Ponavadi to zgleda kot nekakšen žar pogovora oziroma govorjenje vsevprek, kjer se kljub vsesplošnemu hrupu vedno iz skupine sliši le nekatere, vedno ene in iste glasove. Ostali pa so v tej situaciji brez vsake možnosti.

In vse tiste internetne zadeve z začetka zapisa so se mi zdele že v samem štartu kot popolno nasprotje vseh teh slabosti. Mislil sem si, da bodo takoj odpadle vse težave s tem kdo lahko pride do besede. Nihče več ne bo občutil zadrege in nihče več ne bo prikrajšan zaradi svojega za malenkost bolj šibkega glasu.

In v takšni situaciji bo lahko človek lepo povedal kaj misli. Ne bo mu treba olepševati svojih besed in ne bo mu jih treba prilagajati nekim idejam, ponavadi že skrajno iztrošenim in zastarelim. Ne bo se mu treba prilagajati skupinam, ki bi se poleg tega še skrajno polarizirala. Nikogar ne bo treba žaliti in kakopak od nikogar sprejemati žaljivk. Vse se bo poštimalo kar samo od sebe. Kdor bo govoril torej razmišljal preveč butasto, bo pač iz igre jadrno izpadel kar sam od sebe.

Vraga! Mimo. Popolnoma mimo!

Nobena gostilniška pa še tako pijana debata ne dosega več tega kaosa, ki me dnevno pozdravlja iz svetovnega omrežja. Iz ogromnega spleta informacij, kjer iščem ustvarjalne prebliske in prijazne zapise, name pa se dnevno usipa vsebina gigantske smrdljive greznice.

In namesto, da bi človek laže in bolj premišljeno lahko povedal svoje mnenje, se je le temu celo odpovedal, samo da s svojim sranjem polni neke strani, neko debato, tvori neko skupnost, kjer se dobro počuti postavljen na neko stran. Vmes se potika cela armada zdolgočasenih brezidejnih, predvsem pa premalo zaposlenih mladincev, ki poleg svojega menda resnega dela istočasno brskajo še po spletu, gonijo FB in na kakšnem blogu provocirajo ljudi. Tukaj srečamo horde ljudi, ki jih jezi, da v prejšnjih obdobjih življenja niso razmišljali in zdaj tukaj iščejo krivce za neuspešno soočanje s svojimi postklimakteričnimi travmami. Svojo vlogo so si udeleženci teh skupnosti zamislili vse prepogosto kot postavljanje pravil in trkanje na vest tistim, ki so po njihovem mnenju premalo radikalni, premalo kritični in ki ne sovražijo istih ljudi, kot oni.

Še najmanj pa se je uresničilo tisto moje razmišljanje o tem, da naj bi se te stvari s časom uredile in izboljšale. Malo morgen! Vse slabše je in vse na nižjem nivoju. Vse bolj je podobno kregu majhnih smrkavce, ki so se skregali pri svoji igri in se med svojim dretjem ne ozirajo na to, kaj naj bi bilo vsaj malo pametno ampak so za svoj prav pripravljeni kogarkoli kamorkoli brcniti ali mu pljuniti v obraz.

In jaz sem ob vsem prelepem dogajanju v svoji okolici našel izgubljati čas ravno med takšnimi ljudmi!?!! Med odraslimi ljudmi, ko zanje včasih komaj verjamem, da so res starejši od smrkavih pokovcev, ki so se zlasali v peskovniku. Med ljudmi, ki iščejo vse ideje v že zdavnaj pokopani zgodovini. Ljudmi, ki znajo za svoj prav iskati pozitivne stvari v strašnih grozodejstvih inkvizitorjev, neslutenem uničevanju ljudi na golih otokih, cerkveni ali kakršnikoli pedofiliji, množičnemu pobijanju mladih ljudi ali nepopravljivi zlorabi in mučenju denimo Petričkovih otrok. Ne, ta moja družba ne loči več stvari med sabo.

»Pusti mojo lopatko! Lažeš kradeš uši imaš! Kaj pa ti!? Ti si pa polulan! Tvoj foter pa pije. Tvoja sestra pa vsakmu da!«
In »pok« s kanglico po glavi in tresk z grabljicami okoli kepe. Potem pa »uuueeeeeee!«

Ja, nekaj kar sem domneval, da je zelo pozitivna reč, se je izpridilo na celi črti. Res slabo sem ocenil. Ma kaj slabo. Zamočil sem tako kot takrat, ko sem napovedal, da bo Karmen Stavec dobra na evroviziji! Naslednjič bom bolj previden. Neprevidnost ni v prid takšnemu početju kot je razpravljanje s spletno sodrgo. Če drugega ne, te enkrat to začne pošteno jeziti. Poleg tega pa še tega ne veš ali si jezen zato ker si pameten ali zato, ker si bedak.

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki · v afektu

Dva jurja štir’sto kredita !!!

1.08.2011 · 9 komentarjev

YouTube slika preogledaTo, da je zame plačilo vseh mesečnih računov nekakšen poseben podvig verjetno za večino na blogovju ne bi bilo nekaj novega. Poleg tega pa me enak ali zelo podoben čaka vsak mesec, ne glede na to, da mi stanje kakršno je niti malo ne odgovarja. Vendar pa imam srečo, da sem vešč v nekaterih prvinah s področja ekonomije. Nisem sicer šolan na tem področju pa tudi jasno mi ni marsikaj kar se tiče denarja in politike povezane s tem, vendar pa obvladam en precej ključen manever.

Normalno je na primer, da mi ob poplačilu vseh obveznosti poide popolnoma vsa zaloga denarja, ki sem ga dobil za svoje celo mesečno delo. No, vidite, v tem primeru se znajdem in zadevo briljantno rešim. »Klik« in svoje finančno stanje na e-banki pomaknem v minus! Ajnfok kot pasulj.

Seveda imajo tudi takšni posegi svoje meje. Hvala bogu.. Če stvari nimajo omejitev, potem človek izgubi kompas. Postane nerazsoden in neodgovoren. Stvari naenkrat izgubijo svoje vrednosti. Ničesar se nam ne zdi več škoda in privoščimo si naenkrat veliko in preveč dobrin.

Tako ima moj limit svoje meje nekje okoli minus štiristo evrakov. Zagotovo se bo marsikdo strinjal, da je to zanikrna številka. Nič kaj atraktivna in dramatična. Vendar pa, glej ga zlomka, tudi ta sakramenski mali limitek mi takrat, ko je izkoriščen in mi stanje kaže tiste fičnike v rdeči barvi, krati spanec in žre živce. Preprosto se ne morem navaditi, da dobim petnajstega plačo in takrat, ko jo dobim, imam šele nič ali komaj malo več kot nič denarja. Ne, takšno stanje me ne dela zadovoljnega pa pika!

Pa se vrnimo k primeru, ko takšen minus ne bi imel limitov. Recimo, da bi imel svojo fabriko in v njej sto zaposlenih šlosarjev. Fabrika bi laufala zdaj bolje, zdaj slabše. Vendar pa jaz ne bi bil kaj prida gospodar. Ko bi posloval dobro, ne bi kaj prida mislil na tehnološki napredek, na iskanje novih biznisov in na ukrepe za slabše dni. Ne, nasprotno! Takrat bi ga na veliko sral in se šopiril s svojo kovačijo. Menjaval bi mercedese kot gate, kupoval bi vikendice in jahte ter gradil vile z bazeni.

Ko pa bi zaškripalo!? Ma, tudi takrat se ne bi kaj prida ustrašil. Še naprej bi živel svoje razkošno življenje in črpal iz svojega neomejenega računa. Še vedno bi nekje delal zalogo za pravo zimo, če ta po nekem črnem scenariju le nastopi.

S svojo stotnijo šlosarjev se bom takrat že nekako zmenil. Za težave bom obtožil banke, politiko, svet, komuniste in RKC. Nekaj od tega bo že zaleglo. Saj kovači itak nimajo pojma in ne razumejo, da je nelogično, da ima milijon vredna firma petintrideset milijonov bufa. Oni bodo družno s svojimi sindikalističnimi ropotali zahtevali svojih par ušivih plač in stečaj, da lahko gredo na zavod. Jaz bom takrat že nekje v zavetju. Ni bil hudič. Pač mi ne gre jadranje proti vetru.

Ampak to je le fantaziranje. Jaz bom še naprej stari Dare, ki se boji rane na želodcu zaradi usranih tristo, štiristo evrov minusa. Ne, denarno ne bom nikoli kakšna sila, sem prepričan. Velesila pa sploh ne. Potem bi že čisto zabufan vzel še dva tisoč štiristo milijard kredita in bi bil brez enega edinega svojega groša najbogatejši daleč okoli.

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · Mislmreskrneki