dare.likar@siol.net

Makedonec, ki je bil tiste dni moj vajenec me je kot vsako jutro prijazno pozdravil. Celo malo pretirano, ampak nisem hotel učiti deca, kako naj se vede. Saj vsega kakopak ne vem o njihovih navadah in zaradi mene mu jih res ni treba spreminjati. Učiti se morava pa itak druge reči. Šef ga je poslal k meni zato, da bi ga naučil dela na mašini. Od začetka se mi je zdel tip strašno oprezen in zadržan. Ne vem kaj je pričakoval od mene. Potem je začel na vsako stvar, ki sem mu jo povedal, odgovarjati da me razume. Sam sem moral dojeti, da me v resnici razume bore malo. Verjetno se je bal, da bo izpadel iz strašnega projekta, če se bo pokazalo, da slovenščina vsaj zaenkrat še ni njegova močna stran. Potem sem mu povedal nekaj stvari v jeziku, ki je bil obema nekako na pol poti. Kaj hitro in zlahka sva se vse zmenila.

Nekako kar ne razumem popolnoma nekaterih tu okoli. Pred kratkim mi je nek nasršeni mladinec nedvoumno in podkrepljeno z očitno eksekutorsko kretnjo dal vedeti, da bi itak vse potamanil. »Koga vse!?« sem kar se da neprizadeto vprašal.
»Une!« je pokazal proti skupini »onih«!
»A misliš Bolgare ali Šiptarje? Muslimana ali Makedonca!?« sem vprašal vedoč, da ga bo to še podžgalo v njegovi bogve od kod vzeti jezi.
»Zame so vsi en in isti kurac!« je pričakovano zaključil « Če so od dol, so od dol!«

Predvsem pa so takšni prepričani, da bi na vsak način moral vsak prišlek že po enem tednu tekoče govoriti knjižno slovenščino. Ali pa naj se izgubi nazaj od koder je prišel. Črta!!!
Temu seveda ne morem stoprocentno ugovarjati, čeprav vedno trdim, da je sposobnost učenja jezikov pogojena z raznoraznimi stvarmi in čeprav poznam zelo očiten primer, ko kaj takega človeku, kljub trudu in želji ni uspelo po skoraj petdesetih letih.

Pa ne gojim kar tako počez nekih izrazitih simpatij. Vseh sort patroni so, kot je to tako vedno in povsod. Vendar pa sem vedno prepričan, da noben preko petdeset let star dec ni prišel preko tavžent kilometrov daleč v Idrijo zato, ker bi imel kaj proti meni.

“Majhno vnučko imam in počitka si tudi želim! Zdaj bi moralo biti življenje najbolj mirno in najbolj zanimivo. Zdaj pa poglej kje sem!??” mi je v dveh stavkih povedal svojo dolgo in trpko zgodbo Suad!

Vsekakor mi je bilo pri mojem novem sodelavcu v dani situaciji predvsem pomembno to, da se razumeva. Slabo namreč obvladam govorico rok in rišem še slabše. In ne poznam pri naših ljudeh tako izrazite hvaležnosti samo zaradi tega, ker nekomu nekaj normalno in prijazno poveš.

»Kako veš, da je Muslim!’« se je malo zmedel mladenič!
»Madona, če mu je ime Ekrem, kaj naj bo drugega!?
Še bolj butasto me je gledal ….» Se pravi, da ne je svinjine ali kaj!?«

Ni se mi dalo pojasnjevati, da lahko svinjino je ali pa ne, kakor želi in da je njegova žena lahko muslimanka tudi če hodi okoli v mini krilu. Jaz sem si ob tisti uri v glavnem zaželel nekaj od hrane, pa naj bo to svinjina ali kaj drugega in napotil sem se proti menzi.

Tam pri stružnicah me je ves paničen ustavil moj makedonski vajenec. Nekaj da je počilo, nekaj da je zajebal, zagotovo da je vse polomil. Komaj sem mu pojasnil, da je takšna nerodnost nekaj zelo vsakdanjega in da se je tudi meni kar nekajkrat zgodila. Ko sem zadevo v četrt ure rešil in spet zalaufav, se je le nekako pomiril! Takrat je končno nehal tako hitro govoriti besede o koncu sveta in svoji nesreči. V nekaj stavkih mi je pojasnil stvari o svoji družini, otrocih šolarjih in študentih in podobne stvari. Zatrdil sem mu, da ga razumem. Ob njegovih besedah sem se spomnil neke stare protestne pesmi. Naslov je bil »it’s a job that I need! * «

Še bolj lačen kot prej sem stopil do jedilnice. Za mizo sem bil zaradi nekoliko bolj pozne ure sam, zato sem imel čas za opazovanje drugih. Na hitro sem preštel ljudi v jedilnici. S precejšnjo gotovostjo sem nas razdelil na domače in »une« ! Makedonci, Albanci, Bosanci in Bolgari so zmagali. Osemindvajset proti pet.

Po radiu se je neka baba zgražala nad Slovenci. Nek psihotični morilec je Slovenijo omenil kot kot državo, ki se upira multikulturnosti. Baba je zagrabila za to in se zgražala nad našo zagovednostjo.

Mater, mi je šla na živce …..
»Prijatno!« je moje razmišljanje zmotil Ekrem
»Dober tek!« sem mu odvrnil.

Mater, mi je šla na živce!

(* To je služba, ki jo potrebujem!)

V vročih dneh se mi pogosto zdi, da se skoraj edini res dobro počutim. Dobro, tistih nekaj ur v fabriki je malo mučnih, drugače pa tudi ob najbolj ekstremnih špicah niti pomislim ne, da bi preklinjal in jamral nad vremenskimi razmerami. Pa saj poletje je tisto, kar sem v bistvu čakal celo leto. Vročino in sušo. Skakanje s skal v hladno Idrijco in posedanje pred oštarijo v večernih urah. Mislim užitek totalen. Ja, poletje imam res rad. Zdi se mi, da je nasploh nekako devetdeset procentov lepih spominov, ki se valjajo po moji glavi nastalo pri najmanj tridesetih stopinjah in da so še zdaj tam notri obsijani z žgočim soncem, ki je takrat direkt z zenita migetajoče pražilo vse pod seboj.
Nekaj pa mi je bilo v povezavi s poletjem vedno še posebno pri srcu. Obleka. Majica, kratke hlače in na nogah nekaj, kar v sekundi sezuješ in flikneš v omaro. Nobenega vlačenja treh plasti cunj s sebe in nase, nobenih čižmov in nogavic …eej!

Tako sem razmišljal, ko se počasi šel skozi Faro. Vendar nekaj pa mi je kljub vsemu šlo jako na živce. Sicer sem užival v že omenjenih dobrih straneh poletne garderobe in zelo sproščeno sem se počutil. Imel pa sem čisto polne roke. V eni sem držal telefon, šihtno kartico in velik šop ključev, v drugi pa denarnico in ključek za šihtno omarico. Tisti slednji ima obesek, ki je v bistvu čip za kafetomat in ga ne smem deti na tadrugi šop, če ne lahko vse skupaj …ma niti ne bi govoril.

V glavnem, ko sem tako razmišljal o nepraktičnosti situacije, mi je padlo na pamet kar nekaj tehničnih rešitev. Iz izkušenj sicer vem, da takrat, ko mi na hitro begajo skozi lobanjo tehnične ideje, ne more nastati nič uporabnega ali pa vsaj nič kar ne bi bilo nekoliko smešno.

Vendar pa sem poklical drago in ji naročil, naj se na poti s šihta ustavi v Bali in kupi en meter črnega blaga. Takšnega platnenega. Jaz pa sem zavil k mojemu prijatelju Marinku. Kljub vročini je nekaj robantil v svoji delavnici in žokal s kosom železa v razgreto ognjišče. Prijazno me je pozdravil ne da bi se ustavil. Kar nekako nisem vedel ali bi ga motil s svojimi traparijami ali ne. No nazadnje sem mu le povedal, da bi rabil nekakšen obroček, rinko ali nekaj podobnega. Nič se ni pustil prositi in v nekaj minutah je ogrel in zvil kos žice in skoval ličen črn karabinček in mi ga obešenega na tanko žico izročil. Nisem hotel težiti, da bi v bistvu rabil še kakšen kos in sem le vprašal koliko mu dolgujem. Smeje mi je odvrnil:
»Boš že dal za en pir!«
Seveda bom z Marinkom kadarkoli z veseljem spil pijačo, eno pivo, dva uboga evra, pa tudi ni kakšna cena za kovaški izdelek, pa četudi je bolj majhne sorte.

Na poti do moje druščine za gostilniškim omizjem sem se ustavil še v majhni štacunci . Za svoj izum sem potreboval dve zadrgi. Vsaka je stala še dobra dva evra, kar se mi spet niti ni zdelo preveč.

S prijatelji sem potem v miru spil pijačo. No, v miru je rečeno malo pogojno, saj sem bil nekoliko razburjen zaradi svojega projekta. To je spet povezano z že prej omenjenim pretiranim navalom svežih idej, ki skoraj vedno rodijo klavrn rezultat.

Kakorkoli pač že, nekoliko predčasno sem se poslovil in odšel domov. Ker sem bil pri Fari poletno peš, sem se odpeljal z avtobusom. To se mi dogaja bolj poredko in zato se tudi nisem oziral na poldrugi evro, kolikor me je koštalo prevažanje na tistih štirih kilometrih poti.

Ko sem prispel, je bila tudi soproga že doma. Prinesla mi je želeno blago in zelo jo je zanimalo, kaj vraga bom jaz to potreboval. Nekako sem ji razložil in ji na mizo zložil še zadrge in ostale reči. Malo hecno se ji je zdelo, da tuhtam takšne traparije. Pač včasih poskušam biti malo bolj racionalen človek, sem ji pojasnil.
»Francka bo zadevo sešila zagotovo za največ trideset evrov, saj je ja žlahta!«
Resda je Franca doma v zakotni vasi in bom do tja izpraznil pol tanka bencina ampak ravno na vsak konjski zob se pa ja ne bom oziral.

Samo malo naj počakam, je mirila žena moje navdušenje. Samo nekam da še skoči. Ravno tisti dan je bil namreč semenj na starem placu. Manj kot sto metrov od našega doma. Pa se ni veliko zadrževala. Nazaj je bila že čez dobrih deset minut. Na mizo je vrgla neko črno reč. Tista črna reč ni imela ene ampak pet malih karabinčkov in še dve rinki za pas zraven. Točno osem zadrg raznih dolžin in štiri ježke za zapiranje žepov. Žepov je imela zadeva, niti ni bilo lahko prešteti, enajst (11 !!) in neskončno število zašitih robov. Pripeljana ni bila od Fare ampak iz čisto drugega konca sveta, nekje iz južne Azije. Grosist, ki jo je pritrajbal si je vzel kakšna dva evra, prodajalec na placu pa domnevajmo, da štiri evrake za komad.

Jaz sem zanjo odštel dvanajst (12) evrov.

Če rečem, da se to ali bom kaj objavil na svojem blogecu ali ne, vam ne bo posebno poznalo, potem to vsaj na prvi pogled zgleda spet kot nekakšno jamranje. Kot bi želel, da me čimveč ljudi čimprej potreplja po ramenu in zanika to nedvomno resnico. Zagotavljam vam, to se vam ne bi poznalo. Nič!

Sicer sem do Bloga, očitno rad poosebim svoj del svetovnega medmrežja, gojil že razna čustva. Včasih me je nasmejal, včasih sem bil do njega zelo prijateljski in drugič nekoliko jezen. Celo tako daleč me je pripeljal, da sem že pomislil, da se mu slabo piše, ko pridem do tiste tipke … pa nič. Še vedno je tu z vsemi svojimi niansami vred. No, vidite in tako, se mi v teh dneh ubogi blogec smili. Ja, prav ste prebrali. Zdi se mi usmiljenja vredna, utrujena in brezidejna pojava.

Saj sem se usedel z njim, da bi poskusil kaj popraviti, pa nič. Bil je čisto zdelan, bolele so ga vse mišice in kosti, smrdel je po švicu in veke so mu lezle skupaj. Celo zgodbo sem se lotil pisati zanj. To vedno vsaj za trenutek pomaga. Pa sem moral vmes prekiniti. Redko se dogaja, da zgodbe pišem v več rundah. Poleg tega pa sem se še spotaknil ob nek razpis, ki se mi je zdel ravno za to taisto zgodbo zelo primeren in je še to padlo v vodo.
Torej nič! Počakati bom moral, da si sam opomore na kakšen način. Itak se mu te težave pojavljajo vedno poleti, posebno takrat, ko je treba kositi travo ali spravljati drva.

Vendar pa, čeprav se mi tip, kot že rečeno, smili, me pa pošteno veseli, da zaradi tega ne boste čutili posledic. To pa sem z olajšanjem ugotovil potem ko sem poslušal neke strokovnjake na televiziji in stvari potem še logično povezal..

Na žalost vedno pozabim imena tistih tipov, kot tudi ostale eksaktne podatke, zato moje pisanje spet ne bo izpadlo posebno strokovno in resno. Vsekakor pa so v medijih objavili, da se bo podražil štrom. Mater. Pa ravno štrom. To rabim čisto vsak dan. Ni čudno, da mi je od srca padel kamen, ko sem zvečer pri odmevih poslušal nekega dohtarja, ki je v moje veliko veselje povedal, da tega na položnicah nas potrošnikov ne bo zaznati.

Vesel sem bil skoraj tako, kot takrat, ko so povedali, da se pacientom ne bo nikjer poznalo, ker ima zdravstvo manj denarja ali da penzionisti ne bodo niti slutili, da je pokojninska blagajna v riti.

Za piko na i pa je včeraj minister za d’nar objavil kronsko novico. Sicer je najprej povedal kako in za koliko so oklestili državni proračun, takoj nato, še v isti sapi pa srečno novico, da davkoplačevalci tega nikakor in niti malo ne bomo občutili.

Nič se nisem spraševal zakaj je tako, zakaj sploh imamo budžet in zakaj celega ne razdelimo pomoči potrebnim, sej itak ne bo nihče imel nikakršnih posledic. Ne, nič se nisem ukvarjal z dilemami. Imelo me je da bi radostno zavriskal. Vendar sem v tistem spet pomislil na svoj usmiljenja vreden Blog.

In kljub srečnemu trenutku sem v grlu spet začutil tisto grenkobo.

Nekje med nasmehom in belo stranjo na ekranu zastanem za trenutek in se zavem svoje smešne želje. Nenavadno se mi zdi. Ni ravno neka želja iz mojega spiska. Ni ravno nekaj kar bi bilo za karkoli koristno. Le utrujen od vseh polemik in razprav ujetih v vse te normative in pravila, sem si to zaželel. Pa ne danes , že stara misel je to, kar mi leta po zmedenih nevronih, ki razredčeni in zaspani kdaj pa kdaj komaj še dokličejo drug drugega. Ko pa sem pred pol ure vstal od svojega prijaznega omizja, sem si rekel :
« Danes se bom usedel pred tastaturo in skracal zadevo! Pa naj bo kar hoče!«

Ja, senožeti so mi dale pavzo. Mišice so prepustile iniciativo glavi. Zaželel sem si četrt ure malo bolj poetskih vrstic, ki zanje ne bi bilo niti malo važno ali sploh kaj pomenijo. Ne, še bolje, da nič ne pomenijo! In nihče ne bo komentiral in nihče ne bo rekel , da ni res in da je vse skupaj čisto drugače.

Omizje ima svojo vsebino zgoščeno in pomenljivo. Stavke in misli je težko razvrstiti in predelati, če nisi že vnaprej odbral tematike ali dveh. In vse povozi novica dneva. Ta je v bistvu samo suhoparen podatek. Sedemintrideset stopinj. Enemu se je vrtelo v glavi, mene je od vročine v fabriki bolela betica. Mislim, vroče kot v Grčiji. Grki so si pa itak sami krivi. Madona so ga sral. Saj so pokazali na teveju. Ko bo moja deželica klonila pod bremeni krize, bodo tudi nekje v tujih krajih kazali kakšnega našega občinarja, ostalino iz nekega tisočletja ali kakšnega funkcionarja, ki še tri leta potem, ko so že vsi pozabili, da je bil kdaj tukaj, še vedno dobiva desetkratno plačo delavca, ki proizvaja stvari ….

Takrat bodo rekli: » Saj Slovenci so si pa itak sami krivi. So ga pa kapitalno srali. In mi bomo vpili pred tevejem : » ne mi, ne mi!! Mi imamo samo minimalce. Oni tadrugi so ga sral!

Vmes še vic o Mujotu in podatek s Toura de France…..

In ko pozneje pustiš, da ti še enkrat skozi pomnilnik odbrzijo vse besede, ki so jih sogovorniki drug preko drugega zmetali na mizo, ko se spomniš, kaj si pozabil reči in kako o vsaki stvari veš le nekaj malega.

Ko te nekdo vpraša po detajlu…pa……Ja pa ravno danes, pa ravno to! Na nato se pa res ne spoznam…O čem bi pa danes, kje sem pa sploh bolj doma?

In spet sem zavil v neke nespametne sfere. Dobra stran moje zmedenosti je ta, da razmišljam samo s svojimi možgani. Nikomur od svoje zmede ne dolgujem niti ene same bedne črke!

In kje, lepo vas prosim, kje je tu kaj poetskega?

Zdaj sem se ustavil in za trenutek preletel teh nekaj vrstic. Stran ni več bela, nasmeh pa mi je zopet privabila na obraz. Nenavadno hitro tipkam. Nesmisel, ki se rad prikrade med takšne vrstice je posledica ravno te moje spretnosti. Mislim namreč zelo počasi. Če z mislimi hitim, se mi besede podirajo, postajajo hrupne in se mešajo s svojim odmevom. Danes pa sem si zaželel miru. Danes sem se postavil v bran signalom, ki me prebadajo z leve proti desni in od spodaj navzgor . Jutri je nov dan . Danes lahko zablefiram kolikor me je volja.

In še za marsikaj mi ni mar.

Če nek »taprav« avtor napiše, oziroma izda knjigo je to eno, če pa jo izda kar tako en tip, potem pa je to nekaj čisto drugega. Če pa je ta tip še delavec v proizvodnji in mu po neki logiki niti ne pripisujemo kakšne posebne pismenosti kaj šele tega, da bi se ukvarjal s pisanjem, potem pa sploh.

In res, knjiga, ki sem jo izdal pred enim letom je marsikaj spremenila. Marsikdo je spremenil odnos do mene. Seveda to pomeni tudi, da kakšen od njih prej niti ni kontaktiral z mano, zdaj pa že izpolnjujem njegove kriterije in me kdaj obgovori. Obstajajo pa, zanimivo , tudi takšni ki sem jih s svojo pisarijo očitno dregnil in se počutijo nekako napadene. Nesmisel totalen! Lahko tudi rečem, da me je nekaj ljudi, ki si nisem mislil, da jih bo to zanimalo, prijetno presenetilo. Prišli so k meni in povprašali za en izvod. Po drugi strani sem bil deležen ravno tako od oseb, ki so me s tem zelo presenetile, nekaj nepričakovanega ignoriranja … Ampak to so detajli, podrobnosti. Po večini dokaj nepomembne stvari. Čeprav me po drugi strani zelo veseli, da ljudje jemljejo to moje pisanje kot dosežek, kot nekaj posebnega. Tako kot to jemljem, zlahka priznam, tudi sam.

Knjiga pa ni bila samo dosežek sam po sebi. Tako kot pač »osvojiš« Triglav ali pregoniš kolesarski maraton. V bistvu to še najmanj, Pri nas kljub vsemu izide zelo veliko knjig in ena več ali manj , vsaj statistično, res ni kakšna velika reč! Bila pa je tudi orodje za to, da sem povedal nekatere stvari, ki sem jih zares želel povedati. Nekatere stvari, ki me zares mučijo. Mimogrede, hvalabogu je takšnih stvari še nekaj in tudi kakšne nove izdaje, če si jo bom le lahko privoščil, se že vnaprej veselim. Mučijo pa me stvari, ki se zagotovo tičejo zelo veliko ljudi. Zato tudi na tem mestu spet opozarjam, da ne gre za opisovanje neke točno določene sredine, nekega točno določenega okolja.
Zgodbe, ki jih spravljam skupaj so skoraj stoprocentno fikcija. Izmišljene. Sicer zelo verjetne, zelo pogoste pa vendar se čisto natančno v takšni obliki in zaporedju niso zgodile.

Zares pomembna in velika stvar, ki mi jo je omogočilo pisanje pa je to, da sem spoznal nekaj zelo zanimivih in prijetnih ljudi. Takšnih, ki sami ustvarjajo in, ki znajo opaziti in ceniti ustvarjanje drugih. To bi znal biti najpomembnejši del te zadeve.

In zakaj spet omenjam to svojo bukvico? Prejšnji dan me je ustavila neka ženska in me vprašala, če imam še kakšno. Imel sem slučajno eno pri sebi in jo je lahko dobila. Bila je zadnja. Ja, cela naklada je šla v druge roke. Sicer jih lahko dobim še in mogoče bom to tudi storil, vendar se mi že tako zdi zelo fajn.

Naj omenim ( še preden me kdo v komentarju dregne) da je bila naklada majhna (pod 300) ! Od tega jih je nekako trideset po knjižnicah. Idrija, Ljubljana, Grosuplje, Jesenice,Postojna, Murska Sobota, Kočevje,Ribnica,Litija,Domžale, Vrhnika,Logatec,Kranj,Radovljica, Škofja Loka, Maribor,Celje,Velenje, Trebnje, Koper,Medvode, Ptuj, Ajdovščina,

Torej, gremo dalje. Vmes kakšen članek objavijo v Idrijskih novicah in v Juniju baje tudi v Planinskem vestniku, me pa vsake toliko iz naslova mojega hobija kaj doleti in dobim prijetno dolžnost veselje napisati kakšen tekst, ki pozneje zaživi kot scenarij ali govor na manjši prireditvi.

Samo toliko. Da vas pozdravim. Znani idrijski publicist , starejši gospod, ki z njim včasih spijeva kavo, me je zadnjič pozdravil : » O Dare …pisatelj!«

Potem sva zbarantala ….. na pisca

Lep pozdrav ….Dare!