Multikulturni šiht!
25.07.2011 ob 20:49Makedonec, ki je bil tiste dni moj vajenec me je kot vsako jutro prijazno pozdravil. Celo malo pretirano, ampak nisem hotel učiti deca, kako naj se vede. Saj vsega kakopak ne vem o njihovih navadah in zaradi mene mu jih res ni treba spreminjati. Učiti se morava pa itak druge reči. Šef ga je poslal k meni zato, da bi ga naučil dela na mašini. Od začetka se mi je zdel tip strašno oprezen in zadržan. Ne vem kaj je pričakoval od mene. Potem je začel na vsako stvar, ki sem mu jo povedal, odgovarjati da me razume. Sam sem moral dojeti, da me v resnici razume bore malo. Verjetno se je bal, da bo izpadel iz strašnega projekta, če se bo pokazalo, da slovenščina vsaj zaenkrat še ni njegova močna stran. Potem sem mu povedal nekaj stvari v jeziku, ki je bil obema nekako na pol poti. Kaj hitro in zlahka sva se vse zmenila.
Nekako kar ne razumem popolnoma nekaterih tu okoli. Pred kratkim mi je nek nasršeni mladinec nedvoumno in podkrepljeno z očitno eksekutorsko kretnjo dal vedeti, da bi itak vse potamanil. »Koga vse!?« sem kar se da neprizadeto vprašal.
»Une!« je pokazal proti skupini »onih«!
»A misliš Bolgare ali Šiptarje? Muslimana ali Makedonca!?« sem vprašal vedoč, da ga bo to še podžgalo v njegovi bogve od kod vzeti jezi.
»Zame so vsi en in isti kurac!« je pričakovano zaključil « Če so od dol, so od dol!«
Predvsem pa so takšni prepričani, da bi na vsak način moral vsak prišlek že po enem tednu tekoče govoriti knjižno slovenščino. Ali pa naj se izgubi nazaj od koder je prišel. Črta!!!
Temu seveda ne morem stoprocentno ugovarjati, čeprav vedno trdim, da je sposobnost učenja jezikov pogojena z raznoraznimi stvarmi in čeprav poznam zelo očiten primer, ko kaj takega človeku, kljub trudu in želji ni uspelo po skoraj petdesetih letih.
Pa ne gojim kar tako počez nekih izrazitih simpatij. Vseh sort patroni so, kot je to tako vedno in povsod. Vendar pa sem vedno prepričan, da noben preko petdeset let star dec ni prišel preko tavžent kilometrov daleč v Idrijo zato, ker bi imel kaj proti meni.
“Majhno vnučko imam in počitka si tudi želim! Zdaj bi moralo biti življenje najbolj mirno in najbolj zanimivo. Zdaj pa poglej kje sem!??” mi je v dveh stavkih povedal svojo dolgo in trpko zgodbo Suad!
Vsekakor mi je bilo pri mojem novem sodelavcu v dani situaciji predvsem pomembno to, da se razumeva. Slabo namreč obvladam govorico rok in rišem še slabše. In ne poznam pri naših ljudeh tako izrazite hvaležnosti samo zaradi tega, ker nekomu nekaj normalno in prijazno poveš.
»Kako veš, da je Muslim!’« se je malo zmedel mladenič!
»Madona, če mu je ime Ekrem, kaj naj bo drugega!?
Še bolj butasto me je gledal ….» Se pravi, da ne je svinjine ali kaj!?«
Ni se mi dalo pojasnjevati, da lahko svinjino je ali pa ne, kakor želi in da je njegova žena lahko muslimanka tudi če hodi okoli v mini krilu. Jaz sem si ob tisti uri v glavnem zaželel nekaj od hrane, pa naj bo to svinjina ali kaj drugega in napotil sem se proti menzi.
Tam pri stružnicah me je ves paničen ustavil moj makedonski vajenec. Nekaj da je počilo, nekaj da je zajebal, zagotovo da je vse polomil. Komaj sem mu pojasnil, da je takšna nerodnost nekaj zelo vsakdanjega in da se je tudi meni kar nekajkrat zgodila. Ko sem zadevo v četrt ure rešil in spet zalaufav, se je le nekako pomiril! Takrat je končno nehal tako hitro govoriti besede o koncu sveta in svoji nesreči. V nekaj stavkih mi je pojasnil stvari o svoji družini, otrocih šolarjih in študentih in podobne stvari. Zatrdil sem mu, da ga razumem. Ob njegovih besedah sem se spomnil neke stare protestne pesmi. Naslov je bil »it’s a job that I need! * «
Še bolj lačen kot prej sem stopil do jedilnice. Za mizo sem bil zaradi nekoliko bolj pozne ure sam, zato sem imel čas za opazovanje drugih. Na hitro sem preštel ljudi v jedilnici. S precejšnjo gotovostjo sem nas razdelil na domače in »une« ! Makedonci, Albanci, Bosanci in Bolgari so zmagali. Osemindvajset proti pet.
Po radiu se je neka baba zgražala nad Slovenci. Nek psihotični morilec je Slovenijo omenil kot kot državo, ki se upira multikulturnosti. Baba je zagrabila za to in se zgražala nad našo zagovednostjo.
Mater, mi je šla na živce …..
»Prijatno!« je moje razmišljanje zmotil Ekrem
»Dober tek!« sem mu odvrnil.
Mater, mi je šla na živce!
(* To je služba, ki jo potrebujem!)