dare.likar@siol.net

Arhiv za Junij 2011

Med iskrenimi ljudmi!

30.06.2011 · 14 komentarjev

Moji obiski pri glavnem menedžerju že nekaj časa niso bili kakšna posebna novost. No, ne da bi ga prav pogosto obiskoval, ampak tolikokrat pa že, da tajnice niso gledale začudeno, ko sem vkorakal v svojih zamazanih cotah v svetle kanclije. Pri mojih prvih obiskih, so me babnice gledale, kot da bi treščil mednje afganistanski upornik ali kakšen podoben čudak. Zdaj pa so me le prijazno pozdravile. Vedele so, da sva se z menedžerjem zagotovo že sama dogovorila, da se dobiva.

Tega pa seveda ni vedel nihče razen naju, da sem tokrat jaz zahteval sestanek in tudi to jim ni bilo znano, da sem pošteno razkurjen. Mislim, počutil sem se, kot da so mi nekatere stvari pa res prišle do vrha. S takšnimi mislimi in pripravljen na debato v takšnem stilu sem tudi planil pred gospoda. Prvi trenutek je malo zavrlo mojo ihto, ko sem ga zagledal. V svojem ogromnem naslonjaču je čemel ves nekako potlačen, mrk in otožen. Zgledal je,kot da bi bil ravnokar pri njem že nekdo, podobno jezen kot sem bil sam.

Vendar pa nisem dovolil, da bi se pomiril. Preveč problem se je nabralo. Preveč stvari je ubralo napačno, brezciljno pot. Preveč ljudem se je dogajala krivica in preveč nesmislov je bilo krivo za to neljubo dogajanje.

»Jebemti boga!« sem vzrojil » ta tvoja firma …..!«

Nekako me je prekinil! Spretno. Porkaduš, vedno sem se spraševal, kako so se to naučili. Brez težav, brez glasnega govorjenja, samo s pomenljivo, drobno kretnjo je v trenutku prevzel nit ….

»Počakaj malo, Dare … « je mirno in prijazno pomiril mojo zaletavost.
»Počakaj! Naj ti povem nekaj stvari! »

Razorožil me je vsaj za trenutek in mirno sem mu prisluhnil. Verjetno tudi zato, ker je mož zvenel žalostno in utrujeno. Zvenel je tako, da mi srce ni dalo, da bi še naprej rogovilil. Olika mi je velevala tako, nenazadnje pa tudi moja presenečena zvedavost.

»Verjetno veš, da sem tukaj že mnogo let. Firmo sem zgradil iz majhne delavnice. Gradil sem po svojih najboljših močeh, vse svoje znanje sem vključil v to zgodbo in vedno, pa ne glede na to, da je tebi izgledalo včasih drugače, sem se vedno trudil biti pošten. In kolegijalen do svoje ekipe, do svojih podrejenih. Takrat je bilo marsikaj novo, tako za nas, kot tudi za vse vas dol spodaj. Zadeve so hitro rasle. Se spreminjale. Nekateri so stvari razumeli, nekateri pa pač ne. In nekateri jim že v začetku niso bili niti približno dorasli.«

»Hotel sem ti samo povedati, da je vse skupaj …. !« in spet je ponovil tisto zadevo s kretnjo in me utišal ter nadaljeval.

»Takrat enkrat sem moral narediti totalen kraval. Hodili so k meni z nekimi težavami. Pa to ne gre! Pa to ni v redu. Pa tega ne zmoremo. Konec! Dovolj! Moral sem narediti rez. Odpustil sem dva direktorja in dva ali tri degradiral in zamenjal. Ostalim sem pojasnil, da potrebujem ljudi, ki mi ne prinašajo problemov ampak rešitve zanje. Res oster rez je bil to!
In potem se je začelo. Nekaj zgodbe poznaš, vsega pa seveda ne. Poglej te papirje, poglej te statistike, poglej kaj visi po stenah.«

»Ampak …! » sem se spet neuspešno poskusil vtakniti v njegov samogovor.

In potem sem si ogledal tiste reči. Vsi kazalci so šli samo navzgor. Vse je kazalo samo zgodbe o uspehu. Graf nad njegovo glavo, je s širokim rdečim trakom risal strm, komaj malo stopničast napredek na vseh področjih. Na steni so visela priznanja in potrditve, da so njegovi fabriki podelili certifikate in standarde na vseh mogočih, tehnoloških, varnostnih in celo ekoloških zadevah. Tam je viselo priznanje za menedžerja leta in še cel kup stvari, ki nisem prav dobro vedel kaj pomenijo.

»Take stvari mi od takrat nosijo moji ljudje!« je takrat hripavo rekel. Nikoli in nikdar nihče ne pride skozi ta vrata z zares slabo informacijo. Tukaj je prostor, kjer se smehljamo in si čestitamo. Tukaj odpiramo penino in nazdravljamo še novim uspehom.

Nekaj trenutkov sem nemo gledal gospoda in se spraševal o čem pravzaprav govori. Kako je ves ta blišč sploh povezan z njegovo potrtostjo. Zakaj je kljub vsemu ves ubog in pobit. Takrat sem izkoristil presledek in tišino ter napadel.

»Jaz v glavnem sem ti prišel povedat, da je ta tvoja firma čisto popolnoma v kurcu, jebemtiboga!«

Seveda sem pričakoval nejevoljno reakcijo. Pa nič! Najbolj otožno prijazen nasmeh se je narisal na njegovem obrazu. Pokimal je čisto na drobno in stavil bi, da so se mu v očeh nabirale solze. Vstal je iz svojega udobnega sedeža in še enkrat na lahno pokimal. Kot bi želel reči »Ja, Dare. Ja! Vem!«

Tedaj je stopil proti meni, me še enkrat pogledal.

In takrat me je objel.

Kot sina!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Razumevanje!

26.06.2011 · 8 komentarjev

Če kaj, potem sem se z leti vsaj do neke mere naučil tega, da ljudi ne obsojam in ne ocenjujem prav pogosto. Izučilo me je in nekako mi tudi logika deluje na tak način, da ima vsak človek za sabo neko zgodbo. Nekako se je vsakemu odvilo življenje, ki ga je že prebrodil in poglavja tega romana so pripeljala do stanja, kakršno je zdaj. Še posebno znanca, prijatelja ne smem gledati s strogimi, neusmiljenimi očmi. Ne, ko sem ga srečal, sem se raje spomnil verza iz tiste pesmice….

Slab sam ja igrać za subotnje gužve
al’ shvatam pomalo te pokretne spužve -
neko pijan lakše život odrobija.

In če že trdim, da do neke razumem premične gobe, ki vsakodnevno polne vnešenih substanc razmišljajo o krutem in nepravičnem svetu, ki so njegovi prebivalci, potem moram razumeti tudi besednjak, ki ga imajo takšni ljudje. Čeprav je njihov dan popolnoma enak dnevu pred tem in tudi tistemu, ki bo prišel jutri, radi govorijo, kot da je današnje štiriurno sedenje pri flaši piva nekaj izjemnega, nekaj kar se je pač zgodilo enkrat in temu res ni da bi gledali v zobe.
»Kdaj pa kdaj si človek pa že lahko privošči tudi malo razvedrila, a ne!«
Po njihovih besedah bi nepoznavalec pomislil, da gre za zelo zaposlenega človeka, ki živi ustvarjalno in polno življenje, ki mu ni nič težko, če gre za pravo stvar.

Omenil sem mu prireditev, ki bi bilo dobro, da bi jo šli skupaj pogledat. Prava stvar!
Že sama omemba je očitno neugodno vplivala na sogovornika. Ko pa sem omeni, še lokacijo … Idrija!? Človek se je prijel za glavo. Pet kilometrov oddaljen kraj. Nisem želel poudarjati, da lahko par kilometrov daleč prideš kakorkoli in za povrh še rikverc ali miže. Še manj sem želel poudarjati, da se lahko pač pelje z avtom. Vedel sem, da ne more nekam z avtom, ker tam potem ne more popiti šest pirov in peljati nazaj. Druge pa pač ni. Sploh!
In kdaj se dogaja me je kljub vsemu zaradi neke olike še vprašal. Ob devetih zvečer, sem zaril še zadnje bodalo!! Človek je bil totalno na tleh. Tako pozno!? Tako daleč!?! Nekaj sem mu v afektu bleknil o hendikepiranih ljudeh. Omenil sem enega, ki je brez nog splezal na neko pet tisoč metrov visoko goro. Imelo me je tudi, da bi ga spomnil, da sem se sam ponavadi udeležil njegovih zadev in takšne reči. Imelo me je tudi, da bi bleknil, da bodo prišli nekateri od zelo daleč, iz raznih koncev Slovenije. Ljubljane, Celja, Brežic, s primorskega konca in bogve od kod še! Pa ni imelo smisla. S polnimi usti izgovorov, ki so se vsakič konec stavka izgubljali v nekem momljanju, je odkolovratil v smeri kjer bo skupaj s kurami legel v svoj svet iluzij.

Sam v življenju nikoli ne uspem narediti vsega kar si želim. Vedno se uplaniram sto na sat. Bogve koliko ljudi me takrat ko posedam s svojo družbo postrani gleda kot luzerja in lenuha!? Po mojem mi večjo aktivnost preprečujejo tiste očem nevidne diagnoze in prirojene lastnosti, zato se s svojimi mislimi spet selim na začetek sestavka in z razumevanjem gledam za njim.

Vendar! Nekje sem prebral, da če ne bereš. Si na istem kot če bi bil nepismen. Poznam ljudi, ki so na istem, kot če ne bi imeli okončin, čutov in glave. Ja res, invalidov je veliko vrst!

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki · v afektu

TOLIKO LET??

22.06.2011 · 10 komentarjev

Gospod, ki se je malo prej pripeljal z veliko črno limuzino, ki ji je sledila še ena podobna z njegovim spremstvom, se je usedel za mizo in pogledal po delavcih. Polglasno je pozdravil in čisto na kratko pokimal. Videlo se je, da ne ve prav dobro, kakšno vzdušje ga čaka v novi sredini in kaj si ljudje mislijo o njem.

»Khm!« se je na hitro odkašljal in tako pritegnil pozornost in nakazal, da bo povedal par besed »Verjetno veste, da sem novi lastnik!?«

Ob teh svojih besedah je zaokrožil s pogledom od enega do drugega konca kovačije. Presenečen je opazil apatične in nezainteresirane reakcije. Niti ni bilo videti, da bi sprememba koga jezila in tudi kakšnega pozitivnega čustva ni bilo čutiti med kovači. Kvečjemu je kateri od tradicionalno kimajočih malo potresel z glavo, ko se mu je zazdelo, da novi menedžer gleda ravno njega.

Sicer pa so Marinko, Lojze, Vinko in ostali izkušeni majstri enako težko čakali, da se sestanek konča, kot vsakič. Kot na kateremkoli od podobnih srečanj, ki so bili do zadnjega vsi eno samo sebi namenjeno blebetanje. To, da baje gre za posebno pomembno stvar pa itak vedno rečejo.

Spomnil se je Marinko tistih let. Seveda, bil je toliko mlajši, tako vse v redu se mu je zdelo . Saj je že res tudi takrat vedel, da ni za pretiravati z evforijo in da ni treba divjati in se smešiti s parolami in transparenti. To se že kdaj v še bolj preteklih časih ni izkazalo kot pametno. Vendar pa je občutil nekakšno sigurnost. Kot da prihajajo časi, ko se mu ne bo moglo zgoditi nič posebno slabega. Dobro, ostal bo delavec, ostal bo v tej delavnici in zagotovo ne bo nikoli obogatel s tem svojim delom. Po drugi strani pa se mu je zdelo logično, da nič ne more iti posebno narobe. Niti na kraj pameti mu ni padlo, da bi lahko kdaj po tistem, ko so postali samostojna delavnica in ne samo majhen oddelek velike zastarele fabrike, pri njegovem delu šlo kaj navzdol.

Kako le, saj so ja vsa leta menda vlekli celo družbo iz rdečih številk. Kar je pomnil je bilo vse na njihovih ramenih. No, mogoče je kdaj pa kdaj res pomislil, da je veliko od tega samo propaganda, da so jim pogosto samo risali takšno sliko in s tem opravičevali majhne plače in slabo tehnologijo v črni kovačiji.
Veliko tega pa mu je bilo res kar logično. Poznal je druge oddelke in zdelo se mu je res, da ni prav, da so z njimi pod isto streho. Zdelo se mu je, da vse preveč ljudi neupravičeno živi od njegovega dela.

Potem pa je šlo vseeno narobe. Marička pa še kako narobe je šlo. Mladi menedžer, ki se je po nekem neznanem ključu dokopal do svojega korita, se je od prvega dne, pozneje pa vsako leto bolj in bolj, šel ravno takšne igrice, kot je bil zanje Marinko prepričan, da se v tem okolju in tem ljudem zagotovo nikoli ne bodo dogajale. Začetni malopridni manevri, ki so pretočili vse lastništvo v njegove roke in majhen, seveda obvladljiv del v roke njegovih maloštevilnih podanikov, so bili samo začetek te zgodbe. Zgodbe, ki je grenila misli kovaškemu mojstru, ki nikakor nikoli ne bo mogel razumeti, da nekdo baranta in kupčuje z delom njegovih rok in pri tem ravno na to isto delo pozablja in ga zaničuje, kot nepomembno in odvečno breme celega sistema.

Pozneje se je tip razbohotil čez vse meje kakršnegakoli okusa. Vse svoje kolikortoliko sposobne sodelavce, ki so bili takrat že zdavnaj njegovi podrejeni, je na vse mogoče načine izrinil iz svoje bližine. Donosne funkcije je širokosrčno potalal svoji bližnji žlahti, dobičke pa preusmerjal na svoje račune v tujini. Edino kar ga je v resnici brigalo pri delovanju firme je bila njena zunanja podoba. Fasada se je morala vedno svetiti. Posebno takrat, ko je vabil na obiske predstavnike. Tem se je znal prikupiti. Vlačil jih je po prestižnih hotelskih destinacijah, organiziral razkošne zabave in poskrbel, da so tudi njega vabili v svoje klike in da se je njegovo ime pojavljalo v združbah po njegovem okusu. Kjer je zaslutil vsaj nekaj profita za svoj žep, je brez razmišljanja razprodal del proizvodnje in niti enkrat več mu ni srce utripnilo v minuti zaradi desetih delavcev, ki so zaradi tega ostali na cesti. Manipuliral je z ljudmi na vsakem koraku. Visoko kvalificirane kadre je izsiljeval s poceni delovno silo, ki jo je preko svoje hčerinske firme uvažal iz Balkana. In vedno bolj se je bohotila zunanja podoba, vedno več se je pisalo in govorilo o strašni firmi, v vedno večje sisteme se je povezovala.

Le nekaj je manjkalo!

V črnih delavnicah ni nič šlo kot bi moralo. Lepo bi bilo če bi lahko rekli, da so stvari obstale. Pa tega ne bi mogli trditi. Ne, stvari so šle navzdol. Strmo navzdol. Vse bolj je zgledalo, da proizvajanje, delo, znanje, da vse to niti ni več posebno važno. Še več! Človek je dobil vtis, da je vse tisto v spodnjem štuku en sam sakramenski »odveč« !

»Gotovo veste, da je kovačija v zelo slabem stanju. Gotovo veste, da tako ne bi moglo več iti naprej!?« je novi menedžer prekinil Marinkovo turobno razmišljanje.
»No, saj dolgo niti ni moglo iti!« je nadaljeval in na hitro prelistaval fascikel, ki je imel razprtega na mizi pred seboj.
»Točnega podatka, niti ….!«

»Dvajset let!« je Marinko na pol nehote prekinil njegovo iskanje. »Dvajset let zgodbe o uspehu!« To zadnjo pripombo je izrekel kot nekaj gnusnega, kot stvar, ki težko zleze iz suhega grla!
»Kaaaj!?« je gospod onemel. Presenečeno je obstal nekaj dolgih sekund s široko odprtimi očmi in na pol priprtimi usti.
»Dvajset let, o porkamadona ti mater!«
Dec je bil res presenečen in po teh zadnjih besedah, ki se nikakor niso skladale z njegovo omikano podobo je bil pošteno v zadregi:
»Dvajset let so ga tako biksali!? » se kar nekako ni mogel sprijazniti s podatkom.

In podprl je brado v tisti razmišljujoč položaj. Izgledal je pošten človek, ki ima namen delati in popraviti stvari. Škoda, da ljudje okoli njega niso znali več zaupati in verjeti. Škoda, da se je lotil popravljati že čisto podrto bajto. Škoda, da je bilo storjenega že toliko slabega, da je odšlo že toliko ljudi, toliko znanja je izpuhtelo v nič, toliko zanosa in želja …..

»Dvajset let!??!« je ponovil še enkrat, kot bi se nazadnje le sprijaznil z zadevo. Nasmehnil se je in vedro dvignil pogled, kot da razume vse te sključene vprašaje okoli sebe:

»Ja, potemtakem so pa imeli takrat prekleto dobro izhodišče!!!«

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

NAŠIH DVAJSET

12.06.2011 · 15 komentarjev

V soboto 18. Junija vabimo na poseben dogodek. Na dvajsetletnico skupine AKORD. Skupine štirih muzikantov, ki v isti postavi vztrajajo že toliko let. V tem času so nabrali nekaj sto zelo raznovrstnih nastopov. Več boste zvedeli na sami prireditvi. Dogodek se bo odvijal na Vrsniku. Za tiste bolj od daleč naj samo na kratko povem, da je to lepa vasica, ki do nje pridemo tako da iz Idrije zavijemo proti Žirem (ali pa obratno) in nekje na pol poti sledimo kažipot. Zgrešiti ni mogoče.

Dogajalo pa se bo.

nekoč

Predvsem muzika. Povabili smo nekaj mladih muzikantov, nekaj skupin. Pripravljamo kratko predstavitev NAŠIH DVAJSET LET in častimo pasulj. Vsekakor pa garantiramo prijetno druženje v zelo prijetnem okolju. Če nam bo le nebo vsaj za silo naklonjeno.

Začeli naj bi nekako ob sedmih, predstavitev pa planiramo ob devetih, ko se bo začelo temniti. Zelo natančno izdelanega scenarija pa niti ni za pričakovati!!

Vse ostalo pa na VRSNIKU v soboto 18. 6.

  • Share/Bookmark

Tagi: miks · muzika · nostalgija

Mislm, jest grem danes na koncert!

9.06.2011 · 8 komentarjev

(NE LOMITE MI BAGRENJE!)

Še krepko v sedemdesetih sem Djoleta prvič slišal. Bila so to leta,ko smo živeli v Jugoslaviji in o nekaterih stvareh nismo imeli niti najmanjšega pojma. Ena od teh je bila tudi ta, da se noben jezik na svetu v resnici ne imenuje niti srbo-hrvatski niti hrvatsko srbski. To pa je vedela učiteljica, ki nas je strašni jezik vključno s pripadajočo pisavo poučevala. Bila je gospa prava Srbijanka. Prava pravim zaradi stvari, ki sem jih doumel precej let kasneje. Takrat sem se tudi spomnil, da je recimo, ravno términ » sr-hr« šel tršici bolj težko iz ust. Ma ja, saj se niti ni trudila. Lepo nas je učila Srpski. Z zanosom nam je brala Jovana Jovanoviča in še z večjim zanosom Desanko Maksimovič. Marskikdaj je ponosno povedala kakšno iz srbske zgodovine.
»Kad su na engleskom dvoru još ždreli rukama, u Srbiji več se jelo zlatnim viljuškama!!«
Zaboga se ne spomnim v kakšnem kontekstu in zakaj je to povedala, kot že rečeno nismo imeli pojma (in tudi brigalo nas ni), moral pa je biti to zelo močan in pomenljiv stavek, da se mi je za vedno zapisal v možgane.
No, in če že govorimo o zanosu. Ko nam je gospa prinesla ploščo novega srbskega kantavtorja z imenom Djordje Balašević, takrat je tudi kazala precej tega čustva. Očitno jo je Djole s svojo muziko prevzel in plato smo v naslednjih urah redno poslušali, par pesmi pa je tudi lepo vključila v takratni, očitno fleksibilen učni načrt. Posebno je v ta načrt sedla »računajte na nas«, ki smo jo pozneje peli na proslavah in vsakič s tem dali učiteljem in ravnateljici lepo izhodišče za govore, ki so se vedno začenjali in končevali s parolo, računamo na vas, kakopak!!
Na Balaševića sem kasneje bolj ali manj pozabil. Dal sem ga nekam v podzavest skupaj z njegovimi »u razdeljak, panonski mornar, mola mala sad je u Japanu, oprosti mi Katrin« in drugimi takratnimi komadi.
Pozneje, v letih ko sem si dokončno priznal, da kljub temu da razumem, ali v slovarju najdem vsako besedo, niti slučajno nimam blage veze o čem poje Bob Dylan in ko sem na za Bežigradom videl, da je čisto običajen starec, ki me je po vseh letih odpravil s klavrnim, porazno ozvočenim koncertom , takrat enkrat sem Djoleta spet srečal.
Za to se imam zahvaliti sodelavcu, ki mi je prinesel videokaseto. »Balašević v Sava centru 1993« . Bil je to slab posnetek neverjetnega koncerta. Balašević se je takrat pravzaprav vrnil po velikih težavah, ki jih je imel zaradi svojega nasprotovanja vojni, upiranju mobilizaciji in zaradi nasprotovanja razpadu , kakor pravi, njegove domovine. Ravno v tistih letih smo bili vsled vsega tega tudi Slovenci deležni nekaj »nizkih« zaradi našega plebiscita in odcepitve.
No, in ta njegova vrnitev je bila spektakularna in zmagovita. Popolnoma polni dvorani (4000+) je izvedel izčrpen repertoar lekcij o vsem, kar jim je menda že prej pravil in jih pred tem svaril. Nikoli prej ali pozneje nisem nikjer videl, da bi Srbi sprejeli toliko in takšne kritike na svoj račun in za to kritika še nagradili z ovacijami.

Po tistem, ko sem si nekajkrat ogledal ( in poslušal ) omenjeni beograjski koncert, se je moje spoznavanje njegove muzike osredotočilo na nabavljanje vsega, kar se je vsaj malo tikalo njegove glasbe in dogajanja okoli njega. To je pomenilo, da sem v kratkem času nabavil bolj ali manj vse njegove albume, stipkal vsa besedila, dobil nekaj video kaset s koncertov in se lotil poslušanja in v zelo kratkem času doumel, da je v teh dobrih petnajstih letih in po skoraj ravno toliko albumih nastala zgodba , ki daleč presega tisto moje preprosto mnenje, da Djoleta pač »še kar« poznam. Saj veste: Pjesma o jednom pjetlu, Boža zvani pub in Računajte na nas . Ne, ne , tako pa to ne gre.
V teh pesmih sem našel veliko, veliko več. Našel sem neverjetno občutene pripovedi, brezčasno aktualnost, neprekosljiv humor in neverjetno brezhibne in pomenljive tekste. S svojimi besedami je znal umetnik povedati stvari, ki si jih od nekdaj želimo povedati tudi sami, opevati stvari ki jih ceni, ljubezni , ki jih doživlja in karakterje, ki jih sovraži. In vse to znova in znova na pogosto preprost, vsekakor pa izviren in samosvoj način vedno varno pod mejo patetike in popovske cenenosti.
Seveda sem spotoma besedila po svojih močeh tudi opremljal z akordi in se jih nekaj nekako naučil. Glede tega sicer nisem naredil kakšnega izjemnega dela, je pa ob priložnostih , ko se z mojo družbo( ki premore še kakšnega Balaševićevca – Mohor op.) in s pomočjo kitare kdaj bolj po taborniško zabavamo, Djoletova muzika tako imenovani železni repertoar. Takoj mi je postalo tudi jasno, da vse pa le ni tako enostavno v tistih komadih, kot se sliši na prvo uho, predvsem pa se je treba kar potruditi, da dodobra osvojimo besedila, ki so praviloma dober in tudi dokaj obsežen izdelek.
Tam nekje proti koncu rajnkega stoletja sem Balaševića prvič slišal v živo. Bil je to prednovoletni koncert v veliki dvorani v hali Tivoli. Prav dobro nisem vedel kaj naj od koncerta pričakujem. Spomnil sem se edino kolega iz JNA, Puležana , ki mi je pravil, da edino pri Balaševiću ni bilo nikoli dileme, da bo puljska Piramida polna do zadnjega kotička.
Prvi vtis, ko sem nekako četrt ure pred začetkom prišel v skoraj prazno ledeno dvorano ni bil posebno v prid tej zastareli informaciji. Zlahka sem dobil sedež ( kar je bilo na koncertu v Tivoliju zame verjetno prvič), parter je bil popolnoma prazen in scena je bila vse prej kot fascinantna.
Kar se je zgodilo v naslednjih desetih minutah je ta prvi vtis postavilo popolnoma na glavo. Milo rečeno, mi ni bilo nič jasno. Dvorano so ljudje dobesedno okupirali. Polne so bile tribune in do zadnjega kotička je bil poln tudi parter. Verjetno to pomeni kakšnih sedem tisoč ljudi, ki so bili v razponu dobrih treh generacij vendar so , na še eno moje presenečenje, prevladovali zelo mladi, tudi najstniki……..

Tako kot nenavadna struktura publike me je presenetilo tudi vse drugo. Kot prvo bi omenil nenavadno navdušeno, navijaško vzdušje. To o navijaštvu mi je padlo na pamet predvsem zaradi transparentov, ki so po večini odkrivali od kod prihaja tista skupina ljudi. Pisalo je Osijek, Split, Zagreb in še marsikaj iz lijepe njihove. Kasneje sem pred dvorano videl tudi nekaj deset avtobusov iz tistih krajev. Čudno, nisem pričakoval, da ljudje grejo poslušat Balaševića iz Splita v Ljubljano. Seveda je bil vzrok tudi in predvsem v tem, da v tistih letih na hrvaškem srbski glasbeniki niso bili preveč dobrodošli.
Omenjeni obiskovalci, ki so pomenili polovico občinstva so tudi zgledno poskrbeli za splošno vzdušje, ki sem ga v končni fazi lahko poimenoval samo še evforično. Poln parter mladine je zadevo obvladoval do potankosti, poznal pesmi do zadnje note in črke in potegnil za sabo tudi mirne in puste tipe, kakršen sem se na momente počutil tudi sam.
Trajanje koncerta pa je tudi zgodba zase. Štiri ure neto. To je sicer mogoče celo nekoliko preveč posebno za ljudi z malo manj kondicije, vendar pa po drugi strani lahko pohvalimo redko viden zelo pošten nastop. Od Neki novi klinci pa vse do Odlazi cirkus, ki je donel že četrt čez polnoč že ob prižgani razsvetljavi. In vse to brez pavze. Nekje na polovici je napotil svoj bend na kratek odmor, takrat pa sta Djole in pianist sama izvedla nekaj balad. Svašta.
Da pa le je nekaj manjkalo sem opazil šele čez dobro leto ko sem ga poslušal v Križankah. Tam je namreč, veliko bolje ozvočen vzpostavil neprimerno boljši kontakt s publiko in pokazal drugo plat svojega nastopa v kateri je vsaj ravno tako močan kot v izvajanju svojih pesmi. Seveda gre za govorni del nastopa. O tem niti ne bi veliko razpredal. Gre za vice, prigode, recitacije, razmišljanja in vse drugo in vse je dobro in to mora človek preprosto sam doživeti. Tudi glasbeno se je slika za malenkost spremenila. Deležni smo bili nekoliko več ciganske muzike, madžarskega ritma in tudi svoj stalni bend je Djole razširil za tri ciganske majstre. Dva pevca – kitarista in izjemnega violinista. Zelo veliko (ali celo preveč ?) vrhunske glasbe in spet enako evforično vzdušje dolgo štiri ure.
Tudi naslednji ( zaenkrat zame zadnji ) koncert v Križankah (Križanke so zakon) je bil podobno dober in tudi tisti je bil razprodan. Edino kar sem opazil in kar vsaj zaradi mene ne bi bilo potrebno je bila opustitev vseh pesmi, ki so kakorkoli dišali po politiki, po Yugi in podobnem. Pa težko rečem, da je bila to velika izguba, dobrih komadov je bilo vseeno na pretek.
Lahko bi omenil še neverjetno domačnost in spontanost nastopajočih. Težko kje vidiš na koncertu na takšnem nivoju, da se glasbeniki na odru šalijo in sproti dogovarjajo kaj bodo igrali. Občasno se celo niso popolnoma strinjali . Pika na I je bila pa vsekakor poteza žene prof. Duina (pianista) , ki je potem, ko so začeli igrati tretji podaljšek, zaradi svežih večernih temperatur prinesla svojemu dedcu na oder odejo, ga pokrila čez noge in mirno izginila nazaj v zaodrje. Nasploh Djole svoj bend, ki ga spremlja v enaki postavi že precej let vedno omenja kot skupino prijateljev, ki bi bil brez njih kvečjemu »lokalni solist za jutranji program«.
O Balaševiću bi lahko pisal še naprej, lahko bi nabral na kup podatke , številke, imena in dogodke, vendar so te stvari dosegljive na drugih naslovih. Moja želja je bila, da približno opišem moje doživljanje njegove glasbe.
Svojo objavo sem poimenoval »Ne lomite mi bagrenje«. Gre za pesem, ki je po mojem mnenju nekaj najboljšega, kar je človek kdaj napisal kot besedilo za pesem. Ob tej pesmi se spomnim kako smo v kakšni zakajeni diskoteki kot mulci modrovali ob pesmih Child in time, Starway to heaven ali Bohemiam rapsody. Modrovali smo, da je pesem dobra takrat ko ti požene mravljince po hrbtu in dvigne kocine. Jaz sem bagrenje poslušal mogoče tristokrat in zares ne vem, mogoče sem otročji, patetičen in predvsem ne vem kaj je Majstor naredil s to muziko ampak meni se ob tej pesmi to vedno zgodi.
Mogoče moje pisanje zgleda kot reklama, kot bi želel koga vzpodbuditi, da prisluhne zadevi. Seveda to toplo priporočam, vendar pa vem da je to včasih podobno kot športnega nevernika prepričevati o globinah nogometne igre. Ne, to ti je dano ali pa ne! Rečem lahko samo to, da kdor se s tem ni nikoli srečal, ta je prikrajšan za lepe stvari.

  • Share/Bookmark

Tagi: muzika

Vse povedano!?

6.06.2011 · 20 komentarjev

Če kaj, potem lahko rečem, da o stanju na blogariji že nekaj časa nisem jamral. Pred časom se mi je to zgodilo vsake toliko, celo se je pripetilo, da sem bil opozorjen, da bi bilo dobro, da bi obrnil svoje misli malo bolj v pozitivno stran. Sicer pa je stokanje o takšni stvari kot je blogerstvo slejkoprej zelo nesmiselna reč. Če ti pač tukaj ne paše, odveslaj kam drugam in tam počni stvari, ki so ti bolj všeč!

Vendar tokrat sem razmišljal o spremembah v tem okolju in o turobnem vzdušju, ki vlada, bolj na široko, bolj na splošno. Občutek imam namreč, da tudi v drugih podobnih sferah ni kaj prida drugače. Nobenega foruma ne zasledim, kjer bi potekalo kaj prida debate, ki bi premogla celo nekaj vsebine. Celo na lokalnih portalih so usahnili še nedavno neuničljivi očitarji in pridigarji. Na blogih morajo zaradi bledih vsebin celo najboljši analitiki komentirati pop tevejevske talente in tankonoge manekenke. Nikjer nobenega srečanja v živo. Literarni dogodki so redki in po večini dosežejo zelo ozek krog ljudi.

Kaj se je torej zgodilo. Človek, ki bi dogajanje opazoval z distance, bi po mojem dobil vtis, da smo se iztrošili. Da smo vse povedali. Pa naj bo to še tako skregano z logiko, tako to izgleda. Kot, da ni več problemov, kot da ni več treba biti jezen, presenečen, včasih srečen ali celo navdušen. Narobe obrnjen svet. Če pa ni zdaj res pestra slika tega našega ubogega sveta!

Po drugi strani pa tudi razumem nekatere ljudi, ki jih zadnje čase pogrešam. Pa ne da bi se zgodilo vsem isto. Ljudje smo pač različni. Nekateri se ne morejo dolgo časa ukvarjati z istimi stvarmi, drugi ne prenašajo, da se ostali okoli njih ponavljajo s svojimi ciklostiranimi dosmrtno enakimi mislimi. Nekateri so užaljeni, nekateri se skregajo in nekaterim preprosto zmanjka zamisli.

Na tem našem spletu imamo vseskozi tudi nekaj duhovno in intelektualno zelo močnih individumov, ki zelo očitno določajo normative glede tega, kaj je načelna, moralna in nasploh znosna drža človeka. Tudi to marsikomu zamaja domnevno lepe namene in zapusti zadevo, osramočen, ker teh norm pač preprosto ne dosega.

Kaj točne mene muči bi zelo težko točno povedal. Moja težava je še najbolj podobna nekakšni slabi vesti. Stvari se navadim, zadovoljen sem, če se ne spreminjajo in čimbolj dolgo ostanejo tukaj kjer so s svojimi podobami, navadami in predvsem ljudmi vred. In če nekaj dni zapored ne ukrenem nekaj v tej smeri, se počutim, kot da ne bi poskrbel za katerokoli drugo važno zadevo. Kot bi ne pripravil drv za zimo, privezal psa ali nakrmil kokoši!

Lahko se pa tudi bolj praktični vprašam. Kaj bi namesto tega počel? Kam bi tlačil svoje črke? S čim bi trkal na izmišljeno vest!? In ravno tako se sprašujem za kakšnega drugega, še nedavno ustvarjalno prisotnega kolega s čim neki se ukvarja? Je že vse pofotkal, vse narisal, spesnil vse verze in vse svoje črke postavil v red?

Gospoda, smo povedali že vse kar vemo!?

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki

REFORME

1.06.2011 · 13 komentarjev

Razpravi, ki bobni iz vseh medijev, iz vseh naslovnic in iz vsakega vogala, kjer vsaj dva domnevno razmišljujoča osebka tiščita glave skupaj, se res nisem mislil pridružiti. Moje mnenje je tokrat tako neizdelano, tako neargumentirano odklonilno, da se skoraj ne more imenovati mnenje. Sicer je treba priznati, da tudi velika večina tistih, ki robantijo sloneč na gostilniških šankih ne nudi posebno globokih pojasnil, ampak vseeno. Sam običajno nisem z veseljem eden izmed njih.

Pa bi se jim zlahka pridružil. Naštel bi vse traparije, ki so jih politiki naredili zadnje čase, poudaril to ali ono afero, se spotaknil ob totalitarizem, ki jih je sproduciral in že bi bil not. Potem bi bil lahko samo še proti. Vzroki, razlage, argumenti ne bi bili več niti potrebni, niti se jih ne bi več slišalo. Proti pa pika, ti mater!

Pa naj, če sem že tukaj, vseeno povem kaj me pri referendumu najbolj moti. Prej naj še omenim, da bi po vsej logiki državljani morali sprejeti penzionističen zakon in zakon o šušmarjih. Po vsej logiki. O arhivih ne bom nič modroval. Te stvari imajo pametne države urejene po nekih meni neznanih ampak očitno delujočih zakonitostih. Spremembe glede upokojevanja pa so zelo očitno potrebne, poleg tega pa se vse kar je pri spremembah domnevno slabega tiče relativno malo ljudi. Zelo malo je namreč zadnja leta takšnih, ki se zaposlijo pri petnajstih in potem pri petinpetdesetih zgarani in uničeni odidejo v zasluženi pokoj. Zelo malo je tudi takšnih delovnih mest, kjer se ljudje tako zgarajo, kot je bilo to pred desetletjih v kovačijah, livarnah, premogovnikih ipd. Seveda so zdaj obremenitve prav tako hude, le zelo drugačne. Poleg tega seveda dodajam tudi osebno mnenje, večina nas na žalost na probleme namreč gleda skoraj samo z osebnega stališča in se odloča glede na svojo aktualno situacijo. Moje osebno mnenje po 26 ih letih dela je, da mi je popolnoma vseeno, če mi podaljšajo zadevo za dve leti, bolj se mi zdi važno, da bi mi začeli zdaj moje delo bolj pošteno plačevati.
Šušmarji so, čeprav zgleda pogosto drugače, tudi bolj naš problem kot ne. Vsaj po neki logiki bi moralo biti tako. Pa, da ne bo pomote, tudi sam sem se kdaj izvlekel s kakšnim evrom zasluženim mimo države.

No, kaj me torej zares moti. Predvsem in najbolj me moti to, da gospodje prikazujejo, osredotočil se bom samo na najpomebnejšo reformo penzionističen zakon, kot naš trenutno edini problem. Preprosto! Če bomo to sprejeli, bomo še dihali, če ne, nas že v kratkem ne bo več. Pika! Pokopali nas bodo za zidom! Tam kjer ležijo obsojenci, samomorilci in pankrti! In nihče. Vsaj kolikor meni nesejo ušesa, si niti trenutka ne vzame za misel o tem, da imamo v ljubi Sloveniji še kar nekaj drugih težav. Nihče Dareta ne nagovori vsaj za odtenek manj podcenjujoče in omeni, da je treba še kar nekaj stvari urediti.

»Dare, stari!« bi lahko to, na primer zvenelo »glej, to zadevo s penzijami bomo sprejeli, ker nam drugače ne kaže, potem pa se bomo lotili drugih stvar!«

In potem bi pač priznali, da je resnica, da bi bilo treba nekaj barabinov tudi zapreti, da bi bilo treba nekaj ljudem vzeti kar so pokradli, da bi bilo treba raziskati kako se je lahko zgodilo, da v naši luknji gospodje potem ko bankrotirajo ostanejo med najbogatejšimi, zakaj ni ma za nobeno stvar niti sledu o osebni odgovornosti, zakaj gospodje kljub svoji strašni modrosti, ki me tako pokroviteljsko nagovarja, skurijo po dve fabriki na teden. Lahko bi se na konkretnem primeru vprašali kako je lahko bogatenje parih tipov pomembnejše od usode poldrugega tavženta mojškr v Muri!? In še bi se našlo, verjemite, cel kup je še tega!

Druga stvar, ki me odbija pa je totalna ničvrednost informacij, ki mi jih agitatorji servirajo. Občutek imam, da sem se tega zavedel šele v zadnjem času. Verjetno zaradi naše domnevne krize in tega kako so jo najvišji sindikalisti in delodajalci v briljantnem manevru obrnili proti, simbolično rečeno, meni! O tem sem neki dan že pisal v komentarju na nekem rtv-ejevem blogu. Tudi tukaj bi bil seveda spisek lahko dolg, vendar te manevre omenjenih akterjev jemljem za primer. Za nekakšen model! Za primer mahinacije, zavajanja in za primer koliko so populistične do skrajnih mej napihnjene informacije, ki nam jih posreduje ena, druga ali katerakoli stran, sploh še vredne. Zame v glavnem niti toliko ne več, da se mi ne bi zdelo vedno ko kateri od že miljavženkrat videnih frisov začne blebetati, vredno preklopiti na leto dni staro fusbalsko tekmo tretje bolgarske lige.

Pa zdaj ne pričakujte kakšne konkretne rešitve. Jaz je nimam. Bom pa v nedeljo lepo doma. Ne bom si laskal, da s tem karkoli pametnega komu pokažem, še manj da kaj dosežem. V opravičilo mi je edino to, da si tudi vsi prepričanci, ki boste šli nekaj obkrožat zastonj laskate, da je z vami kaj drugače!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks