Nagrada

23.05.2011 ob 11:32

(po resničnih dogodkih)

Takoj mi je bilo bolj ali manj jasno zaradi kakšne zadeve je sedel stric Francelj k meni. Zagotovo sem vedel, da me bo vprašal za nasvet. Jasno pa je bilo tudi, kaj približno ga muči. Saj se ve v katerih stvareh imam takšne izkušnje, da me celo stari kmečki gospodar lahko vpraša za napotek. Hude skrbi je moral imeti stric. Svoje črne brke je vihal in mrščil prej kot je od njega prišla kakšna beseda in tudi potem ko je povedal svoje, so njegove muštace še nekaj časa migale. Zgledal je kot slabo sinhroniziran film ali pa kot bi njegovi brki govorili nek čisto svoj tekst.
Ko je tako jamral in šimfal vse povprek in dvakrat ali trikrat naročil pijačo, zanj in tudi zame seveda, je počasi prišel trenutek, ko sem ga moral prekiniti.

»No stric« sem rekel, »kaj te potemtakem zares matra?«

Obstal je za moment, kot brez sape in tisto omelo pod nosom mu je nasršeno štrlelo naprej. Potem pa je vzdihnil in precej bolj pohlevno in skoraj obupano začel:
»Hlapci!« je rekel in čakal. Kot da bi že ena sama beseda pojasnila celo reč. Jaz sem seveda čakal, da mož nadaljuje. Mislil sem sicer sam pri sebi, kakšne težave ima lahko s svojimi delavci stric, vendar čisto natančno pa seveda ne.
»Hlapci so mi jih začeli srat!« je bil naslednji stavek že precej daljši.
Tudi tukaj se še nisem vtikal. Čakal sem, da pove več. Pa se mi že kar dosti posvetilo, kaj dedca muči. Vedel sem pa tudi, da ima tudi ta medalja dve plati. Različno svetli, posebno če ju pogledaš z različnih perspektiv.

Potem se je iz Franceljna vendarle usulo tisto, kar ga je tiščalo. Začel je praviti o svojih treh delavcih. Na gruntu, ki ga je obdeloval brez dodatne moške delovne sile nikakor ne bi šlo. Kmetija je velika in vedno je dobro gospodaril. Posestvo je širil, jemal travnike v najem, štalo je že dvakrat dozidal in potem dokupil nekaj krav.
»In jaz, da slabo plačam, porkaduš!« je vmes zarobantil in si poglihal brke.
»Še več dobijo, kot drugi hlapci tu okoli, še več! In vedno jim v nedeljo po maši dam za en liter. Saj morebiti je pa ravno to narobe. Potem ga še sami kupijo liter ali dva in potem pijani robantijo po oštariji in potem še okoli bajte. Pa tudi med tednom, tudi ko so trezni. Saj ti hudiči stalno tuhtajo neke neumnosti. Če ne gledam kaj delajo, izkoristijo vsako minuto in že tiščijo glave skupaj. Niti pomisliti ne smem kaj za enega zlodeja snujejo! !«

Vmes med svojim užaljenim in jeznim samogovorom je tudi omenil, koliko naj bi bilo tisto »čisto dovolj visoko plačilo« ! Ob tisti številki mi je sicer postalo nekoliko hudo, ampak nisem želel ugovarjati stricu. Vsaj toliko sem pa že moral počakati, da mi razloži, kaj bi od mene v resnici rad.

»Mici se je začela že bati, vsake nedelje posebej. Zadnjič je prosila Jankota, tisti je najhujši, naj se vendar malo umiri, pa jo je tako opsoval, da se je reva še zvečer križala in molila. Miha ji je baje povrh vsega pa še pokazal rit. Ko sem pozneje hotel narediti red, sem moral poslušati njihovo blebetanje o izkoriščanju, o minimalnih plačah, o tem kako bodo naredili revolucijo. O porkaduš. Saj bi jih nagnal, ampak …..

Ja, ampak jih potrebuješ!« sem sam nadaljeval stavek nesrečnega gospodarja.
»In zdaj bi rad od mene nasvet!?«

Potem je zvenelo kot opravičevanje, kot samo in zgolj dober namen. Da ve kako veliko imam izkušenj v podobnih rečeh. Res, prav zares, da ni nič slabega mislil.

»Ja, ja, saj ni problema. V bistvu točno vem, kaj ti je storiti!«

Presenečen je obmiroval za dolgih nekaj sekund in čakal, kaj mu bom povedal. Potem sem začel. Povedal sem mu nekaj okoli poštenega plačila in vsakič strogo dvignil roko, ko mi je užaljeno želel ugovarjati. Niso mu bile všeč moje misli. Nikakor ni mogel razumeti moje logike, da se v dobrega delavca vložen denar vedno povrne. Vendar pa, ko sem dedcu podal celo lekcijo, ki je je bil glede na njegova zahojena, starokopitna merila po mojem več kot potreben, takrat sem vseeno počasi nehal in se posvetil težavi, ki mi jo je tako obupano razložil . Vedel sem, da je treba nekako pomagati nesrečnemu gospodarju. Dosti manj realno bi bilo pričakovati, da se bo njegovo zastarelo razmišljanje starega kmečkega gazde kar naenkrat spremenilo ..

»Točno vem kaj ti je storiti!« sem še enkrat ponovil.
»Hlapca je treba nagraditi!«

Franceljna je vzravnalo od presenečenja, kot bi ga nekdo od zadaj štihnil med rebra. Razširil je oči in nagrbančil čelo:
»A zdaj me boš pa še zajebaval tukaj, mulc!« se je razhudil.

Naj se le pomiri, sem mu svetoval in še enkrat ponovil svojo misel o nagradi. Ko sem tako hladno vztrajal pri na videz nesmiselni trditvi, se je le nekoliko oddahnil od prvega šoka, vendar njegov pogled je še vedno izdajal, da ni več čisto prepričan v mojo zdravo pamet.

»A zdaj misliš, da bom hudiču dal pa še za en liter več, ker mi dela probleme, ali kaj!??«

»No, v bistvu sem imel v mislih sto evrov!« sem hladno nadaljeval.

Takrat me je šele zaklano pogledal in debelo požrl slino. Potem sem mu pojasnil, da imam v mislih stotaka za celo leto dela. To je že malo laže dojel. Pojasnil sem mu namreč, da hlapec tega verjetno ne bo razumel. Niti pomislil ne bo, da je to samo nekako osem evrakov za vsak mesec. Niti na kraj pameti mu ne bo padlo, kako strašno malo je to in kako bedna bi bila na primer situacija, če bi mu gospodar konec meseca zraven plačila v roko stisnil desetaka in potem zahteval še dva evra nazaj. Ker je bil priden, marljiv in skrben!! In da bi ga ob tem še pokroviteljsko potrepljal in pohvalil!? Madona! Celo to bi se lahko pripetilo, da bi ga še bolj razjezil in bi tiste fičnike vrgel gospodarju v fris in povrh vsega še zaklel in pljunil predenj. Tako pa … hlapec bo videl samo tisti zeleni evrski stotak. Videl bo pred sabo soboto kako bo zvečer glavni za šankom, ko bo plačeval runde svoji druščini.

»Ampak še vedno mislim, da me zajebavaš!« me je prekinil, »kljub vsemu je to tristo evrov. In da bi kar tako dal tristo evrov?! Za lon, ker mi ga barabini serjejo!? Za ta denar ponavadi kupim tele ali pa tri sode nafte!«

»Ne, ne, nisi me razumel« sem nadaljeval. Po nekem kriteriju, niti malo ni važno kakšen je, mora dobiti stotaka samo eden od njih! To boš pa že natuhtal kako in kaj !«

Ko sem odhajal skozi vrata, sem ga pogledal še enkrat in še vedno je gledal predse presenečeno in migal s svojim črnim omelom. Očitno se še ni mogel odločiti ali sem si ga res samo privoščil ali je kaj resnice v mojih besedah.

Naslednje tedne Franceljna nisem videval. Sam sem imel druge poti ali pa njega ni bilo okoli. Se je pa zgodilo, da sem imel nek opravek v vasi in pot me je vodila ravno mimo njegove domačije. Niti se nisem nameraval ustavljati pa sem gospodarja srečal takoj za vogalom. Malo je manjkalo, da se nisva zaletela.

»Ej, prjatu!« je skoraj zavpil. Bil je dobre volje in smejal se je na vsa usta. » A ga boš en glaž? A boš šel notri na en kofe!?« me je spraševal in komaj sem mu dopovedal, da nimam časa, da nisem nič žejen in sploh da ne morem in nazadnje je le nekako odnehal. Vmes me je kar nekajkrat lopnil po plečih in se pri tem še vedno na vsa usta režal.
»Miciii!« se je takrat zadrl »Dare je! »

Mici je takrat pritekla skozi vrata in mi v naročje stisnila vrečko. Notri je bil liter domačega in dve dišeči salami.
»Le vzemi, le vzemi! Pa še pridi kaj okoli« Sta me oba priganjala, ko sem se začudeno branil daril.

Res sem bil malo presenečen, saj sem na tisti najin tako bolj na pol resen pogovor skoraj pozabil. Seveda pa tudi nisem vedel kaj in kako je Francelj pozneje ukrepal. Madona, pa ja ni upošteval mojega nasveta, sem pomislil sam pri sebi in šlo mi je na smeh.
Ko sem zavil okoli vogala, da bi nadaljeval svojo pot pa sem ugledal vse tri Francove hlapce. Eden od njih je pri drvarnici cepil debela polena, druga dva pa sta se ukvarjala s koli za pašnik. Očitno je bilo, da med sabo niso posebno prijateljsko razpoloženi. Ravno nasprotno. Zelo jezni so bili drug na drugega. Ampak so pa delali. Mislim, da bi lahko rekel, da so kar garali.

Kot da bi šlo za nagrado!

  • Share/Bookmark
 

28 komentarjev na “Nagrada”

  1. podplat pravi:

    Tole bi pa še Tavčar z veseljem bral…

  2. miri pravi:

    Ja,s hlapci so bili in so problemi.

  3. ~ nagajivka ~ pravi:

    Žio, Dare, po dolgem času. Odkar sem pretežni “free-lancer – out of capitalism”, občasno priletim in pozobam kakšno zrnce izpod tvojega peresa. In tale tvoja piča (okusna!) me je spomnila na en moj (še neobjavljen) sonetek, skotaljen v pisanem gnezdu mojega osebnega Word-ovEga arhiva. Pa me je prešinilo, da ga zdajlele podtaknem pod tole tvojo tematiko.
    Kar tako, za lepši dan. ;)

    ~~~

    Miroljubne množice …

    In ploskale dlani so grobijanstvu
    in vzlikale k zatrtju od spočetja
    in niso nehale še tisočletja
    podpirati stebróv v počast tlačanstvu.

    In pletle so vezi malomeščanstvu
    in vlekle so vrvi vse od prekletja,
    “tako pač je in bo – za naš’ga štetja” …
    so pele s križa v slavo cankarjanstvu.

    S krvavimi koleni tlakovale
    poti v pekél so, vriskale od sreče
    in z mrtvimi očmi, kar so spoznale,

    v molčečnosti pobarvale rudeče:
    “Živel diktat, pojmó za njim na Žale,
    je krasen mir, ko níhče nič ne reče!”

    (by simoneta, 23. 04. 2011)

    ~~~

  4. Dare pravi:

    @Podplat, lepo, res. Ma me prav zanima kaj je bral mojster Tavčar!? :) Prej kot se je lotil dogodivščin “Med gorami!” lp

  5. Dare pravi:

    @Ja, Miri, že to da s(m)o takšni je po svoje en problem!!!

  6. Dare pravi:

    @Nagajivka, krasen komentar. Prav res za krasen dan. Pa četudi je najina tematika bolj tragikomične sorte :) lp!

  7. bin pravi:

    A ti si bil tisti, Dare?
    Se že pomeniva ob prvi priložnosti in ne boj se, dobil boš primerno plačilo. Tista dva zarukanca nič ne skapirata. :devil:
    Hlapec Polde

  8. Dare pravi:

    @Bin, saj nisem jaz kriv, če je gazda delil bonus glede na dolžino …. stopal!

  9. ~ nagajivka ~ pravi:

    Hvala Dare. :) Ja. Saj za to tudi gre. Za tragikomedijo večnih gladiatorskih iger brez meja – na tem sicer prelepem planetu (a ni škoda!?), da se ti kar milo stori … ki pa so, kakopak, nekoliko bolj tragične kot komične. Nadvlada z diktaturo nasilja, naj bo fizično ali psihično, vedno »zmaguje«. Aja? Kaj res? No, v mojih očeh pač ne! (stvar osebne filozofije). Nasilje je znak slabištva! Jebeš ti to … Zdej pa. Najti neko vmesno pot med enim in drugim je za časa življenja sicer najbolj pripravno in elegantno, vendar miroljubnost za vsako ceno na daljšo progo, stanja kaj dosti ne spremeni. In množično čredni nagon tudi dela svoje. Pleše se točno tako, kot požvižgavajo glavni režiserji. Juhej, ane. In zdej? Dejmo bit tih, ko riti, al pa delat revolucijo, kričat, ko jesharji … v končni fazi nič ne nuca. Vojne so in bodo. Kaj torej?! Dojeti, da gre v množici vedno in zgolj le za individualni boj – v zavesti vsakega posameznika posebej – in da se globalna sprememba (na bolje) s čimmanj katastrofami in žrtvami, lahko zgodi edinole s čimvečjim številom individumov, ki sistema obstoječega režima ne podpirajo. Več. Ki gredo ven iz ustroja. Zavestno. Maksimalno, kot se le da. Čeprav je težko. Kritična masa, bi gotovo povzročila nek premik v umih snovalcev in glavnih podpornikov strategije obsoječega sistema ureditve. In kot v zapisu, glede hlapcev, svetuješ gospodarju tudi sam: »Ja, ampak jih potrebuješ!«

    Osebno navijam za evolucijo – v smer učlovečenja.

    p.s.: če dovoliš, pridem pripopat še eno uporniško – na to temo – iz mojega neobjavljenega arhiva. (če ti ne bo po godu, jo pa kar mirno izbriši. bom razumela) ;)

  10. ~ nagajivka ~ pravi:

    Brati z dobršno mero smisla za črn humor ;)

    ~~~

    OVERCLOCKAN KUPOVALEC ČASA:

    Občasno izpopolniš strategijo gladiatorskih iger
    in nadgradiš idejno zasnovo
    globalno-kapitalskega napredka.
    V levi dlani držiš joystick,
    z njim redno preverjaš in vzdržuješ verige zaposlenih
    v svojih hiper-sega-mega centrih in ostalih bogato okrancljanih templjih.
    Izpred velikega zaslona vzorno skrbiš za
    tehnično izpravnost svojih raznolikih hlapčevskih robotkov,
    kot tudi za brezhibno delovanje samodejnih mikroprocesorskih avtomatov na žetone.
    Odrabljene, izrabljene in zlorabljene stroje
    sproti odvržeš na odpad
    in poskrbiš za seme naloudanega podmladka.
    Tu in tam velikodušno podmažeš kak zarjaveli del
    na preglasnih mašinah,
    sicer pa jih, ker si menda blazno občutljiv na protihrup,
    enostavno izklopiš.

    Tudi v svojem prostem času se najraje zadržuješ v trgovinah.
    V vozičke običajno namečeš cele kupe oblačil in kostumov,
    ki jih potem v garderobah narcisoidno pomerjaš.
    Najbolj te zabava lastna, spreminjajoča se podoba v ogledalih,
    na katero pa bolj poredko zreš s ponosom,
    saj se pred zrcali največkrat prav namrgodeno pačiš.
    Vse to počneš v izogib dolgčasu,
    da bi umetelno zapolnil praznino znotraj svojega okvirja
    in potratil preostanek izmišljene časovne krivulje,
    najraje nekje od poznega večera pa tja do zgodnjih jutranjih ur,
    takrat, ko z borze prejemaš podatke,
    kje bi čip zapravljenega časa lahko najceneje kupil.
    Ker pa si po naravi velik stiskač,
    ga naposled kar izmakneš.

    Govori pa se, da si zdaj že v tistih letih,
    v tistem kritičnem – predzadnjem tisočletju,
    ko ti časa zmanjkuje in te stiska.
    Kriza.
    Ampak te razumem. Razumem zato,
    ker sem ena izmed tistih ropotajočih robotkov,
    ki sem se, iz tvoje utečene vklop/izklop sistemske Ureditve,
    delno pred desetletjem, nedavno dokončno,
    izklopila kar sama.
    To je bilo tedaj, ko sem rednemu pogledovanju na uro dala odpoved,
    medtem, ko me je v trebuhu že krepko tiščala kepa
    o dobičkonosnosti 144.000-ih elitnežev
    in me vse bolj silila k potrošnemu izbruhavanju
    te omejene ideje.
    Vem, da me zaradi mojega uporništva ne maraš,
    saj od mene kaj dosti dobička pač nimaš.
    Razumem pa tudi, da ni enostavno biti vrhovni manager
    za proizvodnjo novih plastičnih igrač
    in to v času, ko modra lučka na tempirani bombi že histerično utripa
    in ti, s pogleda večnosti, neusmiljeno odšteva milisekunde.
    Zato sem se odločila, da ti nemudoma odpošljem bianco ček,
    v želji, da ga tvoja desnica izpolni z vsoto,
    ki se ne bo končala z minusom izpred ničle.

    ~~~

    (by nagajivka, 28. 04. 2011)

  11. Dare pravi:

    @Nagajivka, prebral. Z vso zalogo občutka za črn humor, kar je premorem. Potem je ostalo samo še črno. Nič humorja. Slika, ki se je večji del tudi sam vse bolj zavedam. Vse bolj se mi zdi prozorna in najbolj strašljivo se mi zdi, da so tudi mali bogovi, ki sem še nedavno mislil, da jim je mogoče trkati na vest in doseči premik za kakšen milimeter, samo nebogljeni loleki, ki nimajo moči niti toliko, da bi se za pet minut ustavili, si ohladili čelo s hladno vodo in malo razmislili.
    Tudi oni so samo del igre, ki so jo nam prepustili, da si lahko lastimo zamegljeno iluzijo o tem, kako konstruktiven element smo v tem dogajanju.
    Nekje zgoraj pa samo slinast starec, brez moči, takšne in drugačne. Ne ve več kaj bi.

    lp

  12. Dare pravi:

    Glede tiste evolucije, sem čisto pozabil, jaz temu pravim nekako, da bi sami prišli k pameti …. sem obupal. Ne bo šlo!

  13. mijau pravi:

    Revolucija se dela tako, da pametnjakovič nahujska množice idealistov ali anarhistov, ki bodo roke namočili v kri in drek in potegnili ven dobiček za – pametnjakoviča.

  14. Dare pravi:

    @Mijau, torej revolucija … ne !!??? :)

  15. mijau pravi:

    Ne, veliki večini se ne splača.

    Bral sem mail o tem, kakšne ugodnosti imajo (so imeli) prebivalci Libije pod Gadafijem. Na primer: njihovi študentje študirajo popolnoma brezplačno in sicer kjerkoli na svetu bi želeli. Ampak nekomu se je zahotelo vladati, zato je treba drugega zrušiti.

  16. Dare pravi:

    Ja, nekdo ima željo po oblasti in to na zelo velikem področju. Po celi Arabiji. Bog ve kaj je za en tič ???

  17. mijau pravi:

    Dare, a ti to mene malo zajebavaš? To ni en ptič, to je jata.

  18. ~ nagajivka ~ pravi:

    Dare #11-@:

    Nikar ne podcenjuj moči starca, že jutri lahko kam z vso silo vseka … to ti lahko povem po izkušnjah s prve roke. Kadarkoli sem, v svojem jezikavem stilu, preglasno tolkla na okno občutljive membrane neba – iz notranje strani njegovega velikega ekrana, ali bodisi prav milo šepetala – proti njegovi kovinski volji, me je hipoma (tako ali drugače) utišal in mi hotel nabiti občutek krivde za vse katastrofe tega sveta. Hah, very funny! Sicer pa … saj veš kako to gre …

    Pradavna zgodba … »skupaj v ubijanju …«
    … ampak ne. Ona.
    Eva ostaja glavni krivec!

    Au. Včeraj mi je nebo nad levo zgornjo čeljustnico nateklo, ker bojda preveč posiljujem z besedovanjem.
    (kljub temu, da sem pretežno tiho. Zanimivo, ne?!) :D

    Tako je, postala sem posiljevalka, po potrebi posiljevalec, zato – bojte se me !!! ;)

    ~~~

    Da Vsemogočni ne ve več kaj bi, pa tudi ne bi rekla. Presneto dobro mu je jasno kaj hoče. Predvsem zase. Za svoj nadaljni obstoj. Je pa izjemno prilagodljive sorte tič. Ker delček njegove zavesti živi v vsakem od njegovih ujetnikov/hlapcev/sužnjev/rabljev/ služabnikov/devic/razuzdancev/likov/igralcev/glavnih akterjev/statistov/protagonistov/robotkov/strojev … se g. nedotakljivi v ustvarjeni časovni dimenziji – konstanti večnega trenutka, skozi prostor, najraje ohranja preko pisane palete naših občutkov/čustvovanj. Skozi vsakega posameznika posebej in hkrati skozi stanje duha, skozi fluid, razpoloženje, vzdušje … v katerem se “trenutno” nahaja človeštvo, ki mu sicer vlada on. No, ampak to je seveda le en mikro delček mojih osebnih “izkušenj” z njim. Pač nisem tip, ki bi za tovrstno komunikacijo potrebovala posrednike.:)

    ~~~

    Dare – #12@:

    Nikar ne obupuj! Sej maš itak (tko kot vsi) v naslednjem tisočletju, mrbit še kšn lajf u rezervi (pa ja nisi že vseh spičil?!) preden bo ta pinjaw-pinjaw GAME v peskovniku (puščavi?) dokončno OVER in bo ustvaril novo nebo in Zemljo … kjer popravci menda ne bodo več potrebni … ;)

  19. ~ nagajivka ~ pravi:

    Mijau, tudi tebe je lepo videt – po vsem tem času.
    Naj še tebe malce posilim s svojim punk rockom:

    Sm zadnjič tuhtala kako bi prelisičila tega ostarelega dojenčka z višav, ki po vseh teh eonih, še vedno najraje igra igrico “Star wars” … ki se meni tako zelo ne dopade. No in sem v eterični zamaknjenosti s polno zavestjo odpotovala tjačez, onkraj, v peto dimenzijo, da bi potrkala na vrata vesti tistih starih modrecev. Najprej sem bila ljubezniva (taka, kot v svojem naravnem stanju tudi v svojem bistvu sem!) in si v čakalnici, izpred kongresnega centra (strašna gneča je tam!!!) brundala tole pesmico, in jo zapovrh nabila še na oglasno desko, poleg duri v pogajalsko dvorano, saj bi šla not, ampak kaj, ko tja smejo sam desci. Taki ta pravi dedci! Vojaki, diktatorji, sadisti, haevy metalci, ipd. Ne taki pomehkuženi haeven metalci – kot sem jaz.

    ~~~

    Z(l)oglasne deske (sonet)

    Prosojna bit ne mari za cekine,
    s preobiljem je okužen beden svet,
    v blodnjak navideznega blišča ujet,
    oborožen, z božanskim skregan, gine.

    Preziram Ureditev brez vsebine,
    ki zmore uravnovesiti planet,
    grabežljiv, iztirjen, suženjsko preklet,
    je brez udobja varnosti topline.

    “Naj bo za vse dovolj dobrin”, so d’jali
    modri možje iz vselej večnih časov …
    na rob so preživetja pripeljali

    spet znova ljudstva, pod taktirko asov:
    “aah, ne tako zares, mi le igrali,
    a veste, bi se radi: Star wars časov.”

    (by simoneta, arhiv, 21. 04. 2011)

    ~~~

    Dolgo sem čakala. In vmes prekršila dogovor, ki sem ga pred desetletjem sklenila sama s seboj. Pogled sem torej vrgla na uro. Od groze me je streslo: 2011 !!! – je pisalo. Madona, pa ja res že ne?! Shit. In scena še vedno ista?!??? Ma mislim, živ dolgčas, res.

    Pognalo me je kvišku, brez trkanja sem prijela za kljuko in razjarjena vstopila direkt pred zbor teh izkušenih mož, usekala s pestjo po zaprašeni mizi, da je žganje iz tistih njihovih štamprletov kar ven pošpricalo, jim povedala par krepkih na račun vsesplošne brezbrižnosti pa dezorganiziranosti in jim napovedala sestanek za zaprtimi vrati, kjer se bodo pravila igre (na bolje – za vse) spremenila, al bom pa zbobnala celo nebeško vojsko vkup!!! Sploh mam pa tam že ves čas svojga priljubljenega, osebnega bodyguarda – arhangela Mihaela, z mečem v rokah, sm rekla, pazte se ga!!! (in njemu so se učki od ponosa zasvetli. mejdunej, pa še tok čeden je … sm si potihem mislna, ampak bohnedej naglas rekla … ) Prvi modrec se je glasno odhrkal in mi takoj začel pridigat o pravilih primernega obnašanja v teh posvečenih dimenzijah, drugi, me je s srepim pogledom ošvrknil in arogantno opomnil na ponižnost, ponižnost in še enkrat ponižnost, tretji mi je prijazno ponudil tablico čokolade proti depresiji in jaz sem jo prijazno odklonila, saj sem vdrla v njegovo zavest in mu poskenirala misli, koval je zahrbtno maščevanje zoper moje ropotanje, četrti pa se je na srečo le nasmehnil in mi prisluhnil.

    Sm rekla: “Tkole. Stvarnik mi je menda dal en delček svobodne volje. Drži?”

    “Drži”, so rekli.

    “Okej. Zdej pa tko. Povejte mu, da jo bom, ko se (po tem življenju) naslednjič srečava, tudi izkoristila. To svobodno voljo.”

    “Ja, sej itak to že ves čas tko laufa, so d’jal.”

    “Ja! Kul! Ampak. Tokrat si jo bom, to svobodno voljo, povlekla iz rokava, kot pojočo travico, kot svoj poslednji adut, in mu nanjo zaigrala znani refren:

    ALI-ALI

    ALI me vsaj toliko vzljubi, da mi boš lahko prihranil bivanje v takemle zemeljskem peklu, in me naslednjič raje pošlji v kako drugo galaksijo, kjer se uporablja zgolj um (brez čustev, sočutja, topline … ipd. odvečne nesnage)

    AlI pa me popolnoma izniči!

  20. mijau pravi:

    Nagajivka, saj se tudi v tem svetu uporablja um (brez čusteb, sočutja, topline…), le da tega niso vsi sposobni. Tega so sposobni samo – sposobni.

  21. ~ nagajivka ~ pravi:

    Ja, saj ravno nad tem se pritožujem, Mijau. Vladar tega neba in Zemlje me pred epizodo tegale življenja ni imel niti toliko rad (bohve kaj sem ga v predhodnjem lajfu biksala???) da bi še mene obdaril s to hladnokrvno brezbrižnostjo, do vseh in vsakogar. In tako jaz, budala, še kar sočustvujem v imenu vsega človeštva, ki tako ali drugače trpi. Polhn kufr imam že tega metanja dnarja v glavni biznis na prizorišču tega zombijevskega planeta – pod lažno pretvezo “varnosti” (ho, ho, ho) – z vsakovrstnimi oblikami oboroževanja in načini vojskovanja! Porkaflek! Pa saj razumem, da je za perpetuum mobile pač potrebno trenje in da bi “raj” (v smislu nekakšnega popolnega miru) na Zemlji bil najbrž totalen dolgčas. Ampak … Ko enkrat izkusiš vojno, kjer vsevprek šprica kri (razen seveda po koži tistih, ki sedijo za komandnim pultom), kjer se v prve bojne vrste pošilja mlade, kimajoče Adame, kjer grozljivi kriki okrutno pohabljajo duše že čisto majhnih otrok in se zlorablja beseda ljubezen, sočutje, nežnost, razumevanje ipd. deklet in mater, kjer se množice najrevnejših gladiatorjev izkorišča kot glavni razlog za (posledično) nasilje (pa naj bo to na “realnem” ali pa fiktivnem bojišču znotraj te iluzije življenja), takrat rečeš: dost mam! In če tega “dost mam” posameznik ne ponotranji, ozavesti in sam sebi ne postavi meje, lahko kaj hitro postane (še bolj) krvoločen, kot je že itak. Podoben tem “sposobnim”, kot jih ti imenuješ. Tega pa jaz (vsaj zase) ne želim. Tista moja prva ALI postavka na repu prejšnjega komentarja je bila mišljena drugače. V neki drugi galaksiji, kjer se z umom pač nekaj ustvarja, ampak ne za to, da bi se sproti rušilo. Še najmanj iz naslova dobičkonosnosti. Ne pa znotraj te never-ending ureditve, kjer naj bi, do konca eona te civilizacije, še naslednjih taužent let, pretežni del ljudstev vedno znova nekaj trpkega doživljal, “sposobni” naj bi pa ob tem mirno dihali, ali pa se nemara celo “brezbrižno” naslajali. Nope. Ne bo šlo. Kajti tudi čisti um ne izključuje vesti.

    Sicer imam pa na sumu Vsevišnjega, da s svojim vsevidnim očesom, vendarle opazuje nagib večinskega dela človeštva, medtem ko “čaka” po čem bo v končni fazi zahrepenelo. Po srčnosti ali pa po meču hladne besede “sposobnih” umov (ahkm … najprej je bila Beseda …) Vem pa, da zelo rad izpolnjuje želje večine. In ravno tega dela obče svobodne volje se najbolj “bojim”.

    ~~~

    Mijau. Ampak ti (svetski miroljubnež) in jaz (jezikava bojevnica) se, doklej sva tu, v resnici ne dava, knede. Midva sva žal nepoboljšljiva romantika po duši. Lahko se pa vmes, po njegovi podobi, odeneva v kak kovinsko hladen kostum in na odru “življenja” odigrava del igre brezbrižja, po nekaterih “njegovih” starozaveznih zapovedih. Al pa če zlezeva kar v sadistično-maščevalen oklep?

    Hejj, da ne bi. To je počel Hitler!

  22. Dare pravi:

    @Nagajivka, si se pa razpričala :) ! S tistim slinastim starcem sploh ne vem, če sem mislil ravno vsevišnjega!?
    Če bi že mislil tako, bi menda moral govoriti še o satanu.
    Nedavno sem prebral knjigo J. Samarago – Evangelij po Jezusu kristusu. Nekoliko drugačno videnje zgodovine skozi oči levičarskega nobelovega nagrajenca. Mislim čisto za vsako stvar sta oba staknila glave skupaj.

    In naši bogovi in pripadajoči hudiči počnejo čisto isto reč. spotoma sicer poskrbijo, da nam narišejo iluzijo nekakšnega boja, ki si domišljamo, da se ga tudi sami udeležujemo …. oni pa v bistvu sedejo in se v miru dogovorijo kako bodo tekle stvari.

    @Mijau, seveda te ne bi upal in še manj želel zajebavati. Kaj točno je povod uporov v tistem koncu ne vem posebno natančno. Ne razumem zakaj bi to sprožili Amerikanci, ne vem če so to zagnojili Kitajci …nasploh, ne vem. Gre mi pa na živce butasto flancanje o neki spontani facebook revoluciji. Bull shit.

  23. ~ nagajivka ~ pravi:

    Dare, ja … saj sem v tistem črnoduhovičenju (pod #10) prav zato (pa ne, ker bi brala Samarago ali Platona ali kogarkoli) omenjala “levo” in “desno” roko …

  24. mijau pravi:

    Dare, saj tudi jaz nimam nobenih tajnih virov o dogodkih v arabskih deželah, a bi kar verjel Gadafiju, da je to zakuhala Al Kaida. Njim gre verjetno strašno na živce, če te države živijo vsaka zase in da ne podpirajo vse njihovo sveto vojno.

    Tudi jaz ne verjamem, da bi to sprožili Američani. Že to mi ni všeč, da so se kasneje vmešali. Vsaj tokrat ni ne njih in ne Evropskih držav nihče uradno klical na pomoč, kot je to bilo v Vietnamu, Koreji ali v Kuvajtu.

    Ker si omenil Evangelij, bom omenil eno zanimivo knjigo na to temo: Dobri Jezus in prevarant Kristus.

  25. ~ nagajivka ~ pravi:

    Mijau, težke debate so tole … še posebej za nas – romantike po duši … viš, še Dare, ki je taprav kovaški dec – kot se šika, je čist obupal —>(gazda hecam se!) :D

    Evo še eno aforistično (iz l. 2009) na temo o Jezusu:

    p.s.: ker pa ne morem mimo, ne da bi kaj dobrega pristavila o “programski opremi” Njegovega značaja, se vrnem nazaj, le malo moram še pobrskat.

    ~~~

    Alfaritizem

    Jezus: »Jaz sem trta, vi mladike.«
    Posamezniki: »Verniki tvorimo Njegovo telo.«
    Slednje bo kar držalo … kajti že ves čas imam občutek, da sem v riti …

    ~~~

    (nagajivka, September 2009)

  26. ~ nagajivka ~ pravi:

    Tale je nastal v času letošnjih velikonočno-čaščenjskih ceremonijalov, kjer se še kar … in še kar … in še kar … (znotraj institucij, kjer se zlorablja religijo, njene vdane vernike in Njegovo ime), poveličuje mučenje in smrt na križu. Kot vemo pa Jezusovi nauki govorijo o nečem povsem nasprotnem. O vseobsežni Ljubezni, brez načrtnega povzročanja trpljenja – komurkoli!

    ~~~

    Jezusova ideja – o Agape brez trpljenja
    (sonet)

    Ne zmore več pogled zidovja zreti,
    “kjer hiša mojega stoji Očeta”
    kjer Sin pribit na križ je, vas prekleta,
    Usoda mučenju ne da umreti.

    Ne zmore več moj duh s Teboj trpeti,
    kjer znova si prebadan do skeleta
    in s sklonjeno glavó želiš obeta,
    v tišini nemih krikov vsa ta leta.

    Povem Ti, brat, že jutri Te bom snela,
    pokončno smrt polegla s hladne stene,
    odpoljubila rane, bistvo ujela,

    z resnico Te izlila iz vene.
    V zavest bom svojo Tvojo zdaj sprejela,
    saj želja taka me, kot Tebe, žene.

    ~~~

    (by simoneta, 24. 04. 2011)

  27. ~ nagajivka ~ pravi:

    Dare, dovoli, da še to nalimam, pol bom pa res dala mir s tem – na tvojem vrtičku. :D

    Ta dva citata sta sicer izzvzeta iz spodnje povezave:

    ~~~

    http://stres.a.gape.org/clanki/resn_podoba_jezusa/resn_podoba_jezusa_index.htm

    “Na križanje Jezusa, ki je bil izenačen in kasneje spoznan za manj vrednega kot naj bi bil “razbojnik” Baraba (hebr. BAR ABBA pomeni sin očeta).
    Človeštvo je s svojimi dandanašnjimi duhovnimi vodniki, kot jih pač ima, v zagati. Na eni strani odmikanje duhovnosti, svet ljudi postaja vse bolj komformističen, na drugi strani pa je posledica vse večje površnosti bivanja – vse večji odmik od homeostaze dopolnujočosti Sveta kot celote. Torej tudi vse večje odmikanje od prihodnosti. Potuhnjeno: izničevanje zdrave spolnosti, širjenje strahu, izumljanje novih in novih načinov vzpostavljanja odvisnosti na eni strani in mižanje pred strašnimi vojnami, norčevanje iz ključnih človekovih pravic s strani elit, krutemu ravnanju z živalmi, ki jim v najbolj tehnološko razvitih državah odrekajo pravice do normalnega življenja in jih uporabljajo le kot orodje za večanje dobička, brezkompromisno uvajanje gensko spremenjenih živil … Da izničevanje zdrave spolnosti sili ljudi, ki temu nasedejo, v sprevrženo spolnost – torej tudi v pedofilijo, norčevanje iz ključnih pravic – v obup, kruta ravnanja v vojnah in z živalmi nasploh proizvajajo “oblake” žalosti, ki visijo nad nami … ”

    ~~~

    Jeseussu je “Bog oče” sporočil, da bo najverjetneje premagan v svoji želji po združevanju in nenasilju, toda svečenik Boga je svojo vlogo božjega poslanca odigral do konca. Ljudi je namreč s svojo vlogo skušal. Kljub temu, da je živel v nasilnih časih, se je vedel kot da ni tako. Odločal se je za sestavljanje sveta v celoto in nežnost, zato je bil deležen vse večjega posmehovanja. Takšen pa je namreč Bog ali njegov poslanec – nagovarja le s pozitivnim. Številni so ga zato označevali z: bednik, tepec, neumnež…. Moč, oblast, materialne dobrine so v končnem namreč pomembnejše kot karkoli drugega. Odločitev proti združevanju in proti nežnosti je bila tako odločitev ljudi moči – tistih, ki so dejansko imeli vajeti moči v rokah. Bog je namreč računal s tem, da bo prej ali slej prišlo do upora prevladujočega pohlepa, egoizma in zlorabe moči starodavnih znanj, ki so bila dana ljudem (beri tudi Prometejev ogenj, večni ogenj Vestalk). Uprli so se namreč božjim zahtevam, zahtevam, ki se pokažejo kot moč, ko se storijo ključne napake. Danes se ta zaostritev zopet ponavlja na nekoliko drugačni ravni. Bog je bil skrajno nezadovoljen z takratnimi ljudmi: pohlep, krivičnost in brezobzirnost so postali sila, ki je bila vse bolj samostojna. Bog se je zato odločil za preizkus človeškega rodu. Sili negativizma se tako zoperstavi njegov sin – mag pozitivnega mišljenja, zdravilec, povzdigovalec presežne ljubezni in glasnik sveta nežnosti – Jesseus.”

    ~~~

    Tko da … Vsej tragediji tega sveta navkljub – ne gre obupati. In kot praviš – Dare, je “tam zgoraj” itak že davno nazaj bilo vse v naprej dogovorjeno, končni “izid” pa to … je pa res, da smo vsi mi zemeljski “talci”, hočemo-nočemo – prisiljeni v to, da se z Usodo na nek način “spopadamo”. Vsak s svojim doprinosom. Da ustavljamo tisto, kar bi nas (na vmesni poti do končnosti), po spirali zgodovine, zlahka zapeljalo v še hujša stanja. Skratka, četudi so glavne prelomnice nekako že določene, se vse nekako mora odviti. Dogajati in zgoditi.

    Pa še nekaj (to je sicer moja čisto osebna “izkušnja” s Tro-edinim, ki pa je ne gre jemati zlovešče, kakorkoli se že sliši): Všeč mu je (lastno) usmiljenje.

    Lep vikend !

  28. miri pravi:

    Enako tebi,nagajivka.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !