Ustavite konje

10.05.2011 ob 12:48

Včasih sem presenečen nad svojimi mislimi. Presenečen, da jih ne morem spraviti v red. V red, ki bi poznal razloge vzroke, sistem. Takrat mi pade na pamet tisti vzdih o krizi, o navdihu, o apatiji in o vseh drugih podobno neprijaznih rečeh. In takrat vrtam in iščem. In bolj kot sem blizu nečesa, bolj sem daleč od cilja. Bolj se zavedam, da ni več razlogov, da so le še posledice. Vse je samo še popravljanje škode, ravnanje razritih poti.
Vse je samo skrivanje nezmožnosti uresničevanja nekih davnih dobrih in pametnih s pajčevino prekritih idej.

Svoje kriterije držim vedno trdno pri tleh. Vedno sem rad delal z orodjem, ki z njim zamahnem. Vedno sem rad gledal, da za mano ostane očiščen obronek in da vsi vidijo, da je drugačen kot prej. Vedno sem čutil, da mi srce zaigra, ko se nad dolino zapeljem s tistega konca, kjer se vidi kako jo celo obliva sonce na majski dan, hladen in svež !

Neracionalno, butasto čustvo mi pripisujejo. Analitiki in modreci v svoji iluziji stanja pod nadzorom. Pa vendar! Čustvo, ki nima nikjer, niti v svojih najbolj skritih podvrstah tistih reči. Nikoli ne žali, ne muči in ubija. Vedno išče enak, sončen, čutom prijazen način. Nikoli ne išče besed za izgovor. Preprosto in jasno pove. Lepota ali ljubezen. Sreča in srce, ki sem ga nasitil s to mano iz svojega vrta.

Vendar idilo mi lajež prebuja. Renčanje, topot in bobnenje stihije. Povozi vsak dan igranje srca. In nihče me ne sliši od jezdecev. Previsoko imajo dvignjene junaške poglede in prevelik je hrup, ki ga horde počno. Le tiho lahko v zid vpije mali mož. Upočasnite svoj dir, pazite na rože in ne teptajte otrok. Svet pa hrumi in se vrti naprej. Na vsaki postaji izstopi del njegove duše. Kričečemu možičku nihče ne prisluhne. Noben konjenik se ne ustavi ob pesniku, ki jezdi osla in zmajuje ob pogledu na bele mline na veter.

Kaj lahko storiš ti, mali Sančo!?

  • Share/Bookmark
 

10 komentarjev na “Ustavite konje”

  1. NoMercy NoMercy pravi:

    kakšna hipokrizija :(
    nekaj stvari je enostavnih:
    - človeštvo narašča (menda smo se v 50 letih več kot podvojili)
    - za ta prirastek je treba vsega: nafte, avtomobilov, hrane … na najcenejši način.
    - vsake toliko pa pač pride do “naravnega” usklajevanja med oceno koliko kapacitet potrebujemo (krediti!!) koliko bodo ljudje pokupili (krediti 2!!) in za koliko bomo ljudje porabo proizvedli.

  2. dare dare pravi:

    kakšen pragmatizem :)

  3. mile pravi:

    ej, moj Sančo Pansa

  4. miri pravi:

    Veliko

  5. dare dare pravi:

    @Mile , žio!

    @Miri, praviš, da je treba imeti v dička zaupanje??

  6. bin pravi:

    Odtopotale bodo horde v daljavo in malo bo ostalo za njimi. Samo v prah poteptana polja in posekani gozdovi. Ob poti, med kamni pa bo prvi dež osvežil trpotčeve liste. Trpotec je dober za rane! :)

  7. dare dare pravi:

    @Ko enkrat bo strašna stihija minila
    za nas bodo tu … domača zdravila !! :)

  8. Olna pravi:

    Najboljši zapis (do zdaj).

    Čuvaj nam domača zdravila! :)

  9. Dare pravi:

    @Olna, torej gre navzgor :) !?

    No, če smo malo resni … tudi sam imam pri takšnih zapisih (zadnjič sem eno poimenoval “vinjeta”) zelo dober občutek. Nekakšen poseben užitek občutim, ko mi steče pisanje tako nekje na meji med prozno in pesniško obliko.

    Hvala za obisk in komentar in lep pozdrav!

  10. Marko pravi:

    Biš mogu začet s kako meditacijo, pa bi blo ,.. probaj res pomaga,..

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !