dare.likar@siol.net

Torej, kot sem omenil, bom žirovsko kulturno dogajanje, ki sem bil prejšnji petek z velikim veseljem njen del, omenil oziroma na kratko opisal v samostojni objavi. Predvsem zato, ker si to nedvomno zasluži. Seveda nimam želje delati iz tega kakšne velike reči, vendar pa po drugi strani … učili so me, da se je treba pohvale znati razveseliti in zanjo pokazati hvaležnost.

Pa lepo po vrsti. Kljub temu, da na področju literarnih natečajev ali pa srečanj, večerov in dogajanj nasploh vlada slejkoprej bolj pomanjkanje kot kaj drugega, se ob takšnem dogodku, ki je del etnološke prireditve »Klekljarski dnevi« mogoče komu porajajo misli, da gre za lokalen, skoraj vaški dogodek. Mogoče je pogojno rečeno temu tudi res tako. No, vsaj sam sem imel takšen občutek. Predvsem lani, ko sem se udeležil prvega. Svoje mnenje pa sem spremenil takoj, ko sem vstopil v tisto žirovsko staro šolo, čudovito prenovljeno v knjižnico, galerijo in verjetno še kaj kulturno zvenečega.

Predvsem me je presenetila udeležba. Prisotnih je bilo res kar lepo število ljudi z vseh koncev. Nekatere sem poznal in nekaj sem jih spoznal prav tam. Vsekakor pa se mi je potrdilo tisto iz stavka malo više, da takšnih reči pišočim ljudem manjka.

Če se omejim na letošnji literarni večer, naj omenim oba gosta, pisatelja Petra Rezmana in Vasilija Poliča. Z nami je bil zelo zanimiv in zabaven kantavtor Matej Ramoveš. Po tistem kar sem od njega slišal v Žireh, bom zagotovo pozoren, ko bom kje zaslišal njegovo ime. Strokovno komisijo sta sestavljali dve literatki in sicer pesnica Ana Porenta in pisateljica Cvetka Bevc. Že vsa ta zasedba, polna dvorana in pogostitev, ki je sledila priča pa tudi in predvsem o tem, da je nekdo to skrbno, strokovno in z velikim veseljem organiziral. Ali je večino vsega, od A do Ž s pripadajočim štrudlom na koncu zakrivila moja blogerska in pisateljska kolegica Milena Miklavčič, ne vem, ker je tega nisem vprašal. Imam jo pa zelo na sumu, da je resnica zelo blizu tega.

Zdaj pa moram še omeniti, zakaj se konkretno meni zdi to tako zelo v redu. Seveda se strinjam, da ni smiselno delati iz takšnega priznanja neke, kot sem že omenil, strašno velike reči. Po drugi strani pa gre v bistvu za malo posebno situacijo. Gre za prvo oprijemljivo, konkretno priznanje temu s čimer se ukvarjam. Saj ne rečem, da mi pohvale in odobravanja, komentarji na blogih in prijazne pripombe ljudi, ki jih srečujem ne pomenijo veliko, ampak to je pa kljub temu nekaj drugega. Poleg tega, se mi je to zgodilo v zelo dobri družbi. Svoje spise, pesmi, zgodbe je na natečaj oddalo cca 55 literatov. Med njimi so bili ljudje, ki se s pisanjem ukvarjajo veliko dlje in veliko bolj resno kot jaz. Ena od takšnih umetnic me je pozneje tudi vprašala, če se poklicno ukvarjam s pisanjem. Marička!! Potem se mi je zdelo hecno, kako je reagirala ko sem ji povedal, da gurbam v fabriki. Poleg tega je bila moja knapovsko klekljarska štorija pregledana s strani zelo strokovne komisije in to anonimno. Najbolj pa mi laska dejstvo, da sem na stopničkah imel za družbo pisatelja. F.Frančiča, ki sem , poleg tega da je priznan in znan avtor z velikim opusom, tudi sam do zdaj prebral pet ali šest njegovih knjig.

Z veseljem tukaj omenjam še svojo literarno kolegico iz društva Ris Ano Balantič, ki je dobila zlato čipko med poeti.

Torej, dodajam še sliko, kjer se rokujeva z Rezmanom. Naj samo še dodam, da nisva nič v žlahti. Možno je edino, da imava istega frizerja.

No, to je to. Lep pozdrav!

Objavljeno v 4.05.2011 ob 19:32 in zapisano pod črkar .