dare.likar@siol.net

Arhiv za Maj 2011

Teden in pol!

29.05.2011 · 12 komentarjev

Cajti so čudni. Marička madona, da so čudni. Sama apatija, samo negodovanje. Poleg tega, to se mi pa tud čudn zdi, je ravno v teh časih polno ljudi, ki točno vejo, kaj bi bilo treba storiti in kaj je v bistvu najbolj narobe. Jaz, na primer sem marsikdaj čist zmeden. Ko se počutim najbolj prijazno in pošteno, se zlahka najde deset modrecev in me potlačijo čisto popolnoma v cestni prah. Jaz preprosto nimam pojma in moje preprosto razmišljanje je bruh in joj.

Pa pustimo zdaj to. Saj sem jasno povedal. Jaz zase ne mislim, da sem posebno bister. No, vsaj po rezultatih, ki sem jih na intelektualnem ali kako se že reče, področju dosegel … jah, no. Sem pa za svoje potrebe čisto zadosti opredeljen. To sem pa prepričan. V nič ne verjamem toliko, da bi se za tisto prodal in proti nobeni stvari nisem tako zagrizen, da bi zaradi tistega sprl s starim prijateljem.

Sploh pa, kot sem že namignil, želel sem omeniti lepše, prijetnejše stvari. To pa zato, ker nekateri pa res pretiravajo s tem jamranjem. Lejte na primer ta teden, ki je za nami.

Lep sončen in prazničen. V torek mi je cel dan prepeval Bob Dylan. Dec je imel na ta dan 70 let in po radiu me je spomnil, da sem pred leti znal vsaj refrene večine znanih komadov na pamet. Madona se mi je fajn zdel.

Naslednji dan so me povabil pred Kuncl. Tam so sivolasi mladinci praznovali dan mladosti. Kelnarca je v spremstvu strumnih fantov prinesla štafeto. Po ozvočenju se je razlegala muzika iz naše in vaše mladosti: »Godine su prošle pune muuuka, ginulo se za slobodu nijemo…«
Posebno aktivno se nisem udeležil. Ene stvari malo po svoje razumem in nočem komu iti v nos. Sem se pa z veseljem odzval na vabilo. Skuhali so super pasulj. He, he, a veste kaj pravijo za dober pasulj? Da se glas o njem daleč sliši! He, he.

Včeraj smo imeli za piko na i pa še birmo. Naša tamala je bila tudi med birmanci. So okrasile ženske farno cerkev. Madonca. Pa kolk luči in vsega. Potem je pa prišel še škof pa župnik in cela četa ministrantov. Pa še starši so brali berilo. Jaz pa se spet nisem udeležil posebno aktivno. Verjetno zato, ker pojma nimam kdo so Filistejci in Korintčani. Smo pa potem dobro jedli in pili. He, he. Mejdun, če ni fajn.

Ja, preveč ljudi jamra in trobi, kako je samo slabo na tem svetu. Poglejte bolj realno. Samo en teden pa toliko praznikov. :)

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Nagrada

23.05.2011 · 28 komentarjev

(po resničnih dogodkih)

Takoj mi je bilo bolj ali manj jasno zaradi kakšne zadeve je sedel stric Francelj k meni. Zagotovo sem vedel, da me bo vprašal za nasvet. Jasno pa je bilo tudi, kaj približno ga muči. Saj se ve v katerih stvareh imam takšne izkušnje, da me celo stari kmečki gospodar lahko vpraša za napotek. Hude skrbi je moral imeti stric. Svoje črne brke je vihal in mrščil prej kot je od njega prišla kakšna beseda in tudi potem ko je povedal svoje, so njegove muštace še nekaj časa migale. Zgledal je kot slabo sinhroniziran film ali pa kot bi njegovi brki govorili nek čisto svoj tekst.
Ko je tako jamral in šimfal vse povprek in dvakrat ali trikrat naročil pijačo, zanj in tudi zame seveda, je počasi prišel trenutek, ko sem ga moral prekiniti.

»No stric« sem rekel, »kaj te potemtakem zares matra?«

Obstal je za moment, kot brez sape in tisto omelo pod nosom mu je nasršeno štrlelo naprej. Potem pa je vzdihnil in precej bolj pohlevno in skoraj obupano začel:
»Hlapci!« je rekel in čakal. Kot da bi že ena sama beseda pojasnila celo reč. Jaz sem seveda čakal, da mož nadaljuje. Mislil sem sicer sam pri sebi, kakšne težave ima lahko s svojimi delavci stric, vendar čisto natančno pa seveda ne.
»Hlapci so mi jih začeli srat!« je bil naslednji stavek že precej daljši.
Tudi tukaj se še nisem vtikal. Čakal sem, da pove več. Pa se mi že kar dosti posvetilo, kaj dedca muči. Vedel sem pa tudi, da ima tudi ta medalja dve plati. Različno svetli, posebno če ju pogledaš z različnih perspektiv.

Potem se je iz Franceljna vendarle usulo tisto, kar ga je tiščalo. Začel je praviti o svojih treh delavcih. Na gruntu, ki ga je obdeloval brez dodatne moške delovne sile nikakor ne bi šlo. Kmetija je velika in vedno je dobro gospodaril. Posestvo je širil, jemal travnike v najem, štalo je že dvakrat dozidal in potem dokupil nekaj krav.
»In jaz, da slabo plačam, porkaduš!« je vmes zarobantil in si poglihal brke.
»Še več dobijo, kot drugi hlapci tu okoli, še več! In vedno jim v nedeljo po maši dam za en liter. Saj morebiti je pa ravno to narobe. Potem ga še sami kupijo liter ali dva in potem pijani robantijo po oštariji in potem še okoli bajte. Pa tudi med tednom, tudi ko so trezni. Saj ti hudiči stalno tuhtajo neke neumnosti. Če ne gledam kaj delajo, izkoristijo vsako minuto in že tiščijo glave skupaj. Niti pomisliti ne smem kaj za enega zlodeja snujejo! !«

Vmes med svojim užaljenim in jeznim samogovorom je tudi omenil, koliko naj bi bilo tisto »čisto dovolj visoko plačilo« ! Ob tisti številki mi je sicer postalo nekoliko hudo, ampak nisem želel ugovarjati stricu. Vsaj toliko sem pa že moral počakati, da mi razloži, kaj bi od mene v resnici rad.

»Mici se je začela že bati, vsake nedelje posebej. Zadnjič je prosila Jankota, tisti je najhujši, naj se vendar malo umiri, pa jo je tako opsoval, da se je reva še zvečer križala in molila. Miha ji je baje povrh vsega pa še pokazal rit. Ko sem pozneje hotel narediti red, sem moral poslušati njihovo blebetanje o izkoriščanju, o minimalnih plačah, o tem kako bodo naredili revolucijo. O porkaduš. Saj bi jih nagnal, ampak …..

Ja, ampak jih potrebuješ!« sem sam nadaljeval stavek nesrečnega gospodarja.
»In zdaj bi rad od mene nasvet!?«

Potem je zvenelo kot opravičevanje, kot samo in zgolj dober namen. Da ve kako veliko imam izkušenj v podobnih rečeh. Res, prav zares, da ni nič slabega mislil.

»Ja, ja, saj ni problema. V bistvu točno vem, kaj ti je storiti!«

Presenečen je obmiroval za dolgih nekaj sekund in čakal, kaj mu bom povedal. Potem sem začel. Povedal sem mu nekaj okoli poštenega plačila in vsakič strogo dvignil roko, ko mi je užaljeno želel ugovarjati. Niso mu bile všeč moje misli. Nikakor ni mogel razumeti moje logike, da se v dobrega delavca vložen denar vedno povrne. Vendar pa, ko sem dedcu podal celo lekcijo, ki je je bil glede na njegova zahojena, starokopitna merila po mojem več kot potreben, takrat sem vseeno počasi nehal in se posvetil težavi, ki mi jo je tako obupano razložil . Vedel sem, da je treba nekako pomagati nesrečnemu gospodarju. Dosti manj realno bi bilo pričakovati, da se bo njegovo zastarelo razmišljanje starega kmečkega gazde kar naenkrat spremenilo ..

»Točno vem kaj ti je storiti!« sem še enkrat ponovil.
»Hlapca je treba nagraditi!«

Franceljna je vzravnalo od presenečenja, kot bi ga nekdo od zadaj štihnil med rebra. Razširil je oči in nagrbančil čelo:
»A zdaj me boš pa še zajebaval tukaj, mulc!« se je razhudil.

Naj se le pomiri, sem mu svetoval in še enkrat ponovil svojo misel o nagradi. Ko sem tako hladno vztrajal pri na videz nesmiselni trditvi, se je le nekoliko oddahnil od prvega šoka, vendar njegov pogled je še vedno izdajal, da ni več čisto prepričan v mojo zdravo pamet.

»A zdaj misliš, da bom hudiču dal pa še za en liter več, ker mi dela probleme, ali kaj!??«

»No, v bistvu sem imel v mislih sto evrov!« sem hladno nadaljeval.

Takrat me je šele zaklano pogledal in debelo požrl slino. Potem sem mu pojasnil, da imam v mislih stotaka za celo leto dela. To je že malo laže dojel. Pojasnil sem mu namreč, da hlapec tega verjetno ne bo razumel. Niti pomislil ne bo, da je to samo nekako osem evrakov za vsak mesec. Niti na kraj pameti mu ne bo padlo, kako strašno malo je to in kako bedna bi bila na primer situacija, če bi mu gospodar konec meseca zraven plačila v roko stisnil desetaka in potem zahteval še dva evra nazaj. Ker je bil priden, marljiv in skrben!! In da bi ga ob tem še pokroviteljsko potrepljal in pohvalil!? Madona! Celo to bi se lahko pripetilo, da bi ga še bolj razjezil in bi tiste fičnike vrgel gospodarju v fris in povrh vsega še zaklel in pljunil predenj. Tako pa … hlapec bo videl samo tisti zeleni evrski stotak. Videl bo pred sabo soboto kako bo zvečer glavni za šankom, ko bo plačeval runde svoji druščini.

»Ampak še vedno mislim, da me zajebavaš!« me je prekinil, »kljub vsemu je to tristo evrov. In da bi kar tako dal tristo evrov?! Za lon, ker mi ga barabini serjejo!? Za ta denar ponavadi kupim tele ali pa tri sode nafte!«

»Ne, ne, nisi me razumel« sem nadaljeval. Po nekem kriteriju, niti malo ni važno kakšen je, mora dobiti stotaka samo eden od njih! To boš pa že natuhtal kako in kaj !«

Ko sem odhajal skozi vrata, sem ga pogledal še enkrat in še vedno je gledal predse presenečeno in migal s svojim črnim omelom. Očitno se še ni mogel odločiti ali sem si ga res samo privoščil ali je kaj resnice v mojih besedah.

Naslednje tedne Franceljna nisem videval. Sam sem imel druge poti ali pa njega ni bilo okoli. Se je pa zgodilo, da sem imel nek opravek v vasi in pot me je vodila ravno mimo njegove domačije. Niti se nisem nameraval ustavljati pa sem gospodarja srečal takoj za vogalom. Malo je manjkalo, da se nisva zaletela.

»Ej, prjatu!« je skoraj zavpil. Bil je dobre volje in smejal se je na vsa usta. » A ga boš en glaž? A boš šel notri na en kofe!?« me je spraševal in komaj sem mu dopovedal, da nimam časa, da nisem nič žejen in sploh da ne morem in nazadnje je le nekako odnehal. Vmes me je kar nekajkrat lopnil po plečih in se pri tem še vedno na vsa usta režal.
»Miciii!« se je takrat zadrl »Dare je! »

Mici je takrat pritekla skozi vrata in mi v naročje stisnila vrečko. Notri je bil liter domačega in dve dišeči salami.
»Le vzemi, le vzemi! Pa še pridi kaj okoli« Sta me oba priganjala, ko sem se začudeno branil daril.

Res sem bil malo presenečen, saj sem na tisti najin tako bolj na pol resen pogovor skoraj pozabil. Seveda pa tudi nisem vedel kaj in kako je Francelj pozneje ukrepal. Madona, pa ja ni upošteval mojega nasveta, sem pomislil sam pri sebi in šlo mi je na smeh.
Ko sem zavil okoli vogala, da bi nadaljeval svojo pot pa sem ugledal vse tri Francove hlapce. Eden od njih je pri drvarnici cepil debela polena, druga dva pa sta se ukvarjala s koli za pašnik. Očitno je bilo, da med sabo niso posebno prijateljsko razpoloženi. Ravno nasprotno. Zelo jezni so bili drug na drugega. Ampak so pa delali. Mislim, da bi lahko rekel, da so kar garali.

Kot da bi šlo za nagrado!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Zakaj koruzniški zakon ??

19.05.2011 · 5 komentarjev

Političnih analiz, vsaj tako ponavadi trdim, ne delam. Običajno sem mislil, da tega ne delam, ker pač to ni nekaj kar bi obvladal, vsaj na pol, vsaj toliko, da me ne bi mogel nadreti, preglasiti in ozmerjati z butljom vsak, ki pride mimo. No, pozneje sem tej svoji nizki politično analitični samopodobi dodal še nekaj. Dojel sem namreč, da v politiki, še posebno ali pa vsaj tudi v slovenski, nič ni namenjeno meni. Vse, ampak res čisto vse, vsaka beseda, vsaka kretnja, vsako pojavljanje v medijih ali med ljudmi je namenjeno čisto popolnoma samo sebi. Namenjeno je trendu, ki vlada v politiki, ratingu stranke, podobe, samopodobe, propagandi in agitaciji. Skratka, čisto vsemu, kar lahko vsaj za zanikrn milimeter obrne politiku kakšen kazalec v bolj ugodno smer.

Seveda so takšne aktivnosti bolj intenzivne v obdobjih, ki jih imenujemo predvolilna. Takrat se za marsikaterega pomembneža odloča kakšen bo njegov položaj, kakšna bo stopnja te taiste pomembnosti, koliko banketov se bo udeležil in koliko sveta bo prepotoval s prestižnim avionom. No, za marsikoga očitno volitve dejansko niti niso toliko važne, saj se pojavi v parlamentu ali pa celo v vladi, ne glede na to ali bi ga v resnici volil kakšen državljan.

To, da tokrat počnem nekaj, kar torej nekako ni moje delo, pa je posledica tega, da sem bil malodane izzvan. Včeraj sem poslušal gospoda, ki je predstavljal nov zakon, ki so ga sprejeli v parlamentu. Zakon določa, da se mora vsak koruznik, torej vsak, ki s svojim partnerjem živi skupaj pa nima poročnega lista, javiti na občini in registrirati svojo zvezo. Madona!

Pa moram reči, da sam niti ne bi strašno veliko razmišljal o tem nenavadnem zakonu. Me je pa zmotilo, da nisem slišal ničesar, kar bi bilo vsaj nekoliko podobno utemeljitvi. Dobro, govora je bilo o nekih pravnih posledicah, ki so že itak skoraj ravno tako zrihtane brez tega zakona. Domnevamo morebiti tudi lahko, da gre za nekakšno moralno mogoče malo višjo stopnjo, če se ljubeči par vsaj malo podpiše, če se nevernika že poročiti nikakor nočeta. Na ta moralni pridih sem pomislil, ker je o zakonu govoril možiček, ki ima štiri doktorate in eden med njimi je tudi teološki. No, vsaj tega, da je tip zabit ne bi imelo smisla trditi.

Potem pa sem, kot sem že omenil sem bil izzvan, razmišljal kaj je lahko vzrok, da se politika v tem trenutku ukvarja s takšno zadevo. Kot že rečeno, čisto popolna neumnost, vsaj pogojno rečeno, to ne more biti. Po drugi strani pa to ne more rešiti nobenega od problemov, ki nas kar pošteno morijo zadnje čase. Nobena fabrika zaradi zabeleženih koruznih parov ne bo oživela, nobenega mesta na lestvici konkurenčnost ne bomo pridobili in nobenega od tajkunskih kriminalcev po tem zakonu ne bomo spravili za zapahe. Tak čuden zakon niti ne more biti posebno učinkovit v smislu odvračanja pozornosti od resničnih problemov. Tako kot to uspešno počnejo gospodje z razno raznimi prenapihnjenimi referendumskimi zablodami. Da bi klerikalci s tem nenadnim zatiranjem pregrehe pred volitvami pridobili kakšen pomemben delež volilcev tudi ni zelo verjetno. Tafarovški so tako ali tako že njihovi. Kaj torej?!

In moram priznati, nisem mogel priti do kakšne posebne, vsaj malo logične rešitve.

Potem pa mi je kapnilo. Gre za namerno slaboumno potezo! Viš hudiča, saj na takšne vrste politični instrument niti nisem pomislil. Namerna neumnost pa lahko v tej situaciji v bistvu kar precej reši. Iztrošena levica glede na hripave pesniške parole in zatečene podočnike ne more ničesar več popraviti. Niti ne kažejo za to več prave želje. Vendar v tej situaciji je v prave težave prišla desnica. (govorim o desni in levi opciji konkretno za Slovenijo, ne za kakšno normalno državo!!!) . Desnica se je namreč zavedela, da lahko na volitvah zmaga z zelo veliko večino. Njihovi nasprotniki so vsled svoje omejene sposobnosti, kopice afer, smole s krizami in vsehsort stvari tako hudo izgubili ceno, da jih čaka po vsej logiki hud poraz. In kaj naj nova oblast počne s 50, 60, 70m procentno večino?? Saj to ne bi bilo za nikamor!! Saj potem bi bili sami krivi za vse, saj potem niti referendumov ne bi nihče več zahteval ….o joj.

Nič, najbolje, da naredimo par kapitalnih neumnosti pa se bodo stvari za silo uredile, izenačile, prizemljile …in spet nam bo nekaj let teklo mleko in med!!

To je to!

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki

STANDARD (takvin nekoč in danes!)

15.05.2011 · 14 komentarjev

Govoriti o standardu ljudi danes in pred desetletji je slejkoprej zelo težko. Posebno, če zares želimo biti realni in ne podlegamo nostalgičnim vplivom selektivnega spomina. Treba pa je kar takoj priznati, da imajo, ali pa imamo, kakor želite, ljudje glede tega pogosto nekoliko izkrivljene predstave. Kakopak bom navedel nekakšen primer.

Dec, zdaj šestdesetleten delavec, ki cvika, da ga bo kakšna reforma zajebala še za leto ali dve, je pred tridesetimi leti kot nekvalificiran delavec, politično in moralno neoporečen kot je bil, imel srečo da je njegovo podjetje raslo in imelo dobiček, sam pa je v neformalni prijateljsko žlahtni situaciji prilezel do mesta nekakšnega delovodje.

Imel je družino, tri otroke in ženo zaposleno v istem podjetju. Baba je tiste skoraj zanemarljive račune s svojo plačo zlahka pokrivala. Stanarina za občinsko ali sindikalno stanovanje, nekaj za štrom, otroci pa iz šol niso nosili položnic. Dec je skrbel za svojo rjasto kripo in vsake toliko poskrbel za to, da je prebelil stanovanje ali kupil kakšno omaro. Nikoli, ampak res nikoli pa mu ni predstavljalo težave dati za rundo v oštariji ali na gasilski veselici. In oštarij je bilo v tistih časih veliko. In bile so polne pijanih dedcev. Pogosto že ob deveti uri zjutraj. Z veselicami pa tudi ni bilo bistveno drugače.

In takrat dedci niso nič pojamrali. Če si komu samo omenil, da je zanj verjetno v teh časih kar težko, je vzrojil, potegnil iz ritnega žepa zajeten takvin in takoj naročil rundo. »Kadarkoli lahko kupim rundo za celo oštarijo in še tebe zraven!« je zarenčal v neprevidneža!

Desetletje kasneje se je zadeva začela nekoliko spreminjati. Decu se je nekoliko zamajala nedotakljivost v firmi, pojavljati so se začeli prvi znanilci prihodnje tranzicije. Podjetja in vsa ostala družbena lastnina je začela kazati prve znake polzenja iz naših proletarskih rok. Prihajal je kapitalizem, ki so ljudje od njega pričakovali samo in nič drugega kot blišč, korektne odnose in blagostanje. In čeprav je decu pomembnost v firmi malo padla, je v zaupanju v svoje sposobnosti zagrabil za nekatere možnosti novega časa. Staro železooksidno zastavo je zamenjal z rabljenim peugeotom, odprl je popoldansko obrt in vse popoldneve zidaril do trde noči.

V fabrikah so z zidov sneli oglasne deske, ki so nanje vsakega petnajstega nalepili spisek plač od direktorja do čistilke. Tam je glavni direktor imel do trikrat večjo plačo od delavca, včasih pa ga je na spisku tudi prehitel kakšen orodjar, ki je nabral veliko nadur . V oštariji deca ni bilo več pogosto videti. Če pa že, pa ni več paradiral s svojim takvinom in je na vprašanje »kako gre« le še nekaj zamrmral.

Še dobro desetletje kasneje, dec čaka na penzijo. V podjetju samo še najstarejši kolegi vedo za neke druge čase, posebno tistih ko je bil neka veličina, se ne spomni skoraj nihče več.
Vse okoli njega je njegova last. Po nekem hecnem zakonu je kupil stanovanje, avto pa je tudi skoraj nov. Stanovanje mu ogrevajo, stopnice čistijo, z okolico upravljajo. Karkoli potrebuje lahko v nekaj sekundah naroči po mobilniku. V stanovanju ima sodobno računalniško in avdio video opremo.

V družbi ga ni več videti. Vsaka debata okoli današnjega stanja je eno samo jamranje. Dec skoraj ne zmore več plačevati osnovnih stvari. Z računi ga stiskajo za vrat. O standardu je bolje, da niti ne razmišlja. Ne zavedajoč se, da je njegovo imetje stokratnik tistega pred tridesetimi leti, bo zagotovo samo zmajeval s svojo osivelo glavo. Vse njegovo življenje je v njegovem takvinu zgoščeno na treh ali štirih plastičnih karticah in zagotovo ni pametno spraševati o tem. Deležni boste samo začudenih ali pa celo zaničevalnih pogledov. O plačah, o tem da bi javno razstavili plačilne liste, niti v nočnih morah dec ne pomisli. O standardu pa nič! Kaj naj modrujemo o nečem, kar je tako nelogično, popolnoma na glavo postavljena reč iz nekih naših davnih predstav. Ja, na to danes nanese le redkokdaj kakšna beseda. Ponavadi na enega od dveh dni v letu, ko se dec še sreča za šankom s kakšnim od nekdanjih prijateljev.

»Ej takrat smo imel. Smo plačal, smo kupil …. Pa še sral smo ga potem lahko cel mes’c!«

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki

Ustavite konje

10.05.2011 · 10 komentarjev

Včasih sem presenečen nad svojimi mislimi. Presenečen, da jih ne morem spraviti v red. V red, ki bi poznal razloge vzroke, sistem. Takrat mi pade na pamet tisti vzdih o krizi, o navdihu, o apatiji in o vseh drugih podobno neprijaznih rečeh. In takrat vrtam in iščem. In bolj kot sem blizu nečesa, bolj sem daleč od cilja. Bolj se zavedam, da ni več razlogov, da so le še posledice. Vse je samo še popravljanje škode, ravnanje razritih poti.
Vse je samo skrivanje nezmožnosti uresničevanja nekih davnih dobrih in pametnih s pajčevino prekritih idej.

Svoje kriterije držim vedno trdno pri tleh. Vedno sem rad delal z orodjem, ki z njim zamahnem. Vedno sem rad gledal, da za mano ostane očiščen obronek in da vsi vidijo, da je drugačen kot prej. Vedno sem čutil, da mi srce zaigra, ko se nad dolino zapeljem s tistega konca, kjer se vidi kako jo celo obliva sonce na majski dan, hladen in svež !

Neracionalno, butasto čustvo mi pripisujejo. Analitiki in modreci v svoji iluziji stanja pod nadzorom. Pa vendar! Čustvo, ki nima nikjer, niti v svojih najbolj skritih podvrstah tistih reči. Nikoli ne žali, ne muči in ubija. Vedno išče enak, sončen, čutom prijazen način. Nikoli ne išče besed za izgovor. Preprosto in jasno pove. Lepota ali ljubezen. Sreča in srce, ki sem ga nasitil s to mano iz svojega vrta.

Vendar idilo mi lajež prebuja. Renčanje, topot in bobnenje stihije. Povozi vsak dan igranje srca. In nihče me ne sliši od jezdecev. Previsoko imajo dvignjene junaške poglede in prevelik je hrup, ki ga horde počno. Le tiho lahko v zid vpije mali mož. Upočasnite svoj dir, pazite na rože in ne teptajte otrok. Svet pa hrumi in se vrti naprej. Na vsaki postaji izstopi del njegove duše. Kričečemu možičku nihče ne prisluhne. Noben konjenik se ne ustavi ob pesniku, ki jezdi osla in zmajuje ob pogledu na bele mline na veter.

Kaj lahko storiš ti, mali Sančo!?

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

GOVOR

8.05.2011 · 2 komentarjev

Ob teh delavskih prazničnih dneh namenoma nisem pisal ničesar iz te, sicer nekako moje tematike. Vedel sem, da se bo izpod peres vseh razno raznih , različno barvnih in predvsem teoretično podkovanih majstrov rodilo cele kupe zloveščih napovedi o naši bodočnosti, pogumnih revolucionarnih vzpodbud in turobnih spisov o tem kaj se nam je dogajalo v preteklosti. Sem pa na tisti dan vzel v roke svoji dve pohodni palici in ju zapičil v breg. V taisti breg kot skoraj vedno kadar me zagrabi sla po dveurni rekreaciji.
Ponavadi me pri hoji, medtem ko se borim z utripom in sapo napade tista stara, vsem poznana nadloga, ki izvira iz prve tisto jutro slišane muzike. Običajno je to najbolj bedasta pesem, ki se navsezgodaj vsadi v podzavest in jo potem, pa če se dvajsetkrat odločiš, da »ne več!!!«, cel dan brundaš sam vase. Tokrat pa je bilo drugače. Vedel sem, da bom prišel na Hleviše ravno v času proslave in govorov. Vedel sem, da bodo tam razobešene zastave. Zaradi svoje barvne slepote sicer ne vem za kakšne barve gre, pa vendar. In tam se bodo vrstili govori. Ja, govor. Madona, Dare, zakaj pa ne bi ti napisal govora. Resda bo tam gor govornik gospod parlamentarec in gospa evroposlanka ampak nič ne de. Tudi njima je zelo verjetno kdo drug zmetal skupaj tiste stavke. In tako mi je z vsakim korakom, z vsakim kamnom, ki sem ga prestopil, ob vsaki debeli bukvi, ki sem jo obšel v glavi nabijal daljši in bolj svečan praznični govor. In ravno tako kot pri butasti pesmici, tudi tukaj ni nič pomagalo. »Dare, saj sploh ne boš imel govora, saj sploh ne računajo da boš prišel gor, saj sploh ….. v moji glavi pa:

Spoštovani,

Med delavce sem se začel prištevati nekako v letih, ko se je za takšne svet začel pošteno spreminjati. To, veste, je bilo v letih, ko je bil svet še dosti bolj velik. Zidovi so bili trdni in visoki in za kakšno stvar, ki se nam je zdela velika, pomembna in sploh super, smo rekli «to je pa Amerika!« Spremembe, ki so se takrat začele, so nas v tej taisti maniri navdajale s pogumom in upanjem. Saj konec koncev, kakšne pa naj bi bile spremembe drugačne kot »na bolje«!? Nič nas ni zares skrbelo. Še najmanj tovariši, ki so začeli postajati gospodje. Poznali so nas in vedeli so kako dojemamo svet. S tem vedenjem, z nekaj malega poguma, s svojo gamblersko žilico so začeli izvajati nenavadne manevre. In vse je zgledalo tako popolnoma v redu. In zbrala se je klika in staknili so gospodje glave. Vedoč za naše naivne iz preteklosti pomehkužene zmožnosti razmišljanja so se oborožili do zob. Njihovo glavno orožje so bile informacije in propaganda. Z informacijami so začeli graditi temelje svojih gradov, s propagando pa so nam polnili glave z novo vsebino. In mi smo svetlo gledali naprej.
Še celo sami presenečeni nad lahkostjo svojega vzpona, so american dream peljali naprej. Naše imetje so spremenili v papirnate sanje. V kratkem obdobju po tem, so nam velikodušno pustili papir, sami pa obdržali sanje. Povezali so se s politiko, politika z njimi in postali so eno. Veliko bolj eno, kot si sploh lahko mislimo. Za svojo edino identiteto, ki jim je omogočala nekakšno navidezno polarizacijo in prepotrebno, še bolj navidezno rivalstvo, so si vzeli zgodovino . Zgodovino, ki ji počasi že lahko rečemo »davna«. Nad učinkom te poteze so bili preprosto navdušeni. Delovala je tako dobro, da jim drugega vse do danes v tej smeri sploh ni bilo treba ukreniti. Mirno se je lahko imperij bohotil in razraščal. Mirno se je lahko gradil nov še višji zid. Z argumenti, bolj preprostimi in otročjimi, kot jih ponavadi serviramo triletnim malčkom, so izvajali svoje manevre z vse večjimi koraki in vse bolj korajžno delček po delček trgali z delavca koščke telesa.
In mi smo vse to kimajoče spremljali. Tako kot danes. Ploskamo gospodom, ki govorijo o točno istih rečeh, kot kadarkoli v preteklosti in mahajo z istimi zastavami. Ja, seveda saj je praznik. Veselimo se. Imamo dela prost dan.Tisti, ki še imamo delo. Imamo možnost, da se igramo borbene, načelne ljudi. In kar je najbolj neverjetno, najbolj tragikomično, na momente bizarno in bolno.
Lahko sedemo za mize, si zataknemo nageljčke v gumbnice, si nazdravimo in v razposajeni proletarski debati MI OZNAČIMO NJIH ZA BEDAKE!

Gromki aplavz, ki je sledil, ni bil namenjen meni. Seveda ne, se tiste besede so ostale s svojim odmevom vred v moji betici. Ploskali so gospe, ki je govorila o tovarištvu in solidarnosti. Jaz nisem ploskal. Stisnil sem svoji dve bergli in naročil hladen pir.

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · Mislmreskrneki · v afektu

Še enkrat o Žireh!

4.05.2011 · 10 komentarjev

Torej, kot sem omenil, bom žirovsko kulturno dogajanje, ki sem bil prejšnji petek z velikim veseljem njen del, omenil oziroma na kratko opisal v samostojni objavi. Predvsem zato, ker si to nedvomno zasluži. Seveda nimam želje delati iz tega kakšne velike reči, vendar pa po drugi strani … učili so me, da se je treba pohvale znati razveseliti in zanjo pokazati hvaležnost.

Pa lepo po vrsti. Kljub temu, da na področju literarnih natečajev ali pa srečanj, večerov in dogajanj nasploh vlada slejkoprej bolj pomanjkanje kot kaj drugega, se ob takšnem dogodku, ki je del etnološke prireditve »Klekljarski dnevi« mogoče komu porajajo misli, da gre za lokalen, skoraj vaški dogodek. Mogoče je pogojno rečeno temu tudi res tako. No, vsaj sam sem imel takšen občutek. Predvsem lani, ko sem se udeležil prvega. Svoje mnenje pa sem spremenil takoj, ko sem vstopil v tisto žirovsko staro šolo, čudovito prenovljeno v knjižnico, galerijo in verjetno še kaj kulturno zvenečega.

Predvsem me je presenetila udeležba. Prisotnih je bilo res kar lepo število ljudi z vseh koncev. Nekatere sem poznal in nekaj sem jih spoznal prav tam. Vsekakor pa se mi je potrdilo tisto iz stavka malo više, da takšnih reči pišočim ljudem manjka.

Če se omejim na letošnji literarni večer, naj omenim oba gosta, pisatelja Petra Rezmana in Vasilija Poliča. Z nami je bil zelo zanimiv in zabaven kantavtor Matej Ramoveš. Po tistem kar sem od njega slišal v Žireh, bom zagotovo pozoren, ko bom kje zaslišal njegovo ime. Strokovno komisijo sta sestavljali dve literatki in sicer pesnica Ana Porenta in pisateljica Cvetka Bevc. Že vsa ta zasedba, polna dvorana in pogostitev, ki je sledila priča pa tudi in predvsem o tem, da je nekdo to skrbno, strokovno in z velikim veseljem organiziral. Ali je večino vsega, od A do Ž s pripadajočim štrudlom na koncu zakrivila moja blogerska in pisateljska kolegica Milena Miklavčič, ne vem, ker je tega nisem vprašal. Imam jo pa zelo na sumu, da je resnica zelo blizu tega.

Zdaj pa moram še omeniti, zakaj se konkretno meni zdi to tako zelo v redu. Seveda se strinjam, da ni smiselno delati iz takšnega priznanja neke, kot sem že omenil, strašno velike reči. Po drugi strani pa gre v bistvu za malo posebno situacijo. Gre za prvo oprijemljivo, konkretno priznanje temu s čimer se ukvarjam. Saj ne rečem, da mi pohvale in odobravanja, komentarji na blogih in prijazne pripombe ljudi, ki jih srečujem ne pomenijo veliko, ampak to je pa kljub temu nekaj drugega. Poleg tega, se mi je to zgodilo v zelo dobri družbi. Svoje spise, pesmi, zgodbe je na natečaj oddalo cca 55 literatov. Med njimi so bili ljudje, ki se s pisanjem ukvarjajo veliko dlje in veliko bolj resno kot jaz. Ena od takšnih umetnic me je pozneje tudi vprašala, če se poklicno ukvarjam s pisanjem. Marička!! Potem se mi je zdelo hecno, kako je reagirala ko sem ji povedal, da gurbam v fabriki. Poleg tega je bila moja knapovsko klekljarska štorija pregledana s strani zelo strokovne komisije in to anonimno. Najbolj pa mi laska dejstvo, da sem na stopničkah imel za družbo pisatelja. F.Frančiča, ki sem , poleg tega da je priznan in znan avtor z velikim opusom, tudi sam do zdaj prebral pet ali šest njegovih knjig.

Z veseljem tukaj omenjam še svojo literarno kolegico iz društva Ris Ano Balantič, ki je dobila zlato čipko med poeti.

Torej, dodajam še sliko, kjer se rokujeva z Rezmanom. Naj samo še dodam, da nisva nič v žlahti. Možno je edino, da imava istega frizerja.

No, to je to. Lep pozdrav!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar