Nagrada v Žireh

30.04.2011 ob 08:20

Tokrat objavljam zgodbo, ki je bila nagrajena na literarnem natečaju v Žireh. O dogajanju tam bom pisal naslednjič, ker si prireditev več kot zasluži samostojen zapis. Zaenkrat moja štorija:

ČIPKE, GERUŠ IN LEP POMLADEN DAN

Težko je govoriti o klekljanju pred desetletji v knapovski Idriji z neko vznesenostjo, z visokimi besedami, z opisi te male umetnosti in pravljičnosti v neslutene podobe spletenih čipk. Ne, kakorkoli obrnemo zadevo, bomo vedno znova prišli do dejstva, da je bila izdelava čipk vedno v preteklosti garaška, neskončno dolga, slabo plačana dejavnost, ki je pomagala preživeti knapovskim družinam. Rudarska plača ni bila kakšna posebna reč, če pa je bil dec še bolj žejne sorte ali pa je rad , bog nas obvaruj nesreče, celo kaj pognal pri kartah ali na kakšen drug malopriden način, potem pa je sploh gospodinja potila svoj krvavi pot, da je speljala dneve do konca meseca in naprej. Tako tudi ni bilo smiselno govoriti o priboljšku, ki naj bi ga izdelane špice prinesle v bajto. Klekljanje je postalo nekaj samoumevnega, nekaj kar je bilo treba početi skoraj vedno in skoraj vsak dan.

Kakopak so knapi krvavo potrebovali konec tedna za počitek.Odpočiti so si morali zdelane ude in prezračiti črna pljuča. Za ženske pa to ni bilo tako mišljeno. Težko si je danes predstavljati, da te sosed dregne z besedami:« Baba ti sedi brez dela! To že ne bo dobro!« V teh časih bi tipa nadrl, ga povprašal po zdravju in po tem če bi bilo mogoče, da bi se brigal za svoje reči. Takrat pa je bilo nekaj takega čisto normalna reč. Pa še tiste špice. »saj baba niti ne dela, saj le kleklja!«

Prvi lepši in dovolj topli pomladanski dnevi so konec tedna privabili pred parhaus tudi klekljarice. No, v resnici ven niso prikukale samo one. Vsi so, kot bi šlo za usklajen in do potankosti dogovorjen manever, hkrati pogruntali, da je napočil čas, da pozabijo na zimo in začnejo izkoriščati prijaznost sončnih žarkov. Tako so tudi tri gospodinje, ne da bi se to prej zmenile, isti dan prinesle svoje mizice in svoje pisane bule pred bajto. Tam ob zidu, takoj levo od vhoda. Skratka, tam kot lani, predlani in verjetno kot vsako leto odkar parhaus stoji. Mogoče so Tončka, Mici in Zofi tudi vrstni red imele določen. Na prvi pogled je že zgledalo tako, saj so se brez besed namestile druga poleg druge. Brez besed pa pri klekljaricah ni prav pogosto šlo. Ples njihovih klekeljnov in igra nitk je zanje že zdavnaj postala rutina in poleg svojega dela so lahko nemoteno obdelovale dogajanje v Idriji, dogajanje pri sosedih in še povsod drugje, kjer se je dalo o kakšni stvari kaj povedat. Med njimi je bila seveda, kot se to vedno dogaja, tudi kakšna bolj sposobna infomatorka, ki je znala kaj bolj obarvati in za popestritev turobnega dolgočasnega dogajanja, resnici tudi kaj dodati.

Ja, življenje se je pred prhavzom v enem samem sončnem pomladnem sobotnem popoldnevu postavilo v svoj vsakoletni normalni red.

»Samo poglej jih!« se je Zofi, najstarejša od treh žensk namrdnila in pokazala proti dedcem:
»Samo poglej jih, čisto vsi so glih!«
Možje so ob drvarnici kadili in modrovali in v velikem loncu mešali geruš. Knapovska pijača, mešanica pelinovega čaja, vode in špirita v bistvu ni bila tako zelo močna. Tam nekje do dva decilitra alkohola je po receptu pasalo v liter tiste kavsne. Lahko pa z gotovostjo rečemo, da so se recepta knapi držali le od začetka. Posebno kakšen od bolj žejnih, bi rekli od večjih ljubiteljev alkohola, je rad malo priganjal:
« Le vlij malo več, le korajžno!!«
Seveda tudi dedci niso bili v resnici vsi »glih«! V bistvu so bili tako zelo vseh sort, kot v kakšnem drugem obdobju. Kot danes, na primer, ko smo menda najbolj pametni od vseh časov sploh. Ja, kakšen je bil bolj bister, drug je bil surov, tretji se je svoje klekljarice bal in kakšen je bil pač nagnjen k pijači.
»Le vlij malo več, kaj se bojiš!« se je pridušal Bine preden ga je navil kašelj in preden je bruhnil prekomerni geruš iz želodca v češminov grm zraven drvarnice. »Duš laudan babn’ca!« je vzrojil v pritajeno zabavo ostalih pivcev, ko je prišel nazaj k sebi in si obrisal solzne, krvavo rdeče oči,
« spet mi je skuhala pr frušt’ku en čuden kofe!«

Ja, čisto vsi so glih!« so spet zavijale z očmi klekljarice in obdelovale vsakega od možakarjev posebej. To, da so vsi enaki je bilo v Idriji verjetno nekoliko povezano tudi s tem, da je bilo vsakemu moškemu namenjena na nek način ista usoda. Rudnik! Znano je, da je bilo glavno, da je dec sposoben za rudarja, drugo pa je bilo drugotnega pomena. Če je kdo nesramno pobaral mlado žensko, češ, kako je lahko dobila tako grdega deca, je bilo čisto smiselno pričakovati odgovor:
«Ja kaj, za v jamo bo že dober!«

Zofi je še predobro vedela, da niso knapi čisto vsi enaki. No, saj njen Jakob verjetno ni bil najslabši, vendar če je malo popil. Madonca! Posebno prvega se je bala kakšen bo prišel pozno zvečer domov in kakšne neumnosti bo zganjal. Takrat mu je pogrevala kosilo dolge ure na robu štedilnika. Pa ni kaj prida koristilo. Če je bil Jakob nažgan, potem že ni nič prav naredila. Ves omotičen in pijano jezen je poskusil tisto reč in zagotovo naredil kraval. Če je bilo večerno kosilo vroče, je babo nadrl, če bi ga rada »ferderbala« s tistim kropom, če pa je ocenil, da je postáno in prehladno, so se iz drugega štuka zaslišale znane besede:
»Krucefiks, baba, a bom te pomije žrl!??«
In v enem in drugem primeru je frčal lonec skozi okno. Zofi je ponavadi še v temi šla v leho po tisti pisker in vedno je upala, da je ostala njena nerodnost skrita očem sosed. To je bilo čisto nesmiselno upanje.

Mici, klekljarica, ki je svoje čipke imela vedno najbolj brezhibno izdelane zato jih je menda tudi v Gorici najlaže prodala in je zanje dobila največ, z decom ni imela takšnih težav. Saj se ga je Cene tudi kdaj nalezel, vendar takrat ni rogovilil. Če se je le dalo, se je neopazno spravil v kamro in spat. Ja, cene se je svoje babe pač pa malo bal. Zanimivo je bilo, ko so med premetavanjem klekeljnov ženske obdelovale moške, da je človek včasih dobil občutek, da je tista, ki njen zvečer razsajal po bajti , nekoliko bolj s ponosom omenjala svojega knapa, kot pa tista, ki je imela copato. Čeprav je bila strašno žalostna, ker je bil hud, je nekje v njenih besedah zvenelo, da je pa vsaj taprav dec.
In tako je, ravno nasprotno tista, ki se jo je dec bal, na videz zadovoljno povedala kako ga je ukrotila, nekje med vrsticami pa je bilo jasno slutiti, da bi bilo pa le dobro, če bi vsaj enkrat tudi njen lonec pristal v zeljniku.

Tončka je bila pa še mlajša in njen Franci seveda tudi. In tudi on, ni bil čisto tak kot vsi ostali. Tokrat ga niti ni bilo med degustatorji geruša. Se je pa v tisto dogajanje vtaknil z okna v nadstropju.
»Tončkaaa!« je zaklical.
»Kaj je!?«
»Pridi gor, srajce ne najdem! » se je zaslišalo!
Kako da je ne najde, tam na desni v omari je, kot ponavadi, naj le bolje pogleda, je odgovarjala Tonči in klic se je ponovil še dvakrat ali trikrat, dokler ni odložila klekeljnov in se, hočeš nočeš, odpravila po stopnicah. Ko se je vrnila čez četrt ure, rdečelična in nekako razmršena, jo klekljarski kolegici nista nič spraševali. Minilo je še deset ali petnajst minut in klekeljni so spet nemoteno peli svojo leseno pesem, ko pa Zofi le spregovori:
»A te je? A te je!?«
Obe ženski sta se muzali, Tončka pa je nemoteno delala naprej. Nič je nista priganjali, naj jima odgovori. Odgovor je prišel pričakovano, po dolgi minuti, polglasno . Nekje izmed ženske predanosti in šegavega poštenega ponosa:
» Ja kaj?! Če pa ni dal miru!«

  • Share/Bookmark
 

16 komentarjev na “Nagrada v Žireh”

  1. 1danica 1danica pravi:

    Čestitam! Zaslužena nagrada!

  2. miri pravi:

    Aplavz je bil verjetno dolg.

  3. bin pravi:

    Pravzaprav ni čudno, da so te klekljarice nagradile Dare. Za vsako si našel pravega. ;)
    Med boljšimi zapisi (po mojem okusu) zadnje čase. :)

  4. dare dare pravi:

    @1danica, hvala , bod fajn!

    @Miri, nasploh je bilo res fajn. Prireditev je bila organizirana tako kot je treba. Gostje na novoju, dovolj obbčinstva, zelo zanimiv glasbenik … pa še nagrada. Ja, aplavz sem pa tudi dobil :) !

  5. dare dare pravi:

    @Bin, a tak, da je tvoj okus?! :) Nenavadno.Jaz sem pa Bina imel vseskozi za nepopravljivo lirično dušo :) ! Hvala, lp!

  6. bin pravi:

    Ni nenavadno Dare. :)
    Ljudje smo kot rožni grm. Večina ga opazi samo v polnem cvetju in še takrat samo cvetove. Trnaste veje, listi, plodovi, (šipek) “gredo mimo”.
    Sicer pa, … Bi bilo treba resnično lirično dušo popravljati? ;)

  7. mijau pravi:

    Ja, nekoč je ženska, ki je dobila od moža kdaj klofuto, vsaj vedela, da jo ima rad.

  8. dare dare pravi:

    @Bin, to z lirično dušo je samo še en nazoren primer kako se nekatere stvari smo tako reče. :)

    @Mijau, mogoče so zdaj klofute kljub vsemu malo “out” ampak princip pa ostaja podoben. Ponavadi se nobena nikjer ne hvali, da ima doma copato :)

  9. Didl pravi:

    V eni radijski oddaji zadnjič sem pobral, da je razlika med klofuto in božanjem le v hitrosti.
    Vsi smo copate; le številk smo različnih :) . Prilagodljivi, a ne?

  10. Andra pravi:

    Dare, poprčka ima ta tvoja zgodba. Dobra je. Česitam za nagrado.
    Lp
    Andrejka

  11. dare dare pravi:

    Ja, Didl, baje se delimo na copate in na tiste, ki mislimo, da to nismo. No, bogve, kaj je najbolj res in najbolj prav. Zagotovo mora človek imeti nekaj avtonomije, gledajo pa ljudje na to zelo različno. Nekateri se zaradi vsake malenkosti počutijo utesnjene, drugi spet (bajé) uživajo v prevladi partnerja … in vse vmes.
    Seveda se tudi s primerjavami med klofutami in božanjem nekateri strinjajo. Ampak to so pa že perverzije :) ! lp

    @Andra, kaj č’mo. Tudi takšne se mi zapišejo :) !! Hvala in lep pozdrav!

  12. Irena Cigale pravi:

    Razumem, zakaj si med zmagovalci. In to v tako strokovni zasedbi komisije. Iz srca ti privoščim. Sama bi bila zelo vesela in upam, da si tako tudi ti. Pričakujem nadaljnji zalet. Čestitkam se pridružuje Matej.
    Lep pozdrav.

  13. dare dare pravi:

    Cigaletovi, hvala :) in lep pozdrav !!!

  14. Ajda pravi:

    Dare, a se da kje na netu prebrati kdo so ostali nagrajenci? Oprosti, da se oglašam tu, sem že iskala in nisem našla, morda ti je kaj znano. Tudi z moje strani iskrene čestitke za nagrajeno zgodbo, žal se mi ni izteklo, da bi bila na prireditvi.

  15. Dajana pravi:

    Bravo Dare! Še na mnoge zgodbe. <3

  16. dare dare pravi:

    Ajda, ne bi vedel. Kot piše v mojem zadnjem postu. Prvi v prozi Frančič, tretji Dare. Drugouvrščeni ni bil prisoten in smo zvedeli samo šifro.
    Pri pesnikih pa prva Ana Balantič, ostali dve imeni pa sta mi ušli iz spomina. Kaj bolj natančnega bi verjetno lahko zvedela pri Mileni.

    http://www.rtvslo.si/blog/mica

    Lep pozdrav … Dare !

    Dajana, hvalaaaaaa :) lp

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !