Idrijska vinjeta

13.04.2011

Sedemkrat zazveni nekje za vogalom, malo više. V drobovju ure v na grajskem stolpu. Čuden, pločevinast zvok, brez zvena, rezek in predirljiv. Kot bi nekdo naslonil desko na zvon. Posebno v tej jutranji uri ta glas ni prav drag. Vdih svežine plane v lica izmed stisnjenih zidov in iznad male rečice, ki pohlevno in neopazno drobi svoje korake. Že ve, da čaka na svojih pet minut hude ure, da pokaže svoj drugačen, svoj pravi obraz.

Tako pa le majhen mostiček ve, da je tu struga, ki jo je treba prestopiti. Na drugi strani stopnice vodijo na široki, svetli trg, ki počasi pozablja, da je nov in se je začel vraščati v misli ljudi, kot njihov in naš. Tam se izogneš hitečim uradnikom, ki srepo gledajo predse in za vsak slučaj pustiš mimo še skupino malčkov. Okoli vratu imajo zavezane rutke in že tako zgodaj zjutraj premorejo razposajenost in vreščavi hrup.

»Knapi!« pokaže otročajem učiteljica tri možakarje. Mogoče zadnji trije junaki globin, ki jih ni več. S čeladami in lučjo na glavi gredo na svoje šihte. Preko prehoda gre stari profesor z obvezno knjigo pod roko. Zviška in strogo gleda na vse hitenje, ki zanj ne vidi razumne razlage.

Sonce je premagalo že svoje dobre pol poti nad malim mestom. Nekateri že ubirajo nasprotno smer od tiste v svežih jutranjih urah. Pred malim lokalom sedijo izkušeni krajani. Mimoidoči jim dajejo navdihe za vsakodnevne debate. Vsakega poznajo in vsakega vključijo v svoje doživete zgodbe. Neizčrpna in neprecenljiva gora spominov.

V stisnjenih gasah zadiši po hrani. Iz gostilne ali stoterih oken. Prišleki vstajajo od miz. Prebavljajo avtohtone dobrote in zvedavo ogledujejo meščanske stavbe in starodavni grad. Odpeljejo se z izletniškim avtobusom, ki se na socialistični postaji srečuje s kolegi iz delavskih linij. Horde spet preplavijo pločnike na najkrajši poti domov. Tam si oddahnejo od njim neprijaznih stvari.

Sence so že podaljšale svoje konice in začele bledeti. Večerni sprehajalci pred vhodi v bajte izmenjujejo izkušnje s tem skoraj ugaslim dnevom. V svoja mala kraljestva naganjajo mulce, ki v eni svojih prvih pomladi neumorno odkrivajo svet. Luči se prižgejo v nadstropjih, za zavesami se premikajo sence. Svetloba iz škatel oscilira in meče ozke svetle trakove po belih stropovih.

In vse spet ugaša. Le tu in tam se še sliši stopinje. Rahlo priprto okno pušča v sobo blago hladen zrak. Prisluhneš tišini. Majhna zanikrna rečica se trudi s svojim šumenjem. Nekje med ulicami s svojim odmevom predirljiv glas zadnjega pijančka prereže tišino. Malček utrudi svoje ihtave glasilke in pusti večeru, da ga uspava. Mlada ženska z nasmehom pade v mirne sanje.Le malo stran tretja izmena hrupno bije boj, v ustanovi pa starec po devetih desetletjih opravlja svoje zadnje vdihe .

Vse spada na svoje mesto. Tišina in zvok. Kot, da bi bilo tukaj od nekdaj in kot, da bi vsak šum, vsak piš in še najbolj skromen šepet ulic preprosto manjkal, če ga tam ne bi bilo.

In čuden, pločevinast zvok. Rezek in brez zvena!

Dvanajst. Ravno tak in ravno on. Kot edini poklican, da šteje moj čas!

  • Share/Bookmark

17 odgovorov v “Idrijska vinjeta”

  1. miri pravi:

    Nekateri mislijo,da njim ne bije.

  2. daredare pravi:

    Mogoče zvečer ne prisluhnejo tišini okoli sebe !

  3. bin pravi:

    Tole na koncu zveni kot “predvolilna kampanja” za nov zvon. :D

    Lepo vinjeto si pripel svojemu mestu. :)

  4. Didl pravi:

    Lepo. Velja pa le do 31.1.2012. Potem hočemo novo :)

  5. daredare pravi:

    @Bin, hvala ti. Zvon pa mislim, da lahko kar ostane. Ko se jaz nečesa navadim, mi beseda “sprememba” včasih začne zveneti podobno kot “grozljivka” :)

    @Didl, saj ta ni tista ta roza za 95 evrosov! :)

  6. mile pravi:

    Fajn si spisou. Kar vidm une pred 3×3

  7. mijau pravi:

    Tole pa je bilo pesniško.

  8. daredare pravi:

    Ja, nekateri med njimi so res posebni. :)

    @Mijau, včasih se tako počutim :) ! No, saj potem mine!

  9. dareAnonimnež pravi:

    Dare, a ti igraš pri Prifarskih muzikantih?

  10. daredare pravi:

    @Anonimnež, igram! :) Samo se pa ne imenujemo tako. nekaj sicer ne preveč svežih detajlov si lahko ogledaš, če kllikneš zgoraj med povezavami na “moj bend” ! :) lp

  11. mijau pravi:

    Pojavil se je en škrat – šaljivec, ki je moj komentar poslal pod imeno Anonimnež. Lahko si se čudil, saj komentar ni vseboval nič takega, da bi se moral skrivati. Vprašal pa sem zato, ker so včeraj nastopali po televiziji tudi Prifarski muzikanti na reviji polk in valčkov.

  12. Olna pravi:

    Dare, moram tvoje ekstra dobre objave ekstra pohvaliti, ali lahko samo pri sebi mislim, da so ekstra dobre? :D

  13. daredare pravi:

    @Mijau, glede na to, da nimam pojma ali se malo hecaš ali ne, ti bom pojasnil zadevo. Prifarski muzikanti se imenujejo, kolikor je meni znano po Fari na Kolpi. Trije ( z mano vred) člani strašnega Akorda pa so s Fare, ki se tako imenuje samo v ljudskem jeziku sicer pa Spodnja Idrija. :) A je v redi? Anonimnež me ni pa nič presenetil. Kakšen si pač želi biti tudi to, a ne!

    @Olna, kakr želiš, vendar glede na to, da že vprašaš …. ja, kar pohvali. Saj ne vzame toliko časa in truda, je pa fajn :) ! lp

  14. Olna pravi:

    Dare, ja no, prav. Ampak ne smem pretiravati, da se ne boš preveč prevzel. :mrgreen:

  15. Andra pravi:

    Dare, ampak ta idrijska vinjeta je pa naravnost pesniški izliv. Čestitam. Moraš je kje v javnosti prebrati.Naj slišijo ljudje!
    Pozdravček
    A

  16. daredare pravi:

    Andra, hvala! Brez dvoma, če bo le priložnost, mogoče že v naslednjih dneh! lp

  17. dare.likar@siol.net » Blog Archive » Blogerji … pa to! pravi:

    [...] v glavnem. Prisotnim sem prebral enega svojih redkih spisov, ki so dovolj kratki za takšne nastope. Potem sta se ojunačila še Kosta in Gospa, ki sem jo [...]

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !