dare.likar@siol.net

Arhiv za April 2011

Nagrada v Žireh

30.04.2011 · 16 komentarjev

Tokrat objavljam zgodbo, ki je bila nagrajena na literarnem natečaju v Žireh. O dogajanju tam bom pisal naslednjič, ker si prireditev več kot zasluži samostojen zapis. Zaenkrat moja štorija:

ČIPKE, GERUŠ IN LEP POMLADEN DAN

Težko je govoriti o klekljanju pred desetletji v knapovski Idriji z neko vznesenostjo, z visokimi besedami, z opisi te male umetnosti in pravljičnosti v neslutene podobe spletenih čipk. Ne, kakorkoli obrnemo zadevo, bomo vedno znova prišli do dejstva, da je bila izdelava čipk vedno v preteklosti garaška, neskončno dolga, slabo plačana dejavnost, ki je pomagala preživeti knapovskim družinam. Rudarska plača ni bila kakšna posebna reč, če pa je bil dec še bolj žejne sorte ali pa je rad , bog nas obvaruj nesreče, celo kaj pognal pri kartah ali na kakšen drug malopriden način, potem pa je sploh gospodinja potila svoj krvavi pot, da je speljala dneve do konca meseca in naprej. Tako tudi ni bilo smiselno govoriti o priboljšku, ki naj bi ga izdelane špice prinesle v bajto. Klekljanje je postalo nekaj samoumevnega, nekaj kar je bilo treba početi skoraj vedno in skoraj vsak dan.

Kakopak so knapi krvavo potrebovali konec tedna za počitek.Odpočiti so si morali zdelane ude in prezračiti črna pljuča. Za ženske pa to ni bilo tako mišljeno. Težko si je danes predstavljati, da te sosed dregne z besedami:« Baba ti sedi brez dela! To že ne bo dobro!« V teh časih bi tipa nadrl, ga povprašal po zdravju in po tem če bi bilo mogoče, da bi se brigal za svoje reči. Takrat pa je bilo nekaj takega čisto normalna reč. Pa še tiste špice. »saj baba niti ne dela, saj le kleklja!«

Prvi lepši in dovolj topli pomladanski dnevi so konec tedna privabili pred parhaus tudi klekljarice. No, v resnici ven niso prikukale samo one. Vsi so, kot bi šlo za usklajen in do potankosti dogovorjen manever, hkrati pogruntali, da je napočil čas, da pozabijo na zimo in začnejo izkoriščati prijaznost sončnih žarkov. Tako so tudi tri gospodinje, ne da bi se to prej zmenile, isti dan prinesle svoje mizice in svoje pisane bule pred bajto. Tam ob zidu, takoj levo od vhoda. Skratka, tam kot lani, predlani in verjetno kot vsako leto odkar parhaus stoji. Mogoče so Tončka, Mici in Zofi tudi vrstni red imele določen. Na prvi pogled je že zgledalo tako, saj so se brez besed namestile druga poleg druge. Brez besed pa pri klekljaricah ni prav pogosto šlo. Ples njihovih klekeljnov in igra nitk je zanje že zdavnaj postala rutina in poleg svojega dela so lahko nemoteno obdelovale dogajanje v Idriji, dogajanje pri sosedih in še povsod drugje, kjer se je dalo o kakšni stvari kaj povedat. Med njimi je bila seveda, kot se to vedno dogaja, tudi kakšna bolj sposobna infomatorka, ki je znala kaj bolj obarvati in za popestritev turobnega dolgočasnega dogajanja, resnici tudi kaj dodati.

Ja, življenje se je pred prhavzom v enem samem sončnem pomladnem sobotnem popoldnevu postavilo v svoj vsakoletni normalni red.

»Samo poglej jih!« se je Zofi, najstarejša od treh žensk namrdnila in pokazala proti dedcem:
»Samo poglej jih, čisto vsi so glih!«
Možje so ob drvarnici kadili in modrovali in v velikem loncu mešali geruš. Knapovska pijača, mešanica pelinovega čaja, vode in špirita v bistvu ni bila tako zelo močna. Tam nekje do dva decilitra alkohola je po receptu pasalo v liter tiste kavsne. Lahko pa z gotovostjo rečemo, da so se recepta knapi držali le od začetka. Posebno kakšen od bolj žejnih, bi rekli od večjih ljubiteljev alkohola, je rad malo priganjal:
« Le vlij malo več, le korajžno!!«
Seveda tudi dedci niso bili v resnici vsi »glih«! V bistvu so bili tako zelo vseh sort, kot v kakšnem drugem obdobju. Kot danes, na primer, ko smo menda najbolj pametni od vseh časov sploh. Ja, kakšen je bil bolj bister, drug je bil surov, tretji se je svoje klekljarice bal in kakšen je bil pač nagnjen k pijači.
»Le vlij malo več, kaj se bojiš!« se je pridušal Bine preden ga je navil kašelj in preden je bruhnil prekomerni geruš iz želodca v češminov grm zraven drvarnice. »Duš laudan babn’ca!« je vzrojil v pritajeno zabavo ostalih pivcev, ko je prišel nazaj k sebi in si obrisal solzne, krvavo rdeče oči,
« spet mi je skuhala pr frušt’ku en čuden kofe!«

Ja, čisto vsi so glih!« so spet zavijale z očmi klekljarice in obdelovale vsakega od možakarjev posebej. To, da so vsi enaki je bilo v Idriji verjetno nekoliko povezano tudi s tem, da je bilo vsakemu moškemu namenjena na nek način ista usoda. Rudnik! Znano je, da je bilo glavno, da je dec sposoben za rudarja, drugo pa je bilo drugotnega pomena. Če je kdo nesramno pobaral mlado žensko, češ, kako je lahko dobila tako grdega deca, je bilo čisto smiselno pričakovati odgovor:
«Ja kaj, za v jamo bo že dober!«

Zofi je še predobro vedela, da niso knapi čisto vsi enaki. No, saj njen Jakob verjetno ni bil najslabši, vendar če je malo popil. Madonca! Posebno prvega se je bala kakšen bo prišel pozno zvečer domov in kakšne neumnosti bo zganjal. Takrat mu je pogrevala kosilo dolge ure na robu štedilnika. Pa ni kaj prida koristilo. Če je bil Jakob nažgan, potem že ni nič prav naredila. Ves omotičen in pijano jezen je poskusil tisto reč in zagotovo naredil kraval. Če je bilo večerno kosilo vroče, je babo nadrl, če bi ga rada »ferderbala« s tistim kropom, če pa je ocenil, da je postáno in prehladno, so se iz drugega štuka zaslišale znane besede:
»Krucefiks, baba, a bom te pomije žrl!??«
In v enem in drugem primeru je frčal lonec skozi okno. Zofi je ponavadi še v temi šla v leho po tisti pisker in vedno je upala, da je ostala njena nerodnost skrita očem sosed. To je bilo čisto nesmiselno upanje.

Mici, klekljarica, ki je svoje čipke imela vedno najbolj brezhibno izdelane zato jih je menda tudi v Gorici najlaže prodala in je zanje dobila največ, z decom ni imela takšnih težav. Saj se ga je Cene tudi kdaj nalezel, vendar takrat ni rogovilil. Če se je le dalo, se je neopazno spravil v kamro in spat. Ja, cene se je svoje babe pač pa malo bal. Zanimivo je bilo, ko so med premetavanjem klekeljnov ženske obdelovale moške, da je človek včasih dobil občutek, da je tista, ki njen zvečer razsajal po bajti , nekoliko bolj s ponosom omenjala svojega knapa, kot pa tista, ki je imela copato. Čeprav je bila strašno žalostna, ker je bil hud, je nekje v njenih besedah zvenelo, da je pa vsaj taprav dec.
In tako je, ravno nasprotno tista, ki se jo je dec bal, na videz zadovoljno povedala kako ga je ukrotila, nekje med vrsticami pa je bilo jasno slutiti, da bi bilo pa le dobro, če bi vsaj enkrat tudi njen lonec pristal v zeljniku.

Tončka je bila pa še mlajša in njen Franci seveda tudi. In tudi on, ni bil čisto tak kot vsi ostali. Tokrat ga niti ni bilo med degustatorji geruša. Se je pa v tisto dogajanje vtaknil z okna v nadstropju.
»Tončkaaa!« je zaklical.
»Kaj je!?«
»Pridi gor, srajce ne najdem! » se je zaslišalo!
Kako da je ne najde, tam na desni v omari je, kot ponavadi, naj le bolje pogleda, je odgovarjala Tonči in klic se je ponovil še dvakrat ali trikrat, dokler ni odložila klekeljnov in se, hočeš nočeš, odpravila po stopnicah. Ko se je vrnila čez četrt ure, rdečelična in nekako razmršena, jo klekljarski kolegici nista nič spraševali. Minilo je še deset ali petnajst minut in klekeljni so spet nemoteno peli svojo leseno pesem, ko pa Zofi le spregovori:
»A te je? A te je!?«
Obe ženski sta se muzali, Tončka pa je nemoteno delala naprej. Nič je nista priganjali, naj jima odgovori. Odgovor je prišel pričakovano, po dolgi minuti, polglasno . Nekje izmed ženske predanosti in šegavega poštenega ponosa:
» Ja kaj?! Če pa ni dal miru!«

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Moj bent !

23.04.2011 · 16 komentarjev

YouTube slika preogledaSvojega benda nisem omenil že nenavadno dolgo časa. Toliko časa pa menda tudi ne, da bi moral od začetka praviti vse podrobnosti. Naj samo spomnim. Smo štirje modeli, ki skupaj špilamo že 20 let. Z besedo: dvajset. To počnemo ob sobotah, če nas kdo kam povabi. Sicer imamo pa takrat vaje, ki pa največkrat odpadejo, ker imamo vsehsort druge neumnosti. Če pa ne odpadejo, potem trajajo dobro uro, nakar klaviaturist – harmonikar Milan, ki v njegovi bajti tudi zganjamo tisti hrup, prinese klobase ali pršut in na hitro ugotovimo, da za danes znamo že dovolj.

Takšen odnos sicer nakazuje, da smo strašni mački. Stari mački! Strinjal bi se počasi s pridevnikom »stari«, okoli mačkov pa bi se dalo debatirati. Predvsem lahko govorim o sebi, ki sem sicer kar v redu, le malo več posluha bi rabil in občutek za ritem bi mi moral nekdo vcepiti. Ampak to so malenkosti, ki zdaj o njih nima smisla zgubljati besed. Tudi ostali trije imajo vsak kakšen problem. Eden na primer ne more brez stojala za note, drugi pozablja komade in tretji ne ve kje so pavze in podobne reči.

To in dejstvo, da so vaje in nasploh vloženo delo zelo pičlo odmerjeni, pa ne pomeni niti slučajno, da nismo dobri kot sto mater. Nasprotno. Po dvajsetih letih smo kot staro vino. Vedno boljši in več vredni. Vendar pa smo nekako nagnjeni k temu, da kakšno tu in tam pa tudi zamočimo.

Prejšnjo soboto smo sodelovali na dobrodelnem koncertu v Počah nad Cerknim. Špilali smo za nakup gasilskega vozila. Poleg treh narodnozabavnih bendov, jodlarke Tine Drole in Foxy Teens smo kar zažgali. Odigrali smo dve od Crvene jabuke, Pod krošnjo starega bora in Cotton fields od CCR.

akord ostani 3

Pozneje smo, že izven uradnega programa odigrali še eno dolgo rundo. Takrat smo kar nekajkrat usekali mimo. Razmere na odru so bile po vseh prenastavitvah zaradi plejbekarjev in vseh različnih godcev, katastrofalne. Kljub temu smo speljali zadevo do konca in rekli so mi celo, da se ni slišalo nič tako zelo narobe, kot sem po nastopu jamral. Kaj pa vem, jaz se počutim po kakšni slabi predstavi zelo slabo. Potem po dveh dneh pa nekako pogruntam, da smo pač taki in kaj!? Kot bi rekel …kiks bend! Kar se sicer nekoliko slabo sliši ampak temu ni tako. To je kot v nogometu »kiks player« ! To je ponavadi kakšen vrhunski, ponavljam vrhunski, bek, ki ne spusti nobenega napadalca mimo, ima brezhiben pregled nad igro in vse prvine obvlada v piko. Ampak vsake toliko pa kakšno pobiksa. Jebiga!? In ravno to in nič drugega mu preprečuje, da bi ga za par deset milijonov najel Manchester ali Barcelona!

No, mi ostajamo s svojo muziko bolj doma. Včasih se tudi zapeljemo v Gorico, Koper, Maribor ali kamorkoli in tam odigramo kakšen špil, vendar po večini nas poznajo bolj lokalno. Vendar pa to, kot sem že omenil, počnemo skupaj že dvajset let. Točneje, jubilej bomo poskusili praznovati čez dva meseca. Takrat bom o tem še pisal . Več in bolj točno. Tudi o tem, kakšen in kako redek dosežek je v bistvu to in tudi nekaj o tem kaj smo v vseh letih dali skozi. Predvsem pa bom objavil pripadajoča vabila na žur.

Sem pa danes prvič in izjemoma tudi prilepil nekaj od “naše” muzike na blog. Posnetkov nimamo prav veliko, svoje glasbe seveda še manj. Pustimo to, kako je z zvokom pri snemanju z amaterskimi video kamerami. To imam, pa kaj!? lp

  • Share/Bookmark

Tagi: muzika

REŠITEV

18.04.2011 · 10 komentarjev

Kar se tiče mojih delavsko socialno protestnih zapisov, mi zanje nič ne da toliko navdiha kot ravno čas okoli petnajstega v mesecu. Ravno zaradi tega se tudi neusmiljeno zavem kako suhoparno enostavno je to naše bivanje v skupnosti. Veliko večino problemov zlahka skoncentriramo v eno samo bedno številko.
Vendar pa me je tokrat k temu zapisu spodbudil tudi eden mojih stalnih komentatorjev, ki je ob jeznem komentarju na idrijskem portalu dobil vtis, da bi tisto lahko bilo moje pisanje. No, nič hudega če se je komu tako zdelo. Dec, ki je tisto pisal je bil pač jezen in jezen sem zadnje čase tudi jaz kar pogosto.
Vendar pa bi bil v omenjenem primeru kljub vsemu jezen na nekoliko drugačen način. Pa še nekaj bistvenih razlik bi bilo. Ko prvo nikogar ne bi osebno omenjal v tekstu in kar se mi zdi tudi zelo pomembno, pod svoje pisanje bi se, oziroma se bom, podpisal. Z imenom in priimkom.

Torej!? Propaganda, ki smo jo ob neljubi situaciji, konkretno ob štrajku v eni naših lokacij, deležni je pač posledica kar nekaj dejavnikov. Ne glede na to, kako je včasih težko sprejeti dejstvo, da si za svoje pošteno delo dobil zares bedno plačilo pa ti nekdo kljub temu brez zadržkov pove podatke o tem, kako to v resnici niti ni slabo, kako bi zlahka dobil še manj in podobne reči, ne glede na to, stvari ne gre tako poenostavljati. Še manj pa je mogoče zanje osebno kriviti posameznike, ki so zadolženi, da nam takšne bisere servirajo.

Eden od razlogov za takšno, nam nerazumljivo početje zna biti ta, da je to pač taktika, strategija. In to zelo verjetno bistveno bolj uspešna strategija, kot pa bi razumen človek pričakoval. Vodilni na nekoliko nižjem nivoju, oziroma na nivoju, ki komunicira s plebejci, mogoče tudi čuti neprebavljivost svojih besed in jih občasno začrviči po črevesju, ko te besede govorijo, kakšni mladi tajnici pa se tudi utrne vprašanje ali dva, ko lepi liste polne leporečja na oglasne deske. Vendar pa zadeva dokaj dobro deluje. Kaj kmalu se najdejo ljudje, ki se vsled takšnih informacij obrnejo proti tistim, ki naj bi bili žrtve, pa v to kakopak niso več prepričani.

Drugi možen razlog, ki ga vidim se mi zdi kot nekakšna posledica netaktnosti, neznanja komunikacije. Že dobrih deset let je, ko sem na nekem sestanku slišal enega višjih spregovoriti o naših plačah v stilu » da ve, da to ni v redu in da bo treba tudi to enkrat urediti«! Od takrat je minilo precej časa. Uredilo se ni in tudi omenjeni strokovnjak je pridobil drugačen besednjak. Vendar pa mi je ta edini , prvi in zadnji takšen primer ostal v zelo lepem spominu.

In potem so tu naši strašni sindikati. To je nenavadna organizacija, ki prav tako kot velike gospodarske družbe, delujeje na večih nivojih. Na najvišjem nivoju se zelo očitno dogovarja s svojimi navideznimi nasprotniki kje so meje in pregrade. Potem pa formalnosti in otročje prepiranje pusti tistim na nižjih stopnjah. Tako porazi včasih zgledajo zmage in še zmagovalci teh imaginarnih, neobstoječih zmag so čisto drugi ljudje, kot bi si to zaslužili.
Tako je nesmiselno pričakovati, po vsem kar se je zgodilo z rezultati štrajkov in z našo minimalno plačo, da bi kakšen od višjih sindikalnih strokovnjakov odstopil ali še bolj pošteno, da bi se obesil. Mimogrede, prištrajkana 560 evrska colenga je v tem novem času tisto, kar delavec dobi z vsemi dodatki in z vso pa magari tridesetletno delavno dobo. Vse te bonitete je ta naša pridobitev uspela požreti. Pa izvemo, da to niti ni problem. Resnični problem je, da istih dobrih pet stotakov dobi delavec, ki je šele prejšnji mesec nastopil službo in nima niti centa dodatkov. »Sindikati so povzročili uravnilovko!« vije roke eden iz vodstva. Ob tem se niti ne zaveda, da njegovo jamranje zveni tako, da bi moral začetniku dati tristo petdeset evrov, da bi bil starejši delavec z nočnimi in nedeljskimi urami zadovoljen.

Potem je tu še eden od močnih argumentov naših gospodarstvenikov. Draga država. Tega ne gre kar tako oporekati. Številke povedo svoje in očitno je to res velik problem. Vendar pa se nikakor ne morem znebiti občutka, da zelo redko zaznavam kakšen posebno ogorčen boj za spremembe s strani pomembnih mož med delodajalci. Seveda nisem posebno dobro obveščen ampak kljub temu … kmetje zapirajo ceste s svojimi kombajni, privatniki tuhtajo variante državljanske nepokorščine in še sto primerov bi se lahko spomnili. Kaj pa menedžerji?! Sploh se ne spomnim ničesar. Aja, že vem. Oni bi meni ob vsej zanikrnosti situacije ukinili malico in tistega petdesetaka za prevoz. Edino kar se da storiti je to, da se še nekaj nasloni na ukrivljena Daretova pleča. A ga viš hudiča!? Če pa se bo ta preveč upiral pa itak še vedno ostane opcija, da tovarno lepo zlifrajo na primer v Romunijo. Sicer bo moral Popesku priti gor, da ga bom probal naučiti dela na stružnici, ker se meni ne ljubi usmajati po Balkanu, to pa bo koštalo še več kot mojih deset kilometrov na dan.

No, to so samo kratke, komaj kaj povezane misli, glede razlogov za dogajanje. Propaganda, ki kaže drugačno sliko je v bistvu samo en obraz resničnega stanja. Vsaj v mojem primeru popolnoma nepotreben in nesmiseln. Zelo dobro se namreč zavedam, da ponekod po moji domovini ljudje nimajo služb.Vem tudi, da ponekod po svetu ljudje celo hrane nimajo in v nekaterih krajih človeka ubijejo za šeflo rjave vode. Vse to vem, vendar me to ne uspe prepričati, da je to naše tukaj dobro. Niti pol tako dobro, kot bi bilo lahko.

Rešitve pa tudi ne morem kar tako vreči na plano. Menedžerji, ekonomisti in politiki so kljub vsemu veliko bolj izobraženi od mene. Sprejemati morajo veliko pomembnejše odločitve in živijo pod hudimi pritiski. Njihov tempo je velikokrat vreden spoštovanja in cena, ki jo plačujejo za svoj položaj in uspeh se mi zdi v nekaterih segmentih zelo visoka. Zato nimam recepta, ki bi enostavno in na hitro rešil vse skupaj.

Prišel pa sem do zaključka, da poznam samo dva načina, dve rešitvi. Prva je pametna, kar je očitno isto kot utopična. Glede na to, da trkanje na vest ali na kakšna druga čustva ni pametno početje, sem si dovolil upati, da bodo prišli časi, ko bodo lastniki fabrik potuhtali, da se da v njihovih enačbah nekaj spremenljivk zamenjati z drugimi. Takrat bi v smislu kapitalističnega duha izračunali, da se SPLAČA plačati dobro delo, da se SPLAČA motivirati človeka, da se SPLAČA imeti lojalno in stalno delavno silo, da se SPLAČA nabavljati dobro tehnologijo in še sto stvari.

Druga rešitev pa je na žalost krvava. Ta mi že po defoltu ne diši. Nisem nasilen človek poleg tega pa je nekje nad mano še tista črna in zla slutnja …. da tudi v tisti ravno jaz zagotovo in spet ne bi prišel najbolje skozi.

Likar Dare

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

Idrijska vinjeta

13.04.2011 · 17 komentarjev

Sedemkrat zazveni nekje za vogalom, malo više. V drobovju ure v na grajskem stolpu. Čuden, pločevinast zvok, brez zvena, rezek in predirljiv. Kot bi nekdo naslonil desko na zvon. Posebno v tej jutranji uri ta glas ni prav drag. Vdih svežine plane v lica izmed stisnjenih zidov in iznad male rečice, ki pohlevno in neopazno drobi svoje korake. Že ve, da čaka na svojih pet minut hude ure, da pokaže svoj drugačen, svoj pravi obraz.

Tako pa le majhen mostiček ve, da je tu struga, ki jo je treba prestopiti. Na drugi strani stopnice vodijo na široki, svetli trg, ki počasi pozablja, da je nov in se je začel vraščati v misli ljudi, kot njihov in naš. Tam se izogneš hitečim uradnikom, ki srepo gledajo predse in za vsak slučaj pustiš mimo še skupino malčkov. Okoli vratu imajo zavezane rutke in že tako zgodaj zjutraj premorejo razposajenost in vreščavi hrup.

»Knapi!« pokaže otročajem učiteljica tri možakarje. Mogoče zadnji trije junaki globin, ki jih ni več. S čeladami in lučjo na glavi gredo na svoje šihte. Preko prehoda gre stari profesor z obvezno knjigo pod roko. Zviška in strogo gleda na vse hitenje, ki zanj ne vidi razumne razlage.

Sonce je premagalo že svoje dobre pol poti nad malim mestom. Nekateri že ubirajo nasprotno smer od tiste v svežih jutranjih urah. Pred malim lokalom sedijo izkušeni krajani. Mimoidoči jim dajejo navdihe za vsakodnevne debate. Vsakega poznajo in vsakega vključijo v svoje doživete zgodbe. Neizčrpna in neprecenljiva gora spominov.

V stisnjenih gasah zadiši po hrani. Iz gostilne ali stoterih oken. Prišleki vstajajo od miz. Prebavljajo avtohtone dobrote in zvedavo ogledujejo meščanske stavbe in starodavni grad. Odpeljejo se z izletniškim avtobusom, ki se na socialistični postaji srečuje s kolegi iz delavskih linij. Horde spet preplavijo pločnike na najkrajši poti domov. Tam si oddahnejo od njim neprijaznih stvari.

Sence so že podaljšale svoje konice in začele bledeti. Večerni sprehajalci pred vhodi v bajte izmenjujejo izkušnje s tem skoraj ugaslim dnevom. V svoja mala kraljestva naganjajo mulce, ki v eni svojih prvih pomladi neumorno odkrivajo svet. Luči se prižgejo v nadstropjih, za zavesami se premikajo sence. Svetloba iz škatel oscilira in meče ozke svetle trakove po belih stropovih.

In vse spet ugaša. Le tu in tam se še sliši stopinje. Rahlo priprto okno pušča v sobo blago hladen zrak. Prisluhneš tišini. Majhna zanikrna rečica se trudi s svojim šumenjem. Nekje med ulicami s svojim odmevom predirljiv glas zadnjega pijančka prereže tišino. Malček utrudi svoje ihtave glasilke in pusti večeru, da ga uspava. Mlada ženska z nasmehom pade v mirne sanje.Le malo stran tretja izmena hrupno bije boj, v ustanovi pa starec po devetih desetletjih opravlja svoje zadnje vdihe .

Vse spada na svoje mesto. Tišina in zvok. Kot, da bi bilo tukaj od nekdaj in kot, da bi vsak šum, vsak piš in še najbolj skromen šepet ulic preprosto manjkal, če ga tam ne bi bilo.

In čuden, pločevinast zvok. Rezek in brez zvena!

Dvanajst. Ravno tak in ravno on. Kot edini poklican, da šteje moj čas!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Blog sucks!

10.04.2011 · 3 komentarjev

Ko sem prvič v življenju nekaj napisal z namenom, da bi to pokazal ljudem, tega nisem storil z neko samozavestjo. Šlo je za članek za Platntaf in mišljeno je bilo, da bo tisto reč bralo zelo omejeno število prijateljev in znancev. Omenjeni prijatelji so bili navdušeni in prepričan sem bil, da je to največ kar sem lahko dosegel in tudi največ kar bi si lahko želel. In zdaj se sprašujem, ali mogoče tudi ni bilo res največ. Kdo bi namreč meril kaj je pri takšnem ukvarjanju s pisanjem več in kaj manj vredno ?

Pozneje sem v svoji literaturi, ki je sam še vedno pogosto ne upam tako imenovati, naredil še nekaj korakov. Vsakega z veliko spodbudo podobno mislečih ljudi, ki se ukvarjajo s podobnimi rečmi. Tako sem si z njihovo spodbudo upal kje objaviti kakšno zgodbo, se vključiti v literarno društvo, imeti nastope in na koncu izdati knjigo. Vsak, ampak res vsak od teh korakov pa mi je spet vsakič dajal občutek, da je to preprosto to. Kaj več bi bilo pa res tumač. Pa ne želim zdaj dramatizirati zadeve in terjati od komentatorjev, da negirajo moje ugotovitve. Preprosto iz te moje dejavnosti ne delam velike reči.

Uživam po nekaj letih odkar sem s tem začel, da me nekateri ljudje zares drugače gledajo. Da se aktivno vključujem v kulturno dogajanje in da sem v svojem delovnem in vsakdanjem okolju pogosto začutil nek prijeten, zelo naklonjen odnos do tega.

Vse skupaj pa je uokvirjalo nekaj, kar me je zadnje čase nekoliko spodbudilo k razmišljanju o smiselnosti rednega pisanja in predvsem pisanja za vsako ceno. Gre seveda za blogarijo. To je sicer v osnovi še vedno nekaj, kar imam rad in kar mi je nudilo v zadnjih letih veliko lepega. Vendar pa je na žalost to vpeto v nek izkrivljen, nerealen svet, kjer te lahko doleti marsikaj. Lahko si žrtev tega, da slabo oceniš situacijo, lahko si žrtev zakulisnih iger neznanih ljudi ali pa je celo kakšen od tebi ljubih v virtualnem svetu nekdo drug, ki ti v svoji alter podobi na vse načine poskuša greniti življenje.

Jaz se zaenkrat še nisem počutil žrtev, sem pa priča zelo negativnemu dogajanju. Na siolu, kjer sem najbolj od začetka in najbolj doma, vse skupaj zgleda samo še kot ena majhna klapa, ki kljub nekaterim dobrim avtorjem samo še ubija že tako bledo dogajanje. Na MMC ju pa je situacija še veliko bolj kompleksna. Skrajnežem se je zaradi njihove transparentne podobe še nekako lahko izogniti, veliko težje pa je ostati imun in neprizadet zaradi skupine, ki jih jaz kličem »brezimeni«. To pa zato, ker je eden od osnov njihovega delovanja ta, da nihče, ki ni njihov somišljenik, če se le da, ne ve kdo ali kaj so! Svojo identiteto in podobo spreminjajo čimbolj pogosto in delujejo proti svojim nasprotnikom družno in usklajeno.

Pa mene osebno do zdaj tudi to še ni prizadelo. Celo nasprotno. Loteva se me že nekakšno malodušje, zakaj hudiča mene nihče ne napade. Tako sem se zadnje čase poskusil malo vtakniti v njihove debatne krožke. In doživel sem vsaj nekaj od njihovega repertoarja. Pa, spet poudarjam , to ni problem. Želel sem potuhtati kako te stvari pri virtualni gverili deluje. Kako ti ljudje razmišljajo in predvsem kaj je njihov osnovni problem. Kaj je tisti prvinski, primarni greh, ki ga je nekdo storil in se zanj nikoli in nikdar ne bo uspel spovedati. Nikamor nisem prišel. Obstajajo samo obtožbe, podatki o obtožbah, dokazi za obtožbe in še sto drugih stvari. Prvinski greh pa kot da je shranjen v neki skrinji in obstaja samo kot sveti gral skrit v legendi.

Najslabše kar lahko v tej situaciji storiš, je to da koga kaj vprašaš. Takrat ti povedo, da se sprenevedaš, da si podrepnik, nenačelnež in brezhrbtenična gnida.

Pa, vem da se ponavljam, tudi to mi še ni predstavljalo težave. To razmišljanje je sprožilo nekaj drugega. Ena od omenjenih, prijetno agresivnih in smešno načelnih kreatur mi je ponudila lepo dilemo.

Ali si s tem bloganjem ne delam več škode kot koristi.

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki · v afektu

TRENUTEK

7.04.2011 · 11 komentarjev

Trenutek si vzamem za svoje misli,
trenutek,da najdem se s tvojim pogledom.
Da srečam jih spet…te tvoje oči.

Ko jutranje sonce pronica med bukve,
se svetloba v pramenih zabode v meglice
in ko solze počasi s pajčevine spolzijo,
se dvignejo megle in nov zraste dan.

A tvoj drobni pogled ne rojeva mi dneva,
skozi zenico mojo v globino prodre,
in kot dolga in tanka zlata bodica
v nekaj mehkega tam se zadre.

Z roko zamahnem,nov kozarec naročim
vsemu zasikam v sebi kletev v spremljavo,
eno primerno za pobeg iz trenutka
nazaj v modro pivsko razpravo.

A vem,da nek drug trenutek me čaka
s svojim želom,
da pridem ………
in najdem tam spet nek drug tvoj pogled.

  • Share/Bookmark

Tagi: Izpod prahu · črkar

Inventura 399

2.04.2011 · 7 komentarjev

Pred štirimi leti sem napisal objavo z naslovom »inventura 99« . Verjetno je jasno, da sem s tem želel biti izviren. Večina ljudi bi zagotovo prej pomislila na to, da bi svojo inventuro opalila ob stoti objavi. Takrat sem tudi omenil, da sem s temi stotimi objavami izpolnil plan in, da je moje vnaprejšnje objavljanje samo preseganje norme, ki sem si jo predpisal. Pa se pozneje ni odvilo tako. Moral sem narediti tudi »inventuro 199« in , ko je prišla tista »299« je postalo jasno, da iz izvirnosti prehajam celo na tradicijo. O normi pa sploh ni imelo več smisla debatirati.

Tokrat lahko predvsem povem, da se tukaj še vedno dobro počutim. Saj to niti ni tako nepomemben podatek. V teh časih moramo skrbno paziti na vsako okolje, kjer se imamo fajn. Naše bivanje je na vsakem koraku na kakšen način ogroženo in vsaka stvar, vsak nov način komunikacije, vsaka nova tehnična pridobitev se v »pravih« rokah da uporabiti v tej malopridni smeri.

Nikakor pa tokrat ne smem o številkah. Prejšnja leta sem v inventurah vedno kaj pleteničil o statistiki, o tem kako pada , niha in koleba obisk mojih pisarij. Tega tokrat ne smem preveč poudarjati. Če drugega ne, bom spet dobil podobne nasvete, kot ponavadi in sicer, naj ne dajem pozornosti na to, da to ni pomembno, da glavno da smo prjatli itd. Kar je seveda vse res. Še celo več. Na nek način celo mora biti tako. Na nek način je izbrana in niti ne preštevilna družba znak, da so vsebine dobre.

Ma ja, to je mogoče zvenelo malo domišljavo Pa nisem mislil čisto tako. V Mislih sem imel en čisto določen dogodek z našim literarnim društvom. RIS je nastopal v Godoviču v gostilni. Bil je to res eden bolj prijetnih literarnih večerov. Literarne prireditve so namreč zelo različne in nekatere sedejo, včasih pa pač malo manj in se lahko komu zdijo kdaj tudi malenkost dolgočasne ali kaj takega. No, tokrat je bilo , vsaj meni, res fajn. Prebrali smo svoje reči in poželi aplavze, vmes sta govorili dve mladi simpatični napovedovalki in dvakrat je zapel Godoviški oktet.

Kako je z našo umetnostjo pa sem razmišljal po koncu prireditve. Prireditveni prostor je bil skoraj popolnoma poln, vendar je to dejstvo dobilo čisto drugačno obliko, ko sta voditeljici na koncu prišli na dan z idejo, da bi vsi nastopajoči prišli na »oder«. No, vsi smo prišli gor in kaj se je zgodilo. Izkazalo se je, da je med gledalstvom ostalo manj kot deset ljudi. Zaradi tega se nisem počutil popolnoma nič slabše, le do pomembne ugotovitve sem prišel.
»Nikoli in nikdar, ko bom bral svoj spise, ne bo prišlo toliko ljudi, kot na tekmo Barcelone!«

Drugače pa, kaj naj rečem. V pisanju še vedno uživam, za navdihe skrbijo dobri ljudje in še bolj bedaki okoli mene, zaradi vsakega idiota, ki me anonimno ozmerja se ne sekiram preveč, imam prijetno družbo med idrijskimi literati –kami, dogaja se mi veliko prijetnih stvari in s prihajajočimi prijaznejšimi dnevi se jih veselim še več.

Bod’te fajn, Dare

  • Share/Bookmark

Tagi: miks