dare.likar@siol.net

Hišica

26.03.2011 · 14 komentarjev

Če kmet zorje njivo, posadi krompir in ga na jesen proda ljudem, se tako na hitro to ne sliši niti malo čudno. Vendar, lepo vas prosim, tako enostavno to ne more biti. Ali si predstavljate dva hektara veliko njivo in enega kmeta, ki s svojim traktorjem to obdela. Mogoče celo brez cele horde žensk, otrok, sosedov in prijateljev.Sam! S sadilcem lepo našpika tiste krompirčke v svet, z okopalnikom to pozneje okoplje in odstrani plevel in na jesen z nekim tretjim pripomočkom izgrebe debele gomolje. Vmes seveda nekajkrat vse skupaj poškropi z naravnimi nikomur škodljivimi zvarki. Par ton kartoflja na jesen spravi v denar in …… kar ponuja se tista srbska … nikome ništa!

Ne, tako to ne gre. Treba je stvari urediti. Treba je zadeve regulirati. Njivo je obvezno treba vrisati, kategorizirati, vpisati in nekam vložiti vlogo. Tam je treba zaposliti dva svetovalca, tajnico in na pomlad še tri študente, da bodo to vlogo proučili od prve do zadnje črke. Če bodo tam našli napako, pa naj bo to kakšna mala začetnica ali zablodela vejica, bodo vlogo vrnili decu nazaj in moral bo vse skupaj ponoviti, dodati nekaj kolekov za pritožbo in znova čakati na rešitev.

Ko bo vloga rešena, bo omenjena nekaj članska ekipa strokovnih krompirologov imela dve nalogi. Prva bo, da bo spravila, seveda z usklajevanjem s sorodnimi službami, krompir na tako bedno vrednost, da se bodo kmetu zarosile utrujene oči in se bo začel spraševati o svojem garanju in smiselnosti obdelave in sploh nabave semenja, škropiv in mašinerije. Takoj v naslednjem trenutku bodo strokovnjaki obvestili kmeta, da mu bodo poslali podporo. Imenovali jo bodo »neposredno plačilo za poljedelstvo« ali kaj podobnega. To bo zadostovalo, da si bo kmet za silo oddahnil in živel svoje poljedelsko življenje naprej. To pa je samo eden od efektov vseh teh komplikacij. Tudi dva svetovalca, tajnica in občasno trije študentje bodo imeli nekaj od tega in celo ministru in kakšnemu evroposlancu bo cela mahinacija v prid. Poleg tega pa se bodo ravno tisti, ki niso dovolili, da bi preprosti kmet preprosto obdelal, pridelal in prodal, lahko hvalili, trkali po prsih in pokroviteljsko trepljali kmeta z njegovim zakompliciranim kmetovanjem vred, da so mu pomagali preživeti od prve brazde pa do zadnjega izkopanega krompirja. In kmet bo počasi moral dojeti, da je smisel njegovega dela ta, da zadošča zahtevam iz tistih vlog, da se podreja administrativnemu redu in predvsem, da pazi na velike začetnice in zablodele vejice. Krompir bo pa že zrasel. Če ne, pa tudi nič hudega. Samo da je red!

Moj pokojni foter je bajto naredil bolj ali manj sam. Ko so betonirali plato, so prišli sosedi in znanci in večina njih je s tem samo vrnila za takrat, ko je on pomagal njim. Hiša seveda še vedno stoji, sicer potrebna marsikaterega posega in posodobitve, vendar ni videti nič manj trdna in solidna kot je bila pred desetletji. Ima sicer tisto lastnost, ki je pogosta pri takšni samogradnji. Nikoli ni bila dokončana.To se mogoče samo tako reče, ker pač pri bajti vedno lahko še kaj dodamo, v bistvu pa je to posledica tistega, da so naši očetje hiše delali tako kot so to finančno zmogli in kolikor so bili sposobni sami narediti. To je bila edina možnost. Nekakšen kredit je omogočil postavitev do strehe in vgradnjo oken, potem pa so flikali svoj zaklad še leta in leta, kadar so pač zmogli. Običajno so se tudi vselili v hišo, ko je bilo za silo dokončanih samo nekaj najnujnejših prostorov.

Kljub tem »okoliščinam« pa mi hitro pade na um kakšna majhna asociacija. Dec rabi zase in za svojo familijo dom. Zrihta kredit, nabavi pesek in cement, pokliče prijatelje na pomoč in zgradi hišo …in … nikome ništa!

Mogoče res preveč popuščam nostalgiji, mogoče sem preveč občudoval pridne ljudi tiste očetove generacije in mogoče so moje skrbi posledica še kakšne nesmiselne, čustvene dileme. Morda tudi zanemarjam vse stvari, ki so se spremenile od takrat. Znanja, ki jih pač ne obvlada več kar vsak, zahteve po varnosti in katastrofalno pomanjkanje solidarnosti med ljudmi.

Vendar pa si ne morem kaj, da ne bi dobil vtisa oziroma da se ne bi spomnil na dva, sicer popolnoma druga svetovalca pa še tajnico in študenta. Ravno oni bodo pod budnim očesom ministra in evroposlanca poslala graditelju sporočilo, kjer bo spet napisana številka, ki bo možu orosila oko. Opustil bo jadrno misel na svoje gnezdece in se vselil v enoto, ki jo bo nekdo širokogrudno zgradil zanj. Le ta se bo , kakopak, zaradi tega trkal po prsih in se dičil na govorniških odrih.

Dec pa bo to gledal skozi okno v svet. Tisto pravo okno bo gledalo v sosednjo enoto. Na steni med obema pa bo imel sliko. Na njej bo stara hišica. Tista od njegovega očeta. Malo vegasta, uprta v breg ga bo vsak dan pozdravljala izpod košatega kostanja. In lepa se mu bo zdela vsak dan posebej. Spomin pač! Na čase,ko še ni bilo redu!

  • Share/Bookmark

Kategorije: Aktualno · Mislmreskrneki · nostalgija



14 odzivov ↓

  • miri // 26.03.2011 18:18

    Stari deci so zmeraj pripovedovali,kako lepo je bilo v rajnki Avstriji.Tudi mi se staramo,pa…..

  • dare // 26.03.2011 20:37

    @Miri, lepi stari časi so obstajali od pamtiveka, vem! :) In vedno je nekdo prišel in vse zajebal !
    Pred kratkim sem prebral zanimivo zgodbico o tem kdo je kriv za vse to, kar se dogaja.
    Vprašali so sto let starega indijanskega poglavarja, kdo je kriv za vse te krize. Odgovoril je tako:
    “Ko sem bil mlad, je bilo vse zeleno. Livade so bile polne bizonov. Vsi smo bili prijatelji in z našimi ženskami smo se ljubili vsako noč.
    Tega sranja zdaj pa je kriv beli človek, ki je bil tako neumen, da je mislil, da lahko izboljša takšen sistem.” lp

  • bin // 26.03.2011 21:28

    Tako je, kadar na zapletene stvari pogledaš z zdravo kmečko pametjo. :mrgreen:

    Nima vsak kmet njive, pa tudi vsak kovač ne izdeluje traktorjev ali česa drugega kar bi kmet potreboval. So torej med nami ljudje (in vedno več je takih), ki ne delajo nič, ali vsaj nič takega, kar bi kmetu lahko “prodali”. Ob uri resnice, torej ob času za kosilo, pa so prav tako kot vsi ostali, lačni, potrebni krompirja.
    Težko bi prepričal tistega kmeta, naj enak delež krompirja kot sebi odbere tudi možakarju, ki ga je celo leto “gledal skozi okno v svet”, kako menjava priključke na traktorju in manevrira med brazdami. Težko!
    Zato imamo red! V tem redu je poskrbljeno, da vsakdo nekaj dela, (četudi neumnosti) da je le krompir pravično razdeljen. Saj bi tisti kmet vsega krompirja ne mogel pojesti sam, kupiti pa ga ne bi imel kdo, pravzaprav “s čim”, tisti, ki mu je po naravi dodeljeno gledanje skozi okno.
    Red torej v tem delu zgodbe ima svoj smisel. ;)

    Asociacija (na hišo) ni utemeljena. Tam gre za drugačne vzvode. “V tistih časih” (mislim da se ne bom dosti zmotil) so bili mojstri in “mojstri” zaposleni v družbenih obratih in so tisto sosedsko pomoč nudili v prostem času. Pravzaprav je bilo skoraj nemogoče, da bi za svoje usluge (ki so jih, mimogrede, nekateri nudili tudi za plačilo) izstavili račun. Nič ni bila prikrajšana država zaradi njihovega dela, saj se velike gradbene firme sploh niso ukvarjale z gradnjo takih bajtic in še to na obroke – iz meseca v mesec. Bila pa je tisto dobra protiutež napakam socialistične ekonomije. Kdor je znal in hotel “po šihtu” še kaj postoriti je imel več. Najsi je šlo za prijatelje, denar ali oboje. Pravzaprav se ne spominjam, da bi “narod” zameril bogastvo (boljši avto ali kakšno drugo kaprico) tistim, ki so veliko delali.
    No, danes pa tako ne gre več. Veliki “družbeni” giganti so se po delčkih prelili v zasebne – delniške družbe, njihovi lastniki pa se vidijo kot nekdaj v vlogi “pooblaščenih izvajalcev”. Le poslov je premalo, pa so zato kot “zunanje sovražnike” našli tiste sosedske pomagače. Nova država pa je uspešno uvedla RED in nihče ne sme opraviti nobenega posla, predvsem pa ne sprejeti nobenega plačila brez vseh tistih papirjev in za njimi stoječih – sedečih REDencev. (SSKJ pravi “rejencev).
    Ja, tu vidiš je po mojem težava. Sosedov in delavcev ni več kot so bili nekdaj, danes so samo poslovni subjekti in davkoplačevalci. Mogoče bo čez leta v SSKJ ob pojmu “sosed” zabeleženo (starinsko, v izumiranju)???
    Sliko pa le ohrani Dare. :)

  • daredare // 26.03.2011 21:39

    @Bin, hvala za komentar. To mi delaj :) !
    A veš kaj mi pa še pojasni, če se ti ljubi. Recimo, da grem jaz v Jagršče in posekam drevo. Iz drevesa nacepim dva kubika drv in jih pripeljem materi v Spodnjo Idrijo. Ona mi zanje z materinskim popustom vred da petdeset evrov. Država sicer od mene, lopova pokvarjenega , tokrat ne dobi nič, vendar pa jaz taistih petdeset evrakov še isto popoldne nesem najboljšemu sosedu, ki mi pri blagajni poleg kruha, salame, piva in svinjskega mesa zaračuna še dedeve. A se mi tam pri tisti kasi vsaj nekaj od moje pokvarjenosti oprosti?

  • bin // 26.03.2011 22:09

    Rade volje Dare, pa še računal ti ne bom nič. :D

    Tudi če bi mama tisti bankovec za 50€ doma natiskala in bi torej bil dedevejevsko povsem nedolžen, bi v nekaj korakih končal v državni blagajni. “Kajtinamreč” (reciva, da si za celotno vsoto kupil samo meso) gre zadeva takole: 10€ DDVja gre neposredno v blagajno DURSa, 20 je marža, 20 pa dobi proizvajalec – kmet. Ta bo za tega dvajsetaka kupil nafto in plačal DDV, iz marže pa bo plačana blagajničarka, ki si bo za tistih (skozi obdavčitev dobičkov, davke na plače i.p.d. zmanjšano na) 15€ kupila šminko in spet plačala DDV.
    Se razumeva? Denar je last države, od nje izvira in vanjo ponikne. Država pa smo mi vsi. Torej, ne samo, da ti je oproščeno, celo blagoslovljeno je, da si vključen v to igro države. Tisti maminih 50evrakov bi ob resnični sosedski (sinovski) pomoči ostalo pod povštrom in državna blagajna jih ne bi videla.
    Kam pa pridemo, če bi vsi delali “samo za ubogaime”? :)

  • daredare // 26.03.2011 22:11

    Hvala ti Bin, odprl si mi nov pogled in letošnjo dohodnino bom plačal z leskom v očeh :)

  • Nataša // 27.03.2011 10:32

    Dare, mogoče pa je nastopil čas, da mami kupiš fotokopirni stroj. ;)

  • dare // 27.03.2011 10:56

    @Nataša, ona še vedno živi v tisti hiši. Na stenah pa nič od nostalgije. Samo tihožitja, čipke, ura in koledar :) !

  • Olna // 27.03.2011 14:51

    Dare, prebrala objavo v enem komadu, malo z nasmehom, malo s cmokom v grlu. Saj bi napisala, da postajaš sentimentalen, pa se bojim, da tega ne bi rad prebral. :) Čeprav bi bilo mišljeno kot kompliment. (Na sentimentalne dedce sem vedno padala). :redface:

    Tistih kmečkih izbic, kot si jo opisal v zadnjem odgovoru Nataši, se še vsi spominjamo, in če imamo srečo, lahko celo v njih še koga obiščemo.

  • Olna // 27.03.2011 14:57

    Tisti “redface” je bil mišljen takole: :oops:

  • Olna // 27.03.2011 15:02

    Bin, sem mislila, da si predvsem pesnik, zdaj pa vidim, da ti gre proza tudi prav imenitno. Mogoče zato, ker je življenje postalo tako prozaično? :)

    Skratka, tisto si tako lepo razložil, da te bomo v naši prvi revolucionarni vladi imenovali za ministra za informiranje. Ker boš znal vse tako lepo prikazati, razložiti in utemeljiti, da ti bodo vsi vse takoj verjeli.

    Ne vem, zakaj me ustvarjalci tega vseobsegajočega novodobnega REDA asociirajo na REDITI se? :shock:

  • dare // 27.03.2011 18:22

    @Olna, jaz se v bistvu niti ne izogibam sentimentalnosti. Patetiki že mrbit, malo zdrave sentimentalnosti pa res ne škodi. Ne verjamem pa, da ženske pogosto padajo na to. Ne, to se mi pa res ne zdi zelo verjetno. :)

  • mile // 28.03.2011 20:08

    Ja nekam črne so tvoje zgodbe zadnje čase!

  • daredare // 28.03.2011 21:01

    @Mile, takšni časi – takšen daretovblog

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !