dare.likar@siol.net

Ni prav !!

16.03.2011 · 17 komentarjev

»To pa že znam delati. Dobro, ni kakšno posebno znanje, znam pa nastaviti mašino in včasih kakšnega novinca naučim osnovnih reči. Zadnjič sem med prostim časom prilaufau, ko je pob nekaj zašuštral! Pa toliko let sem že tukaj. Ali to nič ne velja!? «
Makedonski delavec, sivolasi, čokati, vedno nasmejani Milče, se je obrnil ob mojem sikajočem pogovoru samega s sabo.

Svetle stopnice in steklena vrata. Nič nisem točno vedel, kaj je moj namen. Z dolgimi koraki sem prestopal po tri hkrati. Poseben vonj in bela svetloba je v tistih prostorih. To je zato, ker jih nisem vajen, ker nikoli ne hodim tod okoli. Čista mehka tla in beli zidovi. Nič se ni skladalo z mojo šmirasto pojavo. Z vseh strani so me pozdravljale besede. Z velikimi črkami jih je nekdo sestavil v brezhibne stavke in mi dal misliti. Arbeit macht frei!

Bogve! Če bi bil mlajši …. Gledam kdaj mlade fante, ki se na takšne stvari nasmehnejo. Kakšen preklinja in pošilja nekam vse povprek. Tretji pokaže šefu iztegnjenega fakiča in kaže proti izhodu, kar pomeni da ne bo več dolgo tukaj. Za tak denar in na tak način že ne. Neki pob je bil samo osem ur v proizvodnji.
»Aha!« tako imate tukaj!?« je modro ugotovil po prvem šihtu in objavil v zabavo prisotnih, da »prekinja delovno razmerje«. Pa je šel!

Skrb za ljudi, za osebno rast. Pogled obrnjen v bodočnost. Svetle vizije. Izobraževanje in spodbujanje inovacij. Čimbolj pristni odnosi in komunikacije. Ne sede samo težka hrana v želodec in tam obleži, tišči in povzroča pekoč občutek. Tudi besede se enako ali bolj zoprno uležejo tja. Parole politkomisarjev nekih preteklih časov, ko smo še verjeli, besede nekih novodobnih prepričevalcev, in te besede, ki me obkrožajo zdaj. In besede, Dare, ti si idiot in zaboga že enkrat dojemi to dejstvo. Potem pa tista zgaga in želodčne bolečine.

Sindikat je takrat organiziral štrajk. Delavci so se borili za slabih šest stotakov minimalne colenge. In uspeli. Sindikalist je prej nekaj momljal. Ni mi znal odgovoriti. Pravi, da je poklical tisto babo, ki je taglavna pri tej zadevi in je ona tudi samo nekaj momljala. Štrajk je bil baje pa takrat uspešen. Zmagaaaa! Pa naj vsaj to nekdo pove, kaj bi bilo z nami, če bi takrat pogoreli. Samo to.

Slike na stenah. Fotošopirane do detajlov. Punca, ki zre v bodočnost je vzneseno optimistična, inovator s svojim merilnim rekvizitom globoko razmišlja in komandanti talajo svoje naučene nasmehe. Delavci v skupini so ob kliku rekli »cheese« ! Vsi smo ena družina.

Ko pa človek ni več tako neobrzdano mlad, takrat ni več tako jezen. Še vedno nisem bil prepričan kaj je moj pravi namen v tistih posvečenih prostorih. Takrat zna človek biti užaljen. Razočaran in pobit. Zavedajoč se svojih naglavnih grehov, neambicioznosti in neborbene poze v preteklosti. Svojih omejitev, ki jih ima v glavi in tistih, ki jih ima v zdravniških kartotekah.

»Pa ne bi rad obrnil vsega na glavo!« zastane korak za trenutek. Nikoli nisem mislil, da bi bilo treba svet zasukati v nasprotno smer. Da bi morali vsi obleči temno zelene cunje in jesti v velikih zadružnih menzah. Ne, vem, kje je moje mesto. Vem kje je moj domet in z veseljem si tam želim samo, da bi bile stvari malo bolj pametne. Da bi bilo samo malo manj narobe!

»Kaj bo novega, sodelavec Dare!« me je tako zamišljenega vprašal moj osebni menedžer. S tem mi je spet pospešil adrenalin, ki je zastal nekje v žilah. Vsulo se je iz mene nekaj o minimalcu, o delovni dobi, uspešnosti, lojalnosti in tudi pičkatimaterina se je pojavila vmes. Prej kot je presenečeni boss prišel do besede, mi je bilo jasno, da me tokrat ne bo vabil na JackDanielsa v svoje prostore.
»A veš kaj!« sem že z nevarno povišanim tonom nadaljeval »Ima me, da bi šel z Makedonci za tisti njihov uskrs na jug in si tam poiskal kakšno delo. Mrbit bi pa lahko kaj poslal domov. Nas filate s to kurčevo krizo že dve leti, v tem času pa ste se od nje naučili samo novih fint in izgovorov»
Ob tem sem stegnil decu pred obraz svojo plačilno S prstom sem mu kazal tisto neto številko. Petstošestindvajset evrakov. Samo za trenutek je razširil oči, da je nastavil dioptrijo, potem pa je bila njegova reakcija pričakovano brezizrazna. Tip pojma ni imel kaj v resničnem življenju ta številka pomeni.
»Na besede pa le pazi!« mi je rekel » in ni treba, da si ciničen!«

In spet mi je, kot že tolikokrat v življenju, usahnila tista ihta. Kot da bi si naložil neko poltonsko breme, je v meni vse padlo v tisto utrujeno apatijo, ki naenkrat objame celo telo, mišice, žile, misli in čustva. Zamahnil sem z roko in se na pol obrnil stran.

Svoje jezne besede sem spremenil v šepet in psoval nekam vase. Papir in svoj mali protest sem krčevito zmečkal in počasi utrujeno odšel iz svetlih prostorov. Deca, ki mi je pred minuto rekel, sodelavec potem pa je mene označil za cinika, sem pustil tam.

Ja, saj pravim …. Samo malo manj narobe!

  • Share/Bookmark

Kategorije: Aktualno · v afektu



17 odzivov ↓

  • miri // 16.03.2011 11:14

    Brrrrrrrrr…kar zmrazi me ,ko začneš opisovati neke “menažerje”.Buhpamagaj.

  • Olna // 16.03.2011 14:08

    Prebrala. Kimala, zmajevala z glavo. Po tihem rekla nekaj, kar smo prinesli z juga. Vzdihnila.

    Lepo, da Miri vsaj še v boga malo verjame.

    (Vidiš, Dare, znam tudi na kratko). :)

  • Emil // 16.03.2011 14:34

    Oprostite mi vsi ki boste prebrali komentar
    U pičkumaternu use skupaj!!!

  • Olna // 16.03.2011 22:00

    Emil, oprostimo. Prav imaš. :mrgreen:

  • dare // 16.03.2011 22:39

    @Miri, saj po svoje so samo ljudje. Samo na tečaj še “kako preživeti s tem sranjem” morajo iti pa bo ! :)

  • dare // 16.03.2011 22:45

    @Olna, meni so tvoji komentarji čist fajn ne glede na dolžino. Glede Mirita pa dvomim, da bi bil kakšen hud vernik. Kar pa tudi kaže na to, da je kriza totalna, če kljub temu misli, da edino “buh” še lahko pomaga :) !

  • dare // 16.03.2011 22:47

    @Emil, nemoj da psuješ :) :)

  • mohor // 17.03.2011 15:25

    uuuffff…kao je mučno, ko občutiš to…

  • na3 // 17.03.2011 19:13

    Zorganizirajte se in izrazite svoje nezadovoljstvo na tak ali drugačen način. Sam je na žalost v takih primerih težko kaj doseči. Pogoltni kapitalisti bojo raje še kaj uzeli kot dali, sploh če je ljudtvo pasivno.

  • dare // 18.03.2011 10:51

    @Mohor, pa naj bo kriza, pa naj bo mučno, pa nek se svale planine i djavoli skote, nek reke nadodju in gromovi pomahnitaju ….. žiher bi šla nikej spit pred šihtam :) !

  • dare // 18.03.2011 10:53

    @na3, se strinjam, Treba bo nekaj storiti. A ti nisi zraven!??

  • na3 // 18.03.2011 20:18

    Zaraven, v sosednji kovačiji.

    :)

    http://www.youtube.com/watch?v=mrppaQASY_k

  • bin // 18.03.2011 20:39

    Ne bom linka lepil Dare, pa tudi klel ne bom.
    Tole boš gotovo po svoje razumel:

    Darevolušn

    Malo, čisto malo sem noseča,
    razlaga mladoletna hčerka mami.
    Saj čisto nič se trebuh mi ne veča,
    le tete micke ni več med nogami.

    Malo, čisto malo ni pravično,
    razlaga menedžer ubogi raji,
    v krizi vas bom plačal polovično,
    dobri pastir nakrmil ovce v staji.

    A mama ve; noseča si al´ nisi!
    Nobena ne rodi malo otroka.
    In raja ve, da smo al´ nismo v krizi,
    pastir in ovce, vsak le pol obroka!

    Hči, zdaj je kar je. Pokora!
    Otrok bo »čisto malo« v zibki jokal.
    Poslušaj kapo, bo kot biti mora!
    Plačo na plan ali boš kufre spokal!

  • dare // 19.03.2011 09:31

    @Na3, aja, zdaj pa razumem :) ! Ja, v vseh kovačijah bo moralo zaropotati. Če bo le približno tako šlo naprej.

  • dare // 19.03.2011 09:33

    @Bin, seveda razumem po svoje. Predvsem pa se mi ne zdi “kar tako”, da dobim po sebi imenovano himno bodoče revolucije :) !

  • bin // 22.03.2011 19:58

    Toliko se že poznava Dare, da si dovolim trditi:
    Med REVO in EVO bi tudi ti izbral slednjo. LUCIJA pa tudi ni napačna. ;)

  • dare // 22.03.2011 20:17

    Ja, točno, edino reve ne bomo smeli bit … pa bo šlo :) !

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !