Nedavno sem pisal o svojih vojaških časih. Nekje nad mano je še eno ali dve nadaljevanji. No, bom že enkrat. Danes pa sem nekaj tuhtal o tem kako se vedemo ljudje ,kadar se priključimo neki skupini. Mogoče vojaščina niti ni najbolj hvaležen primer. Tja so me, kljub nasprotnemu prepričevanju kapetanov in majorja, poslali pod rubriko »obvezno«. Brez pametne možnosti ugovora.
Ko sem se znašel med temi ljudmi, sem prvič v življenju tako očitno spoznal neko stvar. Ti fantje so se mi zdeli zanimivi, tako različni. Bili so različnih narodnosti, barv, ver in razmišljanj. In, tako na počez, kar po vrsti so se mi vsi zdeli v redu. Sicer me seveda, glede na že omenjeno prisilo, ni nihče niti vprašal ali sem zadovoljen s skupnostjo, ki sem postal za leto dni njen član ampak, kot rečeno, zdela se mi je čisto fajn!

Ljudje redkokdaj pokažemo takoj s taprve svoje prave obraze. Že po defoltu poskušamo biti prijaznejši in lepši, kot pa nam v resnici pritiče. Vklopimo svoje nezavedno pa tudi naučeno in namerno blefiranje, da bi okolico naredili čimbolj sebi prijazno in koristno. Poskušamo pa tudi takoj postati psihologi in preučevalci človeških karakterjev.

Če pademo v skupnost, kakršne nas spremljajo v teh, modernejših časih, se sicer nekatere zakonitosti malo zmedejo. Nekatere stvari kar naenkrat ne veljajo več. Vendar so to samo postranske zadeve. Povezane so z anonimnostjo in zahrbtnim izkoriščanjem varne skritosti. To nam omogoča več stvari. Omogoča nam, da kljub pomankljivemu pogumu in pičlim lastnim idejam, napadamo druge brez zadržkov in argumentov. Napadalnost, ki je pri sebi nismo bili vajeni, postane za takšen, sicer v socialnih odnosih šibek osebek, nov, občasno celo adrenalina poln izziv.

Druga stvar, ki nam je ob takšnem načinu omogočena je neomejena uporaba nesmislov. Teh je v komunikaciji znotraj teh mrež toliko, da je skoraj težko navesti dober primer. Lahko recimo napademo pisatelja, ki objavi nekaj svoje literature. Zaman napadalcem kdo pojasnjuje, da pisec ni znan avtor, da objavlja samo na blogu, da za to ne troši ogromnih davkoplačevalskih denarcev in da verjetno nikoli in nikdar ne bo zaslužil niti feniga za svoje čačke. Ne, to ne pride skozi. Tipa je treba neusmiljeno obdelat, če je mogoče vsaj toliko, da v skrajni fazi proda svoj računalnik ali pa ga zamenja za starega psa in potem psa pelje k živinozdravniku na evtanazijo. Predvsem pa si mora izbrisati iz glave, da bi si še kdaj zaželel pisati stavke. Istočasno je treba, če le damo kaj na svojo strategijo, sesuti tudi vse tiste, ki pisanje nesrečnika neprevidno odobravajo. Pa niti ne želim govoriti o izdelkih, pisnih ali kakšnih drugih. Razmišljam le o obnašanju ljudi v tej zmedeni godlji.

To so, kakopak, samo nekatere specifike obnašanja ljudstva v virtualnem svetu. Vse ostalo je enako ali zelo podobno kot če zbobnaš na kup cel bataljon ljudi in jih, magari na silo, držiš eno leto skupaj. Od prvega dne se začenja preobrazba. Zakrčene obrazne poteze popuščajo pod naravnimi. Tkivo se vda inerciji in karakter uide iz kletke.

Med tisto neznansko hordo fantov se mi je kaj kmalu izvedla huda selekcija. Nekaterih niti slučajno nisem mogel prenašati in nekaterih še manj razumeti. Zagotovo je tudi marsikdo od njih enako razmišljal o meni. Nazadnje smo nekako trije, štirje preživljali tiste čase bolj skupaj. Spoznal sem nenavadno lastnost obnašanja človeka v skupini.

In na to isto spoznanje me je nezgrešljivo asociiralo dogajanje na blogosferi.

Spoznal sem kako pogosto ljudje izgledamo najboljše samo prvi dan ….. potem začnemo dan za dnem odkrivati svoje slabosti!

  • Share/Bookmark

10 odgovorov v “Samo da smo skupaj!!”

  1. Olna pravi:

    Dare, zelo zanimivo branje. Naj se javi tisti, ki se v njem ni vsaj delno prepoznal.

    Sama sem že zelo podobno razmišljala o naši novodobni komunikaciji – v virtuali. Ob branju tvojega zapisa sem se spomnila marsikaterega obdelovanja med blogerji in komentatorji v preteklosti – pri Crnkoviću, pri Simoni, pri Blitzu, pri Vlatki, tudi pri Mijauu. Pa še kje.

    Zanimivo, da se tista simpatija (pa seveda tudi antipatija), ki jo v vsaki večji skupini čutimo do nekaterih posameznikov, v virtuali pogosto spremeni v absurd. Ko smo enkrat vzeli nekoga za svojega, ta ne more napraviti absolutno ničesar več narobe – nekritično se ga brani, pa če take traparije klati, da je še računalniku nerodno. In se z vsemi orožji napade tistega, ki si je upal reči kaj v stilu, da je cesar mogoče majčkeno nag.

    Ampak sama nisem nič bistveno boljša, če prav pomislim. Se sicer trudim, ampak gre težko. :) Tudi na tvojem blogu je bilo že nekaj, kjer sem – pri sebi rekla – ej, Dare, to pa ne…Ampak ker ni bilo v zapisu, na katerega se seveda lahko oglašamo s komentarji, ampak v odgovoru enemu od komentatorjev, sem bila pač “tiho”. Ker končno tvojih odgovorov komentatorjem nimam pravice komentirati.

    Zadnjič sem na enem blogu spremljala dialog dveh znanih blogerk (pustimo imena, da ne bo še tule pri Daretu čisto po nedolžnem izbruhnil ravs – sta obe namreč precej bojeviti), ki se mi je zdel sila posrečen in pravzaprav paše tudi semle: ena je precej strupeno napadla nekega komentatorja in druga je menila, “kako je vsak bloger enkratna oseba in tudi če se ne strinjamo z njim, ga moramo sprejeti takšnega, kakršen je”. Pa ji je prva odgovorila, da je tudi vsak drek enkraten, da se ona z njo prav nič ne strinja in je tudi ne sprejema, ker ne ve, zakaj naj bi jo”. Mogoče malo ojštro, ampak zato je pa poanta bolj jasna.

    Ježeš Dare, spet me je zaneslo. :( Bom zdaj spet malo tiho. :)

  2. miri pravi:

    Še dobro,da smo različnih pameti in okusov.Samo zamisli si,da bi se vsem dopadla ena ženska ali pa vrh Triglava. “Drejn”

  3. Didl pravi:

    Osebno sem še kar aktiven na nekem forumu. Ker je bolj turistično usmerjen, se večkrat dobimo tudi ‘na terenu’. Tam smo (za razliko od virtualnih karakterjev) vsi zelo fajn. No, na začetku smo bili vsi. Potem so sledila spoznavanja, spoznanja in selekcije…

    Virtualni so (še kar) originalni.
    Karakterji, mislim.

  4. dare pravi:

    @Olna, vso pravico imaš komentirati moje komentarje. Če sem brcnil v meglo, je prav škoda, da tega nismo obdelali. Pa četudi bi se v debato vklopila Simona R, , vsaj domnevam, da je bila ona tista iz omenjenega komentarja :) !

    Koliko je vsak od nas unikaten, tega ne vem. No, menda je že vsak malo poseben. Ljudje smo pač različni. Vprašanje pa je ali svojo posebnost kaj povečujemo oziroma svoje lastnosti kaj izboljšujemo s svojimi pisarijami in modrovanjem !?

  5. dare pravi:

    @Miri, vrh triglava ima tudi drugačen, simbolni pomen. Jaz na primer še nisem kompleten Slovenec, tako da bi bilo zelo dobro, da bi dal izlet na vrh v čimprejšnji plan. Pa ne glede na to, da se mi “tura” na Hleviše morda bistveno bolj dopade :) ! lp

  6. dare pravi:

    @Didl, torej … zelo podobna reč. Sicer težko primerjava, ker ne poznava vsega dogajanja. To sem zapisal predvsem zaradi dogodkov na MMC blogih. Tam se odvijajo pravi boji. Na videz so to pobalinske, občasno celo duhovite akcije celih skupin blogerjev, ki si spreminjajo imena in se vedno na novo prijavljajo (se klonirajo) in delajo zdraho. Duhovito in pobalinsko pa vse skupaj izgleda le od daleč. Ko se zarotniško spravijo na poštenega človeka, vse skupaj neha izgledati hecno. Posebno, če kakšen dober avtor zaradi njih izgubi živce in zapusti portal.

  7. bin pravi:

    Zdaj ga pa serješ Dare!! :D ;)

    “Naši” so vendar NAŠI in Najboljši od začetka pa vse do konca. :lol:
    Se pa zgodi, da je kdo tukaj “naš” na nekem drugem portalu pa “njihov”. Ne gre, da bi z njim (njegovim komentarjem) ravnal enkrat “poviševalno”, drugič poniževalno. Pa četudi te tukaj hvali, tam pa pljuva. Bodi no karakter in se drži “svojih”! :twisted:

  8. Olna pravi:

    Dare 4, hvala za dovoljenje, da te smem tudi skregati. :)

    Tisti tvoj komentar, ki se mi ni zdel prav, ni bil namenjem Simoni. Pač pa Simona nastopa v nadaljevanju, v tistem “enkratnem dreku” itd.

    Hudo res je tisto, da marsikateri bloger zaradi skupinskih napadov obupa nad objavljanjem. Ali pa niti ne gre za napade nanj – le toliko neumnosti, prostaškosti in medsebojnih zmerjanj med komentatorji se nabere, da človeku postane škoda časa in energije, da bi delal red na blogu. In rajši vse skupaj pusti…po tistem pregovoru, da pametnejši popusti. Mogoče je zato na blogih (pa ne samo tam) toliko butljev?

  9. dare pravi:

    @Bin, a veš kaj je zanimivo. Nikogar ne omenim, niti enega imena, vzdevka ali zapisa, pa takoj vsi vedo koga sem mislil in kaj komu pripisujem. Nenavadno! Jaz nekaj omenim tako maksimalno na splošno, da še sam nisem več prepričan, za koga gre :) potem pa takoj napad: “A ti boš mene, baraba!?!”

  10. daredare pravi:

    @Olna, očitno bo ostalo v arhivu kaj sem ga lomil. Ti bom pa prilepil uvod v eno od svojih ne tako davnih objav;

    “Odkar sem prisoten na tem zmešanem internetu, sem se med drugim tudi naučil nekaj stvari. To zlahka priznam. Mislim, v nasprotju z nekaterimi, ki so prišli in ostajajo samo zato, da modrujejo in učijo druge, odzivov ali ugovorov pa očitno niti slišijo ne.”

    Torej, niti slučajno si ne domišljam, da imam o vsem razčiščene pojme, niti slučajno. Glede marsičesa sem popolnoma bos. Vem tudi, da tu in tam odgovorim na kakšen komentar nekoliko neiskreno, da je mir pri hiši. Mislim pa, da se kaj takega dogaja predvsem pri obiskovalcih, ki ne navalijo baš z neko bujno vsebino ampak iščejo prepir. Torej, če jih bom kdaj (spet) biksal, ti kar napadi! :) lp

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !