dare.likar@siol.net

Jaz, Dare!

9.03.2011 · 19 komentarjev

Baje obstajajo takšni možgani, ki obvladajo razmišljanje o večih stvareh naenkrat. Jaz milo rečeno, pojma nimam kako naj bi to zgledalo. Kako zgleda, če o neki stvari ne razmišljaš tako, da se potopiš v tisto misel in izklopiš takrat vse ostalo. Kako to zgleda v resničnem življenju, hvala bogu, največkrat vem samo sam, sicer se bojim, da mi marsičesa ne bi zaupali. No, mogoče bi me v bližnjo štacuno kdaj poslali po liter mleka in pol hleba kruha. Bolj pa mi ne bi komplicirali. Tokrat pa mi je žena naročila tri ali štiri stvari. To je za moj um, takšen kot je, že kar nekaj, zato sem tiste tri, štiri artikle zapisal na listek. In ravno sem tuhtal, avto je med tem pač opravljal svoje delo tako, rutinsko, brez moje intelektualne podpore, kam sem tisti spisek vtaknil. To tuhtanje mi je vzelo sposobnost, da bi se spomnil, da se moram ustaviti na bencinski. O, porkaduš, kako me taka reč znervira. Pa mi ja tista rumena luč dovolj močno sveti že drugi dan. Opsoval sem neki neznani sili sunce, boga in sorodstvo in se lotil na najbolj nerodnem kraju v okolici obračati vozilo. Ko sem se pricijazil nazaj do bencinarske pumpe sem štreno, tudi zaradi tiste že omenjene nejevolje spet zgubil. Itak, da sem jo zgubil. Verjetno zato, ker sem se ustavil ravno ob bankomatu. Še vedno globoko potopljen v neljubi stres in v spremstvu istih in podobnih psovk, sem vtaknil kartico v stroj. Vtipkal sem tisto številko. To sem si pa zapomnil. Viš hudiča. Mogoče pa le ni vse brezupno. Aparat mi je že pomolil listek, da bi z njegovo pomočjo napolnil telefon, ko me je ob preblisku, da z mano le ni še čisto zanič, zamikalo, da bi preveril še stanje na računu in magari dvignil petdeset evrov. Tako sem tudi storil in brez, da bi tankal zapustil servis. Rumena luč je žarela kot reflektor in šele čez par kilometrov sem spet dojel kako je s stvarjo. Pa še nekaj me je begalo. Poklical sem drago. Vem da mi je še nekaj naročila. Žametno prijazen glas iz telefona me je opozarjal, da imam račun na telefonu strašno nizek. O, porkaputanavaka! Listek sem pustil v bankomatu. Šel sem nazaj in nek tip, ki je dvigoval denar, me je strašno čudno gledal kaj me matra. Seveda nisem dobil listka, seveda ga nisem. Nesprijaznen z dvajsetevrsko izgubo sem še enkrat odpeljal. Brez bencina, seveda. Strašno slabe volje in s popolnoma razsuto samopodobo sem se ustavil pred vaško betulo. K omizju stopim in si s hladno pijačo razbistrim zmedeno glavo. Aja, še domov moram prej poklicati. Pa spet tisti žametno zoprn glas. Omizje me je sprejelo takšnega kot sem. Kolega mi je posodil telefon in draga soproga me je spomnila na pozabljeno reč. K dohtarju moram še skočiti. Rabim recept za tiste moje arcnije. Tega pa ja ne bom pozabil. Pozabil pa sem na tiste tri štiri stvari, kar me je kot majhen elektrošok spreletelo, ko sem s svojo kripo, ki ne vem več na kaj je sploh še šla, pripeljal pred zdravstveni dom. Joj, marija madona se je moje preklinjanje že počasi spreminjalo v stok. To bom pa težko speljal. Pa kje imam tisti spisek. Tri štiri stvari ni kak podatek. Pojma nimam ali gre za bel kruh, varikino ali kilo žebljev! Ura pa sedem in četrt. Na čelu so se mi pojavile debele obupane srage. Težak in mučen dan je bil to za Dareta. Po stopnicah sem bezljal kot gams . Že na stopnišču sem se spomnil, da lahko pokličem domov in povem, da mogoče ne bom uspel do časa iti v štacuno. Ne, ne moreš poklicat, sem bil spet žametno obveščen. V čakalnico sem planil s telefonom v roki, prešvican in divji. Z rokavom sem se zataknil za kljuko in ga odtrgal dobršen del. Za delček sekunde se mi je zdelo nenavadno, ko me je edina oseba v čakalnici , sicer devetdeset let stara ženica, spustila mimo. Takšen kot sem bil, razrvan, pregret in vsaj delno neuravnovešen sem se sesedel na stol pred dohtarco in pred njo vrgel običajno dokumentacijo. Gledala me je začudeno in me zaskrbljeno vpraševala, kako se počutim. V redu je, v redu, sem zatrjeval. Samo recept bi rabil, nič drugega. Še enkrat je vprašala, če je z mano vse v redu. Nisem doumel. Mogoče se mi je v očeh zrcalil strah, da škoda ne bo več vžgala in da ne bom uhitel kupiti žebljev in varikine.. Le malo bolje sem pogledal, kaj mi moli pred nos. Bila je kartica in izvid, ki sem ji ga dal malo prej. Milo in z iskreno dohtarsko skrbjo me je gospa zdravnica gledala. Le v kotičkih se je dalo opaziti drobno sled razumevajočega nasmeha. Pred njo je bil pač pomoči potreben pacient, na kartici pa je pisalo TUŠ , na papirju pa nekaj o treh ali štirih stvareh.

  • Share/Bookmark

Kategorije: v afektu · črkar



19 odzivov ↓

  • Didl // 9.03.2011 20:27

    “Danes pa ni dan za umetnike.”, si je znal take dneve opravičiti zdaj že starejši idrijski tišler :) .

  • daredare // 9.03.2011 20:39

    Ja, tako je menda tudi treba… obrniti na hec… Sicer pa …..
    -kriza ni dokler se ti dogajajo takšni dnevi
    -tudi še ni toliko kriza,ko se ti dogaja in vidiš, da ljudje okoli tebe to opazijo in kdaj pa kdaj zavijejo z očmi.
    - samo kaj ko pride dan …ko misliš da je vse v redu

    :(

  • daredare // 9.03.2011 20:54

    Joj, še taga smajlita sem pozabil deti zraven :) . Tako da ne izgleda tako zločest komentar! :) :)

  • miri // 9.03.2011 21:51

    Kaj pa rojstni dnevi,Dore?

  • daredare // 9.03.2011 22:01

    A misliš, če jih držim v glavi? Niti slučajno! In to ni nič novega. Rojstnih datumov svojih otrok na primer nisem nikoli vedel. Vem letnice in letni čas. Za kaj bolj natančnega pa imam opomnike in opominjevalce :) !

  • bin // 10.03.2011 00:00

    Saj z leti se navadiš Dare, nič preveč ne skrbi. :lol:

  • mohor // 10.03.2011 15:25

    Zadeva, Dare, se bo po 50-emu letu še stopnjevala. To ti lahko povem iz lastnih izkušenj. Verjemi, da se človek navadi na to stanje in je včasih že kar zabavno. Z ženo, s katero skupaj doživljava pojav, se včasih kar nasmejeva ob nerodnostih, ki se nama dogajajo. Evolucija ne pomeni samo rast navzgor.
    PS: bin, ti si verjetno v letih tu nekje, ko si tako pokroviteljsko potolažil Dareta?
    LP

  • Gorazd // 10.03.2011 16:38

    Še dobro,da nisi pozabil denarja na bankomatu.

  • dare // 10.03.2011 19:23

    @Bin, se mi sliši kot:” Saj se navadiš …. če ne, se pa itak tadrugi :) ! “

  • dare // 10.03.2011 19:26

    @Mohor, hvala ti za “riječi utjehe”. Čeprav ne bi deval vseh teh težav, mislim mojih, tvojih in bogvečigavih vedno v isti koš.

    Bina bom pa kar izdal … svojim letom prištej še 2 ali 3 ! :)

  • dare // 10.03.2011 19:26

    @Gorazd, saj sem ga! Poleg tega pa ti to dobro veš :) ! žio

  • Olna // 10.03.2011 19:28

    Hej, ampak predstavljajte si, da ne bi ničesar pozabljali – saj bi se nam zmešalo. Čez bi nam začelo iti! :razz:

  • dare // 10.03.2011 19:39

    Olna, prilepil bom en malo starejši komentar. To sem odgovoril eni od dragih blogerskih kolegic na MMC ju. Šlo pa je za odgovor na (Kakopak) pohvalo mojega zapisa.

    …. nekaj o tem so mi že govorili. Pa mi ne gre. Z napisanim sem redko zadovoljen. Še največja farsa pa je, da pogosto vem kaj bi moral storiti. Moral bi si vzeti čas, moral bi izključiti druge misli in se prepustiti poleg pripovedi še tistemu kančku poetične duše, ki tava nekje po meni. In v planu imam v bližnji bodočnosti enkrat napisati čimboljši spis o tem zakaj mi to ne uspe. Samo potuhtati moram še način kako to storiti, da bi bilo berljivo in da ne bi izgledalo kot eno samo jamranje. :)

    …. torej, kljub temu, da se, hvala bogu, znamo iz zadev hecati, gre za težavo. Jebi ga. Moram pa še to povedati, da je to samo pol odgovora. Pojasnjuje kakšne so posledice nečesa. Tisto nekaj pa je valjda vzrok. O tem bom moral pa še enkrat razmišljati in zapisati. Upam, da bo tudi takrat dan za hece. :) lep pozdrav!

  • Olna // 10.03.2011 21:34

    Dare, seveda gre za težavo, ki jo vsi malo žlahtnejši letniki dobro poznamo. Ker pa je frdamana zadeva zelo trdovratna in samo še napreduje skupaj z našo kilometrino…itak ne pomaga nič drugega, kot da se nanjo hecamo. Pomaga to sicer tudi ne, ampak vsaj lažje se prenaša. :D

    Kot pravijo južni bratje (itak mojstri vsestranske zajebancije): Udri brigu na veselje! :( = :)

  • mohor // 11.03.2011 08:20

    Dare,
    niti najmanjšega namena nisem imel dajati naše (omenil si tvoje, moje in bogvečigave, ta bogvečigave je slučajno moja žena) težave v isti koš. Ti imej svojega, jaz bom pa za mojega poskrbel, bogvečigava bo pa zase poskrbela. To je kot tista: usak ima suj cigu uzidan u narišnc al pa na Dobu,lp

  • dare // 11.03.2011 15:04

    @Mohor , nikar me ne razumi narobe. S svojimi leti, ki jih je toliko kot jih je, pa spet nekoliko premalo za sklerozo, čisto lahko shajam. Želel sem samo reči, da se nekoliko težje sprijaznem s kakšnim zgoraj opisanim pojavom in tudi s tem, ko nekdo na to zamahne z roko in pravi : ” Ah, kaj EMŠO!” :)

  • dare // 11.03.2011 15:04

    Tista akul ciglov je pa tut čist fajn. Al pa tista taje, de usak uliče suj uz!

  • Irena Cigale // 13.03.2011 15:56

    Ti, Dare. Prav imaš. Ne gre za EMŠO raztresen si, raztresen, poba! Kriza je, da bo po tem, ko se boš umiril, nastopil EMŠO. Tvoji ženi se piše zabavno življenje.

  • daredare // 13.03.2011 16:04

    O, Irena, kakšno lepo presenečenje. Ja, kar po vrsti mi dajete pogum in opisujete mojo zmedo kot nekaj kar ni še zdaleč nič hudega. Nam prav privoščim, da imate prav :) ! lp

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !