dare.likar@siol.net

Arhiv za Marec 2011

Gospod minister …

29.03.2011 · 21 komentarjev

Verjemite mi, nisem eden tistih, ki apriori in celo iz navade pljuvajo po vsem in vsakemu, ki želi nekaj spremeniti. Tudi nisem človek, ki bi v vsaki stvari videl nekaj slabega. Celo nasprotno. Besede, ki so izrečene artikulirano in jim sledijo razumni argumenti, name delujejo včasih celo preveč prepričljivo in pozabim na možnost, da so lahko posredi blefersko igralski pristopi.
In tako, ko zadnje čase poslušam iz vaših ust modre besede o tem kako bi morali urediti to naše očitno več kot razpuščeno bivanje v samostojni evropski državi Sloveniji, priznavam, da so dejstva, ki jih navajate vredna svoje cene. Ni to kar tako nekaj.

Še najlaže in najbolj po kratkem postopku me prepriča penzionistični zakon. Treba bo delati več let in sowhat!? Če ne, bo šlo vse v maloro. Ziher! Evo, tukaj sploh ne morem veliko ugovarjati. Glede na to, na kakšno upokojensko bedo me obsojate, si niti kaj prida ne želim tistega statusa poleg tega pa sem mnenja, da je čisto v redu hoditi na šiht. Če je človek zdrav! Če je povrh vsega še za silo pošteno plačan …pa sploh! Pa o tem malo kasneje.

Malo delo! Ja, malo delo me malo bega. Spominja me na različne vrste mahinacij, ki se jih že zdaj oziroma že leta poslužujejo naši vrli delodajalci slovenski. Na robu zakonitosti ali, če poenostavim in znižam svoje modrovanje na proletarski nivo ….zato, ker jim to dovolite. Ko boste sprejeli nov zakon o tem strašnem mičkenem delu pa bodo iste prijeme, ki bodo še naprej zbijale ceno našemu delu, uporabljali pač zakonito. Z drugimi besedami ‘pošteno’ !

In potem je tu še »delo na črno« ! Okoli tega se sliši izza vsakega omizja, od vsake branjevke in od vsake šihtno kofetarske druščine največ ognjenih besed. Jaz pa vas tudi glede tega kar podpiram. Vaše besede so premišljene in argumenti na visokem intelektualnem nivoju. Ljudje morajo stvari imeti urejene. Za svoje delo morajo plačevati davke, da nam lahko država nudi kvaliteten servis. Pa če pogledam malo bolj osebno. Ni lepšega kot poleti na kakšni terasi srebati pivo, medtem pa po telefonu zrihtati, da ti malarji pleskajo stanovanje. Bolje bo narejeno, manj umazano, zame nič utrudljivo in država bo dobila svoj del! Carsko!

Potem pa, ko dam priznanje vsem vašim idejam in rešitvam, se spet zgodi ! Nedvomno in neizogibno pride tisti sakramenski AMPAK! Mumaterna!

In kakšen je tokrat ta moj ‘ampak’. Gospod minister, vsi vaši ukrepi, ki nam jih boste nasilno uturili so zagotovo teoretično dobri. Saj ste ja teoretik, a ne?! Imajo pa eno čisto preprosto napako. Nikakor se ne skladajo z mojo računico. Zadeva se mi noče in noče iziti.

Kot že rečeno, s pokojninsko reformo nimam vsebinskih težav. Je treba delat pa pika. Samo jaz bi rad delal za pošteno plačilo. Od tega plačila bi dajal v pokojninsko blagajno nekoliko solidnejši znesek in potem bi enkrat obnemogel legel in bi bil brez skrbi, saj bi moj penzion zadostoval, da bi mi v neki ustanovi za tisti denar brisali rit in me pitali s čokolinom in ne bi za tisto mojo nego, ki se je niti zavedal ne bi, mojim otrokom rubili že tako bornega imetja.

Malo delo bi lahko po mojem brez skrbi šlo mimo. Kot da ga ni. Imam dovolj utrudljivo, dovolj dolgotrajno »nemalo« delo, da popoldne ne bi tuhtal drugega, kot da bi počival in se ukvarjal z neškodljivimi kar se da ustvarjalnimi konjički. Poleg tega imam zaradi svojih večletnih izkušenj pri delu zdravstvene omejitve, ki mi ne bi bile niti pri malem delu v prid.

In delo na črno. Ja, to se pa itak že samo po sebi sliši najbolj grdo. Skoraj kot kraja, skoraj kot hudodelstvo. Vendar spet ni vse tako enostavno. Živim v državi, kjer oblast dovoli delodajalcem, da mi za poln delovni čas plača neto znesek 526 evrov. Ta znesek sicer ne pomeni ne vem česa. Mogoče pa je komu bolj jasno, če povem še, da mi je država omogočila tudi, da za svojo nekoliko večjo družino najamem neprofitno stanovanje. Na računu za taisto neprofitno stanovanje je skupaj s stroški v mesecu marcu pisalo 512, 94 evrov. V osnovni šoli so nas učili, da so v gnilem kapitalizmu delavske mezde namenjene samo temu, da si delavec obnovi energijo, da lahko z delom nadaljuje. Pod vašim modrim vladanjem bomo očitno to dodelali do nivoja, ko bodo mezde zadostovale samo za to, da bo delavec lahko nekje stanoval. Z energijo pa bo že kako. In potem obstajajo še otroški dodatki in štipendije. S prvimi plačamo štrom, telefon, teve in študentske sobe, s štipendijami pa si otroci vsled svojim dovolj skromnim načinom študentskega življenja plačujejo stroške in prevoz v belo mesto. Včasih si pomagajo tudi z nečem, kar zaenkrat še ni malo delo. Včasih nekaj od te situacije poštukam tako, da pripravim svojim nekaj metrov drv in oni mi za to, dajo nekaj denarja. Gre za par stotakov. Malo torej. Vendar pa bi moral to vsekakor nekako speljati tako, da bi državi dal od tega vsaj nekaj. Potem bi mi sicer s pravično roko oblast odškrtnila kakšen strašanski socialni transfer in eko položnica za štrom bi ostala brez kritja. Pa smo spet pri energiji. Brez nje bi ostal že tako ali tako, po vsem tem pa bi bila še tema kot v riti!

Kaj si mislim o servsih, ki nam jih nudi država tokrat niti ne bi ponavljal. O tem sem pisal, ko sem omenjal že tri leta podrto regionalko, arogantnega dohtarja, neplačane zidarje in še nekaj šlamparij.

Vidite, gospod minister, takšni pomisleki mi bezljajo po glavi. Zagotovo se vam zdijo preprosti in skoraj nevredni obravnave. Ampak takšnih kot sem jaz niti ni tako veliko. Veliko več je ljudi, ki so svoje mnenje še bolj poenostavili. Oni vas niti ne poslušajo več, še manj pa berejo moje blebetanje.

Pač pa so vse svoje argumente, vsa svoja razmišljanja, izkušnje in prirojeno modrost zreducirali na samo eno misel:

»Spet nas bodo nategnil’!«

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · v afektu

Hišica

26.03.2011 · 14 komentarjev

Če kmet zorje njivo, posadi krompir in ga na jesen proda ljudem, se tako na hitro to ne sliši niti malo čudno. Vendar, lepo vas prosim, tako enostavno to ne more biti. Ali si predstavljate dva hektara veliko njivo in enega kmeta, ki s svojim traktorjem to obdela. Mogoče celo brez cele horde žensk, otrok, sosedov in prijateljev.Sam! S sadilcem lepo našpika tiste krompirčke v svet, z okopalnikom to pozneje okoplje in odstrani plevel in na jesen z nekim tretjim pripomočkom izgrebe debele gomolje. Vmes seveda nekajkrat vse skupaj poškropi z naravnimi nikomur škodljivimi zvarki. Par ton kartoflja na jesen spravi v denar in …… kar ponuja se tista srbska … nikome ništa!

Ne, tako to ne gre. Treba je stvari urediti. Treba je zadeve regulirati. Njivo je obvezno treba vrisati, kategorizirati, vpisati in nekam vložiti vlogo. Tam je treba zaposliti dva svetovalca, tajnico in na pomlad še tri študente, da bodo to vlogo proučili od prve do zadnje črke. Če bodo tam našli napako, pa naj bo to kakšna mala začetnica ali zablodela vejica, bodo vlogo vrnili decu nazaj in moral bo vse skupaj ponoviti, dodati nekaj kolekov za pritožbo in znova čakati na rešitev.

Ko bo vloga rešena, bo omenjena nekaj članska ekipa strokovnih krompirologov imela dve nalogi. Prva bo, da bo spravila, seveda z usklajevanjem s sorodnimi službami, krompir na tako bedno vrednost, da se bodo kmetu zarosile utrujene oči in se bo začel spraševati o svojem garanju in smiselnosti obdelave in sploh nabave semenja, škropiv in mašinerije. Takoj v naslednjem trenutku bodo strokovnjaki obvestili kmeta, da mu bodo poslali podporo. Imenovali jo bodo »neposredno plačilo za poljedelstvo« ali kaj podobnega. To bo zadostovalo, da si bo kmet za silo oddahnil in živel svoje poljedelsko življenje naprej. To pa je samo eden od efektov vseh teh komplikacij. Tudi dva svetovalca, tajnica in občasno trije študentje bodo imeli nekaj od tega in celo ministru in kakšnemu evroposlancu bo cela mahinacija v prid. Poleg tega pa se bodo ravno tisti, ki niso dovolili, da bi preprosti kmet preprosto obdelal, pridelal in prodal, lahko hvalili, trkali po prsih in pokroviteljsko trepljali kmeta z njegovim zakompliciranim kmetovanjem vred, da so mu pomagali preživeti od prve brazde pa do zadnjega izkopanega krompirja. In kmet bo počasi moral dojeti, da je smisel njegovega dela ta, da zadošča zahtevam iz tistih vlog, da se podreja administrativnemu redu in predvsem, da pazi na velike začetnice in zablodele vejice. Krompir bo pa že zrasel. Če ne, pa tudi nič hudega. Samo da je red!

Moj pokojni foter je bajto naredil bolj ali manj sam. Ko so betonirali plato, so prišli sosedi in znanci in večina njih je s tem samo vrnila za takrat, ko je on pomagal njim. Hiša seveda še vedno stoji, sicer potrebna marsikaterega posega in posodobitve, vendar ni videti nič manj trdna in solidna kot je bila pred desetletji. Ima sicer tisto lastnost, ki je pogosta pri takšni samogradnji. Nikoli ni bila dokončana.To se mogoče samo tako reče, ker pač pri bajti vedno lahko še kaj dodamo, v bistvu pa je to posledica tistega, da so naši očetje hiše delali tako kot so to finančno zmogli in kolikor so bili sposobni sami narediti. To je bila edina možnost. Nekakšen kredit je omogočil postavitev do strehe in vgradnjo oken, potem pa so flikali svoj zaklad še leta in leta, kadar so pač zmogli. Običajno so se tudi vselili v hišo, ko je bilo za silo dokončanih samo nekaj najnujnejših prostorov.

Kljub tem »okoliščinam« pa mi hitro pade na um kakšna majhna asociacija. Dec rabi zase in za svojo familijo dom. Zrihta kredit, nabavi pesek in cement, pokliče prijatelje na pomoč in zgradi hišo …in … nikome ništa!

Mogoče res preveč popuščam nostalgiji, mogoče sem preveč občudoval pridne ljudi tiste očetove generacije in mogoče so moje skrbi posledica še kakšne nesmiselne, čustvene dileme. Morda tudi zanemarjam vse stvari, ki so se spremenile od takrat. Znanja, ki jih pač ne obvlada več kar vsak, zahteve po varnosti in katastrofalno pomanjkanje solidarnosti med ljudmi.

Vendar pa si ne morem kaj, da ne bi dobil vtisa oziroma da se ne bi spomnil na dva, sicer popolnoma druga svetovalca pa še tajnico in študenta. Ravno oni bodo pod budnim očesom ministra in evroposlanca poslala graditelju sporočilo, kjer bo spet napisana številka, ki bo možu orosila oko. Opustil bo jadrno misel na svoje gnezdece in se vselil v enoto, ki jo bo nekdo širokogrudno zgradil zanj. Le ta se bo , kakopak, zaradi tega trkal po prsih in se dičil na govorniških odrih.

Dec pa bo to gledal skozi okno v svet. Tisto pravo okno bo gledalo v sosednjo enoto. Na steni med obema pa bo imel sliko. Na njej bo stara hišica. Tista od njegovega očeta. Malo vegasta, uprta v breg ga bo vsak dan pozdravljala izpod košatega kostanja. In lepa se mu bo zdela vsak dan posebej. Spomin pač! Na čase,ko še ni bilo redu!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · Mislmreskrneki · nostalgija

Kdor zna ….

21.03.2011 · 8 komentarjev

Siromak je bil v tistem parku vedno čisto sam. Včasih se je samo bežno ustavil pri njem kakšen sprehajalec ali pa so otročaji uganjali okoli njegove klopce svoje neumnosti. Tako na splošno pa lahko mirne duše trdim, da se ga ne spomnim drugače, kot osamljenega, žalostnega možakarja, ki je v tistem parku preživljal svoje dneve. Kot del opreme, kot nekaj vsakdanjega in obveznega je bil ob tisti poti, kjer so ga vsak dan videvali mimoidoči delavci, ki so hodili na svoje šihte, otroci na poti v šolo in ljudje vseh mogočih vrst, starosti in navad.

Kot takega ga ljudje niso gledali grdo. Niso zviška gledali na njegovo stanje. Bil je pač reven. Življenje mu je v nekem obdobju obrnilo hrbet in tudi sam se ni znal, mogel ali hotel nekoliko boriti proti temu. Potem pa je obstal v svojem času in tak, ne posebno zdrav, mogoče tudi ne posebno bister ni zmogel popraviti ničesar. Ne, ljudje so ga jemali kot del mestnega utripa. V njem so videli pač človeka, ki se mu je tako zasukalo. Ostal je v življenju brez svojih ljudi, brez dela, brez penzije in podobnih reči. Bolj učeno bi lahko rekli, da je siromak izpadel iz sistema. »Saj ni čudno, da je reven!«

Usedel pa se je tisto sobotno popoldne na klopco poleg njega prijeten, mlad gospod, lepih obraznih potez in milega glasu. Revež je kljub svojim običajno počasnim in neizrazitim reakcijam, presenečeno trznil ob neobičajnem obisku. Vendar pa se je gospod namestil samo dobrega pol metra od njega in nič ni dajal vtis, da se mu to zdi kakorkoli posebno ali nenavadno. Še bolj čudno je izgledalo, ko je potegnil iz svoje aktovke v papir zavito žemljo in zagrizel v svoj preprosti obrok.

In če pravimo, da je bilo vse skupaj nekoliko nenavadno, lahko rečemo da je bilo to, kar je gospod naredil potem, res maksimalno čudno in nevsakdanje. Brez besed je namreč stegnil svoj dišeči sendvič siromaku pred obraz , tako da ga je le ta odlomil polovico in naslednji trenutek sta skupaj in z užitkom malicala. Kdor ju je takrat videl, si zagotovo ni mislil, da se ta dva človeka vidita prvič v življenju.

»Kako je torej s tabo!?« je vprašal mladenič starega deca, ki je s svojimi redko posejanimi zobmi obdeloval belo skorjo.
Ta je trznil in prej kot je v svojem presenečenju zajel sapo, je že odkimaval zmajeval in počel vso tisto običajno mimiko, ki je bila vedno del odgovorov na takšna vprašanja. Ljudje so ga ponavadi spraševali po počutju tako iz navade, mogoče vljudnosti ali pa kar tako, da so zamašili kakšen tihoten trenutek. Verjetno njegovih odgovorov marsikdo pogost niti slišal ni.
Tokrat se mu je zdelo drugače, zato je nekaj časa več lovil zrak in iskal prave besede. Nazadnje je spravil skupaj stavek, ki je zvenel kaj klavrno in čisto drugače od običajnih jamranj, ki jih je kdaj razlagal mimoidočim.
»Tako sam sem!« je hripavo in komaj slišno zastokal in oba sta žvečila svojo malico naprej.

Po nekaj minutah je elegantni gospod vstal, očistil svojo obleko drobtin in si poravnal ovratnik, Obrnil se je proti siromaku, mu stresel roko in ga lahno potrepljal po ramenu:
»Saj bo bolje, saj bo!« je še rekel in odšel po poti proti mestu. Revni prebivalec parka je še nekaj časa brez besed gledal za njim.
»Le kaj bi se lahko spremenilo?« je zabrundal stari klošar in se še bolj zgrbil na svoji klopi.

. . . .

Prav gotovo je naslednji dan začel z isto mislijo in vsled tega je še bolj presenečeno pogledal, ko se je na sosednjo klop parkiral moški prav močno podoben njemu. Njegove cunje sicer niso bile tako zdelane in tudi zanemarjen še ni bil tako zelo, a nekaj ga je delalo močno podobnega dosedanjemu edinemu prebivalcu parka. Nekaj v očeh je kazalo, da sta si deca podobna, da je podobna njuna usoda.

Ja, tisti na tadrugi klopi je bil pred nekaj dnevi ob službo. Dobil je tisto knjižico in se podal v park. Postal je revež. Saj moramo razumeti, je godrnjal siromak sam pri sebi, ko je opazoval novega kolega. Nič ni prištedil, gospodariti ni znal in zdaj je brez vsega. Tak je kot sem sam! Vedel je sam pri sebi, da je verjetno njegova pot dosti manj enostavna, kot jo je on zgostil v svojih mislih. Vedel je, da mu je verjetno v nekaj dneh izginil nek vreden svet, nek človek s svojimi čustvi in hotenji je umrl v njem in samo lupina, zgrbljena zakrčena kreatura je še ostala in molčeča in zamorjena našla prostor na klopi samo malo stran od njega.

Komaj dan pozneje se je slika mestnega parka še bolj spremenila. Ko je siromak dvignil svojo zaspano kocinasto glavo izpod zmečkanih časopisov, se je sprva kar nekoliko ustrašil. Skoraj vse klopi v parku so bile obljudene. Na nekaterih so se celo drenjali trije reveži. Od kod so se pa ti prikazali, je zmedeno vpraševal okoli sebe.
»Ti so pa delavci!« je dobil pojasnilo od najbližjega. Aja, si je misll, še eni, ki so izgubili delo in so zdaj ……
»Ne, ne, to so delavci, ki še vedno hodijo na šiht!«
Nič ni bilo kralju mestnega parka več jasno.

In tudi ni kazalo, da bi se mu lahko v bližnji prihodnosti kaj prida zjasnilo. Z dneva v dan je bila v še nedavno mirnem mestnem parku večje in bolj neznosna zmeda. Klopi je že zdavnaj zmanjkalo. Delavci so zasedli vse do zadnje. Ko je prišla v park taborit skupina penzionerjev, so se morali namestiti pod košate žalujke. Tam so v maniri drvesa nad njimi žalovali za nekimi drugimi časi. Vsake toliko je kakšen betežnež obnemogel in so ga odnesli v hiralnico. Zamenjal ga je kakšen od njegovih potomcev, ki so mu vzeli bajto, ker ni imel s čim plačevati tiste postelje in plenic.

Ko so začeli v park prihajati mojstri, šolani in še pred kratkim ponosni, dostojanstveni ljudje, je začela za pravega prvega siromaka mestnega parka zadeva postajati mučna, nerazumljiva in neznosna. Stvari niso bile več smiselne in nič ni več potekalo po tistih ustaljenih tirih. Ni bilo več ljudi, ki bi na večernem sprehodu pustili revežu jabolko ali kakšen cent drobiža. Ni bilo več mamic s svojimi malčki, ki bi jih s svojim spakovanjem spravljal v smeh. Nikogar ni bilo več, samo, madona, saj smo sami takšni tukaj. Pa toliko nas je !

In planil je neki dan siromak pokonci. Zmanjkovalo mu je zraka in stiskalo ga je pri srcu. Moral je oditi nekam stran od svoje klopi in premisliti vse kar se je dogajalo zadnje čase okoli njega. Prerival se je med nagnetenimi siromaki, prestopal tiste ki so ležali na poteh. Nekateri so nejevoljno godrnjali, ko si je izbojeval pot proti izhodu. Kot, da bi po dolgem času priplaval na površje, je na prostem globoko zajel zrak in razširil svoja stara pljuča. In tam je šele debelo pogledal. Zunaj ni bilo nikogar. Madona, saj so vsi noter, je presunjeno zašepetal siromak nekam sam vase. Spraševal se je vseh sort stvari in nelagodno se je počutil. Postalo ga je strah in nekakšen hlad ga je obšel po celem telesu. Takrat pa je mimo njega pripeljala velika črna limuzina. Ustavila se je nasproti njega in odprlo se je zadnje črno zatemnjeno okno. In ugledal je tisti isti mladosten obraz, ki ga je takrat tako prijazno obiskal na njegovem revnem bivališču. Tokrat mu je mladi gospod samo pokroviteljsko pokimal in mu namenil enak ljubezniv nasmeh kot pred časom v parku.

Šele takrat se je siromak spomnil njune kratke debate.

»O porkaduš, takrat sem mu rekel, da sem osamljen ! Prepričan sem bil, da se to ne bo nikdar spremenilo!«

Ko so ga zgrabile močne roke plečatih mladcev, ni imel moči da bi se upiral. Niti ni mogel postrojiti svojih razmršenih misli. Le nekaj mu je bezljalo po glavi:

»Mater, pa mu je res ratalo!« je polglasno šepetal, malo prej kot so ga silaki vrgli nazaj tja, ker je bilo njegovo mesto.

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · v afektu

Ni prav !!

16.03.2011 · 17 komentarjev

»To pa že znam delati. Dobro, ni kakšno posebno znanje, znam pa nastaviti mašino in včasih kakšnega novinca naučim osnovnih reči. Zadnjič sem med prostim časom prilaufau, ko je pob nekaj zašuštral! Pa toliko let sem že tukaj. Ali to nič ne velja!? «
Makedonski delavec, sivolasi, čokati, vedno nasmejani Milče, se je obrnil ob mojem sikajočem pogovoru samega s sabo.

Svetle stopnice in steklena vrata. Nič nisem točno vedel, kaj je moj namen. Z dolgimi koraki sem prestopal po tri hkrati. Poseben vonj in bela svetloba je v tistih prostorih. To je zato, ker jih nisem vajen, ker nikoli ne hodim tod okoli. Čista mehka tla in beli zidovi. Nič se ni skladalo z mojo šmirasto pojavo. Z vseh strani so me pozdravljale besede. Z velikimi črkami jih je nekdo sestavil v brezhibne stavke in mi dal misliti. Arbeit macht frei!

Bogve! Če bi bil mlajši …. Gledam kdaj mlade fante, ki se na takšne stvari nasmehnejo. Kakšen preklinja in pošilja nekam vse povprek. Tretji pokaže šefu iztegnjenega fakiča in kaže proti izhodu, kar pomeni da ne bo več dolgo tukaj. Za tak denar in na tak način že ne. Neki pob je bil samo osem ur v proizvodnji.
»Aha!« tako imate tukaj!?« je modro ugotovil po prvem šihtu in objavil v zabavo prisotnih, da »prekinja delovno razmerje«. Pa je šel!

Skrb za ljudi, za osebno rast. Pogled obrnjen v bodočnost. Svetle vizije. Izobraževanje in spodbujanje inovacij. Čimbolj pristni odnosi in komunikacije. Ne sede samo težka hrana v želodec in tam obleži, tišči in povzroča pekoč občutek. Tudi besede se enako ali bolj zoprno uležejo tja. Parole politkomisarjev nekih preteklih časov, ko smo še verjeli, besede nekih novodobnih prepričevalcev, in te besede, ki me obkrožajo zdaj. In besede, Dare, ti si idiot in zaboga že enkrat dojemi to dejstvo. Potem pa tista zgaga in želodčne bolečine.

Sindikat je takrat organiziral štrajk. Delavci so se borili za slabih šest stotakov minimalne colenge. In uspeli. Sindikalist je prej nekaj momljal. Ni mi znal odgovoriti. Pravi, da je poklical tisto babo, ki je taglavna pri tej zadevi in je ona tudi samo nekaj momljala. Štrajk je bil baje pa takrat uspešen. Zmagaaaa! Pa naj vsaj to nekdo pove, kaj bi bilo z nami, če bi takrat pogoreli. Samo to.

Slike na stenah. Fotošopirane do detajlov. Punca, ki zre v bodočnost je vzneseno optimistična, inovator s svojim merilnim rekvizitom globoko razmišlja in komandanti talajo svoje naučene nasmehe. Delavci v skupini so ob kliku rekli »cheese« ! Vsi smo ena družina.

Ko pa človek ni več tako neobrzdano mlad, takrat ni več tako jezen. Še vedno nisem bil prepričan kaj je moj pravi namen v tistih posvečenih prostorih. Takrat zna človek biti užaljen. Razočaran in pobit. Zavedajoč se svojih naglavnih grehov, neambicioznosti in neborbene poze v preteklosti. Svojih omejitev, ki jih ima v glavi in tistih, ki jih ima v zdravniških kartotekah.

»Pa ne bi rad obrnil vsega na glavo!« zastane korak za trenutek. Nikoli nisem mislil, da bi bilo treba svet zasukati v nasprotno smer. Da bi morali vsi obleči temno zelene cunje in jesti v velikih zadružnih menzah. Ne, vem, kje je moje mesto. Vem kje je moj domet in z veseljem si tam želim samo, da bi bile stvari malo bolj pametne. Da bi bilo samo malo manj narobe!

»Kaj bo novega, sodelavec Dare!« me je tako zamišljenega vprašal moj osebni menedžer. S tem mi je spet pospešil adrenalin, ki je zastal nekje v žilah. Vsulo se je iz mene nekaj o minimalcu, o delovni dobi, uspešnosti, lojalnosti in tudi pičkatimaterina se je pojavila vmes. Prej kot je presenečeni boss prišel do besede, mi je bilo jasno, da me tokrat ne bo vabil na JackDanielsa v svoje prostore.
»A veš kaj!« sem že z nevarno povišanim tonom nadaljeval »Ima me, da bi šel z Makedonci za tisti njihov uskrs na jug in si tam poiskal kakšno delo. Mrbit bi pa lahko kaj poslal domov. Nas filate s to kurčevo krizo že dve leti, v tem času pa ste se od nje naučili samo novih fint in izgovorov»
Ob tem sem stegnil decu pred obraz svojo plačilno S prstom sem mu kazal tisto neto številko. Petstošestindvajset evrakov. Samo za trenutek je razširil oči, da je nastavil dioptrijo, potem pa je bila njegova reakcija pričakovano brezizrazna. Tip pojma ni imel kaj v resničnem življenju ta številka pomeni.
»Na besede pa le pazi!« mi je rekel » in ni treba, da si ciničen!«

In spet mi je, kot že tolikokrat v življenju, usahnila tista ihta. Kot da bi si naložil neko poltonsko breme, je v meni vse padlo v tisto utrujeno apatijo, ki naenkrat objame celo telo, mišice, žile, misli in čustva. Zamahnil sem z roko in se na pol obrnil stran.

Svoje jezne besede sem spremenil v šepet in psoval nekam vase. Papir in svoj mali protest sem krčevito zmečkal in počasi utrujeno odšel iz svetlih prostorov. Deca, ki mi je pred minuto rekel, sodelavec potem pa je mene označil za cinika, sem pustil tam.

Ja, saj pravim …. Samo malo manj narobe!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · v afektu

Samo da smo skupaj!!

13.03.2011 · 10 komentarjev

Nedavno sem pisal o svojih vojaških časih. Nekje nad mano je še eno ali dve nadaljevanji. No, bom že enkrat. Danes pa sem nekaj tuhtal o tem kako se vedemo ljudje ,kadar se priključimo neki skupini. Mogoče vojaščina niti ni najbolj hvaležen primer. Tja so me, kljub nasprotnemu prepričevanju kapetanov in majorja, poslali pod rubriko »obvezno«. Brez pametne možnosti ugovora.
Ko sem se znašel med temi ljudmi, sem prvič v življenju tako očitno spoznal neko stvar. Ti fantje so se mi zdeli zanimivi, tako različni. Bili so različnih narodnosti, barv, ver in razmišljanj. In, tako na počez, kar po vrsti so se mi vsi zdeli v redu. Sicer me seveda, glede na že omenjeno prisilo, ni nihče niti vprašal ali sem zadovoljen s skupnostjo, ki sem postal za leto dni njen član ampak, kot rečeno, zdela se mi je čisto fajn!

Ljudje redkokdaj pokažemo takoj s taprve svoje prave obraze. Že po defoltu poskušamo biti prijaznejši in lepši, kot pa nam v resnici pritiče. Vklopimo svoje nezavedno pa tudi naučeno in namerno blefiranje, da bi okolico naredili čimbolj sebi prijazno in koristno. Poskušamo pa tudi takoj postati psihologi in preučevalci človeških karakterjev.

Če pademo v skupnost, kakršne nas spremljajo v teh, modernejših časih, se sicer nekatere zakonitosti malo zmedejo. Nekatere stvari kar naenkrat ne veljajo več. Vendar so to samo postranske zadeve. Povezane so z anonimnostjo in zahrbtnim izkoriščanjem varne skritosti. To nam omogoča več stvari. Omogoča nam, da kljub pomankljivemu pogumu in pičlim lastnim idejam, napadamo druge brez zadržkov in argumentov. Napadalnost, ki je pri sebi nismo bili vajeni, postane za takšen, sicer v socialnih odnosih šibek osebek, nov, občasno celo adrenalina poln izziv.

Druga stvar, ki nam je ob takšnem načinu omogočena je neomejena uporaba nesmislov. Teh je v komunikaciji znotraj teh mrež toliko, da je skoraj težko navesti dober primer. Lahko recimo napademo pisatelja, ki objavi nekaj svoje literature. Zaman napadalcem kdo pojasnjuje, da pisec ni znan avtor, da objavlja samo na blogu, da za to ne troši ogromnih davkoplačevalskih denarcev in da verjetno nikoli in nikdar ne bo zaslužil niti feniga za svoje čačke. Ne, to ne pride skozi. Tipa je treba neusmiljeno obdelat, če je mogoče vsaj toliko, da v skrajni fazi proda svoj računalnik ali pa ga zamenja za starega psa in potem psa pelje k živinozdravniku na evtanazijo. Predvsem pa si mora izbrisati iz glave, da bi si še kdaj zaželel pisati stavke. Istočasno je treba, če le damo kaj na svojo strategijo, sesuti tudi vse tiste, ki pisanje nesrečnika neprevidno odobravajo. Pa niti ne želim govoriti o izdelkih, pisnih ali kakšnih drugih. Razmišljam le o obnašanju ljudi v tej zmedeni godlji.

To so, kakopak, samo nekatere specifike obnašanja ljudstva v virtualnem svetu. Vse ostalo je enako ali zelo podobno kot če zbobnaš na kup cel bataljon ljudi in jih, magari na silo, držiš eno leto skupaj. Od prvega dne se začenja preobrazba. Zakrčene obrazne poteze popuščajo pod naravnimi. Tkivo se vda inerciji in karakter uide iz kletke.

Med tisto neznansko hordo fantov se mi je kaj kmalu izvedla huda selekcija. Nekaterih niti slučajno nisem mogel prenašati in nekaterih še manj razumeti. Zagotovo je tudi marsikdo od njih enako razmišljal o meni. Nazadnje smo nekako trije, štirje preživljali tiste čase bolj skupaj. Spoznal sem nenavadno lastnost obnašanja človeka v skupini.

In na to isto spoznanje me je nezgrešljivo asociiralo dogajanje na blogosferi.

Spoznal sem kako pogosto ljudje izgledamo najboljše samo prvi dan ….. potem začnemo dan za dnem odkrivati svoje slabosti!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · Mislmreskrneki · v afektu

Jaz, Dare!

9.03.2011 · 19 komentarjev

Baje obstajajo takšni možgani, ki obvladajo razmišljanje o večih stvareh naenkrat. Jaz milo rečeno, pojma nimam kako naj bi to zgledalo. Kako zgleda, če o neki stvari ne razmišljaš tako, da se potopiš v tisto misel in izklopiš takrat vse ostalo. Kako to zgleda v resničnem življenju, hvala bogu, največkrat vem samo sam, sicer se bojim, da mi marsičesa ne bi zaupali. No, mogoče bi me v bližnjo štacuno kdaj poslali po liter mleka in pol hleba kruha. Bolj pa mi ne bi komplicirali. Tokrat pa mi je žena naročila tri ali štiri stvari. To je za moj um, takšen kot je, že kar nekaj, zato sem tiste tri, štiri artikle zapisal na listek. In ravno sem tuhtal, avto je med tem pač opravljal svoje delo tako, rutinsko, brez moje intelektualne podpore, kam sem tisti spisek vtaknil. To tuhtanje mi je vzelo sposobnost, da bi se spomnil, da se moram ustaviti na bencinski. O, porkaduš, kako me taka reč znervira. Pa mi ja tista rumena luč dovolj močno sveti že drugi dan. Opsoval sem neki neznani sili sunce, boga in sorodstvo in se lotil na najbolj nerodnem kraju v okolici obračati vozilo. Ko sem se pricijazil nazaj do bencinarske pumpe sem štreno, tudi zaradi tiste že omenjene nejevolje spet zgubil. Itak, da sem jo zgubil. Verjetno zato, ker sem se ustavil ravno ob bankomatu. Še vedno globoko potopljen v neljubi stres in v spremstvu istih in podobnih psovk, sem vtaknil kartico v stroj. Vtipkal sem tisto številko. To sem si pa zapomnil. Viš hudiča. Mogoče pa le ni vse brezupno. Aparat mi je že pomolil listek, da bi z njegovo pomočjo napolnil telefon, ko me je ob preblisku, da z mano le ni še čisto zanič, zamikalo, da bi preveril še stanje na računu in magari dvignil petdeset evrov. Tako sem tudi storil in brez, da bi tankal zapustil servis. Rumena luč je žarela kot reflektor in šele čez par kilometrov sem spet dojel kako je s stvarjo. Pa še nekaj me je begalo. Poklical sem drago. Vem da mi je še nekaj naročila. Žametno prijazen glas iz telefona me je opozarjal, da imam račun na telefonu strašno nizek. O, porkaputanavaka! Listek sem pustil v bankomatu. Šel sem nazaj in nek tip, ki je dvigoval denar, me je strašno čudno gledal kaj me matra. Seveda nisem dobil listka, seveda ga nisem. Nesprijaznen z dvajsetevrsko izgubo sem še enkrat odpeljal. Brez bencina, seveda. Strašno slabe volje in s popolnoma razsuto samopodobo sem se ustavil pred vaško betulo. K omizju stopim in si s hladno pijačo razbistrim zmedeno glavo. Aja, še domov moram prej poklicati. Pa spet tisti žametno zoprn glas. Omizje me je sprejelo takšnega kot sem. Kolega mi je posodil telefon in draga soproga me je spomnila na pozabljeno reč. K dohtarju moram še skočiti. Rabim recept za tiste moje arcnije. Tega pa ja ne bom pozabil. Pozabil pa sem na tiste tri štiri stvari, kar me je kot majhen elektrošok spreletelo, ko sem s svojo kripo, ki ne vem več na kaj je sploh še šla, pripeljal pred zdravstveni dom. Joj, marija madona se je moje preklinjanje že počasi spreminjalo v stok. To bom pa težko speljal. Pa kje imam tisti spisek. Tri štiri stvari ni kak podatek. Pojma nimam ali gre za bel kruh, varikino ali kilo žebljev! Ura pa sedem in četrt. Na čelu so se mi pojavile debele obupane srage. Težak in mučen dan je bil to za Dareta. Po stopnicah sem bezljal kot gams . Že na stopnišču sem se spomnil, da lahko pokličem domov in povem, da mogoče ne bom uspel do časa iti v štacuno. Ne, ne moreš poklicat, sem bil spet žametno obveščen. V čakalnico sem planil s telefonom v roki, prešvican in divji. Z rokavom sem se zataknil za kljuko in ga odtrgal dobršen del. Za delček sekunde se mi je zdelo nenavadno, ko me je edina oseba v čakalnici , sicer devetdeset let stara ženica, spustila mimo. Takšen kot sem bil, razrvan, pregret in vsaj delno neuravnovešen sem se sesedel na stol pred dohtarco in pred njo vrgel običajno dokumentacijo. Gledala me je začudeno in me zaskrbljeno vpraševala, kako se počutim. V redu je, v redu, sem zatrjeval. Samo recept bi rabil, nič drugega. Še enkrat je vprašala, če je z mano vse v redu. Nisem doumel. Mogoče se mi je v očeh zrcalil strah, da škoda ne bo več vžgala in da ne bom uhitel kupiti žebljev in varikine.. Le malo bolje sem pogledal, kaj mi moli pred nos. Bila je kartica in izvid, ki sem ji ga dal malo prej. Milo in z iskreno dohtarsko skrbjo me je gospa zdravnica gledala. Le v kotičkih se je dalo opaziti drobno sled razumevajočega nasmeha. Pred njo je bil pač pomoči potreben pacient, na kartici pa je pisalo TUŠ , na papirju pa nekaj o treh ali štirih stvareh.

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu · črkar

GRAPARJI

7.03.2011 · 11 komentarjev

Komaj dober teden je od tega, kar sem iskreno in po pravici hvalil aktivnosti mladih in malo manj mladih članov turističnega društva iz Idrijskih Krnic. Takšna skupnost mi v teh časih in pri tem pomanjkanju pristnih in dobrovoljnih stikov med ljudmi pač seže v srce. Je pa takšna skupnost in solidarnost med ljudmi v večini primerov mogoča samo še na vasi. Tam ljudje tu in tam pa le še potuhtajo, da sta sloga in prijateljstvo prvini, ki lahko prineseta ljudem zgolj in samo veselje in korist.

Zato pa je podobna skupina ljudi v mestu še za eno številko bolj očitna posebnost. In če imamo v mislih Idrijo, vam bi vsak, ki bi ga vprašali, če obstaja tukaj kakšna takšna druščina, zagotovo izstrelil iz prve: »Graparji!«
Ni ravno slučaj, da grapárje, kot sami sebi pravijo, omenjam ravno zdaj v pustnem času. Kot svoj naslov namreč omenjene gospe in gospodje navajajo kulturno-pustno društvo. Njihov karneval je že nekaj let bistvo in center vsega pustnega dogajanja. Še posebno v letih, ko takšne vesele reči usihajo in izgubljajo svoj naboj, je zelo pozitivno, da ljudje zmorejo peljati voz naprej. V Idriji pa že precej let velja, kadarkoli je govora o pustu: » Ja, kar so še Grapárji, potem pa dolgo časa nič!«

Sam karneval je duhovita in kvalitetno opremeljena predstava, ki obdela aktualne politične in gospodarske nerodnosti, tako lokalnega kot tudi bolj velikega pomena. Same maske so brez izjeme okusno in kvalitetno narejene, da ne govorimo o ostali tehnični opremi, ki menda prikuje graparske majstre v njihove garaže za zelo veliko število strokovno zahtevni delovnih ur. Izpod njihovih rok prihajajo razna vozila, ladje, pred leti so izdelali limuzino zvarjeno iz dveh jugecov, ki se jo je dalo peljati in šofirati v obe strani.

Takšne aktivnosti kakopak zahtevajo nekaj zelo zagnanih ljudi, vendar pa je še veliko bolj impresivno to, kako se čisto cel becirk vključi v zadevo. Od otrok do starejših prebivalcev tiste grape, ki vanjo prideš skozi Riže na poti proti Hlevišam in kot vsi podobni idrijski konci, ki se spenjajo po bregovih sprva ne dajejo vtisa, da tam živi ravno veliko število ljudi potem pa se hitro izkaže, da hiš le ni tako malo. Prebivalcev pa očitno tudi ne.

Pustovanje pa, kljub svoji nedvomni pomembnosti, ni edini opravek pustno – kulturnega društva. Še ena zelo pomembna zadeva je njihova sankaška proga na Talerju, to je le malo više nad Grapo. Ne spoznam se na takšne stvari, vendar mislim da zadeva ni kar tako nekaj. Tam vsako let poteka tudi tekma, seveda le če je na Talerju kaj snega. Letos je s slednjim bolj križ.

Zagotovo bom pozabil omeniti še kaj pomembnega, vendar po drugi strani naštevanje niti ni moj namen. Predvsem sem hotel opisati svoj občutek, da ti ljudje stalno dajejo vtis, da so skupaj, da vedo kaj je sosedska pomoč in , hvala bogu, tudi to kaj je zabava.

V Idriji nisem posebno avtohton, čeprav sem gor prišel iz zelo bližnjega kraja. Dolgo časa se nisem privadil na nič v sami Idriji. Na vsak kofe sem se cijazil nizvodno proti Fari. Potem pa sem se počasi nekoliko udomačil v bifeju 3×3. To je majhen lokal, kar menda pove že njegovo ime, pa tudi nekakšen štab graparskih aktivistov. V soboto sem imel srečo in veselje, že drugo leto zapored, da sem pomagal graparjem in gospodinji v lokalu spraviti pod streho pustno soboto. Prispeval sem nekaj več kot štiriurno neprekinjeno špilanje kitare. V takšnem feelingu, kot ga ti ljudje tam naredijo ni bilo to niti tako težko, kot se mogoče komu sliši. Dobro, malo bolijo prsti in glas je počen do amena ….. ampak, prmejduš, blo je pa fajn.

Ja, Graparji so zgodba zase. Upam, da se bo kdo od njih oglasil na ta zapis in kaj dodal. Ne bi pa upal staviti na to. To so ljudje, ki se družijo, ki se dobijo in ki niso prijatelji na fejsbukih, blogih in podobni ropotiji, ampak prijatelji tako …. Kot se za ..gre!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Upor

3.03.2011 · 18 komentarjev

Protest, upor, boj so besede, ki zadnje čase dobesedno visijo nad našimi glavami. Z vseh strani pritiskajo na nas. Enkrat nas na to opominjajo zagnanci, ki imajo ob teh besedah stisnjene pesti in lesketajoče oči, drugič nam to malodušno omenjajo upokojeni dedci med srebanjem svoje dnevne merice vina. Slejkoprej pa moramo, pa ne glede ali nam zadevo kdo konkretno servira, tudi samo pomisliti na to, pa magari po nekakšni logiki, glede na apatično dogajanje, pojenjajočo energijo okoli nas in na vse večje težave, ki jih imamo s tem, da rešujemo nekatere, še pred kratkim osnovne in same po sebi umevne reči.

Vendar pa je upor že tako ali tako velika stvar. Ni to kar tako nekaj. Ne moremo denimo to šteti med vsakodnevne opravke. Sem šel, na primer v štacuno potem sem nesel eno suknjo v čistilnico, spotoma sem se ustavil v mesnici, vmes sem se uprl oblasti, potem pa še skočil plačat mehaniku, ki mi je popravil žlajfe. Priznati je treba, da tisto o moji državljanski nepokorščini močno štrli iz ostalih vsakdanjih opravkov. Ja, to je velika stvar, zato se človeku mora prej kot stopi na barikado, golih prsi in neustrašnega iskrečega pogleda, utrniti nekaj vprašanj.

Meni se je kakšno utrnilo v bistvu pred kakšnim mesecem. Sodelavec, Bosanec in pravoveren musliman z nekoliko čudnim načinom komunikacije je ravno nekaj tupil okoli tega kako imajo v muslimanskem in arabskem svetu nekatere stvari bolje rešene in kako bolje tam živijo. Zanimivo je pri takšni enosmerni debati, kako lahko brez učinka zatrjuješ, da nisi uradni predstavnik katoliškega sveta in da ti je čisto prav, če so ljudje tam doli dobro in so zadovoljni s svojimi življenji.
Dovolil pa sem si fatalni spodrsljaj. Ravno takrat so se začeli protesti v Tuniziji, zato sem bleknil, da imajo pa le tudi »tam dol« nekaj težav. Kolerični možakar je skočil pokonci in usulo se je iz njega, da mi nimamo pravice o tem niti razmišljati, ker nimamo pojma. Ljudje se tam ne borijo za denar in oblast. Borijo se za čast!

Z islamskim teoretikom od takrat ne komuniciram več. Naj predava drugim. Mogoče sem vajen, da mi kdo jemlje besedo, da pa bi mi vzel pravico do razmišljanja, to pa že ni več normalna reč. Ostalo pa mi je tisto o časti. Temu nimam nobene želje ugovarjati. Slišal sem sicer, da takšne vstaje vedno sovpadajo s časom povečane revščine, vendar glede na pogum in vztrajnost, ki so ga pokazali Tunizijci, pozneje seveda še Egipčani, kar smo lahko spremljali tudi na Batinem blogu, da ne govorim o Libiji, lahko čutim do teh narodov samo spoštovanje. Dileme o povodih, razlogih, načinom organizacije tako velikanskih demonstracij prepuščam drugim. Zanima me samo, kaj imajo ljudje v glavi, ko gredo, nekateri celo z očitnim rizikom za življenje in zdravje na ulico. Torej čast? Dobro!

Ko razsajajo po ulicah na primer Grki, prebivalci francoskih predmestij ali kakšni tretji osmoljenci naše svetle skupnosti matere Europe, vsaj glede tega ni velikih dilem. Tukaj pa gre za denar. Kvečjemu še kdo doda kakšno zahtevico glede tega, da ne bi rad delal do sedemdesetega leta ali pa da ne bi rad reforme šolstva, vendar v glavnem ljudje hočejo denar. Hočejo boljše življenje, oziroma kvečjemu nočejo, da jim stvari gredo navzdol.

Vendar v naši okolici nastopijo tudi druge težave. Na primer mraz. Zaradi mraza drastično upade število ljudi, ki bi bili pripravljeni viseti na ulici. Zato se tja poda samo mladina, ki je mimogrede, tudi bistveno bolj domača s facebookom in twiterjem. Pridružijo se jim še nogometni navijače, ki se jim pa itak često zgodi, da se zapletejo v kakšen neljubi ravs in glej ga šmenta. Imamo Zagreb, čisto blizu nas in imamo protest, vendar ne gre več za čast ampak za sramoto. Protestniki pa se iz borcev za čast in ekonomske pravice v očeh prebivalstva in v veselje oblasti spremenijo v »pokvarjeno otročjo bando«!

In potem pride stvar do nas. Na blogih sem že videl nekaj pozivov, ki pa so imeli že v štartu vse pritikline naše nepretekle zgodovine in niso od tega kazali nobenega napredka. Očitno ni nobene nove ideje. Tudi odziva nisem zasledil niti toliko, da bi lahko napisal o tem vsaj stavek ali dva. Nikjer nisem zasledil vsaj vrstice ali dveh nekakšnega programa, nekakšnega spiska zahtev. Prebral sem samo, da je vsega tega dovolj. Da mora oblast oditi. Da je čas za upor in takšne stvari.

In spet sem se spraševal. Zakaj in kako!? Kaj bo tisto, kar mi bo zvenelo v glavi, ko bom prišel pred svetlo palačo? Ko bom žugal s pestjo proti hramu pokvarjene, skorumpirane demokracije?! Kaj bi rekel denimo prezidentu, če bi iznenada stopil predme in me s filmskim nasmehom pokroviteljsko in do zvrhane mere prijazno pobaral: » Ja, Dare, zakaj pa ti protestiraš!?«

Ogromna množica mozoljastih, bledoličnih fejsbukovcev bi utihnila, jaz pa bi ostal sam tam v središču .Nevajen in nepripravljen. Čast? Ta bi v trenutku izpuhtela. Denarja bi se mi zdelo, da je edino važno, da ga imam za avtobus, da čimprej zapustim ta kraj. Kaj torej bi rekel decu, ki bi prav tako kot množica ljudi, čakal s tistim Tom Cruisovskim pogledom na odgovor?!

Pozneje bi na avtobusu tiščal fris v šipo in si grizel ustnico. Skozi možgane bi se mi spet odvijale vse krivice in vsi problemi, ki jih imam. Spet bi občutil tisto ihto, ki jo občutimo lahko samo kadar smo sami s sabo in, ki potem tako rada nekam izpuhti.
Ampak da tako zajecljam!’ In pa tisto o uporu zato, ker se pač zdaj tako dela! Da je skoraj kot moda!
Mater sto mater, tega mi pa res ne bi bilo treba!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · Mislmreskrneki