Gospod minister …
29.03.2011 ob 11:34Verjemite mi, nisem eden tistih, ki apriori in celo iz navade pljuvajo po vsem in vsakemu, ki želi nekaj spremeniti. Tudi nisem človek, ki bi v vsaki stvari videl nekaj slabega. Celo nasprotno. Besede, ki so izrečene artikulirano in jim sledijo razumni argumenti, name delujejo včasih celo preveč prepričljivo in pozabim na možnost, da so lahko posredi blefersko igralski pristopi.
In tako, ko zadnje čase poslušam iz vaših ust modre besede o tem kako bi morali urediti to naše očitno več kot razpuščeno bivanje v samostojni evropski državi Sloveniji, priznavam, da so dejstva, ki jih navajate vredna svoje cene. Ni to kar tako nekaj.
Še najlaže in najbolj po kratkem postopku me prepriča penzionistični zakon. Treba bo delati več let in sowhat!? Če ne, bo šlo vse v maloro. Ziher! Evo, tukaj sploh ne morem veliko ugovarjati. Glede na to, na kakšno upokojensko bedo me obsojate, si niti kaj prida ne želim tistega statusa poleg tega pa sem mnenja, da je čisto v redu hoditi na šiht. Če je človek zdrav! Če je povrh vsega še za silo pošteno plačan …pa sploh! Pa o tem malo kasneje.
Malo delo! Ja, malo delo me malo bega. Spominja me na različne vrste mahinacij, ki se jih že zdaj oziroma že leta poslužujejo naši vrli delodajalci slovenski. Na robu zakonitosti ali, če poenostavim in znižam svoje modrovanje na proletarski nivo ….zato, ker jim to dovolite. Ko boste sprejeli nov zakon o tem strašnem mičkenem delu pa bodo iste prijeme, ki bodo še naprej zbijale ceno našemu delu, uporabljali pač zakonito. Z drugimi besedami ‘pošteno’ !
In potem je tu še »delo na črno« ! Okoli tega se sliši izza vsakega omizja, od vsake branjevke in od vsake šihtno kofetarske druščine največ ognjenih besed. Jaz pa vas tudi glede tega kar podpiram. Vaše besede so premišljene in argumenti na visokem intelektualnem nivoju. Ljudje morajo stvari imeti urejene. Za svoje delo morajo plačevati davke, da nam lahko država nudi kvaliteten servis. Pa če pogledam malo bolj osebno. Ni lepšega kot poleti na kakšni terasi srebati pivo, medtem pa po telefonu zrihtati, da ti malarji pleskajo stanovanje. Bolje bo narejeno, manj umazano, zame nič utrudljivo in država bo dobila svoj del! Carsko!
Potem pa, ko dam priznanje vsem vašim idejam in rešitvam, se spet zgodi ! Nedvomno in neizogibno pride tisti sakramenski AMPAK! Mumaterna!
In kakšen je tokrat ta moj ‘ampak’. Gospod minister, vsi vaši ukrepi, ki nam jih boste nasilno uturili so zagotovo teoretično dobri. Saj ste ja teoretik, a ne?! Imajo pa eno čisto preprosto napako. Nikakor se ne skladajo z mojo računico. Zadeva se mi noče in noče iziti.
Kot že rečeno, s pokojninsko reformo nimam vsebinskih težav. Je treba delat pa pika. Samo jaz bi rad delal za pošteno plačilo. Od tega plačila bi dajal v pokojninsko blagajno nekoliko solidnejši znesek in potem bi enkrat obnemogel legel in bi bil brez skrbi, saj bi moj penzion zadostoval, da bi mi v neki ustanovi za tisti denar brisali rit in me pitali s čokolinom in ne bi za tisto mojo nego, ki se je niti zavedal ne bi, mojim otrokom rubili že tako bornega imetja.
Malo delo bi lahko po mojem brez skrbi šlo mimo. Kot da ga ni. Imam dovolj utrudljivo, dovolj dolgotrajno »nemalo« delo, da popoldne ne bi tuhtal drugega, kot da bi počival in se ukvarjal z neškodljivimi kar se da ustvarjalnimi konjički. Poleg tega imam zaradi svojih večletnih izkušenj pri delu zdravstvene omejitve, ki mi ne bi bile niti pri malem delu v prid.
In delo na črno. Ja, to se pa itak že samo po sebi sliši najbolj grdo. Skoraj kot kraja, skoraj kot hudodelstvo. Vendar spet ni vse tako enostavno. Živim v državi, kjer oblast dovoli delodajalcem, da mi za poln delovni čas plača neto znesek 526 evrov. Ta znesek sicer ne pomeni ne vem česa. Mogoče pa je komu bolj jasno, če povem še, da mi je država omogočila tudi, da za svojo nekoliko večjo družino najamem neprofitno stanovanje. Na računu za taisto neprofitno stanovanje je skupaj s stroški v mesecu marcu pisalo 512, 94 evrov. V osnovni šoli so nas učili, da so v gnilem kapitalizmu delavske mezde namenjene samo temu, da si delavec obnovi energijo, da lahko z delom nadaljuje. Pod vašim modrim vladanjem bomo očitno to dodelali do nivoja, ko bodo mezde zadostovale samo za to, da bo delavec lahko nekje stanoval. Z energijo pa bo že kako. In potem obstajajo še otroški dodatki in štipendije. S prvimi plačamo štrom, telefon, teve in študentske sobe, s štipendijami pa si otroci vsled svojim dovolj skromnim načinom študentskega življenja plačujejo stroške in prevoz v belo mesto. Včasih si pomagajo tudi z nečem, kar zaenkrat še ni malo delo. Včasih nekaj od te situacije poštukam tako, da pripravim svojim nekaj metrov drv in oni mi za to, dajo nekaj denarja. Gre za par stotakov. Malo torej. Vendar pa bi moral to vsekakor nekako speljati tako, da bi državi dal od tega vsaj nekaj. Potem bi mi sicer s pravično roko oblast odškrtnila kakšen strašanski socialni transfer in eko položnica za štrom bi ostala brez kritja. Pa smo spet pri energiji. Brez nje bi ostal že tako ali tako, po vsem tem pa bi bila še tema kot v riti!
Kaj si mislim o servsih, ki nam jih nudi država tokrat niti ne bi ponavljal. O tem sem pisal, ko sem omenjal že tri leta podrto regionalko, arogantnega dohtarja, neplačane zidarje in še nekaj šlamparij.
Vidite, gospod minister, takšni pomisleki mi bezljajo po glavi. Zagotovo se vam zdijo preprosti in skoraj nevredni obravnave. Ampak takšnih kot sem jaz niti ni tako veliko. Veliko več je ljudi, ki so svoje mnenje še bolj poenostavili. Oni vas niti ne poslušajo več, še manj pa berejo moje blebetanje.
Pač pa so vse svoje argumente, vsa svoja razmišljanja, izkušnje in prirojeno modrost zreducirali na samo eno misel:
»Spet nas bodo nategnil’!«