Godci
27.02.2011 ob 19:59Vaške veselice in celonočna muzikarjenja v kakšnem oštarijskem kotu, v neznosnem drenju prepojenem z vonjem domačih mesnin in politega vina zagotovo niso stvari, ki bi me zanimale najbolj od vsega. Ne vem ali sem bil nad tem kdaj zares zelo navdušen, zagotovo pa je tega že kar veliko let.
Verjetno je zaradi tega jasno, da dogodek, ki ga želim opisati ni nekaj vsakdanjega, navadnega pa čeprav se je v Krnicah dogajalo večino vsega iz prvega odstavka.
Ja Idrijske Krnice. V vasico se povzpneš po cesti iz Spodnje Idrije do prvih hiš pa prideš po nekako sedmih kilometrih in potem, ko premagaš toliko višinske razlike, da se cesta zravna že zelo blizu jurja nad morjem. Potem je zadeva za malenkost bolj planotasta, zastonj pa boste tam iskali kakšno posebno gručo hiš, kakšno vaško središče ali kaj podobnega. V resnici se boste vozili ali hodili od ene kmetije do naslednje vedno kar nekaj časa. Vmes pa bo pot zavijala, se spuščala in dvigala, da zagotovo , če niste domačin ali pa naravno talentiran navigator, že zelo kmalu ne boste več vedeli s katere strani ste prišli.
No, kljub vsemu Idrijske Krnice premorejo tudi nekaj kar bi bil center zaselka. Tam so uspeli narediti majhno cerkvico in tam imajo zadružni dom. In v tisti dvorani je sinoči dogajalo. Tradicionalni dogodek, ki sem se ga v dvanajstih letih udeležil malodane vedno, se imenuje preprosto :« Ljudski godci ». Zamisel za takšen shod muzikantov se je utrnila domačinu, ki je bil seveda pred leti tudi aktiven muzikant in je že v prvem letu presegla vsa pričakovanja. Nenavadno koliko ljudi tako ali drugače, zelo začetniško ali pa tudi skoraj virtuozno obvlada kakšen inštrument. Prihajati so začeli stari vaški harmonikarji, citrarji , ad hoc sestavljeni ansambli. Slišali smo nenavadne inštrumente, kot so violinske citre in havajska kitara, slišali orgličarske kvartete in folkloristke ki so muziko delale s svojimi perilniki in grabljami …mislim ni kar ni!
V glavnem, Krničani so od takrat bistveni povečali dvorano in postavili pred vhod še šotor, vendar zanimanje ki ga vsako leto pokažejo ljudje vse to vedno presega. Vedno smo priča neznanski gužvi in vzdušju, ki ga ne vidimo in ne doživimo ravno pogosto. Glavno dogajanje poteka na odru. Tam se vrstijo nastopajoči, domačini, člani turističnega društva pa poskrbijo za tehniko in prijazno vodenje uradnega, ki traja debele štiri ure. Neuradni del pa se dogaja po vseh drugih prostorih, v bifeju, v prehodih, hodnikih, predprostorih in že omenjenem šotoru. Škriplje, cvili, trobi, piska in prepeva se dobesedno v vsakem vogalu. Povsod je videti cele kupe instrumentov, na desetine harmonik, svetlečih baritonov in precej nekonvencionalnih, priložnostniih glasbil.
Tukaj moram omeniti še eno posebnost prireditve. Hrana! Vse mize so polne pladnjev z domačo hrano mesninami, ocvirkovco in prilogami … zastonj! Ja, res. Tako imajo Krničani, ki se jim pri nas reče tudi Vrhovci, to zrihtano že dolgo časa. Že veliko let nazaj so v tem času organizirali koledovanje po vseh domačijah in vse kar so nabrali so potem skuhali in ponudili ljudem na veselici. Ta je bila pred leti za »Dan žena« , ko pa je »AFŽ« izgubila svojo veseličarsko vsebino, pa se to zgodi za ljudske godce.
Jaz ponavadi, razen izjemoma, v uradnem delu nisem nastopal. Ponavadi smo bili ozvočevalci in smo kot »nosilni bend« po koncu programa zašpilali za ples. Ali pa smo tisti večer okupirali kakšnega od omenjenih kotov. Sinoči pa sem bil član čisto novega ansambla z imenom »Štala«. Ostali trie člani so še moj osebni harmonikar Milan, kontrabasist in izjemen glasbenih Hari in starejši gospod Srečko s svojim klarinetom. V bistvu je klarinetist tisti, ki je imel veliko željo občinstvu zaigrati nekaj najlepših Avsenikovih uspešnic, ostali trije pa smo se z največjim veseljem odzvali in ga pri tem spremljali. Sicer je bil gospod v mladih letih aktiven godec, potem pa ni vzel klarineta v roke triinštirideset let, dokler mu ga niso domači pred par leti za sedemdeseti rojstni dan kupili za darilo. Eko, zdaj pa to!
Za konec bi lahko še enkrat omenil tisto iz prvega odstavka. Takšne veselice niso več nekaj, česar bi se nadvse rad udeleževal vsak konec tedna, vendar pa me v Krnicah prevzame nekaj drugega. Kako znajo ljudje v takšnih krajih, kjer so hiše oddaljene med sabo, da se sosedje ne morejo doklicati, kjer je vseh prebivalcev za dober pevski zbor, kako znajo takšni ljudje še stopiti skupaj in nekaj narediti. Pa naj bo to shod godcev, etnološka Oglarska noč, gradnja cerkve ali kaj čisto tretjega. Zdijo se mi takšna skupnost kot očitajoče ogledalo vsem, ki jih iz doline pridemo pogledat in vidimo svojo medsebojno odtujenost in nedružabnost. Ja, takšni ljudje mi res dajo misliti. Niso edini, eno od izjem bom mogoče omenil po pustovanju, so pa redkost, ki bi bilo lepo če bi se našlo veliko več posnemovalcev.
Danes sem vstal zeeelo pozno. Komaj še dovolj zgodaj za kosilo. Imel sem nekoliko zmanjšan apetit in zribane glasilke. Kljub vsemu pa sem se dovolj dobro počutil, da sem po južini šel pogledat skakalno tekmo. Spektakel, ki si zasluži poseben zapis, se dogaja v vasici nad Spodnjo Idrijo. Do tam se povzpneš po dobrih sedem kilo…………..