dare.likar@siol.net

Vaške veselice in celonočna muzikarjenja v kakšnem oštarijskem kotu, v neznosnem drenju prepojenem z vonjem domačih mesnin in politega vina zagotovo niso stvari, ki bi me zanimale najbolj od vsega. Ne vem ali sem bil nad tem kdaj zares zelo navdušen, zagotovo pa je tega že kar veliko let.

Verjetno je zaradi tega jasno, da dogodek, ki ga želim opisati ni nekaj vsakdanjega, navadnega pa čeprav se je v Krnicah dogajalo večino vsega iz prvega odstavka.

Ja Idrijske Krnice. V vasico se povzpneš po cesti iz Spodnje Idrije do prvih hiš pa prideš po nekako sedmih kilometrih in potem, ko premagaš toliko višinske razlike, da se cesta zravna že zelo blizu jurja nad morjem. Potem je zadeva za malenkost bolj planotasta, zastonj pa boste tam iskali kakšno posebno gručo hiš, kakšno vaško središče ali kaj podobnega. V resnici se boste vozili ali hodili od ene kmetije do naslednje vedno kar nekaj časa. Vmes pa bo pot zavijala, se spuščala in dvigala, da zagotovo , če niste domačin ali pa naravno talentiran navigator, že zelo kmalu ne boste več vedeli s katere strani ste prišli.

No, kljub vsemu Idrijske Krnice premorejo tudi nekaj kar bi bil center zaselka. Tam so uspeli narediti majhno cerkvico in tam imajo zadružni dom. In v tisti dvorani je sinoči dogajalo. Tradicionalni dogodek, ki sem se ga v dvanajstih letih udeležil malodane vedno, se imenuje preprosto :« Ljudski godci ». Zamisel za takšen shod muzikantov se je utrnila domačinu, ki je bil seveda pred leti tudi aktiven muzikant in je že v prvem letu presegla vsa pričakovanja. Nenavadno koliko ljudi tako ali drugače, zelo začetniško ali pa tudi skoraj virtuozno obvlada kakšen inštrument. Prihajati so začeli stari vaški harmonikarji, citrarji , ad hoc sestavljeni ansambli. Slišali smo nenavadne inštrumente, kot so violinske citre in havajska kitara, slišali orgličarske kvartete in folkloristke ki so muziko delale s svojimi perilniki in grabljami …mislim ni kar ni!

V glavnem, Krničani so od takrat bistveni povečali dvorano in postavili pred vhod še šotor, vendar zanimanje ki ga vsako leto pokažejo ljudje vse to vedno presega. Vedno smo priča neznanski gužvi in vzdušju, ki ga ne vidimo in ne doživimo ravno pogosto. Glavno dogajanje poteka na odru. Tam se vrstijo nastopajoči, domačini, člani turističnega društva pa poskrbijo za tehniko in prijazno vodenje uradnega, ki traja debele štiri ure. Neuradni del pa se dogaja po vseh drugih prostorih, v bifeju, v prehodih, hodnikih, predprostorih in že omenjenem šotoru. Škriplje, cvili, trobi, piska in prepeva se dobesedno v vsakem vogalu. Povsod je videti cele kupe instrumentov, na desetine harmonik, svetlečih baritonov in precej nekonvencionalnih, priložnostniih glasbil.

Tukaj moram omeniti še eno posebnost prireditve. Hrana! Vse mize so polne pladnjev z domačo hrano mesninami, ocvirkovco in prilogami … zastonj! Ja, res. Tako imajo Krničani, ki se jim pri nas reče tudi Vrhovci, to zrihtano že dolgo časa. Že veliko let nazaj so v tem času organizirali koledovanje po vseh domačijah in vse kar so nabrali so potem skuhali in ponudili ljudem na veselici. Ta je bila pred leti za »Dan žena« , ko pa je »AFŽ« izgubila svojo veseličarsko vsebino, pa se to zgodi za ljudske godce.

Jaz ponavadi, razen izjemoma, v uradnem delu nisem nastopal. Ponavadi smo bili ozvočevalci in smo kot »nosilni bend« po koncu programa zašpilali za ples. Ali pa smo tisti večer okupirali kakšnega od omenjenih kotov. Sinoči pa sem bil član čisto novega ansambla z imenom »Štala«. Ostali trie člani so še moj osebni harmonikar Milan, kontrabasist in izjemen glasbenih Hari in starejši gospod Srečko s svojim klarinetom. V bistvu je klarinetist tisti, ki je imel veliko željo občinstvu zaigrati nekaj najlepših Avsenikovih uspešnic, ostali trije pa smo se z največjim veseljem odzvali in ga pri tem spremljali. Sicer je bil gospod v mladih letih aktiven godec, potem pa ni vzel klarineta v roke triinštirideset let, dokler mu ga niso domači pred par leti za sedemdeseti rojstni dan kupili za darilo. Eko, zdaj pa to!

Za konec bi lahko še enkrat omenil tisto iz prvega odstavka. Takšne veselice niso več nekaj, česar bi se nadvse rad udeleževal vsak konec tedna, vendar pa me v Krnicah prevzame nekaj drugega. Kako znajo ljudje v takšnih krajih, kjer so hiše oddaljene med sabo, da se sosedje ne morejo doklicati, kjer je vseh prebivalcev za dober pevski zbor, kako znajo takšni ljudje še stopiti skupaj in nekaj narediti. Pa naj bo to shod godcev, etnološka Oglarska noč, gradnja cerkve ali kaj čisto tretjega. Zdijo se mi takšna skupnost kot očitajoče ogledalo vsem, ki jih iz doline pridemo pogledat in vidimo svojo medsebojno odtujenost in nedružabnost. Ja, takšni ljudje mi res dajo misliti. Niso edini, eno od izjem bom mogoče omenil po pustovanju, so pa redkost, ki bi bilo lepo če bi se našlo veliko več posnemovalcev.

Danes sem vstal zeeelo pozno. Komaj še dovolj zgodaj za kosilo. Imel sem nekoliko zmanjšan apetit in zribane glasilke. Kljub vsemu pa sem se dovolj dobro počutil, da sem po južini šel pogledat skakalno tekmo. Spektakel, ki si zasluži poseben zapis, se dogaja v vasici nad Spodnjo Idrijo. Do tam se povzpneš po dobrih sedem kilo…………..

Nekaj mi je postalo popolnoma jasno. Če že, mislim, če že moram nekam spraviti stvari, ki se naberejo pod mojim pokrovom, potem sem definitivno človek za pisanje. Mislim, niti slučajno nisem rojen za to, da bi znal s svojim govorjenjem, z retoriko, s premišljenimi besedami na licu mesta reševati stvari. Pa četudi se mi zdi, da stopim skozi kakšna vrata domnevno pripravljen, oborožen z argumenti in nekako gotovo vase in prepričan, da se mi ne more kaj prida zgoditi.

Potem pa se vedno, ni bil hudič, nekaj zgodi. Če nič drugega, potem me že takoj s taprve, preseneti reakcija. Zagotovo je čisto drugačna, kot bi po mojem pripadala konkretni situaciji. Zgolj za primer … namesto hudega deca, ki bi skočil pokonci ob mojih negativnih besedah, je tam človek, ki se brani s pokroviteljskim razumevanjem in dobrodušnim pritrjevanjem. Mu materna! Potem, ko me to vrže iz vtirjene smeri, se začne še za stopnjo bolj človekoljubno zatrjevanje mojega sogovornika, ki bi v bistvu moral biti moj borbeni nasprotnik, da bi mi pri vseh mojih problemih pomagal, a kaj ko vse to poteka na večih nivojih. Kaj ko nima pooblastil, da bi popravil tiste številke in da bi mi omogočil tisto, kar želim in kar mi kakopak, pripada.

Situacija v tej fazi definitivno postane bedna. In za razliko od stavkov, ki jih kdaj pa kdaj zapišem, se ne da nič preverjati, brisati in popravljati. Nič. Ne morem za vsak slučaj preleteti teksta in s prstom slediti vsaki besedi, kot to lahko počnem, kadar svoje misli zapisujem. In za nameček se ravno takrat praviloma zamaja moja artikulacija in se hkrati s tlakom dvigne tudi frekvenca. V stavke se vrine beseda ali dve iz srbskega slovarja in moja dvomljiva ugotovitev, da me ne more ravno vsak imeti za loleka mimogrede dobi potrditev v kakšnem vsaj rahlem udarcu po tisti sakramenski mizi. Mejdun!

Ja, nekaj je jasno. Tukaj danes ne bomo rešili ničesar. Na tak način smo slabši od nesklepčne disciplinske komisije upokojenskega pevskega zbora. Nič ne moremo storiti. Že izhodišče se nam je čisto ponesrečilo. Čisto smo zgrešili kaj je res pomembno. Nikakor ni pomembno kaj se da storiti glede mojih oziroma naših težav, ki se nagovorjeni in napadeni čisto strinjata, da jih imamo. Veliko bolj je pomembno kako obdržati stanje kakršno je in takšnim levonogim jutranim jeznežem nekako dopovedati, da smo iznenada vsi, razen seveda krivca za stanje, v nekakšnem začaranem krogu krize, krivic in brezizhodnosti.

Ja res, če me kaj mori, moram to čimvečkrat zapisati. Včasih bo to sicer prebralo čisto malo ljudi. Včasih bodo še tisti zamahnili z roko in se spraševali, kaj hudiča je Daretu danes. Včasih se že po dveh dneh ne bo več nikjer poznalo, da sem zapisal te reči.

Pa vendar …. Vseeno bo to tam. Tavžentkrat bolj učinkovito in smiselno, kot če poskušaš kaj rešiti s prepirom s šefom v fabriki. Tisto je pa res ….. a ste poskusili kdaj zabiti glisto v zemljo, ste že videli lesen štedilnik, ste kdaj gledali fusbal v družbi upokojenih šivilj …. Mislim, res brez veze!

Zanimiva se mi zdi ta reč. Naj pripomnim, da je lahko zanimivo tudi marsikaj, kar ni nujno pozitivno ali veselo. Poslušam namreč te tipe na televiziji in radiu in se mi zdi, da se cel planet suče predvsem o tem kdaj bom šel v penzijo in ali bom lahko sam zamešal kakšen mešalec betona in zalil temelje za svojo bajto. Pa še mrbit ali bom v bodoče opravljal sama velika dela ali se bom lahko kdaj malo oddahnil in poprijel tudi za kakšno malo.

Ne smem reči, da to niso pomembne zadeve. Ne, nikakor ne. Še bolj kot zame, verjamem, da je pokojninska reforma pomembna za nekoga, ki ima v kratkem v planu oditi v penzijo pa se mu bo to mogoče nepričakovano zakompliciralo. Tudi za takšne tipe, ki so se še pred dobrimi dvajsetimi leti zaposlovali kot petnajstletni otroci, kar menda danes niti ni več možno, zgleda tak zakon na momente malo strašljiv. Po drugi strani, pa naj kar priznam, meni za penzionsko reformo maksimalno visi dol in sploh se mi niti ne ljubi razmišljati okoli nje. Edino kar se mi zdi smiselno je to, da ponovim svojo trditev, namreč da lahko kadarkoli podpišem, da bom hodil na šiht do devetdesetega leta, če mi drugopodpisnik garantira, da bom do takrat zdrav. V trenutnem stanju pa se mi neprimerljivo bolj pomembno zdi, da bi mi zdajšnje delo kdo za spoznanje bolj dostojno plačal in da se ne bi mogel iz mojega dela delati norca ravno vsak polpismen, prepotenten bedak.

Delo na črno je spet nekaj, kar me lahko jezi samo bolj ali manj teoretično. In me, moram priznati tudi res malo jezi. Tako kot me jezijo vse spremembe, ki jih naši loleki argumetirajo s prilagajanjem evropskim smernicam ali nekaj podobnega. Tako nam to povejo, da se sliši nadvse potrebno in pomembno, meni pa vedno deluje kot samo še ena lopata zemlje na slovenski način življenja. In vsak politik, ki se ukloni takšnim direktivam, je v mojih očeh eden od grobarjev moje deželice, ki sem ji zaradi takšnih podrepnih brezhrbteničnežev že itak prižgal svečko.
Drugače pa moram priznati, da je moonlighting zagotovo nekaj proti čemer se bori vsaka resna država. In šušmarjenja je okoli nas res veliko. Kakšen dan plačam nekaj mehaniku, vodovodarju, branjevcu in še komu, pa mi vsi našteti ne spravijo skupaj enega majhnega računčka. Poleg tega na večino od nas to verjetno ne bo ravno drastično vplivalo. S tem mislim na tiste, ki pač delamo na svojih šihtih, v prostem času pa ne uspemo služiti kakšnih omembe vrednih denarcev. Lahko bi sicer omenil, da si velik del prebivalstva tako rešuje osnovno eksistenco, kar na drugi strani seveda nekdo tudi dobro izkorišča.

In potem je tukaj še malo delo. O tem vem še najmanj in spet se mi zdi, da me kot ostali dve grozljivo pomembni temi, tudi ta v resnici ne zanima ravno , kako bi rekel, sto na uro. Mogoče se komu zdi, da sem brezbrižnež, ki se mu ne ljubi niti razmišljati, kaj šele kaj drugega, ampak moram to kategorično zavrniti. To, kako lahko delodajalci ljudi zaposlujejo, kako so jih dolžni plačevati in kako jih lahko odpuščajo so stvari, ki me še kako zanimajo. In malo delo mi deluje kot nekaj, kar bo omogočalo fabrikam, da ljudi kličejo za dva dneva, za štiri ure, kakorkoli in kot se bo komu kaj dvignilo. Saj vem, da naš rojak, presvetli minister trdi drugače. Vendar pa, poglejmo kaj trdijo o zdajšnem stanju na primer vrli delodajalci. Toga, nevzdržna in draga zakonodaja, ki delavcem daje samo pravice in onemogoča dinamično zaposlovanje itd. itd. V fabrikah pa videvamo zaposlene za mesec dni, zaposlena za tri mesece, ki jim podaljšujejo to njihovo delo že leta. Tam pogosto videvamo penzioniste in študente. Videvamo ljudi, ki delajo za manj kot minimalca preko nekih posredniških firm in videvamo tujce, ki jim »gazda« pol zaslužka petnajstega prinese v kufru. In kako naj potem verjamem čemurkoli?? Pa naj se to imenuje zakon, reforma ali pa božja zapoved !??

Tako vidite gledam jaz na te strašne probleme. Tako, da si moram priznati, da me v bistvu sploh ne zanimajo. Pa vendar me zasipajo z njimi na vsakem koraku, vsak dan in vsako uro. Težko mine ura, da o tem ne blebetajo v vsakem mediju, težko mine kakšna pavza, da se ne sproži debata o tem. V oštariji se nikoli ne zgodi, da ne bi nekdo načel penzionov in zidanja bajt. Dvomim celo, da fajmošter tega ne vklopi v kakšno svojo pridigo.

Tako je uspelo našim velikim mojstrom ustvariti iz teh reči neznanske probleme, ki se iz njih napajajo vse politične opcije za vsaj en volilni ciklus vnaprej. Verjetno niti ni potrebno omenjati pripadajočih sindikatov, ki imajo kosti za glodanje kolikor si jih poželijo.

Jaz pa delam. Sicer svoja menda preprosta dela, kjer niti ni treba posebno veliko misliti in znati. Menda! Pa vendar, na nek način s svojim delom rešim nek problem. Pripeljejo mi gajbo neobdelanih komadov in jaz jih postružim, da jih lahko odpeljejo v montažo in prodajo kupcu. Problem rešen. Sliši se enostavno in niti ne vem zakaj tudi ne bi bilo enostavno.

Zato pa tudi ne razumem, da ne bi mogli tako zelo šolani, tako neznansko modri, tako odprti in nenazadnje za moje pojme tako dobro plačani strokovnjaki lepo enostavno delovati. Ko bi dobili v roke problem, bi ga lepo rešili. Eko. Tako pa so vse skupaj čisto zamešali. Potuhtali so, da lepše živijo, lažje spravljajo na kolena in pod kontrolo svojo čredo in lažje zagotavljajo bodočnost sebi in svojim mozoljastim debeluščkom, če obrnejo stvar na glavo.

On probleme raje delajo, napihujejo in množijo. Z njimi zdrmajo tudi najmirnejše kotičke dežele in si manejo roke, ko njihov novonastali izdelek začne vsakodnevno odmevati in bobneti po vsaki, še najbolje po prazni slovenski betici.

Ja, to dobro gre v teh časih. Izdelovanje težav!

Ko je usekal možakarja, da je ta obležal med odpadnimi venci in uvelimi šopki, presenečen kot le redkokdaj prej in z razbito zgornjo ustnico, takrat je stari res nekoliko pretiraval. To pa res ni bilo potrebno. Vendar pa po drugi strani. Tak je bil. Po eni strani dobra duša in poštenjak do zadnjega diha, drugače pa kolerik ki je skočil zaradi kakšne malenkosti, kot bi ga porinil na sredo žerjavice. In takrat se mu ni bilo težko skregati s komerkoli in kjerkoli. Lahko je šlo za staro babnico ali za župana, za klošarja ali za direktorja. Ni bilo važno. Če si mu stopil na žulj, takrat je zaropotalo. Ne glede na zadrego ali škodo, ki jo je s tem povzročil sebi ali svojim.

Vendar nekaj mu je bilo res pomembno. Njegovo delo. Tam ni bilo umika. Tisto je moralo biti narejeno tako kot je treba in nič drugače. Seveda moram tukaj omeniti kaj je dec delal. V njegovi maniri, posebej takrat ko je bil dobre volje in takrat je bil res duhovit in dobrovoljen možak, bi se opis njegovega dela glasil na primer: »Izvajalec zaključnih del v medicini!« ali kaj podobnega. Ljudje so to kljub vsemu poimenovali bolj preprosto, bolj ljudsko. Zanj so pravili, da je grobar, pogrebnik ali na primer grobokop. V tistem času je bil zares zelo zaposlen in grobov ni več pogosto kopal. Predvsem je bil nekakšen vodja pogrebne službe in šofer tačrnega avta. Vsekakor pa je vzel nase obvezo, da vse od tistega klica, ko je moral na pot pa do zadnje lopate zemlje, ki je spadala na gomilo, poteka brezhibno in brez težav. Posebno važno je bilo, da so tako to občutili svojci in vsi, ki so takrat preživljali najtežje trenutke.

Tisti dan pa ni šlo vse po načrtih. Nekaj je bilo narobe z grobom. Verjetno edinkrat v vseh letih njegovega pogrebništva. Ni natančno znano ali je bil grob že narejen preozko ali se je pred pogrebom kaj podrlo, v glavnem krsta ni šla noter in pika. Šokantno. Smrtno bled in zaprepaden je stari stiskal zobe svoje proteze in nekako speljal pogreb tako, da so krsto odložili ob grob in izvedli ves ritual na tak način.

In možakar, ki mu je po pogrebu prišel zaradi tega lomiti živce, bi moral vedeti, da tega ni modro početi. Kljub temu, da je imel oblečeno krajevno uniformo in podkrepljen jezik in pogum z nekaj kozarci merlota, ni izbral dobrega trenutka. Po zelo pičli količini opozarjanja in divjih pogledov je tipa s preciznim direktom položil na kup odsluženega zelenja. Ja, takrat je res pretiraval in pozneje se je moral zagovarjati na sodišču, kjer pa ga niso posebno hudo kaznovali. Se je kar nekako dobro izšlo.

Zagotovo pa je bil to eden najhujših kiksov v dolgoletni karieri. Le tu pa tam se je še kaj nepredvidenega zgodilo. Enkrat na primer, skoraj nerodno mi je praviti, je eden njegovih pogrebcev, sicer pometač pri komunali, naredil kar pošteno neumnost. Na britofu v neki vasici nad Cerknim so ravno devali pokojnika v jamo in nesrečnik je izbral trenutek najbolj mučne, najbolj očitne in popolne tišine in ravno takrat prdnil. Pa ne kar tako nekaj. Zaslišalo se je gromko in trajajoče nekaj dooolgih sekund. Vsekakor tako, da nihče, ampak prav nihče ni mogel zadeve ignorirati ali se sprenevedati za kaj je šlo. Pogreb so seveda speljali do konca brez težav. Vendar pa je stari, potem ko so vsi zapustili britof poklical nesrečnega pogrebca z neobvladljivo prebavo k sebi. Še zdaj ga vidim kako ga je s kazalcem vabil k sebi. Da se morata nekaj zmeniti, mu je še rekel. Potem je tam za zvonikom enkrat počilo in enkrat je tipa malo privzdignilo, ko je dobil en volej v tazadnjo … in pogrebna služba komunale Idrija je nemoteno delovala naprej. Nesrečnik je pa tudi od takrat naprej bistveno bolje nadzoroval svoje črevesje. Učinkovito torej, pa čeprav bi se zlahka strinjali, da to niso bili ravno zgledni odnosi med šefom in podrejenimi.

Pri delu pa ga je bilo največkrat pametno pustiti na miru četudi ni šlo ravno za najbolj napete trenutke. Če že ni imel najbolj sitnega dneva in zatorej ni prišleka nadrl, pa vsaj ni mogel pričakovati kakšnega posebno resnega odgovora ali informacije, če je imel občutek, da ga kdo moti. Še posebno je to veljalo, če ga je na britofu gnjavil človek, ki je to počel samo zato da je potem širil vaške čenče in ki ga v bistvu ni imelo vse skupaj kaj prida zanimati.

»A se je dolgo matrau??!« ga je pobarala ena vaških opravljivk.
»Pa saj še ni bil tolk star , a ne?«
»A ga je z’lo izmučila bolezen!?«

Takrat je stari seveda moral reagirati.
»Ja!« je rekel » zdaj ga tudi njegova žena ne bi več spoznala!«
»Jej, jej!« je zaprepadeno zacvilila starka » a tako ga je zdelalo?!«

»Niti ne!« je hladno komentiral » Samo …skuril smo ga!«

Njegov odnos do takšnih stvari je bil res zelo zanimiv. Po eni strani je bil nerazumljivo neobčutljiv za vse prizore, ki jim je bil priča. Pobiral je ljudi povsod, kjer jih je doletel bridki konec. Povožene, utopljene, zmrznjene, razpadle, raztreščene ali viseče. Niti trenil ni, ko je prisostvoval kakšni sodni obdukciji po pol leta izkopanega trupla. Po drugi strani pa so ga stvari prizadele in to zelo očitno z leti vse bolj, ne manj, kot bi kdo pričakoval.

Vsekakor pa je bil s črnim humorjem na ti. Nič človeka ni smelo presenetiti. Če je ocenil, da ga o detajlih sprašuje človek, ki ga to v bistvu ne briga kaj prida pa sploh. Tako ni bilo nič čudnega, če je človek, ki je pretirano sočutno in skrbno silil v deca, kako je lahko prenesel ko je pospravljal na primer onega, ki mu je dinamit razstrelil glavo. Enkrat je imel res takšen primer. Vaškemu firbcu pa je tudi z vso narejeno flegmatičnostjo razložil »da je bil dec čisto fajn, le glavo je imel kot karfijolo« . Jej, jej!

»A nisi zaklenil!?« ga je kdaj povprašal kdo, ko je pustil mrliškega citroena pred oštarijo in skočil na tisto svojo kavico brez cukra. »Ne skrbi!« mu je odvrnil. »Iz tega ni še nobeden ušel!«

Enkrat se je tako ustavil pred bifejem v Godoviču. V avtu je imel krsto z Jožetom. Jože je umrl nekoliko premlad, a resnici na ljubo, bil je nepopravljiv vaški pijanček in kaj drugega mu tudi ni kazalo. Pred nekaj meseci ga je dodobra zvilo in peljali so ga v bolnico. Tam so mu za silo popravili krvno sliko in ga dodobra streznili. Predvsem pa so mu zdravniki nedvoumno dali vedeti, da je njegova edina možnost ta, da popolnoma pusti alkohol. No, še ena možnost je bila. Jože pa je po prihodu domov samo zamahnil z roko, češ da se ljubljanski dohtarji itak zmeraj nekaj delajo pametne in izbral ta drugo. Zdaj pa je ležal v vsej svoji dolžini v mrliškem avtu.
»Kaj boste!« je vprašala kelnar’ca. Vprašanje je bilo itak samo formalnost. Vedno je pil isto. Grenko kofe in kvečjemu kdaj še kozarec tonika ali radenske. In tistih kavic se je nabralo vsak dan deset ali petnajst.Zraven pa pripadajoči dve škatli cigaret.

»Kofe bom!« je z vso resnostjo naročil in enako resno nadaljeval:« Jože ne bo pa nič danes!«

Zaradi njegovih pripomb ga je marsikdo tudi namerno dražil, velikokrat pa je dobil nazaj kakšno presenetljivo. Zagotovo je bilo kdaj tudi marsikomu žal, da ga je dregal. »Tebe bom pa samo ošpičil in zabil v svet, ko boš gagnil!« je bil samo eden od sto možnih odgovorov.

Ko ga je enkrat v bifeju dražil Ludvik, dvometraš torej poldrugo glavo večji dec od njega, je pogledal navzgor in mu čisto mirno rekel:
»Kar molči, saj točno vem, kaj bodo ljudje govorili, ko boš ti škripnil!«
Dolgin je le vprašujoče pogledal, medtem ko je on nadaljeval:
«Ha, ustavljali se bodo tam na britofu in me spraševali če kopljem za vodovod!«

Ja take sorte je bil. Zagotovo se ga marsikdo spomni kot včasih pretirano jeznega, včasih sitnega in brezobzirnega, spet drugič pa duhovitega in zanimivega deca. Zagotovo pa bo redkokdo trdil, da ni bil marljiv in natančen pri svojem delu, predvsem pa korekten do ljudi v stiski. In stiske so ob izgubah ponavadi hude. Takšni, ki smo ga poznali bolje pa lahko dodamo še nekaj stvari. Bil je bister, razgledan možak, topla čustvena oseba. Ne morem reči, da s svojimi hitrimi reakcijami, s svojim srboritim temperamentom ni bil kdaj zoprn tudi za svoje bližnje. Se pa tudi sprašujem ali ni mogoče škoda, da za sabo ni zapustil tistega gena, ki ti omogoča, da kot cucka nadereš direktorja sredi tovarne.

Ja, naš ati je bil faca. Faca …pa pika!

Ustavil sem svojo Škodo pred semaforjem. Pravzaprav sem ustavil za vsemi tistimi avti, ki so bili že tam in so jim utripali vsi štirje žmigavci. Potegnil sem ročno in čakal. Sto metrov naprej, malo za ovinkom je pred dvema letoma nek razposajeni mladenič slabo ocenil stanje na cesti in ga je fliknilo v odbojno ograjo. Ta pa, namesto da bi fanta oziroma njegovo vozilo, zadržala se je izruvala iz tal in vse skupaj, ograja, avto in pripadajoči potniki so se zvalili po strmini do bajte, ki jih je zaustavila. Vsi so bili živi in bolj ali manj zdravi, hvala bogu. Še najslabše jo je odnesla cesta. Prišel je namreč mojster za ceste in ugotovil, da ni mogoče samo postaviti ograje nazaj ampak, da je treba celo reč sanirati. In tako je že več kot dve leti. Samo semafor kaže na to, da se je enkrat nekdo ukvarjal z zadevo.

Škoda je speljala in za njo moja prikolica. Gor v Jagršče sem se namenil. Malo bom rogovilil v gozdu in razgibal svoje otrdele glide. Zvlekel bom nekaj tistih vej, ki so še nedavno silile na taščin travnik in jih zakuril. Kar vidim, kako se mi bo zdelo fajn, ko bom gledal na počiščen obronek in na tisti kres ki bo požiral robido in srobot. Spotoma bom pa še naložil na prikolico malo polen in jih pripeljal mami. Mislim res koristen bom poskusil biti. Pa me je, kakor mora pa prav vedno nekaj zmotiti še tako pošten namen, zbodlo nekaj iz radia. Govoril je minister s svojim basovsko monotonim na momente malo škripajočim glasom. Govoril je nekaj o sivi ekonomiji. Čeprav mu je ton vlekel malo na cinizem, sem decu prisluhnil. V hipu sem se počutil za dve številki slabše kot prej. Leske in robide hočejo zarasti travnik, jaz posekam zarast in jo skurim, spotoma pripravim pol kubika drv ….kje je zdaj tukaj sploh kaj, vsaj kakšna malenkost, kar bi od vsega tega dal ubogi državi? Da bi še gor na občino peljal par polen, to verjetno ne bi bilo kaj prida? Namesto poštenega, marljivega Dareta, sem se v trenutku spremenil v nepridiprava, ki ….. opa, zelena!

No, saj pri tistem semaforju niti ni treba čakati tako dolgo. V bistvu me niti ne jezi zelo. Verjetno marsikoga jezi dosti bolj od mene. Nenazadnje je to pot relativno visoke kategorije in po nji se moraš peljati če le želiš na primer iz Ljubljane v Tolmin, Kobarid ali Bovec. Keltika jo imenujejo tisti bolj razgledani. Mene pa ne moti toliko, da bi zaradi tega robantil. Pa tudi koristi ne bi bilo od tega. Tako kot pri dohtarjih. Zadnjič je moj prijatelj Franc imel ravno tam gor en malo večji problem. S še tremi kašljajočimi osebki je sedel v čakalnici slabih šest ur. In potem se mu je nekaj snelo. Dec je začel kljub svoji hripavosti kričati in premetavati stole po čakalnici in dohtar in sestre so hipoma pridobili nekaj sto procentov na brzini. Francl pa se ni mogel več pomiriti.
»Ste si kurbe pr’štrajkali plače in položaje, vam mater šintarsko!« je baje kričal nad osebjem.
»Pa samo to še veste povedati, da je čisto vse in vedno v dobro pacientov, banda pokvarjena!«

O Marija kako je bil hud. So že hoteli poklicati policijo. Pa je niso mogli. V kraju je policajev vedno le za eno patruljo in ta je reševala v neki vasi spor med pijanim decom in njegovo sitno babo in še sreča za Franceljna, da je bilo tako. Pa so poklicali le varnostnika, se pomirili in šli vsak na svojo stran. Prej je dohtar seveda še napisal jeznemu bolniku tisti usrani recept in je za to potrošil pet minut. Pa se presenečenemu Francu ni kaj prida opravičeval. Celo nasprotno. Še žugal mu je, kako ne razume narave njegovega dela …

Prav tako se mi je zdelo, kot prejšnji dan, ko sem poslušal o stavkajočih delavcih v neki štajerski tovarni. Pet plač že niso dobili , pa še regresa pa ne vem česa še. Poleg tega jim delodajalci že dve leti niso plačevali prispevkov za penzion in za zdravstvo. Neovirano! In kaj se je zgodilo, ko so siromaki končno le ustavili vse skupaj in začeli štrajk? Menedžer, ki je prišel na sestanek s sindikalisti se je vedel ravno tako presenetljivo, kot Franceljnov dohtar. Namesto, da bi v zadregi mencal, se opravičeval ljudem in mislil na harakiri, je ubral čisto drugo pot. Delavcem, ki niso omeli več za golaž in špricer je povrh vsega še grozil in jim solil pamet z zvenečimi floskulami o tem, kako mora vsak sam zaslužiti svojo plačo in kako je vsak sam odgovoren za svoje delavno mesto. »O Marija madona, kje živimo?« so se verjetno spraševali deci v plavih cotah.

Še mene je malo stisnilo, ko sem tuhtal te stvari. Pa sem vseeno malo navil radio. Spet so bila na sporedu poročila. Pravili so o nekih tipih, ki so jih na sodišču oprostili. Eden je okradel nekaj tavžent ljudi, drugi je prinesel okoli državo, tretji pa je bil celo podkupljeni sodnik. Ampak so jih baje oprostili. Odvetnik, ki je pojasnil zadevo je govoril preveč učeno, da bi razumel. Vprašanje, če bi sploh kdorkoli lahko pojasnil tako, da bi razumel.

Nazadnje pa je spet prišel na vrsto minister, ki tuhta tisto o sivi ekonomiji. Saj, če smo čisto pošteni, vsaka država se bori proti šušmarjem. Meni pa je kljub vsemu malo žal tistih vaških majstrov, sosedov, prijateljev ki znajo vse postoriti in je tako preprosto, da kakšno za malenkost kar oni priskočijo na pomoč. Saj tega res ni več veliko. Odnosi med ljudmi so se z vsem našim »napredkom« že tako skisali in pokvarili do nerazpoznavnosti. To bo mrbit samo eden zadnjih žebljev v trugo.

Tako sem razmišljal in glede na to kako vse te stvari zadnja leta potekajo, gospodu ministru niti nisem mogel zelo zameriti. Vendar pa sem vseeno presenečeno onemel , ko je s svojim basovsko monotonim na momente malo škripajočim glasom z že omenjenim pridihom cinizma podal svoj kronski argument. Ob njegovih besedah so mi spet skozi sive celice mravljinčasto švignili tisti dohtarji, policaji, menedžer in še cestarski mojter zraven

Besede pa so mi ostale notri:

»Če ljudje od svojega dela ne bodo plačevali davkov, ne morejo pričakovati, da jim bo država še naprej nudila kvaliteten servis!«

Imelo me je, da bi rekel Amen!

Vsak kraj, no vsaj mislim da je tako, ima kakšno točko, nek punkt, kamor ljudje hodijo ob nedeljah. V mislih imam Razne Javornike, Jelenke, Porezne, Snežnike in če je treba Šmarne gore. No v Idriji so, vsaj za takšne »hodce« kot sem sam, še najbolj primerene za to funkcijo Hleviše. To sicer ni tura, da bi se kakšni ekstremisti lahko pretirano hvalili, da so osvojili vrh pa čeprav bi se »povzpeli« gor po najbolj odljudni poti. Ne, Hleviška planina čisto na vrhu doseže komaj 908 metrov nad morjem adrijanskim in ne spada med hude gorske cilje.

Ravno zato pa je seveda primerna za takšne rekreativce kot je Dare. Konec tedna se, če je le mogoče, enkrat obujem in oblečem v planinca, vzamem s sabo palice in potem sem v eni uri ali celo manj pri planinski koči. Včasih, če je lep dan, se potem sprehodim še deset minut do vrha, pogosto pa je že ta ura kar dovolj.

Je pa kljub svojim skromnim karakteristikam to na nek način zelo zanimiva destinacija. Na Hleviše vodi nenavadno veliko poti in običajno, kadar je v koči veliko ljudi potekajo pogovori vsaj na začetku predvsem o tem po kateri smeri je kdo prišel gor. Čez Kodrov rovt, po lovski, čez Prižnico, po Slanicah, Pšenk …spisek je z vsemi svojimi variantami malodane brez konca. Kljub vsemu pa večino teh poti brez težav spravimo v eno uro ali kvečjemu malenkost čez.

Seveda nekateri ravno zaradi kratke poti niso pristaši Hleviš ali pa imajo kakšne druge zadržke. Nek možakar mi je rekel pred kratkim, da mu ne paše, ker tam gor ni nekega pravega razgleda. Če se povzpnem kdaj na vrh, lahko temu vsaj do neke mere ugovarjam. Lahko pa se tudi sprašujem, če je tip morda spregledal tole:

In če je nezahtevnost ture, kar ne pomeni, da gor ne pridem čisto zgonjen in moker kot miš, ena od prednosti za takšne tiče kot sem jaz, lahko rečem da je ena še pomembnejša. V luknji kot je Idrija ali pa moja Fara malo nižje, lahko izbiraš med sto špicami kamor bi se lahko podal na nedeljski pohod. Ampak … ja, vedno je nekaj. Kot sem že omenil, nas malo pod vrhom čaka planinska koča. Tega pa ostali vrhovi nimajo. Ja, motiv manjka, motiv. Pivo, čaj, kofe, šnops, zakurjena peč in družba!

Tako pa je vse tako kot mora biti. In če se le da, če je le čas, prisopiham v nedeljo popoldne tam mimo kamnoloma, kjer je le še dva ovinka do olajšanja v tisti bajti. Skoraj vedno tam srečam kakšnega znanega, ki svoja nordijska pomagala že žene po poti navzdol.
»Kako je, Dare!?«, me včasih kdo pobara.
»Zajebano!« mu čimbolj prijazno odvrnem, medtem ko si brišem debele kaplje z razkuhanega čela in ga prepustim, da šele za rajdo pogrunta, kaj sem mu odgovoril. Jaz pa napadem še zadnjih sto metrov in planem v kočo. Prijazna gospa za šankom že ve, pa naj bo na “dužnosti” Vesna, Maja ali njuna mama, da pijem tisto brezalkoholno Unionovo žlobudro, sam pa samo še obesim mokro majico nad plehnato peč …. In svet v trenutku pokaže še enega svojih prijaznih ksihtov.

Nasprotno od tistega, ko vsake toliko pojamram, da ni več vaških veselic , razposajenih druženj in kar je še podobnih »nizkotnih« dogodkov, pa lahko, vsaj zase, za kulturno dogajanje z veseljem povem, da ga je več kot pred časom in da se mi zdi tudi kvaliteta teh prireditev vse višja. Tako sem bil sinoči prisoten v dvorani glasbene šole v idrijskem gradu na prireditvi z naslovom »In memoriam Jože Felc«, ki jo je organiziralo idrijsko literarno društvo RIS ob kulturnem prazniku. Poleg same organizacije (čestitke gospe predsednici Andreji) smo člani prispevali tudi nekaj tekstov. (A.Balantič, A.Jereb. R.Terpin ….Dare . …) , ki so bili poleg drugega gradiva iz Felcovih knjig, pripovedi literarnih in zdravniških kolegov in iz njegove korespondence tudi del scenarija.

Predstava je bila izvedena na res visokem nivoju. To pomeni, profesionalno režiserko, dobre glasbenike in prave igralce oziroma radijske delavce, ki so tekste brali res tako kot je treba. Ko sem zaslišal svoje črke zveneti tako lepo … ja nič….kar srce mi je zaigralo.

Spodaj bom prilepil tekst, ki sem ga prispeval. »Zadolžen« sem bil da izvem nekaj o mladih letih velikega sokrajana. V ta namen sem tudi obiskal dva, tri ljudi. Na koncu sem iz njihovih pripovedi izluščil le nekaj malenkosti in stvar zapisal bolj na splošno in po občutku. V dveh delih so avtorji proslave lepo vključili večino iz spisa.

Tudi za Jožeta Felca so bili tisti spomini najlepši. Spomini na najbolj brezskrbna leta, na skrivalnice v grapi tam pod cerkvijo, na pustolovščine med vrbami in topoli ob Idrijci. In na Faro, na tisto malo vasico, na tistih nekaj stisnjenih bajt in na ljudi, ki so se vsi poznali med seboj. Fara, ki je zanjo enkrat pozneje rekel » da je bila takrat še lepa vas.«

Ja, lepi spomini. Lepi zato, ker smo bili skupaj. Lepi, ker smo tiste poti prehodili peš, včasih objeti in s pesmijo na ustih, ker nismo dovolili, da kaj gre neopaženo mimo nas. In tam z nami je bil tudi Jožko. Pošten prijatelj, vedno nasmejan, vedno zanimiv …. Ja, Jožko je bil pa fajn!

Ja, moj predragi blog se je postaral. Pravzaprav je postal že kar častitljivo star. In spet se kaže tista zanimiva in na momente smešna resnica o starosti. Vsak bi rad doživel na primer devetdeset let, vendar potem ko mu enkrat to tudi zares rata, nihče nad stanjem ni niti malo navdušen. »Eh ja, starost je žalost« radi rečejo betežni starčki, ko komaj še prikrevsajo med sinove svojih nekdanjih prijateljev v oštarijo na deci vina.

Daretovblog pa nima devetdeset let, vsaj zgleda ne tako. Vendar pa moramo tu upoštevati, da blogova leta niso isto kot človeška. Še zdaleč ne. Po nekih raziskavah in dognanjih je eno blogovo enakovredno sedmim pasjim letom. Da bi to znalo biti kar nekako res, na to kaže več dejstev. Sicer bi se lahko menili o odstopanjih, glede na to kako je blog negovan in hranjen. Kako pogosto se oglaša. Lahko z laježem, lahko pa tudi kako drugače. Kako je na primer delaven, če ga ovrednotimo z mojim proletarskim jezikom. Na žalost je marljivost marsikateri blog kvečjemu bolj postarala kot ne.

Kaže pa na tisto primerjavo s pasjo starostjo, kot sem že omenil, več stvari. Predvsem neznansko veliko sprememb, ki jih je doživela njegova okolica. Od otročje evforičnih, optimističnih časov, polnih idej in neobrzdane zagnanosti do utrujene umirjenosti in skleroznega ponavljanja in pozabljanja. Celo tiste poznane domnevne žlehtnobe, ki jo je tako prepogosto opaziti pri nemočnih zelo dementnih osebah, se je pojavilo precej med postaranimi blogi tu okoli.

Menjavanje generacij, boleče odhajanje najboljših in najbolj opaznih. Usihanje tiste nekdaj mladostne energije. Poskusi premnogih, da bi poskusili s svojimi iztrošenimi močmi delovati vkakšnih drugih, manj umsko-fizično zahtevnih okoljih. Ja, vsega tega se je nagledal dragi Daretovblog v letih svojega neizbežnega staranja.

Za konec bom citiral misel ameriškega režiserja Woodya Alena :

»Pravijo da starost prinaša modrost, umirjenost in še polno dobrih stvari. Jaz sem pri svojih petinsedemdesetih opazil samo to, da me napenja in da me vse boli. Zato mislim, da starost ni kaj prida in vsakomur, ki le ima možnost svetujem, naj se ji izogne!«

Pa da ne pozabim … moj blog se kljub vsemu čudovito počuti.

Daretov blog vse najboljše za četrti rojstni dan!