Ej, Slovenec moj!

29.01.2011

Bil je res pravi Slovenski dec. Od pete do glave. Tudi zato so zdaj ljudje zmajevali in vprašujoče pogledovali drug proti drugemu. Možje so stiskali zobe in niso dovolili svojim obrazom, da bi kazali nemoška čustva. Suhljate ženice zraven njih so tiščale robčke v svoje nosove in čisto potiho čebljale svoje babje čenče.

»Ja, a je bil slab!’«
»A se je z’lo matrau?!«
»Kaj pa njegovi!?«

Na vsa ta vprašanja, na pol vprašana, na pol izrečena samo tako, ker so bila pač tam za takšne trenutke in so sama skočila na prostost, so se hitro našli tudi odgovori. Ravno tako samodejni in ravno tako predvidljivi. Le nekaj vaških gobezdavih opravljivcev je vedelo več o zadevi. To je po navadi pomenilo, da vedo pač precej več kot je res. In kar je najbolj zanimivo, zgledalo je da deca vsi poznajo. Pa bi lahko stavil, da še pred kratkim skoraj ni nihče vedel zanj. Odtujen je bil vsem in kratek rutinski pozdrav, kot posledica neke davno vsajene manire, je bil edini stik s soljudmi.
»Khm« se je odkašljal visoki, pomembni gospod prijetnega videza in spravljivo tolažečega pogleda. »Dragi dec!« je začel. Ljudje so zastrigli z ušesi in spoštljivo vdano prekinili svoje pogovore.
»Dragi dec! Zrasel si v nekih temnih časih. Sile, ki so takrat vladale tvojemu življenju niso bile vredne, da to počnejo. Res si takrat imel lesk v očeh. Res si imel pogled obrnjen naprej, upanje in odločnost, vendar to so samo dokazi, kako so znali tisti časi potuhnjeno opraviti celo s čustvi in mislimi navadnega, poštenega človeka.

Res si takrat živel v skupnosti, ki si je to ime zaslužila na vse možne načine. Druženje med ljudmi je bilo nekaj vsakdanjega in nekaj v čemer si najbolj užival. Preproste stvari so znale biti bogastvo, ki se je zdelo, da ga tem ljudem nič in nihče ne more vzeti. Vendar pa, saj je bilo ja jasno, da je to vse dirigirano in vodeno. Primitivno in nezrelo so vam metali pesek v oči in vam risali na videz lepo sliko.

Pomoč sosedu, sovaščanu je bila nekaj, kar je bilo vsajeno v vaše glave. Samo na videz je bila to solidarna in brezpogojna naklonjenost soljudem. Vsak se rad spomni kako si vsako soboto s celo druščino pomagal pri kakšnem sovaščanu, ko so betonirali ali zidali pri bajti. Da ne govorimo o tem kako ste se po končanem delu usedli in ob cenenem vinu ali gajbi pira obsedeli do pozne noči. Takšen sistem solidarnosti in prijateljstva je bilo samo še eno od umazanih orodij, ki so z njimi gospodarili nad teboj.

Bil si prostovoljec, bil si veseljak in bil si normalen človek. Vsaj mislil si tako. Kaj se je v resnici dogajalo, tega nisi mogel vedeti. S svojim življenjem v resnici nisi razpolagal sam.
Vendar tudi zate so prišli boljši časi in z njimi smo prišli Mi! Začeli smo pospravljati navlako in ostaline temačnih vekov pred nami. Stvari smo začeli urejati na moderen in strokoven način. Tvoje življenje smo spravili pod nadzor in nismo hoteli več dovoliti, da bi brezskrbnost, primitivni optimizem in navidezne vizije vladale tvojemu umu tam kjer je mesto pravilom in strokovno dognanemu redu.

To kar se je s tabo dogajalo zadnja leta kaže sicer, da se v lepše čase nisi najbolj vživel. Nisi čisto dojel kako dobro in samo dobro ti želimo. Vse to kar je tebi zgledalo kot kup okovov, so bili samo posegi v neurejeno in neznosno stanje, ki ti ni moglo biti v prid.

Ti pa si se pred vsem skril v svoj kot. Vse manj so te ljudje videvali. Celo če ste se srečali, ste se vse manj videli. Daleč v spominu so ostali dnevi brezskrbnega druženja in veselja ob občutku pripadnosti. Daleč so bili časi, ko si mislil, da je tvoje delo in vse kar veš in znaš deležno spoštovanja in odobravanja. Daleč so tiste poletne noči, ko si po opravljenem delu trčil s sosedom in nazdravil naslednji delovni soboti. Zadnja leta si ga menda srkal v svoji zakotni samoti in si mučil jetra in cvrl možgane.

Ja, dec, ne vem kako je prišlo do tega. Očitno se je zate nekaj narobe zasukalo. Očitno nisi bil človek za ta novi čas. Verjemi, Mi smo ti hoteli dobro in samo dobro.
»Khm« se je takrat spet odkašljal visoki, pomembni gospod prijetnega videza in spravljivo tolažečega pogleda …..
Nadel si je službeno resen trpeči izraz, stopil dva koraka bliže … in vrgel v grob prvo grudo zemlje!

  • Share/Bookmark

15 odgovorov v “Ej, Slovenec moj!”

  1. miri pravi:

    To je to.Naj ga sprejme Had pred svoje obličje,če dec ne razume današnjega časa.

  2. bin pravi:

    Je umrl dec ali čas???
    Obeh je škoda. :sad:

  3. daredare pravi:

    @Miri, z drugimi besedami, sam si je kriv butelj :)

    @Bin, dobra dilema. V bistvu moramo to sami potuhtat, vsi smo na pogrebu. Samo odločiti se moramo ali smo v trugi ali med ljudstvom. Nekateri pa pač celo med pogrebci :( !

  4. Olna pravi:

    Tista sveča na koncu gori za preminule:
    prijazne pogovore, pozorno poslušanje, nasmeh nekomu brez posebnega povoda, veselje ob sosedovem uspehu, zadovoljstvo z doseženim, miren pogled v prihodnost, občutek pripadnosti nekomu ali nečemu…

    Ja, skrajšano bi se dalo reči, da se nam toži po dobrih starih časih. Ampak sem že dovolj dolgo na svetu, da sem doživela nekaj “slabih novih časov”, ki so seveda minili in postali “dobri stari časi”. Takšna je pač zakonitost.

    Vendar novi časi nikoli niso bili tako tesnobni, prepolni vsega in istočasno prazni, kot sedanji. Brezperspektivni in tako polni vnebovpijočih krivic, da se človek boji razmišljati o prihodnosti. Težko si predstavljam, da bo sedanjost nekega dne “dobri stari čas”. Razen seveda za tiste, ki so že zdaj zasedli sončno stran ulice in se mi zdijo tako spretni, iznajdljivi in mogočni, da bodo skoraj zagotovo znali še sonce usmeriti tako, da bodo vedno obsijani.

    Je še za nadaljevati, ampak naj ne pokvarim še ostanka nedelje. :(

  5. miri pravi:

    @Olna
    Ne verjamem,da bodo zmeraj obsijani.Jim bodo postavili take nagrobnike,da še prstov na nogah ne bo videlo sonce.

  6. daredare pravi:

    @Olna, ne morem si pomagati. Jaz sem pač človek, ki je sposoben čisto navadne žalosti. In na to res nisem bil pripravljen, pa čeprav je Zdrava pamet stokrat pravila, da ni mogoč drugačen rezultat. In tudi ” visoki, pomembni gospod prijetnega videza in spravljivo tolažečega pogleda …” je pač mogoče samo slučajno zraven ravno zdaj, ko je “deca slovenskega” čisto popolnoma do amena zvilo! To so v bistvu nepomembne stvari. Smrt je tako neusmiljeno dokončna reč!

  7. daredare pravi:

    @Miri, vendar sonce vedno dočaka tudi, da se spomeniki podrejo :) !

  8. Andrej pravi:

    Pozdravljen,Dare!

    Za tvoj blog mi je povedal sodelavec, ki ga dobro poznaš. Vsaka ti čast,tvojem razmišljanju,energiji, izbranem jeziku in slovnici in nenazadnje odnosu do “kovača”, ki je res pravi in edini “dec”. Vse to so kvalitete,če ne celo vrednote, ki jih jaz zelo spoštujem in, ki v navalu elektronike hlapijo kot snežak na pomlad. In se sprašujem, mar na klenega Slovenca ne mečemo prvih pesti rodne grude tudi na ta način.

    Bravo,Dare !

  9. NoMercy pravi:

    ko bodo mene pokopavali ne rabim nobenega govora in govorca –
    bo zadosti, da vse, ki so mi odklonile nastavijo frače namesto vaz za rože :)

  10. mijau pravi:

    Jaz se bodisi ne bom včakal, ker bom prej umrl, ali pa bom tako dementen, da mi bo vseeno, ko bo šla Evropska unija nazaj v franže, zato pa polagam vam, mlajšim na srce: nikar v nobeno koalicijo ali zvezo, ali federacijo! Tudi če ne boste najpametneje vodili svoje države, si boste vsaj sami krivi, pa tudi napake boste lažje sami popravljali.

  11. daredare pravi:

    @Andrej, pozdravi sodelavca, ki ga dobro poznam :) in mu povej, da sem tudi jaz nadvse vesel, da ti je svetoval obisk mojega bloga. Kljub vsemu mi je še vedno in vedno znova najvažnejši odziv ljudi. O stilih pisanja in podobnih rečeh ne vem prav veliko, o slovnici pa tudi le kar je slučajno ostalo v glavi. Vem pa, da mi besede neustavljivo stečejo, če vem kaj želim povedati, če je to pa še dobro sprejeto, potem je naslednjič samo še laže :) lp

  12. daredare pravi:

    @NoMerci, tiste ki so ti dale dvojko se verjetno tudi takrat ne bodo premislile! :)

    @Mijau, ne bodi tako prepričan v rok trajanja. Mislim Europe, ne tebe.

  13. miri pravi:

    A bo potegnil jugovzhodnik čez Evropo?

  14. daredare pravi:

    Ne vem, ne vem. Včasih začnejo kakšni deci v oštariji ropotat, da bo moralo priti do revolucije, ampak potem, ko pripomnim, da so revolucije vsaj malo krvave in da pogosto gorijo bajte in takšne reči, se izkaže, da se strinjajo s prevratom samo še pod pogojem, da se njim in njihovemu imetju ne bi nič zgodilo.

  15. dare » Blog Archive » TROUBLEMAKERS pravi:

    [...] grobarjev moje deželice, ki sem ji zaradi takšnih podrepnih brezhrbteničnežev že itak prižgal svečko. Drugače pa moram priznati, da je moonlighting zagotovo nekaj proti čemer se bori vsaka resna [...]

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !