Tisoč težav!

13.01.2011

Ljudje smo zaradi par stvari res zanimive kreacije. Na primer zato, ker znamo iz vsega narediti problem. Problem znamo narediti iz stvari, ki so v štartu namenjeni popolnoma drugačni uporabi. Saj menda ni težko razumeti, da je težava, če človek ni zdrav, če je lačen ali če je siromak osamljen in ima občutek da ga nihče nima rad. To že, ampak zamislimo si, da bi ta naš hipotetični nesrečnež kar naenkrat rešil vse svoje težave. Za svojo bolezen bi dobil arcnije, prišel bi do denarja in si kupil hrano in spoznal bi luštno babo. Eko, bi rekli, pa je! Ampak ne, človek zna narediti tudi iz teh stvari nekaj slabega. Iz zdravil, še kako jih zna narediti iz hrane in zagotovo je sposoben kapitalno zakomplicirati ljubezen. Če kako drugače na zabluzi pa dovoli, da ga kaj od tega ali pa kar vse recimo zasvoji. To je poseben fenomen, ko se lotiš kakšne fine stvari, ki ti pomeni veselje, kjer se izpolnjuješ in si krajšaš čas, potem pa nevede dovoliš, da začne okupirati tvoje razmišljanje v preveliki meri. Celo toliko, da ovira tvoje normalno življenje namesto, da bi ga bogatilo. Za svoj še nedavno prijeten hobi naenkrat hočeš nočeš opaziš, da ti jemlje veliko preveč časa, poleg tega pa ti povzroča neprijetne občutke podobne slabi vesti. Ta slaba vest pa se poleg tega, da že sama po sebi ni kaj prida, saj v nasprotnem primeru ji itak ne bi rekli da je slaba, pojavlja strašno neracionalno. Grize nas, če se z svojo zasvojenostjo ukvarjamo preveč in vrta v našo podzavest, če jo domnevno zanemarimo.

Bogve če ima ta moj kao uvod kaj zveze s čim kar bi rad povedal. S tem mojim bloganjem na primer. S tem se »ukvarjam« skoraj cela štiri leta. Nekako trije, štirje dnevi minejo od ene do druge objave. Vmes s še vedno enakim otročjim občutkom preverjam nove komentarje ali čekiram številke na analyticsu. V toliko letih tudi opažam padce in vzpone, pojavljanje novih ljudi in njihovo izginjanje. Če bi se bolj poglobil, kar mi ne gre najbolje, bi zagotovo tudi prišel do raznih rezultatov glede spreminjanja javnega mnenja oziroma odnosa do pogosto obravnavanih zadev na spletu. Ravno tako bi za določene skupina brez dileme ugotovil, da nekateri ne odstopajo od svojega niti za milimeter in je očitno ravno to mlatenje prazne slame njihov namen od začetka in do zadnjega diha.

Moj namen nikoli ni bil tak. Že v prvih zapisih sem povedal, da si želim samo objavljati svoje preproste zgodbe. Tako kot je povedal prijazni komentator prejšnje objave. »Dare, tistih se drži!« Domnevam, da je šlo zato, da bi bilo bolje da bi pustil politiko in skrajneže z njihovimi neumnostmi vred lepo pri miru.
No, in sem jih objavljal in še vedno imam vseskozi nekje pod pokrovom na zalogi vsaj dve tri ideje za naprej. Vendar pa zgodb ne morem kracati vsak dan. Celo tako prepogosto pišem. Marsikaj bi moral bolj dodelati in bolj potrpežljivo čakati na dan, ko bi se počutil dovolj dobro, ko bi imel dovolj časa in ko bi v glavi že prej čimbolj izdelal potek zgodbice. Saj verjetno že razumete. Ne gre in ne gre. Moram se usesti, pa četudi se je treba skregati z otroki, za to svojo butasto kišto in se vsaj malo pocahnati. Ne morem prenašati pičlega obiska, ki sem mu priča tri dni po objavi, ne morem prenašati da se je debata na komentarjih ustavila, če se je sploh začela seveda in ne morem prenašati moje neprisotnosti sploh. Pika!
In tako nekaj pišem. Nekaj, zaradi česar mogoče ravno zdaj nekaj glav na drugi strani žice zmajuje in se sprašuje razne reči. Z desne strani mi v pomoč s televizije prihajajo razne novice. Takšne, ki mi sporočajo kako pisano paleto problemov premoremo. Nekaj ljudi se je spet okoristilo pa čeprav imajo že tako polne žepe, da ne morejo nikamor več stlačiti tistega denarja. Cela četa siromakov je na ta račun ostala brez vsega. To je njihov problem. Nek minister bo baje moral zamenjati ime in modreci se kregajo ali je tip barabin ali poštenjak. Kot že mesece, me tudi nocoj futrajo z nekimi pokojninskimi in delavskimi reformami in mi kažejo, kako koristno je lahko za nekatere, če znajo iz ničesar narediti gigantski problem. Povsod in za vse pa zmanjkuje denarja. Meni ga ne bodo mogli veliko več vzeti. Tisti četi delavcev še manj. Na uho mi je prišlo, da bodo šparali pri porodnicah. Ja, no, kjer je pač denar.
Problemov cel kup. Spet pomislim na tistega afriškega dečka. Ta dan je preživel in mama mu je zvečer pripravila nekaj žlic bele packaste jedi. Tako je vsaj za ta dan rešil edini dve težavi, ki je zanju vedel.
Jaz jih pa poznam toliko. No, to sem zapisal in se oddahnil vsaj glede ne od njih!

  • Share/Bookmark

11 odgovorov v “Tisoč težav!”

  1. miri pravi:

    Tako kot ti,Dore,šteješ obiske na svoji strani,jaz čakam tvojo novo zgodbo.Da bi pa zaradi tega trpela žena,otroci,služba pa od tebe nobeden ne more zahtevati.Niti sam si tega ne moreš privoščit.Kadar boš kaj napisal ,bom z veseljem prebral in po možnosti pokomentiral.Saj zato smo tu ,ane?

  2. Olna pravi:

    Dare je pa odvisen! Dare je pa odvisen! Juhuhu! :D

    Sploh ne veš, kako “in” si! Danes je ja moderno biti od nečesa odvisen. Nekoč so bili pijanci, zdaj so pa odvisniki od alkohola. Nekoč so bili mamilaši, zdaj pa so odvisniki od prepovedanih substanc. Nekoč so bili verižni kadilci, zdaj so odvisniki od nikotina. Posebna zanimivost so v zadnjem času odvisniki od seksa, ki se jim je prej reklo skakalci čez plot.

    Hehe, kar bodi odvisen od svojega bloga, mi bomo pa z veseljem spremljali tvoje odvisniške muke!

    Ne vem, kako je z ostalimi, ampak jaz nimam navade komentirati vedno, kadar obiščem tvoj blog, ali ostale svoje (redke) “odjemalce”. Obiskujem te redno, ampak ne vsak dan…iz previdnosti, saj veš, kako hitro posatne človek odvisen! :D :D :D

  3. DajanaDajana pravi:

    Dare… to, kar se dogaja tebi, je nekaj najbolj normalnega pod soncem, ne pa odvisnost. :roll: Vsak človek potrebuje, poleg vsega, kar pač ima za svoje preživetje tudi skupino somišljenikov, kjer se dobro počuti. Ti imaš blog. Nekdo drug hodi v gostilno. Večina ljudi na tem prostoru pa pride domov in obleži na kavču pred televizijo.

    In zakaj bi se zaradi tega sekiral? Nimaš zadosti tem? Ne verjamem. Piši kaj o mladosti. Kako si hodil v šolo – to je vedno hvaležna tema, ko se ne spomnimo na nič drugega.

    Poskrbi zase, da ti bo šlo dobro in cel svet se bo uredil. ;) ))) Drugih itak ne moreš spremeniti. Tudi, če bi hotel!

    O tem pa, o čemer praviš, sem ravno danes razmišljala… Danes sem prišla do nekega denarja, pa sem bila najprej v eni trgovini, pa v drugi. Zapravljala levo in desno… pa se nisem čisto nič bolje počutila. :shock: Pa sem si mislila. Mater… recimo, da bi imela zdaj na računu milijon evrov, kar si pač vsake toliko časa želim in vizualiziram… pa saj se ne bi nič bolje počutila. :roll:

    Še vedno bi zjutraj vstala, skrbela za otroke, delala kar pač vedno delam in… in še vedno bi pisala blog. ;)

  4. bin pravi:

    /… Celo toliko, da ovira tvoje normalno življenje namesto, da bi ga bogatilo. …/

    Kakšno pa je “normalno življenje”? :roll:

    (Seveda je pravilo pri odvisnikih, da svoj način življenja in količine “zaužitih odvisnjeval” prikazujejo sebi in drugim kot normalne.)
    Zadnje čase je recesija udarila tudi na blogih. Potrošniki očitno ne dobijo več posojil, nekateri so šli v stečaj, drugi med menedžerje, tretjim je vse dol padlo, …
    Trgovci pravijo, da bo preživel tisti, ki bo ponudil pravo blago za pravo ceno. Mogoče bo treba spremeniti ali dopolniti ponudbo? Skrajneži so očitno perspektivna tržna niša.
    Blagovno znamko pa le obdrži na nivoju, škoda bi je bilo. :D

  5. daredare pravi:

    @Miri, lepo, res. Seveda pa stvari, ki jih omenjaš ne smemo dopustiti. Nekatere prioritete ostajajo jasne :) lp

    @Olna, se pravi, da bi bila lahko tudi ta moja “odvisnost” izgovor za kaj drugega !? Ja, ja, jaz bom kar ostal še nekaj časa in ne bom uvajal kakšne mučne terapije :) !

  6. daredare pravi:

    @Dajana, kar na prvo stvar naj ti odgovorim. Pišem blog, v gostilno pa tudi hodim. In to malo preveč. Srečo imam sicer, da ne pijem alkohola, vendar sem kljub temu solidna stranka. Tam imam omizje, tam se delamo pametni in tam dobim tudi kakšen navdih.

    Drugače pa kar praviš, ja res, lepe misli. Človek pač včasih ne ve točno kaj ga bo osrečilo in je pogosto lahko presenečen ali razočaran. Najbolj zanimivo pa je, če ugotovi, da ga najbolj osrečuje tisto, kar je že itak stalno imel pred svojim nosom :) !

    @Bin, saj v bistvu nimam težav okoli blagovne marke. Tudi tematike mi ne zmanjka pogosto ( to sem pozabil odgovoriti Dajani) ŠE najbolj me moti vzdušje, ki je tudi na blogovju klavrno kot v vseh sferah, ki imajo kakšno zvezo z druženjem oziroma s socialnimi odnosi. lp

  7. Olna pravi:

    Dare, to kar si v zadnjem stavku odgovoril Binu, je ena kapitalna ugotovitev. Sicer je pa to stanje tako očitno, da ga niti ugotavljati ni treba, je kar kot praviš “vseprisotno”. Torej, kar koli imamo proti blogovju, je pa vendarle odraz splošnega stanja duha.

    Nisem ravno masovno prisotna na blogovju, pa vseeno lahko rečem, da je občutna razlika v vzdušju, ki je vladalo med blogerji in komentatorji recimo dve leti nazaj.

    Mogoče prav zato bolj vlečejo vedre in lahkotne teme, kot je lepo napisal Miri v začetku. Takrat ima tvoj blog očiščujočo funkcijo, ker se lahko malo sproščeno pohecamo ali vsaj na pol pohecamo, kaj svojega vedrega dodamo in se tistih nekaj komentatorskih minut boljše/bolj veselo počutimo. Takole: :razz:

  8. daredare pravi:

    Al pa :) :) :)

  9. mijau pravi:

    Nasprotje od “odvisen” je “neodvisen”.

    Da bi bil pa neodvisen, tega si še jaz ne morem privoščiti, ki sem v penziji.

    Tvoje odvisnosti so vsaj simpatične, in od ene od njih smo odvisni tudi komentatorji, ki te spremljamo.

  10. Didl pravi:

    Sem Didl in sem odvisen :o . Dan in pol je bil nek forum ‘mrtev’; jest pa skoraj tudi :( .
    No, zdaj oba delava :) .

  11. daredare pravi:

    @Mijau, tako pa zgleda zadeva popolnoma drugače :) ! lp

    @Didl, anonimni forumaši ?? :)

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !