NAŠICE DRIL

4.01.2011 ob 10:23

Kako me bodo v armiji prijeli h rokam in me strenirali v ubogljivega bojevnika sem bil seveda tudi že vnaprej opozorjen. Hkrati z opozorilom, da mi bo vse skupaj zdelo še za eno številko bolj neumno kot drugim, glede na to, da sem bil tri, štiri leta starejši od večine soborcev tam doli. To z leti nisem nikoli dognal, če je bilo res, saj sem se s simptomi odraslosti veliko spopadal še leta kasneje. Vsekakor sem vsaj nekaj vedel o osnovnem vojaškem izobraževanju, ki ni imelo nikakršnega drugega pomena, kot spoznavanje neusmiljene hierarhije in nesmiselnosti vsakega razmišljanja glede tega.

Tako sem si dopovedoval enkrat in dvakrat in tretjič, ko mi je kaplar podrl tisti pograd, ki po njegovem ni bil postlan dovolj brezhibno. Kljub vnaprejšnjim opozorilom in napotkom, sem šele malo kasneje dojel, da je vedno naloga zadovoljivo izpolnjena šele, ko je dovolj ura. Tako smo lahko pulili travne bilke med skladi tlaka na dvorišču, pa to ob enajstih za boga še ni bilo dovolj dobro narejeno. Mladi napihnjeni poručnik, ki je še smrdel po vojaški šoli, je ne da bi sploh pogledal, arogantno odkimal in šel naprej. Ko pa je bila ura malo do enih in je bil čas, da se odpravimo na pasulj , se je tisti tlak vsem zdel zadosti čist, pa čeprav v tisti poldrugi uri ni nihče več izpulil niti ene edine pozabljene slamice ali pobral čika.

Da je cilj teme, da »prodje vreme« sem, kot sem že omenil, spoznal nekoliko z zamikom. Kot se mi pač dogaja pri vseh stvareh. Se mi je pa pogosto zdelo, da čas sploh ne mineva. Cele dneve je stal čisto pri miru. Gledal sem tisti svoj koledarček in iskal svinčnik, potem pa vedno znova spoznaval, da nimam česa prečrtati. Kakšen star sovdat mi je privoščljivo kazal svoj kalender, ki je bil že cel prečečkan in je samo na koncu še ostalo za slaba dva tedna dni. Moj pa bel in še dišeč po tiskarni.

Še najmanj se je čas premikal, ko so nas vlekli v hangarje, kjer smo cele neznansko dolge dopoldneve pucali svoje rore. Vsak, ki je že kdaj očistil flinto se bo strinjal, da še tako zasvinjan kos orožja, pa četudi ima za sabo Sutjesko in še Neretvo zraven, očistiš v pol ure. No, dobro, pa v eni uri. Tudi z mojim orožjem, pa čeprav je šlo za malo večji, protiavionski mitraljez, ni bilo dosti drugače. Potem pa smo še šest ali več ur nekaj postavali tam okoli tistih miz, kjer smo imeli na šotorskih krilih razstavljeno svoje orožje. To so bile mize podobne, kot na avtobusnih postajah in smo morali zraven njih stati. Sedenje ali bog ne daj poležavanje so nam preprečevali kaplarji, ker bi pač lahko kdo prišel in zagnal cel kraval. Kakršnokoli spraševanje o smiselnosti našega nedela pa bi itak mimogrede lahko zamajalo bistvo obrambne sposobnosti enote, tako da se je bilo tega dobro izogibati.
Zagotovo že v tistih časih nisem bil nepopravljiv garač, ampak tam sem si pa res zaželel, da bi prišel nekdo, mi na primer dal v roke sekiro, mi pokazal na gmovje in ukazal naj vendar že poprimem za kakšno delo.

Enkrat se mi je nekaj podobnega tudi res zgodilo. Na večerjo sem šel preko zelenice, točno tam kjer so hodili tudi vsi drugi. Vendar pa se je ravno takrat zgodilo, da se je obme obregnil neki slabovoljen kapetan in se pričel dreti name, da se ne držim pravil, da uničujem okolico in še cela štrena hudobnih oficirskih očitkov se je usula na mojo ubogo grešno usodo. Za konec je seveda pridigar moral naložiti grešniku tudi pokoro. Ukazal mi je, naj naslednji dan po kosilu, namesto počitka dobim lopato in prekopljem celo tisto stezo v širini enega metra. Kako sem se tistega drugi dan z veseljem lotil. Petnajst metrov dolgo pot sem preštihal v dobri uri in zagotovo se nisem posebno utrudil. Me je pa strašni vojaški dril toliko pomehkužil, da so se mi naredili na rokah žulji. To pa ja!

Vendar pa smo enkrat le toliko in tolikokrat očistili tiste svoje flinte, da je prišel čas, da se naučimo kako napademo sovražnika s svojimi oklepniki. Oklepni transporter, naj na kratko pojasnim, je takšna plehnata škatla, ki se premika na gosenicah. Notri je posadka, ki jo sestavlja voznik, vezist, komandir in praotiavinski mitraljezec. Tisto sem bil jaz in moje mesto je bilo v vrtljivem stolu tako, da me je pol gledalo ven iz tiste truge.

Zraven nas pa je v transporter šlo še osem pešakov, ki naj bi na komando letali ven iz škatle oziroma iz pešadijske formacije nazaj vanjo.
Ko smo se lotili vežbanja te strašne borbene veščine, smo najprej dobili na znanje, da je nafta precej draga reč. Seveda sem že nekaj vedel o dragocenosti črnega zlata. Saj že samo ime pove, da gre za drago zadevo. Pa še izkušnje z bencinskimi boni in par-neparne registrske tablice so bile takrat še čisto sveže. Tako smo se svojega usposabljanja lotili odgovorno varčno.
Izgledalo pa je takole: Namesto da bi se kobacali v transporter, smo slednjega pustili kar lepo v hangarju. Samo postavili smo se, šofer in še oni telegrafist spredaj in midva s kaplarjem takoj za njima. Malo za nami sta se razporedili obe štričlanski vrsti pešadincev in tako smo letali po grbasti Grbavici Našički gor in dol, sem in tja. Vsake toliko se je vodnik zadrl in osmerica je šla navidezno ven, čez nekaj časa pa navidezno noter. In smo čisto ugledno vadili kako sesuti imperialističnega agresorja. Edino vozilo smo si pač morali samo predstavljati. Če smo bili bolj dobre volje, smo včasih celo malo poprdevali z usti, tako kot to počnejo mulčki s skirojem, vendar to ni naletelo na odobravanje vodnika. Ne vem kako ni razumel, da smo se pač popolnoma vživeli v neusmiljene bojne razmere.
Vendar pa smo enkrat pozneje vseeno tudi vžgali stroje. Tudi na štiridesetkilometrski marš smo se peljali in na poligonu speljali nekakšne vaje in skurili sklopko. Tam sem tudi izstrelil dve ketni patronov iz tistega svojega zloveščega protiavionskega mitraljeza. Še sedaj sem prepričan, da bi znal kakšno eskadriljo pošteno spraviti vsaj v smeh s tisto pokalico in še bolj potem, ko bi mahal z rokami okoli sebe, da bi se razkadil tisti sivo plav purfeljski dim.

Enkrat na poletje pa smo vendar zamenjali tisto železje za nekoliko boljše rekvizite. V roke so nam dali lopate in nam narisali črte, kje naj prekopljemo Podravino, da bodo v tiste jarke položili telefonski kabel. Tudi tam je veliko stvari potekalo nesmiselno, po istem pravilu, da mine čas, a je vsaj imelo nekakšen namen in najpomembnejše, čas je tudi res res mineval.

Koledarček ni bil več tako snežno čist.

  • Share/Bookmark
 

12 komentarjev na “NAŠICE DRIL”

  1. miri pravi:

    Lepo napisano.Nekaj me pa ves čas muči.Kam je šla ta neznanska količina orožja in ostalega materiala.Porabit se ni mogla,čeprav so bile svinjske vojne.

  2. dare dare pravi:

    Ja res, poleg vseh tistih rorov, imel sem poleg PAMa še kalašnikova in škorpiona, smo hodili stražit še na oddvojeno stražo, kjer so bila skladišča z neznanskimi kupi orožja. Enkrat smo dekonzervirali enga šarca, ki je bil sicer star trideset let ampak je zgledal kot nov. Kopito je bilo kot bi ga ravno kar Tomaž Kogejev stesal :) !

  3. mijau pravi:

    Menda v Iran. Ali Afganistan?

  4. mijau pravi:

    Dare, ker si me ti spomnil s svojimi spisi o vojaščini, sem tudi jaz opisal en svoj dogodek iz armije na svojem blogu pod naslovom Titova štafeta.

  5. dare dare pravi:

    @Mijau, laufam pogledat. Ne u Afganistan, na tvoj blog ….

  6. Didl pravi:

    Miri. V srednji šoli smo imeli obvezno streljanje. Z M48. Pri vojakih sem zadnjih 8 mesecev delal na strelišču…. srednje šole še vedno z M48.
    Zakaj? Zato ker je bilo municije tega kalibra za ponucat še od druge svetovne dalje. Brez heca. Tudi patroni izpred leta 50 so bili vmes. Po moje v Srbiji srednje šole še vedno streljajo z njimi :) .
    No ja, punce je bilo pa fajn tolažit, ko jih je rama bolela :) .

    Sicer pa štosov in anekdot iz armije, da bi človek lahko svoj blog samo na to temo zaštartal :) .

  7. bin pravi:

    /… in tretjič, ko mi je kaplar podrl tisti pograd, ki po njegovem ni bil postlan dovolj brezhibno …/

    Ha Dare, ti si jo še dobro odnesel. ;) Mene je že prvi dan (pri zlaganju opreme v “kaseto”) kaplar pohvalil in vsem ostalim pokazal odlično zložene srajce, gate, …, potem pa zgrabil vse skupaj in potegnil na tla. Še enkrat, da se navadiš!
    Sem bil pa že takrat cepljen proti nesmiselnim reakcijam.

  8. dare dare pravi:

    @Didl, mi smo na strelišču tudi nenavadno veliko streljali. Iz vseh mogočih kalibrov (7.65, 7.62, 12.5, 30 …… ) in verjetno se je res nabralo tiste šare veliko za ponucat. Enako kot tistih ribjih konzerv, ki so ene imele letnik 65. Bolj tragično je , če pomisliš, da tudi kakšno državljansko vojno v Afriki sprožijo veliki mojstri predvsem ali samo zato, da malo pospravijo skladišča in pospešijo proizvodnjo.

    @Bin, tisto je bilo zelo koristno cepivo. Če nisi tistega imel, potem si moral še bistveno večkrat zložiti gate v plehnato omaro.

  9. Gorazd pravi:

    Ej, to je izdajanje vojne tajne. Te bodo preganjali kot Đulijena Asanđa.

  10. dare dare pravi:

    @Gorazd, to bi bilo pa dobro za obiskanost bloga, a !? Jedva čekam, da dozna OZNA :) !

  11. Didl pravi:

    Mi danes zazvoni telefon: “Žio. Toni od Kosa tukaj. Pri meni je nekdo, ki pravi, da sta bila skupaj v vojski.”
    Mi ga da na telefon…; njegovo ime mi ni znano, priimek zastavnika pa je pravi. Pridem čez 5 minut. Obraz mi je bil znan, moj pa je njemu zgleda ušel iz spomina. Je mislil, da bom blond :) . Skratka, ko sva zložila sestavljanko, sva ugotovila, da sem mu takrat (po vezah) prevzel zelo priljubljeno ‘delovno mesto’ na strelišču, on pa je moral nazaj v kasarno, zato se nisva prav veliko videvala.
    Iz žepa je potegnil knjižico z imeni, priimki, naslovi in telefonskimi. EJ! Moj rokopis iz leta 88! (ulica in telefonska sta seveda ostali v SFRJ ) Kar nekaj soborcev sva priklicala v spomin. Zastavnika nam je pa rat odneo.

    No. Fant je v SLO že 4 leta. Trenutno skrbi za našo prihodnost. Montira namreč požarne stopnice na idrijskem domu ostarelih. Upam, da se v naslednjih dneh še kaj vidiva.

    Današnje srečanje me je spodbodlo, da sem šel malo Guglat in FejsBukat (prek sposojene identitete :) ). Našel sem svojega prvega in najboljšega desetarja: http://magi.time4magic.com/ Ga zdej en dan pokličem.

    Men se zdi vse skupaj fajn.

    Sori Dare, da sem tvoj blog za svoje izlive ponucal, ampak tema je prava.

  12. dare dare pravi:

    Super doživetje. In domnevam, da tudi zelo redko. Takšna znanstva, kot so bili naši sovojaki, sicer vedno sklenemo, da jih ne bomo zanemarili, potem pa skoraj stoprocentno pozabimo na vse. Jaz sem preko teh novih “medijev” vzpostavil stik z dvema takšnima in je bilo kar zanimivo.

    Če pa pri tem pomaga kakšen moj zapis, ali pa če koga vsaj na to asociira pa je tudi super. Pa še spomnil si me, da me čaka vsaj še en del, da smiselno zaključim svoje vojaške zgodbe.

    lp

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !