Verjetno vsak človek v življenju zamenja nekaj stvari, ki ga v nekem obdobju zelo zanimajo, mu veliko pomenijo in so mu v veselje. Vsaj zase lahko trdim, da se mi je glede nekaj stvari to že zgodilo. Pa čeprav sem zapečkarsko orientiran in se težko odločam za spremembe, če le te niso jako potrebne, se mi zdi nepomembno marsikaj, kar kdaj pred leti ni bilo niti za pomisliti, da bi zamudil.

Nekajkrat sem sicer že omenjal nenavadno apatičnost, ki jo opažam pri ljudeh in, ki se tako očitno kaže v kakšnem decembru, ki mu nekateri vsemu navkljub pravijo »veseli«. Celo tako sta mi mrtvija in dejstvo, da nisem cel mesec v vseh prfarsko idrijskih pivskih ustanovah slišal niti ene note žive muzike dvignila tlak, da sem enega zadnjih dni v mesecu sklenil ukrepati.

Prišel sem do svoje matične kulturne hiše in zgroženo ugotovil, da je tam samo nekaj kosov običajnega inventarja, nobenega za omizjem in cel kup moreče tišine. V roke sem vzel telefon in napisal jezno sporočilo. » Jebemti, če ni ta svet crknu« Kot naslednje sem poklical enako zdolgočasenega somuzikanta, ki je gojil do letošnjega decembra ista čustva. Obvestil sem še celo društvo, da je »Pri Budanjcu« kljub neskladnemu datumu silvestrovanje in potem sva zalavfala peturno nenapovedano, spontano veselico. Najprej so naju nekoliko presenečeno gledali, potem pa zaplesali.

Vendar pa, to je bil le prijeten, nostalgičen preblisk. Povedati sem želel nekaj drugega. Stvari, ki so mi zdaj ljube so drugačne vrste. Bog ve, če izbiram prave. No, zagotovo nisem ljubitelj kakršnekoli evforije. Že dolgo časa ne. Moti me kup smeti, ki ga morajo komunalci počistiti naslednje jutro in moti me, da me objemajo ljudje, ki mi običajno pozabijo odzdraviti.
Res je, da je nekoliko na hitro prišla sprememba. Kriza je v dveh letih iz šestih sedmih decemrskih špilov za cel bend, spravila mojo dejavnost na skoraj popolno nulo. To že res. Manj znano pa je, da mi to v nekem trenutku lahko zelo paše in da se počutim za omenjeno apatijo čisto lepo sokriv! Dobro, nihče se ne bi branil nekaj sto decembrskih evrov ampak…..

Zvečer smo malo povečerjali, malo smo se na hitro obiskali, popili malo črnega kofeta in poskusili potico. Popestovali smo vnučko, dokler ni mali vilinček utonil v spanec. Mladina je nekam odjadrala. Na hitro smo še pospravili tiste kupe posodja in ostankov in okupirali kavč. No, ne mi! Samo dva sva ostala. Pred televizijo, ki me že leta ne briga več, kakšen program goni. Zaradi mene se lahko narodnozabavnjaki gredo na zdravje in Tom Cruiss igra nek triler. So what? Pa menda ne misli kdo, da to lahko vpliva na mojo dobro voljo?

Ampak to!? Sama dva! Po dvajsetih letih, ko sem skoraj redno na nekih vaških odrih odšteval sekunde ob pol noči in je vedno s strani neki pametnjakovič, mu mater, sikal da nimam čisto točne ure! Potem ko bi mogoče še pred leti mislil, da je takšno preživljanje tega večera nekaj najbolj groznega kar se mi lahko pripeti. Zunaj pa mraz, veselica pet kilometrov oddaljena od nas, toplo stanovanje, rdeča kosmata odeja ……. Za dva!

In zbudil sem se nekje med Dunajem in GarmishPartenkirchnom. Upam, da velja vsaj nekaj od tistega vraževerja, da se celo leto počutiš tako, kot na novoletno jutro. In kako je dobra letošnja kava. Tudi punce so se počasi vrnile. In nekaj fantov. Menda sem naredil fantastično dobro sarmo, megalonec.

Povem vam …… to s koledarjem je samo dogovorjen sistem
štetja časa. Nepomembna zadeva!

  • Share/Bookmark

10 odgovorov v “Pozdrav … ja, na lep navaden dan!”

  1. miri pravi:

    …in tako,Dore,tečejo leta.Skorej nezaznavno pa vendar.Kar naenkrat začnemo hvaliti topel kotiček pa mehak kavč,mir…Težko priznamo,da se staramo.Samo,dokler lahko nekomu pod smrekico nastavimo darilo in je tega vesel,bodimo srečni.
    Naj ti bo ta preostali dan praznika lep.Tebi in tvojim najbližnjim.

  2. daredare pravi:

    Ja, Miri, saj vem. Niti malo ne želim bežati pred tem. Čeprav sem po drugi strani še dovolj trapast, da se upam (in to trezen) na delavnik narediti oštarijsko veselico. In čeprav opažam, da je apatija v veliki meri napadla vse generacije.

    Ja, kot praviš, EMŠO…. vendar v tej fazi … naj bo kar tako kot je :) ! lp

  3. EMŠOlna pravi:

    Dare, sem mislila, da mi samo Mijau krade misli iz glave, pa vidim, da ti tudi. :)

    Skratka, nekaj ugotovitev imaš tule, ki bi jih jaz dobesedno tako napisala, kot si jih ti. No, nekaj bi se jih seveda razlikovalo. Na primer nekdanje divje razmišljanje, kaj obleči in obuti za Silvestrovanje, pa pravočasno rezervirati frizerja, pa ne pozabit Alka-Seltzerja v torbico in flajštra, če bodo novi čevlji žulili…Pa smo potem nekako vedno bolj zgodaj odhajali in vedno manj pili, pa muzika se nam je zdela vedno manj dobra in pokanje vedno bolj zoprno. Potem smo počasi ugotovili, da niti ni tako napačno v toplem domeku dat noge na mizo in se prepustiti daljincu, ki z malo truda le najde kje kaj prijetnega za gledat. In da zna bit čisto prijetno tisto, kar si sami naredimo prijetno. Ne glede na datum!

    Seveda lahko tudi tistim, ki jih imamo na svojih nenapisanih seznamih, kadarkoli, ne glede na datum, poželimo vse dobro. Pa še napisati nam tega ni treba, ker tisti s seznamov to itak vejo. Torej! :D

  4. daredare pravi:

    @Olna, kaj naj dodam. No, v bistvu bi lahko še kar dodajali in dodajali :) in kradli drug drugemu misli iz glave. Tako se je pač odvilo …. in zaenkrat, kot sem odgovoril Miritu, je tako kar v redu . lp

  5. bin pravi:

    Zadnji odstavek zmaga! ;)

  6. daredare pravi:

    @bin, najboljše je vedno na koncu :)

  7. Didl pravi:

    Tako umirjeno kot letos, sem menda nazadnje silvestroval pred več kot 30. leti. Tega ne pripisujem apatiji, pač pa dogodku, ki se je na predvečer Silvestrovega dogajal v Barakarjevi kleti (no ja, zadnja ura je štela že v Silvestrovo :) ). Tiste ‘note žive muzike’, ki si jih pogrešal, smo delali. Pa nekam žejni smo bili :) .

    Žive note si zgrešil tudi takrat, ko sva se nazadnje videla v 3×3. Res pa, da so marsikatero zgrešili tudi tisti, ki so jih poskušali zadeti :) .

  8. daredare pravi:

    @Didl, takrat sem pravzaprav nekaj Barakarjevih not slišal prej kot sem odveslal domov. Tako, da sem celo malo krivičen v svojem zapisu, ampak gre itak za simboliko.
    Nisem pa dvomil, da ste Graparji imeli vsaj nekaj tudi od decembra. Vaša skupnost je nekaj posebnega in res povsem zgodba zase. Takšna, ki bi bila lahko za primer “kako se da”. Če se če, seveda! In tudi za primer v mojih zapisih, kaj bi rad povedal kadar govorim o težavah v družabnosti in o omenjeni apatiji.
    No, čez dva meseca boste spet poskusili potegniti Idrce iz sivine v malo veselejše vode. Upam, da bo spet naneslo vsaj kakšno urico, da bom lahko poprijel in povlekel malo tudi sam. lp

  9. mijau pravi:

    Tale Daretov zapis se mi je komaj sedaj uspel pririniti v mojo škatlo. Da ne bi kdo mislil, da sem do sedaj mačka preganjal.

    Pa ga sploh ni bilo na spregled. Mačka namreč.

    Ker si je Jožica, ena od naših prijateljic, ki nam navadno “zrihta” novoletni ples, zlomila roko, je ples odpadel. Zato smo posegli po rezervni varianti – dobili se bomo na kartanju in tako pričakali novo leto.

    V družbi nas je šest, ali trije pari. Ampak šest različnih priimkov. Sami koruzniki. Ko se dobimo na kartanju – vsakič je gostitelj drugi – igrajo ženske remi, moški pa tarok. Tudi tokrat je bilo tako. Razlika je bila samo v tem, da je Jožici ostala uporabna samo ena roka, in sicer leva. Za karte zmešati ni poseben problem, ker jo bosta ostali dve izmenjaje zamenjali pri tem opravilu. A kako naj drži karte, jih zlaga v zaporedja in jih odlaga? Punce so bile optimistične: bo že kako.

    Jaz sem pa začel premišljevati, kako narediti pripravo, ki bi ji nadomestila desno roko. Ponavadi o takih stvareh premišljujem ponoči, in težko zaspim, dokler se mi ne zdi, da sem našel rešitev. Naslednje jutro sem potem po kleti iskal material, iz katerega bom lahko pripomoček naredil. Našel sem ovalno plastično posodo, ki je včasih prav prišla, ko smo kupili pol svinje in doma delali koline. Prerezal sem jo po polovici, stranico pa znižal v višino kart. Iz kosa furnirane deske (takšne dobiš zastonj med odpadki na žagah), sem izrezal enako velik podstavek. Preluknjal sem tisto plastično posodo in podstavek, ter v luknje vpel jekleno žico, s katero sem dobil lok, sporeden z lokom na plastični posodi. Da bi karte lepo ostale na mestu, sem med steno posode in žice namestil še centimeter debelo kosmato oblogo. Za oblogo sem žrtvoval predpražnik, ki sem ga dobil v trgovini za samo dva evra. Plastiko sem prebarval, rob podstavka pa prelepil s plastičnim trakom. Dovolj je, da greš z vročim likalnikom čez.

    Ko sem gotov izdelek umestil še v kartonsko škatlo od pršuta, sem imel novoletno darilo gotovo.

    Jožica se ga je zelo razveselila in rekla, da bo to uporabljala tudi, ko bo mavec odstranila, ali vsaj dotlej, dokler si kdo drug ne zlomi roke.

  10. daredare pravi:

    @Mijau, a si kaj razmišljal, da bi zadevo spravil v denar?? No, če pa to ne,pa bi bilo dobro vsaj zgodbo objavit. Ali pa upesniti. Zdravja in sreče … še naprej. Dare

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !