Ej, Slovenec moj!
29.01.2011 ob 12:58Bil je res pravi Slovenski dec. Od pete do glave. Tudi zato so zdaj ljudje zmajevali in vprašujoče pogledovali drug proti drugemu. Možje so stiskali zobe in niso dovolili svojim obrazom, da bi kazali nemoška čustva. Suhljate ženice zraven njih so tiščale robčke v svoje nosove in čisto potiho čebljale svoje babje čenče.
»Ja, a je bil slab!’«
»A se je z’lo matrau?!«
»Kaj pa njegovi!?«
Na vsa ta vprašanja, na pol vprašana, na pol izrečena samo tako, ker so bila pač tam za takšne trenutke in so sama skočila na prostost, so se hitro našli tudi odgovori. Ravno tako samodejni in ravno tako predvidljivi. Le nekaj vaških gobezdavih opravljivcev je vedelo več o zadevi. To je po navadi pomenilo, da vedo pač precej več kot je res. In kar je najbolj zanimivo, zgledalo je da deca vsi poznajo. Pa bi lahko stavil, da še pred kratkim skoraj ni nihče vedel zanj. Odtujen je bil vsem in kratek rutinski pozdrav, kot posledica neke davno vsajene manire, je bil edini stik s soljudmi.
»Khm« se je odkašljal visoki, pomembni gospod prijetnega videza in spravljivo tolažečega pogleda. »Dragi dec!« je začel. Ljudje so zastrigli z ušesi in spoštljivo vdano prekinili svoje pogovore.
»Dragi dec! Zrasel si v nekih temnih časih. Sile, ki so takrat vladale tvojemu življenju niso bile vredne, da to počnejo. Res si takrat imel lesk v očeh. Res si imel pogled obrnjen naprej, upanje in odločnost, vendar to so samo dokazi, kako so znali tisti časi potuhnjeno opraviti celo s čustvi in mislimi navadnega, poštenega človeka.
Res si takrat živel v skupnosti, ki si je to ime zaslužila na vse možne načine. Druženje med ljudmi je bilo nekaj vsakdanjega in nekaj v čemer si najbolj užival. Preproste stvari so znale biti bogastvo, ki se je zdelo, da ga tem ljudem nič in nihče ne more vzeti. Vendar pa, saj je bilo ja jasno, da je to vse dirigirano in vodeno. Primitivno in nezrelo so vam metali pesek v oči in vam risali na videz lepo sliko.
Pomoč sosedu, sovaščanu je bila nekaj, kar je bilo vsajeno v vaše glave. Samo na videz je bila to solidarna in brezpogojna naklonjenost soljudem. Vsak se rad spomni kako si vsako soboto s celo druščino pomagal pri kakšnem sovaščanu, ko so betonirali ali zidali pri bajti. Da ne govorimo o tem kako ste se po končanem delu usedli in ob cenenem vinu ali gajbi pira obsedeli do pozne noči. Takšen sistem solidarnosti in prijateljstva je bilo samo še eno od umazanih orodij, ki so z njimi gospodarili nad teboj.
Bil si prostovoljec, bil si veseljak in bil si normalen človek. Vsaj mislil si tako. Kaj se je v resnici dogajalo, tega nisi mogel vedeti. S svojim življenjem v resnici nisi razpolagal sam.
Vendar tudi zate so prišli boljši časi in z njimi smo prišli Mi! Začeli smo pospravljati navlako in ostaline temačnih vekov pred nami. Stvari smo začeli urejati na moderen in strokoven način. Tvoje življenje smo spravili pod nadzor in nismo hoteli več dovoliti, da bi brezskrbnost, primitivni optimizem in navidezne vizije vladale tvojemu umu tam kjer je mesto pravilom in strokovno dognanemu redu.
To kar se je s tabo dogajalo zadnja leta kaže sicer, da se v lepše čase nisi najbolj vživel. Nisi čisto dojel kako dobro in samo dobro ti želimo. Vse to kar je tebi zgledalo kot kup okovov, so bili samo posegi v neurejeno in neznosno stanje, ki ti ni moglo biti v prid.
Ti pa si se pred vsem skril v svoj kot. Vse manj so te ljudje videvali. Celo če ste se srečali, ste se vse manj videli. Daleč v spominu so ostali dnevi brezskrbnega druženja in veselja ob občutku pripadnosti. Daleč so bili časi, ko si mislil, da je tvoje delo in vse kar veš in znaš deležno spoštovanja in odobravanja. Daleč so tiste poletne noči, ko si po opravljenem delu trčil s sosedom in nazdravil naslednji delovni soboti. Zadnja leta si ga menda srkal v svoji zakotni samoti in si mučil jetra in cvrl možgane.
Ja, dec, ne vem kako je prišlo do tega. Očitno se je zate nekaj narobe zasukalo. Očitno nisi bil človek za ta novi čas. Verjemi, Mi smo ti hoteli dobro in samo dobro.
»Khm« se je takrat spet odkašljal visoki, pomembni gospod prijetnega videza in spravljivo tolažečega pogleda …..
Nadel si je službeno resen trpeči izraz, stopil dva koraka bliže … in vrgel v grob prvo grudo zemlje!