dare.likar@siol.net

Bil je res pravi Slovenski dec. Od pete do glave. Tudi zato so zdaj ljudje zmajevali in vprašujoče pogledovali drug proti drugemu. Možje so stiskali zobe in niso dovolili svojim obrazom, da bi kazali nemoška čustva. Suhljate ženice zraven njih so tiščale robčke v svoje nosove in čisto potiho čebljale svoje babje čenče.

»Ja, a je bil slab!’«
»A se je z’lo matrau?!«
»Kaj pa njegovi!?«

Na vsa ta vprašanja, na pol vprašana, na pol izrečena samo tako, ker so bila pač tam za takšne trenutke in so sama skočila na prostost, so se hitro našli tudi odgovori. Ravno tako samodejni in ravno tako predvidljivi. Le nekaj vaških gobezdavih opravljivcev je vedelo več o zadevi. To je po navadi pomenilo, da vedo pač precej več kot je res. In kar je najbolj zanimivo, zgledalo je da deca vsi poznajo. Pa bi lahko stavil, da še pred kratkim skoraj ni nihče vedel zanj. Odtujen je bil vsem in kratek rutinski pozdrav, kot posledica neke davno vsajene manire, je bil edini stik s soljudmi.
»Khm« se je odkašljal visoki, pomembni gospod prijetnega videza in spravljivo tolažečega pogleda. »Dragi dec!« je začel. Ljudje so zastrigli z ušesi in spoštljivo vdano prekinili svoje pogovore.
»Dragi dec! Zrasel si v nekih temnih časih. Sile, ki so takrat vladale tvojemu življenju niso bile vredne, da to počnejo. Res si takrat imel lesk v očeh. Res si imel pogled obrnjen naprej, upanje in odločnost, vendar to so samo dokazi, kako so znali tisti časi potuhnjeno opraviti celo s čustvi in mislimi navadnega, poštenega človeka.

Res si takrat živel v skupnosti, ki si je to ime zaslužila na vse možne načine. Druženje med ljudmi je bilo nekaj vsakdanjega in nekaj v čemer si najbolj užival. Preproste stvari so znale biti bogastvo, ki se je zdelo, da ga tem ljudem nič in nihče ne more vzeti. Vendar pa, saj je bilo ja jasno, da je to vse dirigirano in vodeno. Primitivno in nezrelo so vam metali pesek v oči in vam risali na videz lepo sliko.

Pomoč sosedu, sovaščanu je bila nekaj, kar je bilo vsajeno v vaše glave. Samo na videz je bila to solidarna in brezpogojna naklonjenost soljudem. Vsak se rad spomni kako si vsako soboto s celo druščino pomagal pri kakšnem sovaščanu, ko so betonirali ali zidali pri bajti. Da ne govorimo o tem kako ste se po končanem delu usedli in ob cenenem vinu ali gajbi pira obsedeli do pozne noči. Takšen sistem solidarnosti in prijateljstva je bilo samo še eno od umazanih orodij, ki so z njimi gospodarili nad teboj.

Bil si prostovoljec, bil si veseljak in bil si normalen človek. Vsaj mislil si tako. Kaj se je v resnici dogajalo, tega nisi mogel vedeti. S svojim življenjem v resnici nisi razpolagal sam.
Vendar tudi zate so prišli boljši časi in z njimi smo prišli Mi! Začeli smo pospravljati navlako in ostaline temačnih vekov pred nami. Stvari smo začeli urejati na moderen in strokoven način. Tvoje življenje smo spravili pod nadzor in nismo hoteli več dovoliti, da bi brezskrbnost, primitivni optimizem in navidezne vizije vladale tvojemu umu tam kjer je mesto pravilom in strokovno dognanemu redu.

To kar se je s tabo dogajalo zadnja leta kaže sicer, da se v lepše čase nisi najbolj vživel. Nisi čisto dojel kako dobro in samo dobro ti želimo. Vse to kar je tebi zgledalo kot kup okovov, so bili samo posegi v neurejeno in neznosno stanje, ki ti ni moglo biti v prid.

Ti pa si se pred vsem skril v svoj kot. Vse manj so te ljudje videvali. Celo če ste se srečali, ste se vse manj videli. Daleč v spominu so ostali dnevi brezskrbnega druženja in veselja ob občutku pripadnosti. Daleč so bili časi, ko si mislil, da je tvoje delo in vse kar veš in znaš deležno spoštovanja in odobravanja. Daleč so tiste poletne noči, ko si po opravljenem delu trčil s sosedom in nazdravil naslednji delovni soboti. Zadnja leta si ga menda srkal v svoji zakotni samoti in si mučil jetra in cvrl možgane.

Ja, dec, ne vem kako je prišlo do tega. Očitno se je zate nekaj narobe zasukalo. Očitno nisi bil človek za ta novi čas. Verjemi, Mi smo ti hoteli dobro in samo dobro.
»Khm« se je takrat spet odkašljal visoki, pomembni gospod prijetnega videza in spravljivo tolažečega pogleda …..
Nadel si je službeno resen trpeči izraz, stopil dva koraka bliže … in vrgel v grob prvo grudo zemlje!

Ko sem dobil od kolegice pri idrijskih literatih Ane Balantič v dar njeno novo knjigo, sem vedel, da bom o tem moral napisati vsaj kratek zapis na svojemu blogu. Pa ne le zato, ker me je knjiga presenetila s svojim izgledom in zajetnostjo. Skoraj tristo strani dokaj drobnega tiska zvezanih med trdimi platnicami in okrašeni z diskretnimi in okusnimi ilustracijami res ni kar tako nekaj. Sem pa z gotovostjo vedel, da me tudi v tekstu čaka marsikaj, kar mi bo dalo misliti. In nisem bil razočaran. Nasprotno! Lahko govorim edino o nadvse prijetnem presenečenju. O tem dosti pove že dejstvo kako sem delo hitro prebral. No, za nekatere to ni nič posebnega, če knjigo prebereš v treh štirih dneh, meni pa se to ne zgodi prav pogosto.

Pa pojdimo lepo po vrsti. Najprej naj omenim prijeten večer v idrijski knjižnici, kjer je avtorica predstavila svojo četrto in prvo prozno knjižno izdajo. Zelo številen obisk, posebno za literaren večer, dober program in res lepa predstavitev pisateljice in njene knjige. Pevski zbor, prebiranje izbranih odlomkov in strokovno mnenje profesorja Kavčiča, ki je tudi avtor spremne besede. Sam je sicer najprej omenil, da gre le za komentar, saj ni literarni kritik in se ne čuti kompetenten, da bi napisal recenzijo. No, jaz še marsikaj drugega nisem, zato ta moj današnji zapis ni niti komentar ampak kvečjemu prgišče misli, ki prešinejo moje možgane ob takšnih dogodkih in ob prebiranju takšnih stvari.

Sama knjiga je zares nekaj posebnega. Avtorica v lepem, tekočem jeziku predela rudarsko mesto in ljudi kakor so živeli in se spreminjali skozi zadnja desetletja. Opisi in dogodki so me potegnili in vlekli od poglavja do poglavja z nezmanjšanim zanimanjem. Spretno napisana in berljiva pripoved je polna metafor in celih zelo poetičnih sklopov, ki niti za trenutek ne pustijo kopici podatkov, da bi izgledali suhoparni ali nepomembni. Pred očmi se bralcu kar rišejo vegaste prontarske hiše in posebneži, ki so v tistih letih kolovratili po Idriji.

Knjiga sicer vsebuje zelo globoko intimno pripoved, posebno zaključne zgodbe v bistvu predstavijo tistega, ki je knjigo napisal, vendar pa sem vseeno najbolj občudoval tisto rdečo nit, ki je vsekakor nekakšna kronika mesta, ki živi samo še v njenih in spominih njene generacije. Prav iz tega tudi izhaja tisto kjer se najlaže in najbolj z veseljem identificiram z avtorico. Poleg nezatajevanja ampak celo nasprotno, ponosnega poudarjanja delavskega stanu je to predvsem ljubezen in simpatija do svojega kraja in ljudi. In da nekdo napiše knjigo in to pove. Spomnim se Felcove Duše imena pred leti. Ne želim in nimam potrebe, da bi delal kakršnekoli primerjave, ampak zdi se mi nekaj neverjetno prijaznega in lepega. V bistvu nekaj najlepšega kar lahko narediš za svoje mesto. Da mu podariš takšno knjigo.

Ja, ne živimo v časih, ko bi pisec od svojih izdelkov imel materialno korist. Izdaja takšne knjige je nekaj kar narediš zase, nekaj s čimer si olajšaš dušo in izpolniš nekaj v sebi. Zato naj še enkrat ponovim svojo misel in jo namenim Idriji kar tako na splošno: »Dobila si darilo in prav bi bilo, da to čimbolj opaziš!«

Večina, ampak res mislim velika večina, posebno takšnih, ki svojo strokovnost glede politike, gospodarstva in podobnih suhoparnih, nesimpatičnih panog demonstriramo in obelodanjamo v fabrških in oštarijskih debatah moramo v trenutkih najbolj iskrenega pogleda vase priznati, da o vsem tem v bistvu nimamo kaj prida pojma.
Čisto lahko nam je ugotoviti, da ne vemo v resnici ali je nek politik, gospodarstvenik ali kakšne tretje vrste javno znan človek pri svojem delu dober ali ne. V resnici je tisto kar pri nas sproži simpatije oziroma zgražanje komaj kaj povezano z njegovimi sposobnostmi za delo, ki ga opravlja. To kaj mi mislimo o določenem človeku, ki se za plačilo ukvarja z dejavnostjo, ki je za naše življenje domnevno zelo pomembna, je rezultat čisto drugih dejstev. Kako na primer mislite, da bi lahko kovaško zidarsko golcarska obšankarska združba vedela, če je nek doktor ekonomskih ved dobro ali slabo ugotavljal stvari in dobro ali manj dobro sprejemal odločitve? No, lahko so nam te odločitve všeč, ker nam nekaj dajejo ali pa nam niso po godu, ker bomo zaradi njih ob nekaj evrov. Vendar kje je tukaj sploh kakšna verjetnost, da v resnici vemo kako dobro je tip v resnici delal ali če pogledamo z druge strani, kako bi moral delati oziroma kaj bi nekdo drug (če ne kar »jaz« sam) opravil njegovo delo?!

Tako meni pravi logika. Vendar pa ta logika ljudi ne ustavi. Zlahka označijo državnega tožilca, vrhunskega menedžerja, strankarskega prvaka, slavnega zdravnika ali kogarkoli, da je kapitalen bedak in da preprosto rečeno nima blage veze. Celo niso redke variante, ko takšen dohtar zna v nekem obdobju popravljati možgane in menjavati rezervne človeške dele in je brezmadežen človekoljub in dobrotnik, potem pa zaradi kakšne izjave, zaradi izraženega stališča ali , bognedaj, zaradi priključitvi k nam neljubi politični opciji, čez noč postane nesposobnež in ozkosrčen stremuh. Ja, objektivnost in osredotočanje na prave, resnične probleme je pri ljudstvu skoraj nepoznana zadeva. Ne, tipi, ki so zgoraj se pač delijo na bedake in face. Hvala bogu edino, da se v smislu izogibanja monotonosti malodane vsi selijo iz ene skupine v drugo. In nazaj!

Pa ne mislite, da je to moje nakladanje nekakšno jezno šimfanje tega taistega ljudstva. Ne, tega nimam v mislih, saj če pogledamo zadevo malo bolj z distance in malo bolj kompleksno, zlahka ugotovimo, da kaj prida drugače niti ne more biti. Ko recimo eminenten pisatelj izreče par stavkov, ki v njih neprevidno uporabi kakšno besedo iz tabujskega slovarja, vsi mediji, ki jih je v teh časih res veliko in na nek način preveč, kot lačna zver to izjavo naskočijo in jo zgrizejo do kosti. Takrat ni več mogoča debata, ni več mogoč niti razmislek. Na vrsto pride prodaja in zviševanje tržne cene trendovskega artikla, ki ga čredno mnenje grabežljivo pokupi.

Življenje pa teče dalje. In življenje je podobno lopovu, ki vedno prehiteva žandarje za en korak. Nobena alarmna naprava ali še tako zakomplicirana ključavnica ga ne ustavi za dolgo. Vedno potuhta nekaj, da lahko nadaljuje svoje lumparije. In iz zgoraj napisanega so lahko naši veljaki potegnili predvsem eno. Da je čisto vseeno kaj počnejo. Vseeno je kaj v resnici ukrenejo. Veliko bolj važno je kako to zavijejo, pobarvajo in nališpajo, prej kot nam vržejo v zobe. Saj nas sploh ne zanima za kaj v resnici gre, če to ni bleščeče zavito in nima gromoglasne spremljave.

Tako lahko na primer Veliki Politik namesto, da bi sprejemal ukrepe, namesto da bi delal v hudih časih ostre reze in rigorozno udaril po mizi, ubere čisto drugačno taktiko. Lahko se mirno, simpatično nasmehne in ljudstvu pove svoj novi haiku. Ja, prav ste prebrali, haiku. No, lahko bi bil možakar pevec in bi prelepo zažgolel, lahko bi migal z ušesi ali pa izvajal akrobacije, ampak ne! On se je našel v trivrstičnih pesniških izdelkih. Nikoli nisem haikuja čisto dojel, vsaj ne v smislu kot ga nekateri predstavljajo, namreč kot najglobjo pesniško obliko. Mislim tri vrstice….. in kao poveš vse. Vendar pa sem ob nekaterih izdelkih Velikega Politika tudi sam ostrmel.

Tisti, ki me poznajo, vedo,
da se ne razburjam, če me kdo podcenjuje,
nasprotno!

To mogoče ni začetek konca krize,
Je pa zagotovo
Konec njenega začetka!

Krucefiks!
Ja krucefiks!
So what?

Lep pozdrav!

Trenutno stanje našega sveta in njegovih stanovalcev pripisujejo ljudje marsikateri bolj ali manj vzvišeni sili. Nekateri so prepričani v moč usode, drugi prisegajo na zvezde, tretji na tega ali onega boga. Drug drugemu se zdijo močno neumni, saj so v svoje tolmačenje brezpogojno gotovi. Jaz naprimer, pa sem mnenja, da je bil potek zgodovine neusmiljeno in najbolj podvržen neki zelo vsakdanji in naravni sili. Imenujmo jo »selekcija«!
Ta nepremagljivi in večni je imel več oblik. Od začetka se je najbolj uveljavila selekcija na osnovi telesnih značilnosti. Večji kot je bil človek in bolj kot je imel mišičaste ude, bolj visoko se je povzpel na družbeni lestvici. Če se mu je kdo postavil po robu, ga je z vsemi svojimi mesnatimi argumenti postavil na realna tla in se še naprej veselil svoje prevlade. Ta sistem je zdržal zelo , zelo dolgo . Pozneje so se kriteriji selekcije za malenkost spreminjali . Tu in tam je kakšno kratko obdobje največ veljala pamet, vendar kot vsa druga merila tudi to ni ustrezalo vsem. Predvsem je to šlo v nos bedakom. Zelo izrazito je bilo tudi razdeljevanje glede na imetje. Temu smo nekako najbolj podvrženi tudi te dni in nič ne kaže, da bi se to imelo v kratkem spremeniti.
Kakorkoli je že bilo, vedno so se našli tipi, ki so bili z merili nezadovoljni. Zato so v preteklosti, mimogrede, nekateri izmed naših prednikov pogruntali, da smo vsi enaki. Stuhtali so popolnoma neoporečne ideologije in vsi so bili tako strašno enaki, da to ni bilo podobno ničemur več. Takrat so prijeli zadeve v roke tisti bolj enaki od drugih in odstrelili kakšen miljonček duš, ki niso ustrezale ideji.
Vsekakor je selekcija še naprej urejala stvari. Po enem ali drugem sistemu je izbirala boljše in tlačila slabše in tako gonila svet naprej. Da ne bi razpravljali o stvari tako na splošno, bi bilo dobro, da se spet opremo na primer, ki nam bo vsaj na videz bližji. Tokrat še posebno opozarjam, da je zgodba zelo in samo izmišljena.
Nekega davnega dne sta se dvema materama na isti dan rodila dva dečka. Prvemu so dali ime Marinko, drugemu Rupert. Vsaj prva nežna leta življenja sta bila fantka vsaj na videz enako rangirana na družbeni lestvici. Pravzaprav ju ta ni kaj prida brigala. Že v letih šolanja pa so se začele njune poti nekoliko razlikovati. Marinko je bil zelo bistre glave, delaven in pošten, Rupert pa ni znal kaj prida misliti, vedno pa je vedel komu je treba biti všeč in komu se ne sme zameriti. Imel je tudi precej boljše izhodišče od Marinka, ki je bil iz revne bajtarije. Njegov stari je bil vaški trgovec in Rupert je bil edinček. Seveda so mu učitelji kaj radi pogledali skozi prste. Ne glede na vse sta se skupaj prebila skozi ljudske šole. Prvi z bistroumnostjo, drugi z lahkoto tudi brez nje. Naprej pa Marinko ni mogel. Ni bilo v planu. Doma ga je čakalo delo. Oženil se je in kaj kmalu je imel tudi sam kup kričave pokrpane mularije. Rupert je nekako nekaj doštudiral in se po bogve kakšnih ovinkih vtaknil v politiko. Zelo se je zredil in zelo si je ob svojem vzponu obrabljal komolce. Na rodni kraj in prijatelja Marinka je pozabil. Ta se je ubijal s svojim delom in nekako preživljal svojo številno družino. Rupert za družino in podobne traparije ni imel časa in le zaradi družbenega statusa je pri štiridesetih nekje dobil pol mlajšo tajnico, jo oženil in ji enkrat po končanem nareku napravil sinčka. Bil je, zanimivo, skoraj enako star kot Marinkov najmlajši fant.
Rupert za sina in ženo seveda ni imel kaj prida časa. Ubadal se je s svojo kariero. Če je karkoli zmotilo njegov vsakdan, ki je bil poleg nekaj uradnih zadev poln banketov, zabav, pijančevanja in družbe sumljivih dam, je zadeve s pomočjo svojih vzvodov kaj hitro rešil. Če ga je kaj zabolelo, je v bolnici šel mimo vrste in vrata so se mu odpirala na stežaj. Če so pijanega ustavili policaji, jih je nadrl in deležen je bil iskrenega opravičila. Užival je svojo moč , hvalil aktualni sistem selekcije in se redil.
Marinko je v nasprotju z njim hiral in se ubijal z delom, da je nekako povezoval mesece. Ko je nekoč zbolel, je čakal v čakalnici cel dan, še bolj zbolel in na koncu dobil za svoje težave nekakšen nasvet o počitku. Tudi policaji so ga enkrat ustavili. Seveda ni bil pijan, imel pa je razmajan avto in vzeli so mu prometno. Ker je godrnjal, so ga žandarji še naklestili. Zaradi pritožbe je pozneje plačal dve mesečni plači še zaradi domnevnega oviranja dela uradnih organov in čas je tekel naprej in mu izpijal življensko moč.
Rupert pa seveda ni izgledal izpit, nasprotno, lica so se mu lepo, mastno svetila in trebuh mu je v treh ali štirih gubah veselo poskakoval pri hoji. Vseeno pa ga je nekaj v načinu selekcije vseeno zmotilo. Njegov sin in najmlajši Marinkov nadebudnež sta se namreč znašla v isti srednji šoli. Bil je pač še vedno čas ljudskih šol, s pomočjo katerih je tudi naš debeli junak pridobil svoje cenjeno znanje. Rupert se je z vso zagnanostjo zapičil v ta pereči problem in s pomočjo svojega položaja kmalu izglasoval prgišče aneksov in amandma ali dva. Zavrtel je še nekaj številk in glej! V nekdaj ljudskih šolah so se zvišale šolnine in zahteve po dragi opremi so postale vsakdanje. Marino je svojega fanta vse teže šolal, vendar je nekako trgal od ust in peljal zadevo naprej. Ko so za piko na i v šoli uvedli v učni načrt ekskurzijo v tujino z obvezno zabavo v mondenem hotelu in smučarske počitnice v tujem smučarskem centru, je Marinka zlomilo. Stopil je do prefekta in potožil, da ne zmore več. Le-ta mu je prijazno odvrnil, da mora pač prilagoditi šolanje sina svojim možnostim. Ni mu ostalo drugega kot, da je sina izpisal in ga peljal h kovaču za vajenca. Postal je eden najinteligentnejših kovačev daleč okoli.
Rupert si je po tem uspehu oddahnil, njegov sin pa je po prej omenjeni srednji šoli šel študirat v tujino in je menda še vedno nekje tam. Sicer se je govorilo marsikaj a Rupert je vedno zatrjeval, da je fant uspešen.
Tu sta se njuni življenski poti tudi skoraj za vedno ločili. Marinko je še naprej živel svoje težko življenje. Pri bolezni si je pomagal z materino dušico in baldrijanom. Otroci so bili kovači in šivilje in vsi skupaj so težko zaslužili pol Rupertove mesečne plače. Pravili so ,ne ta je pa prehuda, da je živina kakršna je bil, plačeval samo za najem avtomobila pet kovaških plač na mesec.
Tudi Rupert je živel naprej na svoj stari način. Za svoje življenje je uporabljal le komolec in svoje gobezdalo. Če se je pred njim pojavil problem, ga je brezobzirno pohodil, ne meneč se za nekaj siromakov , ki so padali ob tem početju. »Selekcija pač!«, si je ravnodušno govoril.
Minilo je še nekaj let. Marinkova hrbtenica se je povsem skrivila in jasno je postalo, da ne bo več dolgo.
Tukaj je spet posegla vmes usoda. Prav takrat ko so skoraj čisto ugasnile njegove moči, je bogve katera pot prinesla v mesto tudi Ruperta. Sicer za Marinkove težave ni vedel in tudi brigale ga niso. Še vedno je užival v svoji veličini…Toda glej vraga: Ravno na isti dan kot so se zaprle gubaste Marinkove veke, je mast zalila Rupertovo srce in stisnilo ga je v prsih, telebnil je na sredini trga, zatresla so se tla in iznenada se je znašel vštric z nekdanjim prijateljem Marinkom na začetku dolgega osvetljenega predora. Zviška ga je pogledal in že hotel blekniti žaljivko ali dve, ko je na drugem koncu zagledal visoko bledo damo v črni obleki. Z vzvišenimi in odločnimi gibi se jima je bližala. Marinko je s svojo pametjo takoj razumel situacijo, Rupert pa je v svojem stilu s komolcem odrinil sključenega suhljatega Marinka in skočil predenj.
“A si ti mogoče selekcija?« , je z leskom v očeh zavpil?
»Ne, dragi Rupert, tokrat pa ne bo šlo. Jaz imam pa samo en kriterij!« , je gospa dejala s hladnim, monotonim glasom……in ugasnila luč.

Ljudje smo zaradi par stvari res zanimive kreacije. Na primer zato, ker znamo iz vsega narediti problem. Problem znamo narediti iz stvari, ki so v štartu namenjeni popolnoma drugačni uporabi. Saj menda ni težko razumeti, da je težava, če človek ni zdrav, če je lačen ali če je siromak osamljen in ima občutek da ga nihče nima rad. To že, ampak zamislimo si, da bi ta naš hipotetični nesrečnež kar naenkrat rešil vse svoje težave. Za svojo bolezen bi dobil arcnije, prišel bi do denarja in si kupil hrano in spoznal bi luštno babo. Eko, bi rekli, pa je! Ampak ne, človek zna narediti tudi iz teh stvari nekaj slabega. Iz zdravil, še kako jih zna narediti iz hrane in zagotovo je sposoben kapitalno zakomplicirati ljubezen. Če kako drugače na zabluzi pa dovoli, da ga kaj od tega ali pa kar vse recimo zasvoji. To je poseben fenomen, ko se lotiš kakšne fine stvari, ki ti pomeni veselje, kjer se izpolnjuješ in si krajšaš čas, potem pa nevede dovoliš, da začne okupirati tvoje razmišljanje v preveliki meri. Celo toliko, da ovira tvoje normalno življenje namesto, da bi ga bogatilo. Za svoj še nedavno prijeten hobi naenkrat hočeš nočeš opaziš, da ti jemlje veliko preveč časa, poleg tega pa ti povzroča neprijetne občutke podobne slabi vesti. Ta slaba vest pa se poleg tega, da že sama po sebi ni kaj prida, saj v nasprotnem primeru ji itak ne bi rekli da je slaba, pojavlja strašno neracionalno. Grize nas, če se z svojo zasvojenostjo ukvarjamo preveč in vrta v našo podzavest, če jo domnevno zanemarimo.

Bogve če ima ta moj kao uvod kaj zveze s čim kar bi rad povedal. S tem mojim bloganjem na primer. S tem se »ukvarjam« skoraj cela štiri leta. Nekako trije, štirje dnevi minejo od ene do druge objave. Vmes s še vedno enakim otročjim občutkom preverjam nove komentarje ali čekiram številke na analyticsu. V toliko letih tudi opažam padce in vzpone, pojavljanje novih ljudi in njihovo izginjanje. Če bi se bolj poglobil, kar mi ne gre najbolje, bi zagotovo tudi prišel do raznih rezultatov glede spreminjanja javnega mnenja oziroma odnosa do pogosto obravnavanih zadev na spletu. Ravno tako bi za določene skupina brez dileme ugotovil, da nekateri ne odstopajo od svojega niti za milimeter in je očitno ravno to mlatenje prazne slame njihov namen od začetka in do zadnjega diha.

Moj namen nikoli ni bil tak. Že v prvih zapisih sem povedal, da si želim samo objavljati svoje preproste zgodbe. Tako kot je povedal prijazni komentator prejšnje objave. »Dare, tistih se drži!« Domnevam, da je šlo zato, da bi bilo bolje da bi pustil politiko in skrajneže z njihovimi neumnostmi vred lepo pri miru.
No, in sem jih objavljal in še vedno imam vseskozi nekje pod pokrovom na zalogi vsaj dve tri ideje za naprej. Vendar pa zgodb ne morem kracati vsak dan. Celo tako prepogosto pišem. Marsikaj bi moral bolj dodelati in bolj potrpežljivo čakati na dan, ko bi se počutil dovolj dobro, ko bi imel dovolj časa in ko bi v glavi že prej čimbolj izdelal potek zgodbice. Saj verjetno že razumete. Ne gre in ne gre. Moram se usesti, pa četudi se je treba skregati z otroki, za to svojo butasto kišto in se vsaj malo pocahnati. Ne morem prenašati pičlega obiska, ki sem mu priča tri dni po objavi, ne morem prenašati da se je debata na komentarjih ustavila, če se je sploh začela seveda in ne morem prenašati moje neprisotnosti sploh. Pika!
In tako nekaj pišem. Nekaj, zaradi česar mogoče ravno zdaj nekaj glav na drugi strani žice zmajuje in se sprašuje razne reči. Z desne strani mi v pomoč s televizije prihajajo razne novice. Takšne, ki mi sporočajo kako pisano paleto problemov premoremo. Nekaj ljudi se je spet okoristilo pa čeprav imajo že tako polne žepe, da ne morejo nikamor več stlačiti tistega denarja. Cela četa siromakov je na ta račun ostala brez vsega. To je njihov problem. Nek minister bo baje moral zamenjati ime in modreci se kregajo ali je tip barabin ali poštenjak. Kot že mesece, me tudi nocoj futrajo z nekimi pokojninskimi in delavskimi reformami in mi kažejo, kako koristno je lahko za nekatere, če znajo iz ničesar narediti gigantski problem. Povsod in za vse pa zmanjkuje denarja. Meni ga ne bodo mogli veliko več vzeti. Tisti četi delavcev še manj. Na uho mi je prišlo, da bodo šparali pri porodnicah. Ja, no, kjer je pač denar.
Problemov cel kup. Spet pomislim na tistega afriškega dečka. Ta dan je preživel in mama mu je zvečer pripravila nekaj žlic bele packaste jedi. Tako je vsaj za ta dan rešil edini dve težavi, ki je zanju vedel.
Jaz jih pa poznam toliko. No, to sem zapisal in se oddahnil vsaj glede ne od njih!

Ne glede na to, da iskreno občudujem ljudi, ki imajo neizčrpno energijo, mimogrede, normalno je, da človek ceni nekaj česar sam nima, se pri marsikomu včasih sprašujem če je to res vrlina. Ali pa, če smo nekoliko bolj prizanesljivi, ali je takšna neizčrpna trmasta energija sploh povezana s kakršnimkoli smislom.

Na teh naših blogerskih in forumskih portalih, ki so kljub očitnemu upadu vseeno še vedno dovolj obiskani, da človek dobi nekakšen vtis kako razmišlja velik del ljudi, obstaja velika skupina takšnih. Nekateri jim pravijo skrajneži. Sami sebe imenujejo z raznimi imeni, ki so čimbolj poudarjeno vzeti iz tistega obdobja v davno pretekli zgodovini, ki taisti avtorji nanjo prisegajo in nam dnevno prepričano kažejo pot po kateri se bomo nedvomno slejkoprej vrnili v tiste čase. Vsekakor so njihovi vzdevki kot tudi vsa ostala grafična podoba takšni, da je takoj jasno, da gre za boj, da nikakor ni govora o kompromisih. Zmaga ni nekaj v kar bi lahko ti tipi dvomili, borba z ognjem in mečem pa logična pot do nje. In vse to iz dneva v dan, od jutra do večera, vedno in povsod.

Predvsem sem se že nekajkrat spraševal od kod razlogi, vzgibi, predvsem pa kje dobivajo ti ljudje motiv za svoje početje. Kaj pričakujejo, oziroma kaj še pričakujejo od svojega početja. Verjetno se celo sami strinjajo, da odobravanje vedno enih in istih somišljenikov, kot tudi zmerjanje s prav tako enimi in istimi nasprotniki ne morejo biti neki resni vzroki za njihovo neomajnost. Kakršnekoli materialne pa tudi ne moralne koristi v tem tudi ne zaznam. Kaj torej ti ljudje pričakujejo od vsakodnevnega ponavljanja že zdavnaj iztrošenih, resnic, polresnic in neresnic, ki se zaboga nikoli, to vsak otrok ve, ne bodo strinjali kaj od tega kdo govori.

Koga mislijo, da bo prepričal kakšen porumenel dokument, ki priča o nekih hudih časih? Ali bo karkoli spremenilo dejstvo, da je v nekem besnem, nerazumnem razsajanju nekdo zločinsko in nečloveško napadel njegovega praprednika, onemogočil njegovo družino ali ji na pokvarjen zahrbten način storil krivico.

Pa celo, če bi se stvari zaradi kakšne neznane kozmične sile tako presenetljivo zasukale, da bi iznenada vsi priznali svoje pretiravanje, svoje zmote in svoje nesmiselno pretiravanje. Kaj bi bilo potem? Ali bi začela pri nas rasti bolj debela repa? Bi se nam otroci začeli hitreje rediti ? Ali bi se skokovito zmanjšala brezposelnost in zvečala minimalna colenga?

Če odmislimo politike, ki jim je to edini vir, ki iz njega črpajo identiteto in se seveda dobro zavedajo kako velik del ljudi je pripravljenih ugrizniti za to smrdljivo vabo, kaj v to žene cel kup navadnih anonimnih ljudi, ki bi si brez težav dali zasluženi mir???

Do ljudi, ki so v preteklosti doživeli hude stvari čutim samo in nič drugega kot umirjeno spoštovanje. Nekaj imam v svojih genih, kar mi vedno ob takšnih temah sproži razmišljanje o navadnih ljudeh v kočljivih situacijah. O tem kakšnega meni neznanega poguma so morali biti sposobni. Kakšnega meni tujega grozljivega občutka strahu, bolečin in boja do zadnjega zoba v čeljusti in nohta na skrivenčenih prstih.

In takšno razmišljanje mi rodi samo en občutek. In sicer ta, da so takšne usode zaslužile, da ostanejo v miru v svojem izseku zgodovine. Vsaj to! Niti najmanjše pravice po svojem občutku človeka, ki je generacije oddaljen od njih in svetlobno leto od grozovitosti in težkega življenja, si ne upam lastiti, da bi balinal in žongliral z njimi.

Tako sem razmišljal že nekajkrat. Tiste energije, ki sem o nji občudujoče pisal nekaj stavkov više nimam, tako da se s temi ljudmi ne bom večkrat bodel . Gena za popolno nesmiselnost pa tudi ne, tako da kakopak ne pričakujem, da bi to moje pisanje komu kakorkoli koristilo.

Vem pa, da je rešitev za vse, če sploh obstaja, nekje tam spredaj!

Kako me bodo v armiji prijeli h rokam in me strenirali v ubogljivega bojevnika sem bil seveda tudi že vnaprej opozorjen. Hkrati z opozorilom, da mi bo vse skupaj zdelo še za eno številko bolj neumno kot drugim, glede na to, da sem bil tri, štiri leta starejši od večine soborcev tam doli. To z leti nisem nikoli dognal, če je bilo res, saj sem se s simptomi odraslosti veliko spopadal še leta kasneje. Vsekakor sem vsaj nekaj vedel o osnovnem vojaškem izobraževanju, ki ni imelo nikakršnega drugega pomena, kot spoznavanje neusmiljene hierarhije in nesmiselnosti vsakega razmišljanja glede tega.

Tako sem si dopovedoval enkrat in dvakrat in tretjič, ko mi je kaplar podrl tisti pograd, ki po njegovem ni bil postlan dovolj brezhibno. Kljub vnaprejšnjim opozorilom in napotkom, sem šele malo kasneje dojel, da je vedno naloga zadovoljivo izpolnjena šele, ko je dovolj ura. Tako smo lahko pulili travne bilke med skladi tlaka na dvorišču, pa to ob enajstih za boga še ni bilo dovolj dobro narejeno. Mladi napihnjeni poručnik, ki je še smrdel po vojaški šoli, je ne da bi sploh pogledal, arogantno odkimal in šel naprej. Ko pa je bila ura malo do enih in je bil čas, da se odpravimo na pasulj , se je tisti tlak vsem zdel zadosti čist, pa čeprav v tisti poldrugi uri ni nihče več izpulil niti ene edine pozabljene slamice ali pobral čika.

Da je cilj teme, da »prodje vreme« sem, kot sem že omenil, spoznal nekoliko z zamikom. Kot se mi pač dogaja pri vseh stvareh. Se mi je pa pogosto zdelo, da čas sploh ne mineva. Cele dneve je stal čisto pri miru. Gledal sem tisti svoj koledarček in iskal svinčnik, potem pa vedno znova spoznaval, da nimam česa prečrtati. Kakšen star sovdat mi je privoščljivo kazal svoj kalender, ki je bil že cel prečečkan in je samo na koncu še ostalo za slaba dva tedna dni. Moj pa bel in še dišeč po tiskarni.

Še najmanj se je čas premikal, ko so nas vlekli v hangarje, kjer smo cele neznansko dolge dopoldneve pucali svoje rore. Vsak, ki je že kdaj očistil flinto se bo strinjal, da še tako zasvinjan kos orožja, pa četudi ima za sabo Sutjesko in še Neretvo zraven, očistiš v pol ure. No, dobro, pa v eni uri. Tudi z mojim orožjem, pa čeprav je šlo za malo večji, protiavionski mitraljez, ni bilo dosti drugače. Potem pa smo še šest ali več ur nekaj postavali tam okoli tistih miz, kjer smo imeli na šotorskih krilih razstavljeno svoje orožje. To so bile mize podobne, kot na avtobusnih postajah in smo morali zraven njih stati. Sedenje ali bog ne daj poležavanje so nam preprečevali kaplarji, ker bi pač lahko kdo prišel in zagnal cel kraval. Kakršnokoli spraševanje o smiselnosti našega nedela pa bi itak mimogrede lahko zamajalo bistvo obrambne sposobnosti enote, tako da se je bilo tega dobro izogibati.
Zagotovo že v tistih časih nisem bil nepopravljiv garač, ampak tam sem si pa res zaželel, da bi prišel nekdo, mi na primer dal v roke sekiro, mi pokazal na gmovje in ukazal naj vendar že poprimem za kakšno delo.

Enkrat se mi je nekaj podobnega tudi res zgodilo. Na večerjo sem šel preko zelenice, točno tam kjer so hodili tudi vsi drugi. Vendar pa se je ravno takrat zgodilo, da se je obme obregnil neki slabovoljen kapetan in se pričel dreti name, da se ne držim pravil, da uničujem okolico in še cela štrena hudobnih oficirskih očitkov se je usula na mojo ubogo grešno usodo. Za konec je seveda pridigar moral naložiti grešniku tudi pokoro. Ukazal mi je, naj naslednji dan po kosilu, namesto počitka dobim lopato in prekopljem celo tisto stezo v širini enega metra. Kako sem se tistega drugi dan z veseljem lotil. Petnajst metrov dolgo pot sem preštihal v dobri uri in zagotovo se nisem posebno utrudil. Me je pa strašni vojaški dril toliko pomehkužil, da so se mi naredili na rokah žulji. To pa ja!

Vendar pa smo enkrat le toliko in tolikokrat očistili tiste svoje flinte, da je prišel čas, da se naučimo kako napademo sovražnika s svojimi oklepniki. Oklepni transporter, naj na kratko pojasnim, je takšna plehnata škatla, ki se premika na gosenicah. Notri je posadka, ki jo sestavlja voznik, vezist, komandir in praotiavinski mitraljezec. Tisto sem bil jaz in moje mesto je bilo v vrtljivem stolu tako, da me je pol gledalo ven iz tiste truge.

Zraven nas pa je v transporter šlo še osem pešakov, ki naj bi na komando letali ven iz škatle oziroma iz pešadijske formacije nazaj vanjo.
Ko smo se lotili vežbanja te strašne borbene veščine, smo najprej dobili na znanje, da je nafta precej draga reč. Seveda sem že nekaj vedel o dragocenosti črnega zlata. Saj že samo ime pove, da gre za drago zadevo. Pa še izkušnje z bencinskimi boni in par-neparne registrske tablice so bile takrat še čisto sveže. Tako smo se svojega usposabljanja lotili odgovorno varčno.
Izgledalo pa je takole: Namesto da bi se kobacali v transporter, smo slednjega pustili kar lepo v hangarju. Samo postavili smo se, šofer in še oni telegrafist spredaj in midva s kaplarjem takoj za njima. Malo za nami sta se razporedili obe štričlanski vrsti pešadincev in tako smo letali po grbasti Grbavici Našički gor in dol, sem in tja. Vsake toliko se je vodnik zadrl in osmerica je šla navidezno ven, čez nekaj časa pa navidezno noter. In smo čisto ugledno vadili kako sesuti imperialističnega agresorja. Edino vozilo smo si pač morali samo predstavljati. Če smo bili bolj dobre volje, smo včasih celo malo poprdevali z usti, tako kot to počnejo mulčki s skirojem, vendar to ni naletelo na odobravanje vodnika. Ne vem kako ni razumel, da smo se pač popolnoma vživeli v neusmiljene bojne razmere.
Vendar pa smo enkrat pozneje vseeno tudi vžgali stroje. Tudi na štiridesetkilometrski marš smo se peljali in na poligonu speljali nekakšne vaje in skurili sklopko. Tam sem tudi izstrelil dve ketni patronov iz tistega svojega zloveščega protiavionskega mitraljeza. Še sedaj sem prepričan, da bi znal kakšno eskadriljo pošteno spraviti vsaj v smeh s tisto pokalico in še bolj potem, ko bi mahal z rokami okoli sebe, da bi se razkadil tisti sivo plav purfeljski dim.

Enkrat na poletje pa smo vendar zamenjali tisto železje za nekoliko boljše rekvizite. V roke so nam dali lopate in nam narisali črte, kje naj prekopljemo Podravino, da bodo v tiste jarke položili telefonski kabel. Tudi tam je veliko stvari potekalo nesmiselno, po istem pravilu, da mine čas, a je vsaj imelo nekakšen namen in najpomembnejše, čas je tudi res res mineval.

Koledarček ni bil več tako snežno čist.

Verjetno vsak človek v življenju zamenja nekaj stvari, ki ga v nekem obdobju zelo zanimajo, mu veliko pomenijo in so mu v veselje. Vsaj zase lahko trdim, da se mi je glede nekaj stvari to že zgodilo. Pa čeprav sem zapečkarsko orientiran in se težko odločam za spremembe, če le te niso jako potrebne, se mi zdi nepomembno marsikaj, kar kdaj pred leti ni bilo niti za pomisliti, da bi zamudil.

Nekajkrat sem sicer že omenjal nenavadno apatičnost, ki jo opažam pri ljudeh in, ki se tako očitno kaže v kakšnem decembru, ki mu nekateri vsemu navkljub pravijo »veseli«. Celo tako sta mi mrtvija in dejstvo, da nisem cel mesec v vseh prfarsko idrijskih pivskih ustanovah slišal niti ene note žive muzike dvignila tlak, da sem enega zadnjih dni v mesecu sklenil ukrepati.

Prišel sem do svoje matične kulturne hiše in zgroženo ugotovil, da je tam samo nekaj kosov običajnega inventarja, nobenega za omizjem in cel kup moreče tišine. V roke sem vzel telefon in napisal jezno sporočilo. » Jebemti, če ni ta svet crknu« Kot naslednje sem poklical enako zdolgočasenega somuzikanta, ki je gojil do letošnjega decembra ista čustva. Obvestil sem še celo društvo, da je »Pri Budanjcu« kljub neskladnemu datumu silvestrovanje in potem sva zalavfala peturno nenapovedano, spontano veselico. Najprej so naju nekoliko presenečeno gledali, potem pa zaplesali.

Vendar pa, to je bil le prijeten, nostalgičen preblisk. Povedati sem želel nekaj drugega. Stvari, ki so mi zdaj ljube so drugačne vrste. Bog ve, če izbiram prave. No, zagotovo nisem ljubitelj kakršnekoli evforije. Že dolgo časa ne. Moti me kup smeti, ki ga morajo komunalci počistiti naslednje jutro in moti me, da me objemajo ljudje, ki mi običajno pozabijo odzdraviti.
Res je, da je nekoliko na hitro prišla sprememba. Kriza je v dveh letih iz šestih sedmih decemrskih špilov za cel bend, spravila mojo dejavnost na skoraj popolno nulo. To že res. Manj znano pa je, da mi to v nekem trenutku lahko zelo paše in da se počutim za omenjeno apatijo čisto lepo sokriv! Dobro, nihče se ne bi branil nekaj sto decembrskih evrov ampak…..

Zvečer smo malo povečerjali, malo smo se na hitro obiskali, popili malo črnega kofeta in poskusili potico. Popestovali smo vnučko, dokler ni mali vilinček utonil v spanec. Mladina je nekam odjadrala. Na hitro smo še pospravili tiste kupe posodja in ostankov in okupirali kavč. No, ne mi! Samo dva sva ostala. Pred televizijo, ki me že leta ne briga več, kakšen program goni. Zaradi mene se lahko narodnozabavnjaki gredo na zdravje in Tom Cruiss igra nek triler. So what? Pa menda ne misli kdo, da to lahko vpliva na mojo dobro voljo?

Ampak to!? Sama dva! Po dvajsetih letih, ko sem skoraj redno na nekih vaških odrih odšteval sekunde ob pol noči in je vedno s strani neki pametnjakovič, mu mater, sikal da nimam čisto točne ure! Potem ko bi mogoče še pred leti mislil, da je takšno preživljanje tega večera nekaj najbolj groznega kar se mi lahko pripeti. Zunaj pa mraz, veselica pet kilometrov oddaljena od nas, toplo stanovanje, rdeča kosmata odeja ……. Za dva!

In zbudil sem se nekje med Dunajem in GarmishPartenkirchnom. Upam, da velja vsaj nekaj od tistega vraževerja, da se celo leto počutiš tako, kot na novoletno jutro. In kako je dobra letošnja kava. Tudi punce so se počasi vrnile. In nekaj fantov. Menda sem naredil fantastično dobro sarmo, megalonec.

Povem vam …… to s koledarjem je samo dogovorjen sistem
štetja časa. Nepomembna zadeva!