Balkan kamp

23.12.2010 ob 08:22

Ko sem Periću rekel naj se goni v materino ali nekaj podobno nizkega, se tega zagotovo nisem popolnoma zavedal. Viseli smo v luknjah, ki smo jih zjutraj skopali s tistimi miniaturnimi lopatkami in ravno me je našel na najbolj levi nogi, kar jih je kdaj tlačilo slavonske vojaške poligone. Bil je že peti ali sedmi po vrsti, ki je prišel s sosednjega grebena, da bi nažical cigareto.

Valter je zijal vame kot tele: « A sploh veš kaj si mu rekel?!«
Čudno sem ga pogledal in se šele takrat zavedel, Porkaduš, Dare, kaj ti je!? Kaj je s tabo?!
Nasploh sem bil strašno nervozen in razdražljiv sovdat. Vsaj prve mesece. Celo stepel sem se z nekim fantom. Bil je nekje z južne Srbije. Govoril je v tistem narečju tam okoli Niša ali Vranja s smešno, čisto samosvojo slovnico. Drugega se pa ne spomnim o njemu ničesar. Aja, edino še to, da je znal bolje usekati kot jaz in sem se pozneje moral izmotavati pri poručniku zaradi modrice pod očesom. Zlepa ni hotel verjeti, da sem bil samo neroden in sem se pač nekam butnil. Ne, takšne stvari se mi niso dogajale ne prej ne nikoli pozneje v življenju.

Tudi prijateljstvo z mojim najboljšim vojničkim drugarom Valterjem se je začelo na podoben način. Fant je bil z Reke in to je jemal kot nek strašno dragocen podatek. Zviška je gledal na črnolase reš zapečene tipe iz kakšne vukojebine. Enkrat mi je rekel, ko so predstavljali neke novince in je bil med njimi tudi čisto črn Rom s Kosova:
»Cigan pa še Šiptar!? Dare, kaj misliš, a se ti lahko še kaj hujšega zgodi v življenju!?«
Tudi drugače je znal biti maksimalno aroganten in takrat, ko sva se bolje spoznala je spet izvajal neke svoje traparije, ki je vanje že ne vem kolikič vključil tudi pripombo o glupem Slovenčku. Čeprav smo bili postrojeni v dve vrsti in smo čakali na zajtrk, sem ga imel ravno v tistem trenutku do vrh glave. Stopil sem iz druge vrste pred gobezdača in jasno rekel:
»Še enkrat si dovoli kaj podobnega, ti bom tukaj pred vsemi razsul gobec!«
Če se že nisem dovolj čudil sam sebi, pa se je dogodku zagotovo čudil Riječan. Ostal je brez besed in idej. Ko je prišel do sape, je rekel nekaj kot: » To, Dare, je pa bil napad!« … in od takrat naprej sva stalno tičala skupaj.

Njegovega nacionalizma nisem jemal drugače kot pač jemlješ kakšne druge duhovitosti. Če prav razmislim, nisem imel pojma o tem, da bi ti ljudje imeli drug z drugim res kakšne probleme. Dobro, nekoliko strašljivi so se mi zdeli Šiptarji. Bilo jih je ogromno. Nekako tretjina vseh vojakov. Stalno so tičali skupaj in žlobudrali tisto svojo latovščino. Pogosto so zato tudi oficirji zjutraj na pisti opozarjali, da se ne smemo grupirati , tako je bilo rečeno, na nacionalni osnovi. Pa ni kaj prida zaleglo. Še vedno so tiščali glave skupaj. Če je kateri šel na stražo, so se po dnevu ali dveh potem rokovali in objemali, kot da se ne bi videli vsaj dolgih sedem let. Najbolj smešen se mi je zdel kakšen, ki je z mesta prinesel glaž marmelade ali kakšno drugo sladkarijo in so si potem tisto razdelili. Pametnejši smo takrat samo zavili z očmi. Mi smo si razdelili liter šnopca in ga dodali na tisto, kar smo itak že v riti prinesli s sabo.

Poleg Albancev, ki po večini niso znali kaj prida ali pa tudi popolnoma nič Srbsko, so nam družbo delali tudi Madžari. Tistih je bilo v resnici le nekaj, tako kot tudi Slovencev. Vendar si jih takoj opazil. Sikali so svoje hitro žlobudranje, kot bi spuščali kratke rafale. Tudi tisti so nekateri znali samo madžarsko in prav spraševal sem se kdaj, kje so živeli pred tem. V kateri državi!? Ja, ampak toliko je pa znal tisti Čaba, mamo mu hunsko, da me je že v prvih dneh pred novim letom nategnil za par jurjev. Da bi kao zbrali denar za rakijo. Bilo je pač konec decembra. Prav pred novim letom. Ko je bil čas, da bi se pošteno, po moško napili, je spravil skupaj samo eno besedo. Jecljajoče in z najbolj milim izrazom na frisu, kar si ga lahko zamislim, je ponavljal: »Lopovi, lopovi!«
Dobro, kdo točno je bil lopov, sem dojel šele kasneje. Madžara sem pa le nekaj dni malo bolj grdo gledal, tako kot ga je grdo gledalo še nekaj drugih žejnih soborcev, potem pa sem na stvar pozabil.

Drugače pa, kot rečeno, za težave med temi ljudmi nisem vedel. Dobro se spominjam, ko so se nam predstavljali štirje vezisti, ki so kasneje prišli v našo četo. Eden je bil s Knina in se je pisal Čosić. Mogoče sem si ime zapomnil zaradi tistega jugoslovanskega košarkarja ali pa zaradi Valterja. Ta me je namreč diskretno dregnil in potiho šepnil, kot da gre za nekaj zelo hudega: « Srb«
Takrat nisem niti slučajno dojel, kaj ta njegova pripomba pomeni. Niti slučajno!

Tudi tisto, ko mi je prijatelj s Rijeke risal, kje bi on potegnil mejo po sredini Yuge in je kolebal ali bi sploh sprejel Zagreb v svojo državo ali bi Purgerje pustil Bizantincem, se mi je zdelo le hec. Le toliko sem mogoče omenil, naj malo stiša svoje ideje. Ko sem pozneje bral in iz prve roke poslušal zgodbe o provokatorjih in špicljih, me je bilo kar groza. Ne vem kaj bi bilo z mano, ubogim naivnim Daretom, če bi me takrat kakšen agent vzel v precep, mi posvetil z lučjo v obraz in zahteval podatke o naših pogovorih.

Največje in najbolj zagonetno spoznanje, da sem na Balkanu pa ni imelo neposredne povezave z odnosi med narodi. Prej kot pojasnim, moram predstaviti še enega od tistih, ki smo skupaj preživljali tegobe tisto leto. To je bil Dean. Fant je bil iz Pule in sva se veliko družila predvsem zaradi muzike. Še prej pa moram povedati, da imam dolgina v spominu kot enega najbolj hecno nerodnih ljudi. Zdelo se je, da mu nič ne gre od rok. Ko je moral narediti pet sklec, je to zgledalo, kot da gre za predsmrtni boj orjaške ličinke in kmalu je kaplar obupal in takšnih stvari ni več zahteval od njega. Podobno se je zgodilo na poligonu z ovirami. Pred tisto visoko planko je Dean vodnika zelo dolgo prepričeval, da tega pa res ne bo zmogel. Vendar, komanda je komanda in nazadnje se je zaletel. Mislim, nikoli še svet ni videl kaj takega. Dec se je zaletel v tisto planko. Mislim, res, Kot da je tam ne bi bilo. Počilo je in dolgin je padel vznak v pesek. Prav tako kot smo po tleh popadali vsi ostali iz voda. Celo sitnega vodnika je zlomilo in se je do solz nasmejal. Nesrečniku pa vseeno nikoli več ni bilo treba napadati grozne ovire. Od takrat naprej je smel okoli nje.
Vendar pa, v enem primeru se je tisto glede njegove nerodnosti zelo spremenilo. To je bilo takrat ko je Puležan vzel v roke svojo bas kitaro. Mislim, kaj takega človek ne vidi prav pogosto. Virtuoz totalen.
Kako dobra kolega sva bila pove tudi čudni dogodek, ki ga skušam opisati. Dean mi je tako zaupal, da mi je dal v varstvo svojo denarnico. Sicer le za pet minut, takrat ko je šel s prvo skupino v tuširnico. Sedel sem na tisti klopi, ko je prišel nazaj, tako čisto enako kot prej. In rekel mi je naj mu dam tisti takvin. Jaz pa ga nisem več imel. Kaj se je zgodilo, kako se je zgodilo, kdaj, kako??! O jebemubogaisusa! Nisem se mogel spomniti, da bi kdorkoli prišel k meni. Siguren sem bil, da se jaz nisem ganil s tiste klopi. O porkaduš, kako sem se bedno počutil. Mislim, da sem bil v tistem trenutku celo bistveno bolj iz sebe kot lastnik skrivnostno izginule denarnice.
On je, flegmatik kot je bil, hladnokrvno in sprijaznjeno odšel do telefonista in mu toliko časa neumorno težil, da ga je zvezal z domačimi, ki so potem šli na banko preklicati čeke, ki jih je imel v denarnici. Denarja notri menda ni bilo kaj prida in nekaj sem ga mu pozneje tudi dal. Ostala pa je to najbolj šokantna izkušnja, ki me je podučila, da sem v nekem drugem svetu, kjer veljajo malo drugačna pravila kot v domači vasici. Bistveno bolj huda, kot tiste nacionalistične pripombe ali pa tisto, ko je kdo v jedilnici prej kot je začel jesti pihnil svoj smrkelj na tla pod mizo.

Tako smo sedeli tisto soboto po kosilu pred kantino Valter, Dean, Perić in jaz. Srkali smo osiječko pivo. Prve dni se mi je zdel okus tistega pira takšen kot sem si predstavljal, da ga ima postani konjski urin, potem pa sem se ga kaj hitro navadil in ga požlampal kar sem ga le dobil. Vsled prijetnega pljuckanja smo tudi malo zamudili na popoldansko nastavo. Čisto proti pravilom. Pa ni bilo videti, da bi se kaj prida kdo sekiral. Perić je spustil vsake toliko kakšno svojo sarajevsko foro. Tam imajo res smisel za humor . Dean je sedel na naslonjalu klopi in ko se je tako krivil je stalno zgledalo, da bo cepnil . Valter je nekaj modroval in svetil s svojo golo lobanjo. Zaradi neke reakcije na bazensko vodo je nekaj let prej v parih dnevih izgubil vse lase in le tu in tam je pognalo nekaj malega puha, ki ga je vsak dan sproti obril. Vendar pa ga je vsake toliko doletelo, da je moral pojasnjevati svojo goloto. Običajno namreč ni bilo dovoljeno, da bi si v JNA betico bril čisto na golo. Vedno sproti sem videl, da ga je takšno pojasnjevanje prizadelo. Delal se je sicer flegma, ampak kri mu je butnila v glavo in ponavadi je bil potem nenavadno dolgo časa čisto tiho.

Ko sem zagledal starega zastavnika, dežurnega oficirja, ki je koračil proti nam, sem takoj vedel koliko je ura. In res! Jovanović Srboljub! Ne vem ali je še kje kakšnemu človeku tako ime ampak temu je bilo ime točno in nič drugače kot tako. Srboljub! Seveda se je potem, ko je s svojim piskajočim glasom opsoval vse štiri in nam zagrozil bogve s čim, ker nismo v učilnici, spravil na Valterja in njegovo nedopustno pričesko. Valter je spreminjal barve in mu čisto potiho in na kratko pojasnil kako je z zadevo.
Ko smo potem poklapani korakali preko piste je molčal celo pot. Šele na vrhu stopnic pred učilnico je čisto nalahno rekel: » A veš, Dare, če bom kdaj imel sina, a veš kako mu bom dal ime!??«
Vprašanje se mi je zdelo čudno za takšen trenutek. Dvignil sem obrvi in ga vprašujoče pogledal.
Valter je s še vedno stisnjenimi zobmi siknil:« Srbožder!«

Ko sem se zavedel kako je bilo tisto s Perićem in mojo psovko, sem se počutil res grozno. Bil sem med ljudmi, kjer takšne stvari lahko veliko pomenijo. Odvisno od trenutka, od barve glasu od načina kako in komu izrečeš težko besedo, lahko s tem narediš hudo napako. Tisti užaljeni pogled, ki sem ga bil deležen kasneje, mi je ostal za vedno v spominu. Nekaj dni kasneje sem ga ustavil v nekem prehodu, kjer se ni mogel izogniti srečanju. Opravičil sem se in poskusil pojasniti, da nisem bil pri stvari. Kar je bilo v bistvu tudi res. Pokimal je in se nasmehnil. A ostala je neka ovira. Nekaj vmes. Takrat sem že pogruntal, da tem ljudem nekako ni čisto vseeno od kod je kdo in na primer tudi to, da noben med njimi ni Srbohrvat. Vendar pa za tistega fanta nisem vedel kaj od vsega je. No vedel sem, da ni bil musliman. Bil pa je Bosanec. Najboljši prijatelj, ko ga dobiš. Večna slaba vest in izgubljena naklonjenost, ko to zapraviš.

Jah, po prvih dnevih, ko sem imel občutek, da si nismo kaj prida različni sem počasi dojemal. Na kup smo bili nametani mladi ljudje s čisto različnih svetov. Mogoče je bil kateri od tistih meni neznanih svetov pogojno tudi lepši od mojega. Mogoče so bili na nek način vsi lepi. Balkanski babilon, ki so mi ga ustvarili tam na robu slavonskega mesteca, pa mi resnično ni deloval tako!

  • Share/Bookmark
 

30 komentarjev na “Balkan kamp”

  1. miri pravi:

    Pa vseeno je ta Babilon kar nekaj časa “laufau”.Danes se za eno ubogo proslavo ne znajo zmenit pa so samo partizani in belogardisti.Kaj bi šele bilo,če bi bilo teh prenapetežev sedem vrst.
    Kar pogumno naprej,Dore.

  2. bin pravi:

    Lep opis Dare! :)
    O poantah tokrat ne bi …

  3. dare dare pravi:

    @Miri, modra misel, kot ponavadi. Vendar bi se pa le malo spotaknil ob te naše belerdeče. Partizani ali pa belogardisti, kar je pač nekoga doletelo v hudih letih enkrat v zgodovini, so pa le, kljub vsemu morali preživeti vojno, grozote, ubijanje in strah. Tipi, ki jih pa ti omenjaš in ki bi se spontano polulali takoj, ko bi od blizu videli flinto pa imajo za osnovno in edino dejavnost samo in zgolj mešanje dreka. To niso nikakršni partizani in domobrani. Kvečjemu na primer kakšni “bedaki in konji” !

    @Bin, pa drugič ! lp

  4. noah noah pravi:

    Na kratko :lol:

  5. noah noah pravi:

    http://noah.blog.siol.net/2010/12/24/vesel-bozic-vsim/

  6. dare dare pravi:

    @Noah, ampak učinkovito :) !

  7. mijau pravi:

    Drži, da se je v vojski najbolj opazila različnost ver, jezikov, običajev in karakterjev ljudi v Jugi. Nikjer drugje ni bilo med tridesetimi ljudmi take mešanice. Večja mešanica bi bila samo še, če bi vojsko skupaj z moškimi služile še ženske. Potem ga ne bi bilo oficirja, ki bi to obrzdal.

    V šoli rezervnih oficirjev je bil nivo znanja vseeno višji, ko pa sem prišel v “trupo” kot “starešina”, sem imel v vodu nekega Bukvića (priimka si nisem izmislil, ker bi mu pristojal), ki je od republik Jugoslavije znal našteti samo Hrvaško, Srbijo, Slovenijo in Madžarsko.

    V Bileći pa smo v vodu imeli enega Šiptarja, enega Makedonca, tri Slovence, enega muslimana iz Bosne. Ostali so bili Srbi in Hrvatje in Črnogorci, vendar med njimi ni bilo opazne razlike, bodisi v priimkih, bodisi v naglasu. S srbohrvaščino pa sta največ problemov imela Šiptar in eden od Slovencev.

    Kar se tiče kletvic, je res, da je najbolj pomembno, v kakšnem tonu je izrečena in kdo jo izreče. Sicer od Srba lahko slišiš čisto prijateljsko “Đe si bre, pička ti materna!” Najmanj varno je, če mater opsuješ Šiptaru.

  8. mijau pravi:

    V vojski sem imel priložnost spoznati že takrat jugoslovansko igralsko legendo – Ljuba Tadića. Bil je v sosednjem vodu, med “minobacačlijama”, a njegov glas si lahko slišal, tudi če so vadili nekaj sto metrov proč.

  9. dare dare pravi:

    To je pa tudi nekaj. Jaz nisem spoznal nobene slavne osebe. Še najbolj znan je bil general, ki nas je enkrat obiskal. Bil je tako nažgan, da sploh ni mogel vzravnano stati. Pozneje sem slišal o njemu, ko je bil v vojni ta glavn na sarajevskem območju. Ž.Kokanjac

  10. NoMercy pravi:

    mene pa zanima kako lahko tako “eht” ljudje uporabljajo internet, katerega jedro so pisali neki indijci, izraelci, črnci
    Pa kako lahko uporabljajo razne PC_e , ki jih delajo kitajci, tajvanci
    pa kako lahko vozijo avtomobile, za katere sestavne delajo neki žnj osebki s svojimi lokalnimi lastnostmi ….

  11. dare dare pravi:

    @NoMercy, mislm, kaj je zdaj to ???????

  12. olna pravi:

    Dare, mislm, to je NoMercy!!!!!

  13. dare dare pravi:

    Ja, dobro, saj to mu je že res olajševalna okoliščina ampak malo smisla sem bil pa kljub temu ponavadi vajen.

  14. mijau pravi:

    Olna in Dare, sedaj sta me pa razočarala. Sem mislil, da bo vsaj eden od vaju razumel, o čem NoMercy piše. Jaz sem namreč prebutast.

  15. dare dare pravi:

    Zgleda, da smo vsi pristali na trdnih tleh :( !

  16. Didl pravi:

    @Dare #9
    O ja, jest sm pa ’spoznal’ polkovnika Šipčića, kateri je sicer ‘zaslovel’ šele nekaj let kasneje, ko je prve dni vojne za Slovenijo ugrabil/zaplenil nekaj trol v Ljubljani :) . Komandant kasarne je bil pred tem v Celju; edini, ki se je v letu dni zadrl name; par sekund po tistem, ko mi je đukela čizme z blatom zapacala.
    Je pa imel fajn namestnika. Podpolkovnika Jerama rodom z Reke dol ob Idrijci. Njegov nečak je bil (in je še) moj sosed, letnik in dober prijatelj. Je kar nucalo :) .

  17. dare dare pravi:

    @Didl, veze a? :) To sem tudi jaz spoznal u armiji, da je koristno če imaš. Samo jaz sem videl samo, ko so to imeli drugi, ne jaz sam :) !

  18. štulič pravi:

    Supree Dario! :-P s kavo popito in s kruhom pomazano, vendar… od kdaj je hIdrija vasica_domača?! :twisted:

    Ma? Ste kdaj konzumirali napolitanke in pivo hkrati? :?

    http://www.youtube.com/watch?v=aMJOktbRAUs

  19. dare dare pravi:

    @Štulič, pivo in napolitanke. Ja, če se je le dalo. Če pa se ni dalo, smo se prej odpovedali napolitankam, kot osiječkom pivu :) !

    Glede Hidrie pa ne razumem povsem vprašanja.
    Hidria je “korporacija”, kjer sem zaposlen. V enem od podjetij.

    Drugače pa je bila Spodnja Idrija od nekdaj moje domače selo. V Idriji pa stanujem zadnja štiri leta. lp

  20. štulič pravi:

    Ne no, mislil sem mesto Idrija. Tisti h je za hec. Nu in če je Sp. Idrija potem naj bo srečna draga vasica_domaća! :)

    btw; obožujem t.i. odročna mesteca kot so Idrija, Pivka, Unec… ;)

  21. Dajana Dajana pravi:

    … Vipava. ;)

  22. dare dare pravi:

    @Štuli, Dajana .. ali pa vse kar ni LJ, MB, CE … a ne ? ;)

  23. Dajana Dajana pravi:

    Ah ne vem, meni je tudi LJ, MB in CE v redu. Saj veš, jaz sem živela v zombi mestu. V bistvu Maribora in Celja sploh ne poznam. :)

    Tole pravkar poslušam: http://www.youtube.com/watch?v=IXdNnw99-Ic&feature=related

  24. dare dare pravi:

    @Dajana, saj ni mišljeno kje je v redu in kje ne. Mislim, da je govora le o velikosti. Mislim, o majhnosti. Sicer si pa jaz sploh ne predstavljam, da mi moral živet v nekem “velikem” mestu.

  25. Didl pravi:

    Naš Indijc je jamral o majhnosti Idrije, pa Ljubljane, pa Slovenije…
    Sem mu razložil, da je fajn tam kjer so “friends & family”; ne glede na okolje…

    No, zdaj je v Indiji in neizmerno pogreša Idrijo (friends) ter Mjanmar (family).

  26. dare dare pravi:

    Tako kot se to bere, mu je kar goregaj (gorje) ! Res nezavidljiva situacija. Še najbolj pa verjamem, da se mu zdi pri nas vse majhno, če je prišel iz tistega mravljišča. Jaz na primer tja ne bi šel …. ma ni govora , niti kot enodnevni turist ne.

  27. Nataša pravi:

    Štulić, ne seri, skozi Pivko se pelješ na morje… Razen, seveda, če si ljubitelj tankov in podobnih eksponatov v parku vojaške zgodovine… ;)

  28. dare dare pravi:

    O Nataša, pozdravljena! Saj veš kako je s temi velemestnimi :)

  29. Nataša pravi:

    Ojla, Dare! :) Ja, sami važiči… ;)

    Moja prijateljica je iz neke manjše vasi v bližini in mi je pripovedovala, kako so neki ljubljančani kupili bajto sredi vasi. Čez en teden so se že pritoževali, zazidali sto let staro pot, ki so jo uporabljali vaščani, ker je bila na “njihovem”, pa tudi zvonenje vaške cerkve jih je neznansko motilo…

    Ampak Štulić ne paše v to grupo, da ne bo pomote, on se iskreno navdušuje nad Pifko in podobnimi vukujebinami. :)

  30. Olna pravi:

    Dare, tisto pihanje smrklja na tla se imenuje “balkanska maramica”. :D

    Ono risanje meje me je pa spomnilo na velikega Balkan-ideologa Vojislava Šešlja, ki ima govorno napako, namesto r govori v. On je vztrajno ponavljal, da bi meja med Srbijo in Hrvaško morala potekati “Kavlovac-Kavlobag-Vivovitica”.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !