Podravina blues

19.12.2010 ob 08:33

Takoj ko je nekdo za šankom omenil tiste zadeve, sem vedel kaj bo sledilo. In, ne, nisem se zmotil. Že takoj je eden od sogovornikov prišel na dan s tisto, z gotovostjo pričakovano pripombo:
»Za vas ne vem, ampak jaz … jaz sem se, v glavnem, tam dol imel fajn!«
Potem so se njegovemu navdušenju seveda pridružili tudi ostali, bili so tam še trije ali štirje pivci. Vsi so se v tistem letu v raznih krajih bolj ali manj južno od naših imeli čisto v redu. Eden je vozil oficirski džip, drugi je šofiral kamion, tretji je bil ponosen na svoj status glavnega magazionerja in četrti se še zdaj nasmiha, ko se spomni kako je preverjal na sprejemnici pakete, ki so jih fantom pošiljali domači in iz njih zase pobiral steklenice z žganjem.
Jaz ponavadi nisem kaj prida sodeloval v tej tako predvidljivi in meni na trenutke nerazumljivi debati. Če pa sem že vskočil, sem to storil vedno šele takrat, ko so dedci nekoliko zapretiravali s svojimi prelepimi spomini. Takrat se mi je neobrzdano dvignil tlak in sem se oglasil s svoje strani:
»Fajn ja, tipi prtegnjeni, fajn?! Pa pojdite še enkrat tja dol, če je že tako fajn! Jaz vam lahko povem samo to, da niti za en trenutek in to niti v momentu najhujše slabosti nikoli in nikdar ne bi rekel, da je bilo tisto tam doli dobro. Ničesar dobrega ni bilo od tiste reči. Ena sama izguba časa, energije in … ma ni da bi govoril ….

Yuga, 19. december, 1986

Na avtobus sem se spravil v Idriji skupaj s še nekaterimi sotrpini. Nič kaj nejevoljni in nesrečni nismo zgledali, to lahko z gotovostjo trdim. V resnici smo bili videti dokaj radostni in predvsem smo morali dajati moški in pokončen vtis. V svoji glavi sem nekam na stran potiskal sliko svoje drage, njenega že lepo napetega trebuščka, njenih in malo prej maminih oči polnih solz. To sem moral deti na stran. Treba je bilo oditi. Treba je bilo stopiti na tisti avtobus in se odpeljati na leto dni dolgo in predvsem, takrat tega mogoče še nisem vedel, na nesmiselno in nepotrebno pot.

Odnos do tega kar se nam je dogajalo, je bil kljub že nekoliko čudnim časom, ko se je naša domovina že krepko majala na svojih temeljih, še vedno tradicionalno naklonjen. Redki so bili tipi, ki so se ogrevali za nove ideje, kot je bilo civilno služenje ali pa kakšne druge vrste izogibanja tistim rečem. Kar nekako nismo omenjali našega odhoda kot nekaj nepotrebnega, nekaj kar je planilo v naša življenja, kot plane tečen pijanec med dobrovoljno družbo v gostilni. Težko, ampak vendar moram priznati, da smo kar po večini imeli do te tako imenovane dolžnosti tradicionalno naklonjen, moški odnos.
Da smo si pri svojih moških čustvih ob vsaki najmanjši priložnosti pomagali z alkoholom, tega mislim, da tudi ni potrebno posebej poudarjati. Pili smo prej, pijačo smo imeli s sabo in pili smo potem, ko smo v Ljubljani čakali na avtobus za Zagreb. Pili smo v bistvu toliko in s takšnim tempom, da je to edino česar se spomnim, da smo počeli v tistih urah. Zraven smo vseskozi vzdrževali nekakšno evforično vzdušje in niti za trenutek ni nihče od nas dovolil, da bi se v med naše besede prikradla kakšna vsaj malo sentimentalna misel. Tisto, smo si mislili, naj tuhtajo babnice doma!

Čeprav smo se peterica, tako površno rečeno, komajda poznali, smo tisti dan dajali vtis, da smo že od nekdaj večni in veliki prijatelji. Prijatelji, ki so skupaj šli v nekaj pomembnega in nekaj, kar jim bo vsem naenkrat za vedno zaznamovalo življenje.

V Zagrebu se je naša skupina čisto razbila. Ne spomnim se več kam so šli oni trije. Če sem še bolj natančen, verjetno že takrat nisem vedel, kam odhajajo, niti slučajno pa si tudi ne morem priklicati kateri so sploh bili tisti moji veseli sotrpini.

V glavnem, na vlak za Podravino sva čakal samo še dva. Kolega se spomnim čisto natančno. Edino tega ne vem ali je bil kaj manj utrujen kot jaz. Sicer pa takrat nisem dovolil, da bi se počutil utrujen. Kje pa! Z borbeno odločnim korakom sem stopil do okenca, da si kupim vozovnico za pomembno pot proti vzhodu. Povedal sem babi na okencu kaj želim, z desnico pa sem na šipo pritisnil poziv, kjer je pisalo kdo sem, kam in zakaj potujem.
Tisti papir sem uradnici kazal zato, ker so nas dan prej poučili, da bomo s tistim pozivom deležni nekega izdatnega popusta kjerkoli bomo z njim mahali ljudem na postajah. Očitno pa so to pozabili povedati zagrebški prodajalki vozovnic. Nesramno je zavila z očmi in z nedvoumno kretnjo, ki je dajal vedeti, da se ji zdi moj papir ničvreden in beden, je pokazala naj ga čimprej umaknem stran s šipe. To sem tudi storil, razočaran nad tem, da se je že prej, kot sem začel svoje plemenito poslanstvo, našel nekdo, ki tega ni zmogel razumeti in ceniti. V tistem trenutku sem še vedno zatrdno domneval, da je nerazgledana babnica samo nepomemben in zelo osamljen primer.

Podravka ekspres, ki zanj ne vem zagotovo, če se je natanko tako imenoval, je bil zelo napolnjen vlak. Mislim, lahko bi rekel, da se je splačalo vžgati tisto lokomotivo in štartati v smeri proti Koprivnici. S kolegom sva relativni gužvi navkljub našla kupé, kjer sva se namestila. Tam sta bila poleg drugih ljudi še dva podobna popotnika, vsaj zdi se mi tako. V glavi se mi je namreč še vedno na majhnem prostoru drenjalo nenavadno veliko mravljincev in podobne golazni, ki prilezejo iz desetih ali več steklenic piva. Podatki, ki smo jih sprejemali so se tako občasno rahlo izgubljali med smehom in nesmiselnem nakladanjem. Piva nismo zmogli več, smo pa zato od tipa, ki je po vlaku porival nekakšen voziček s prigrizki in pijačo, pokupili celo zbirko majhnih decilitrskih flaškic z žganimi pijačami. Ni nam bilo ravno dosti mar ali na njih piše, rum, travarica ali lozovača. Kako takšna zabela sede na celodnevno nalivanje s pivom, tega ne bi posebej analiziral. Vsekakor, naše počutje ni vplivalo na delovanje kompozicije, ki je kljub mnogim postankom, vzrajno mlela kilometre proti vzhodu.

Vzdušje in naše misli so še vedno vztrajale na istem nivoju. Trdno, pogumno in moško naprej. Vendar pa!! Takrat se je vlak ustavil v kraju, ki sliši na ime Virovitica. Naj kar takoj povem, da to ni bila moja postaja, niti nisem nikoli bil v Virovitici, niti kaj takega nimam v načrtih. Mi je pa ostalo to ime zelo trdno zasidrano v spominu. S še zadnjim od tiste osnovne peterice sva se na hitro pozdravila, si dala roke in sestopil je v mrzlo decembrsko noč. In tudi vsega drugega je naenkrat zmanjkalo. Nikogar več ni bilo. Nikogar več z mojega sveta.

Zdelo se mi je, da so tudi mravljinci skoraj v hipu zapustili mojo glavo. Zaslišal sem neko neznano vrsto muzike. »Nema lepše djevojke od moje male ciganke, ladiladilo…….«
»To, vidiš je naša muzika. Sad si u Podravini!« je takrat rekla prijetna gospa s prijaznim glasom, ki je sedela nasproti mene v kupeju.
Očitno se ji je zdelo, da mora nekaj reči. Pa je spotoma še pokazala svojo ponosno pripadnost nekim meni tujim ljudem. Kdo ve!? Verjetno je videla nasproti sebe tipa, ki se je iz še nekaj trenutkov prej trdnega moškega soldata stisnjenih zob in junaškega pogleda spremenil v zgubljeno sključeno kreaturo.
Skozi možgane se mi je v trenutku prerinilo stotine slik, ki sem jih cel dan evforično in pijano odrival nekam vstran. Ves pogum in zaigrana brezbrižnost sta se v nekaj trenutkih stopila v rdečih očeh prepolnih solz, ki sem jih, kot je kazalo od vseh zadnjih dni prihranil ravno za ta trenutek. Ja, ravno Virovitico so čakale. In prijazno Podravinko, ki me je gledala s pomilujočim pogledom, ko sem ji v nekaj stavkih opisal svojo nesrečo, kot sem jo dojemal tisti trenutek. Za to pot, leto dni dolgo pa ob tako neprimernem času in za otroka, ki bom zamudil njegovo rojstvo. Vse to sem, domnevam, zblebetal v kratki minuti. Ženska, ki se je edine spomnim iz sicer polnega kupeja me je gledala s še vedno istim nasmehom. Odgovorila je kljub moji nenadni in globoki žalosti z istim prijazno milim glasom:« Ne vem kaj se mladi toliko sekirate …… pa … sve prodje!«

Izstopiti sem moral v Našicah. Našice so mesto, po velikosti primerljivo z Idrijo od kjer sem tja doli ta dan pripotoval. Le nekako po Slavonsko raztegnjeno, dolgo in ravno je vse skupaj. Glavo sem si v tisti dobri uri dodobra ohladil in lepo sem splaniral sam pri sebi, da bom lepo v miru nekje še popil hladno pivce in se potem spoprijel s to traparijo pa naj bo kar hoče. Moje modre namene so vojaki, ki so vso to novo mularijo čakali na preži na kolodvoru, brez milosti preprečili. Kot arestante so nas nabasali na vojaške kamione in nas transportirali na čisto drug konec mesta. V vojašnici smo se znašli v veliki učilnici. Sedeli smo na tleh in drug za drugim pristopali k mizi, kjer so neki tipi popisovali kdo smo in od kod smo prišli. Tip, ki je zabeležil moje ime v življenju še ni slišal za Idrijo. Kljub temu se mi je zdelo, da je verjetno vsaj major, če ne general. Nekaj dni kasneje sem zvedel, da je le desetar in da je tja dol prišel komaj dva ali tri mesece pred mano. Obležali smo tako v tisti učilnici, sami in osamljeni v tako natrpanem prostoru.
»Marička madona!« sem si rekel sam pri sebi »Nimaš niti postelje, niti hrane. Le po glavi ti odmeva, ko se ti iz nje kadi vse dogajanje tega in prejšnjih dni. Pa boli tudi …. taista glava. In vsi nekaj tako čudno žlobudrajo in deci se derejo na druge. Madona saj zgleda, da bom kar tu zaspal. Kar na tem zasvinjanem parketu.

Sve prodje, sve prodje. Kako lepo je povedala baba. Vse mine. Menda! Kako naj verjamem, da bo to kdaj minilo?! Saj se, zgleda, jebemtivraga, niti začeti orenh ne more.

…se (enkrat) nadaljuje ….

  • Share/Bookmark
 

25 komentarjev na “Podravina blues”

  1. miri pravi:

    Pa sem spoznal še drugega muskontarja,ki je “služil” v Našicah.
    Nadaljevank bo ,upam, več.

  2. olna pravi:

    Glej glej, pa res nekaj novega! :shock:

    Očitno sem do sedaj tudi jaz spoznavala same takšne z začetka zgodbe, ki so bili polni navdušenja in lepih spominov in hvale…

    Ali pa so bili moji sogovorniki mogoče že toliko starejši od tebe, Dare, da so rožnate meglice nostalgije naredile svoje? :wink:

  3. dare dare pravi:

    @Miri, jaz še nisem spoznal nikogar, ki bi služil tam. Tisto je bila zanikrna kasarna, kjer je cajt zgubljalo komaj 500 soldatov. Mislim, da takrat, ko sem bil dol, tam ni bilo več kot pet Slovencev.

    Z nadaljevanji pa imam tokrat nekaj težav. Prvič sem takšno stvar kar objavil, prej kot sem napisal celo. Se pravi, da moram nadaljevanja še spisat …. ma, ja , saj sigurno ne bo težav. :)

  4. dare dare pravi:

    @Olna, ne verjamem, da gre za toliko starejše sogovornike. Takšni so bili kar po vrsti vsi. Ko so se kdaj lotili nakladati o soldatščini, so kar tekmovali, kdo bi imel kaj za povedati, kdo je doživel več kul stvari in kdo se je kao bolj znašel.
    O selektivnem spominu pa nič.

    Enkrat sem že pisal o dveh starčkih, ki sta debatirala pri šanku. Govorila sta o drugi svetovni, Egiptu pa o Siciliji in podobnih rečeh. Z nedvoumnim navdušenjem sta govorila o tistih časih.
    Ko oštir le ni mogel več zdržati, se je v pogovor vtaknil z besedami: ” Ja, ali ni bilo rečeno, da ste ga najebal tam dol ko žuti???!”

    Veterana sta ga začudeno pogledala in eden od njiju je odgovoril:

    “Mona, najebal že, najebal … sam smo pa imeli dvajset let !” :)

  5. Didl pravi:

    A je..ga Dare, tokrat pa nisva na istem bregu. Tiste zadeve smo očitno različno doživeli in doživljali. Res pa, da sem jih jest doživljal…… v Celju :) .

    Se pa strinjam: (večalmanj) stran vržen cajt.

  6. dare dare pravi:

    @Didl, še sreča, da ni nobene potrebe, da bi se vsi strinjali z mano. V resnici si niti ne želim, da bi sami takšni prihajali na mojo stran. :) Me pa vseeno zanima, kje se razhajamo. To pa zmeraj!

  7. bin pravi:

    Kaj vem Dare, kolikor razberem iz tega prvega dela zgodbe, si imel takrat res “preća posla”. (Otrok pa take zadeve)
    Približno sedemnajst let prej sem opravil svojo “državljansko dolžnost” in moram reči, da sem veliko odnesel. V Kranju, (tu je mogoče del razlike?) sem se najprej naučil telegrafije in upravljanja z radijskimi postajami, kar mi je kasneje tudi kot radioamaterju “v civilu” delalo veselje. Potem pa sem, (ja, kar 18 mesecev sem služil) šel še na tečaj plavanja na Debeli rtič, plezanja na Bohinjsko Belo, dva meseca smučanja na Pokljuki, pa še nekaj 7 do 14 dnevnih “ekskuzij” s taborniki, kot vezist-planinski izvidnik, sem imel. Nikakor dolgčas. Res pa sem kljub temu pridobil štiri do pet kilogramov odvečne teže (na račun zapovedanega spanja). Smo popravili takoj po povratku domov. ;) Ni bilo samo “dvajset let”.
    Čakam nadaljevanje. :)

  8. olna pravi:

    Ker (na srečo) nismo v Izraelu in nam dečvam ni bilo treba v vojsko, lahko samo prodajam naprej tisto, kar so mi fantje povedali. Pa bomo tako še malo zapolnili čas, medtem ko Dare pesni nadaljevanje.

    Sem se spomnila, da vendarle jaz tudi poznam enega, ki se ni ravno osrečil v vojski. Bil je pravi alternativec še v nekem času, ko se na naših tleh še ni niti prav vedelo, kaj to je – bila ga je sama ezoterika, pa meditacija, pa joga, pa bioenergija…Najbrž mi ni treba razlagati, kako je pasal v kasarniško bratstvo in enotnost! Pa tudi tako prijaznega terena ni imel kot Didl in Bin, služil je nekje sredi osemdesetih v Bitoli. :mrgreen:

  9. dare dare pravi:

    O, porkaduš, Bin, a si bil pr marincih!??
    No, mislim, to je pa res zelo drugačna izkušnja. In ne samo to, tudi noben od tistih oštarijskih blebetačev ni nikoli imel niti slučajno podobnih argumentov. Ja,no, hvalabogu, da se ti je odvijalo tako.

    Seveda pa gre pri mojih zgodbicah za moje vtise in zagotovo se glede koristnosti jna za moje življenje ne bom kaj prida premislil. Hkrati pa tudi nimam v mislih nekega pretiranega zaničevanja. To je bil pač del sistema, kakršen je lavfal v naši državi takrat. In kakor je po eni strani zgledala to nenasitna črna luknja, ki je žrla denar, je po drugi strani na njen račun lavfalo ogromno industrije. In še mnogo je tega. lp

  10. dare dare pravi:

    @Olna, v tistem času po mojem tvojemu prijatelju še v civilu ni bilo vedno lahko :) !

  11. štulič pravi:

    Nu j’z sem služil, :roll: ravno v tistem času,ko nam je “Crko Marshall”.

    Največji gušt je bilo tamburanje (v umivalnici al’ pa v sušilnici_konspirativno), šiptarskih pesmi. :)

    …in ko nas je uhvatio, mali srbski naci poručnik, ki mi je transparetno jebal nerodjeno dete in špijunsko majko itn. :(

    Toliko deklariranih imbecilov, nisem nikoli več videl na enem kupu.Takrat sem delitiral Jugoslavijo! :cry:

    http://www.youtube.com/watch?v=XabsA8gv-Ks ;)

  12. miri pravi:

    Po bitki…Verjetno sem najstarejši,ki razpravlja o tej temi.Proti koncu šestdesetih me je doletelo,da sem šel služit domovini,kakor smo do takrat temu vsi,ali pa skoraj vsi,rekli.Politika me ni (nas)zanimala. Saj smo bili isti,kot so danes naši otroci.Veselili smo se “izlaza v grad”,da smo videli kakšno dekle in obiskali kakšno gostilno.Skratka,bilo je lepo.Vprašam pa se,kako bomo čez trideset let gledali na današnje vojake,ki so šli na drug konec sveta ljudem,ki nam nič nočejo,vsiljevati svojo vero in običaje.Tu nas bi lahko bilo sram.

  13. NoMercy pravi:

    o – štulič – sva pa blizu po generacijah -> tudi jaz sem bil v JNA takoj po smrti Maršala :)
    V takratni prstolnici. Kot policaj v gardi (šapka, beli oprtači .. nob’l in neomejen izhod :) )
    Ker sem šel “notri” že po končanem 1. delu faksa in s kakšnim letom delovne dobe mi je bilo jasno, da je treba zelo resno vzeti “Švejka” :P — in sem ga. In dokaj dobro preživel tistih 11 mesecev :) . Pravzaprav sem doživel vse, česar kot civilist verjetno nebi: kot spremstvo pošte sem bil v vseh republiških prestolnicah.
    Izkušnja: enkratno in neponovljivo kot skok iz lunarnega modula brez padala :)

  14. ivek pravi:

    Dare, prebiram tvoje črtice, kajzla zanimivu pisanje, a kešna vejca več pa le uturi nutar

    Tudi sam sem bil na služenju v času umiranja Tita. Ravno v času objave smrti smo nekateri bežali preko zida na prosti izhod. Problem je bil, kako se vrniti v kasarno v času uzbune in razglašenega izrednega stanja.

    V Prilepški garnizijski ambulanti sem opravljal delo bolničarja in doživel svašta. Minilo je hitro, tako da sem ostal še en mesec več v Makedoniji, v mestecu Kruševo, kjer so prav takrat snemali neko zgodovinsko bitko. ( Ohrid, Bitola, .. )

    Ko sem se vrnil domov, sem na srečanju z domačimi komentiral: ” Veste, kaže, da bo kmalu vojna.”

    In se je začelo. Kosovo …

  15. dare dare pravi:

    Še dobro , Štulič, da smo jo lahko delitirali prej kot smo spoznali kaj možgani tiste množice deklariranih imbecilov zmore! :(

    @Miri, modra misel. Ja, res takšnih stvari pa res ne morem očitati tistim našim vojničkim dnevom!

  16. dare dare pravi:

    @NoMercy, pa ne boš rekel, da ti je blo všeč!?? A nisi ti tisti pikri NoMercy??

    @Ivek, hvala za pohvale. Glede vejic pa ne vem kaj imaš v mislih ?!? Kakšna seveda tudi manjka, posebno veliko pa mislim da ne. No, lahko pa tako rešiva: ,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,, :)

    Ampak mislim pa, da siglede vojnega roka kar nekoliko poseben primer. Ne poznam jih ravno na pretek, ki bi po koncu še mesec dni ostali dol : ! lp

  17. NoMercy pravi:

    @Dare: vsa pikrost je povzeta v zadnjem stavku mojega zapisa :P
    (z velike višine človek pač ne ponavlja skoka brez padala :P )
    o všečnosti: ker pač ni bilo izbire, dobil sem pa moji “ciganski” naravi primerno mesto je bilo vsaj sprejemljivo :P

  18. dare dare pravi:

    Aja! Ciganska narava praviš! No, jaz glede tistega skoka pač nisem bil prepričan. Lahko bi bil kakšen ekstremen adrenalinec .. .al pa kaj podobnega!

  19. mijau pravi:

    Jaz se bom zaenkrat javil le zato, da povem Miriju, da ni več najstarejši komentator tega zapisa. Jaz sem 58. leta spomladi že prebival za istimi zidovi kot Moša Pijade – v Bileći.

  20. miri pravi:

    @mijau
    Se pravi,da imajo ta mladi naslov,kam naj se obrnejo po nasvet.Se še ne dava, a ne?
    Če si bil v Bileći,potem poznaš Ćapljino in čiro.Tam sem bil pa jaz.Po štiridesetih letih sem bil spet tam.Kar srce mi je razbijalo,ko sem se bližal kraju.Ja,tobak je bil po dva tisočaka kilogram,vino pa po dvesto dinarjev,za kruh pa ne vem,ker ga nisem kupoval.Lp

  21. mijau pravi:

    Ja, Miri, če bi današnji mladci rabili kakšen nasvet iz vojaškega področja, bi res lahko, saj sem “dogurao” do rezervnega prvorazrednega kapetana.
    Kadil pa nikoli nisem, vina pa tudi (še) nisem pil, zato mi tiste cene nič ne povejo. Bi bilo pa fajn, če bi imel denar za kakšne priboljške, saj je bila hrana zanič, kot se za konclager spodobi.
    Svoje kilograme sem nazaj dobil šele v Peći, kjer sem bil vodnik – stažist, komandir mitraljezkega voda.

  22. miri pravi:

    Na današnji dan je bil en kozarec vina na mizi.

  23. mijau pravi:

    Miri, srečen ti dan armije!

    Dare ima prav, da je tisti čas v armiji bil potraten brez smisla. Toda ne tako zelo, kot čas sedanjih slovenskih vojakov v Afganistanu.

  24. miri pravi:

    Enako ,”stažo”.

  25. dare dare pravi:

    He, he, ravno o tistem vinu smo govorili na šihtu pred pol ure. Takrat so bili kuharji lih en prov nažgani, vino v tistih lončkih pa je bilo bolj voda kot kaj drugega. Pa je to očitno prišlo na dan, saj je naslednjič (novo leto ??) stal zraven kuharja oficir, ko je ta točil tisto krepco vina :) :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !