ZARIS V ČAS 2010

12.12.2010 ob 19:00

Idrijsko literarno društvo RIS sem prvič konkretneje opazil pred približno dvema letoma. Takrat so Idrijski literati in tisti pridruženi od drugod imeli nastop v parku na glavnem placu. Zadeva je bila fino organizirana, lep poletni večer je nudil krasno kuliso in kantavtorski duet lepo zvočno spremljavo.

Prej sem za društvo slišal le bežno in si nisem predstavljal posebno dobro kakšni ustvarjalci se združujejo tam. Pomislil sem seveda na Felca, Cudermana in Pavšiča, Tomaža Kosmača in Aleša Čarja … potem pa mi je počasi zmanjkalo idej, kdo in kaj bi bili lahko idrijski literati. No, zagotovo mi ni padlo na kraj pameti, da bi lahko jaz delal drenj tam zraven.

Omenjeni nastop mi je pomenil nekakšno olajšanje. Ob branju pesmi in proznih del sem uvidel, da se v RIS u združujejo čisto drugi ljudje. No, omeniti moram, da je bil Dr. Felc častni član in da je T.Pavšič tudi član društva. Drugače pa se v RIS u združujejo literati, ki jim ustvarjanje ni bilo čisto glavna reč v življenju ali pa so svoje talente odkrili šele nekoliko kasneje, mogoče šele po odhodu v pokoj. To seveda ne pomeni, da med našimi člani ni nekaj zelo očitnih presežkov. Člani se lahko pohvalijo tudi z več izdanimi knjigami in nagradami.

Zaradi vsega tega sem na namig blogerske kolegice kontaktiral predsednico RIS a. Poslal sem ji nekaj svojih zgodb in takoj sem dobil povabilo za članstvo. Tako sem celo pristal, to v hecu še vedno kdaj omenimo, med mladimi člani. Bogve, če je še kje kakšno društvo, kjer bi spadal med mladince. No, v Risu pa sem v kratkem času dobil celó nalogo, da izdelam scenarij in speljem nastop mladih literatov v idrijski kavarni. Dobro, ostali trije so bili res mladi ! Tudi naslednjega poletnega srečanja sem se že aktivno udeležil. Prejšnji četrtek pa mi je na moje veselje pripadlo tudi nekaj strani v letošnjem zborniku. Predstavitev smo imeli pod oboki idrijske knjižnice. Ob vodenju simpatične napovedovalke in glasbeni spremljavi citrark smo predstavili nekaj od tistega, kar je bilo objavljenega v knjigi. Tisto kar sem prebral, lepim sem na blog. (čeprav je bilo že enkrat objavljeno). V glavnem, večer je bil lep in spet sem uvidel, da je neprimerljivo lepše in boljše od vseh ostalih variant, videti svoje črke frišno natisnjene na snežno bel, dišeč papir in zvezane med platnice.

znanje (odlomek)

»Ja…hm!« je mencal Janez pred uradnico in se prestopal z leve na desno in zmedeno pogledoval okoli sebe. » Ja, hm …brez službe sem ostal!«
»Aha!« poskoči gospa za mizo obloženo s celimi skladovnicami izpolnjenih formularjev in vlog.
»No, gospod Janez, da vidimo!?«
Janez je v trenutku dobil nazaj nekaj malega poguma. Gospa je pač dajala vtis, da njegova situacija pa le ni tako strašna. Kot bi hotela reči, da to bomo pa valjda ja tiktak rešili!
»No, gospod!« strogo in odločno dvigne svoj pogled »da vidimo, kaj pa vi znate!«
»Ja, no ….klamfe kujem! To znam. Moj foter je bil kovač, pa stari oče tudi…To sem se navadil v življenju..!«
Mencal je Janez in nesamozavestno je pogledoval proti babnici, ki je vse bolj zavijala z očmi in odkimavala. Saj se je kdaj že zavedal, da bi takrat lahko potegnil šolo še za kakšno leto. Ampak…bil je mlad, njegovo delo pa cenjeno in solidno plačano. In rajši je rokoval z orodjem kot pa prebiral tiste debele bukve!
»Ne, ne!« , ga je ostro prekinila. »To ni nič! To se je pa ja izkazalo in je vsem jasno, da ni nič!«
Baba ni niti trenila ob teh hladnih besedah. Niti na kraj pameti ji ni padlo, da govori o njegovem življenju, o znanju ki ga je pridobival skozi deset, dvajset let, o stvareh , ki so jih vzgojile generacije…. o tradiciji….
»To ni nič« je še enkrat vsekala in spet vprašujoče pogledala proti skrušenemu decu.
»Ja zidati menda tudi znam. Sem celo bajto skoraj sam postavil …..«
»Kje ste se šolal za zidarja , kakšna potrdila, diplome, vajeniška doba?! A samouk? A kar tako nekaj?« in spet je rdeč svinčnik napravil križ čez velik, pomemben in težak del njegovega življenja. »Še kaj!?«
»Ma ja verjetno, to ne velja. Mislim. Harmoniko igram!?«
»Ste dober ? Skladate? Učite druge?!«
In spet je nemočno gledal kako je ob njegovem pojasnjevanju, da včasih odšpila ohcet ali privatno zabavo pa še to vse manj, ker se ljudje vse manj ženijo pa to, spet je gledal tisti rdeč neusmiljen kuli, ki je potolkel še to zadnjo oazo.
Skozi zmedene možgane so mu kot blisk švigale slike vsega kar je še kdaj naredil s svojimi rokami. Da ima zlate, mu je kdaj rekla žena. Vse je znal postoriti. Zdaj pa se ni mogel spomniti ničesar, kar bi se zdelo vredno vsaj omembe. Misel na svoje hobije je zatrl že v kali. Kakšno pesmico napiše kdaj! Joj, bogvaruj! Čez takšne neumnosti bi šele naredila baba masten križ!! Nič! Nič in manj kot nič.
In prvič v življenju se je ustrašil zase. Zgledalo je brezizhodno. Niti razmišljati ni upal, kaj pomenijo vsi tisti križi. Kaj res ni vse skupaj vredno prav popolnoma nič?
»Veste veliko družino imam!« je zjecljal bogve zakaj in mogoče se niti ni povsem zavedel, da je to sploh bleknil.
»To ima pa itak lahko vsak!« je napol sama pri sebi hladno siknila uradnica. Zložila je Janezovo mapo na kup, mu na kratko pojasnila, da bo odslej v evidenci zavoda in da bo o vsem obveščen.
Medtem ko je Janez odhajal je njegovo mapo dela na polico. Čisto na koncu. Tam so bili tisti najbolj brezupni. Tisti, ki ne znajo … ma prav popolnoma nič!

  • Share/Bookmark
 

10 komentarjev na “ZARIS V ČAS 2010”

  1. miri pravi:

    Če sem malo piker. A si bil ti pri tej uradnici?

  2. dare dare pravi:

    Ne, ne. Jaz (še) nisem bil :) !

  3. bin pravi:

    V zbornikih so (ponavadi) objavljena dela najboljših. ;)
    Čestitam. :)

  4. miri pravi:

    Sem pozabil na čestitke ob sprejemu med RIS-ovce.
    Čestitam

  5. dare dare pravi:

    @Bin, mi smo tako dobri, da smo naredili zbornik, kjer smo notri kar vsi :) !

    @Miri, hvala !

  6. mijau pravi:

    Pa še prav je imela, ženščina. Če bi Janez kaj vedel, bi nesel s seboj eno večjo čokolado “Ne pozabi me”.

  7. dare dare pravi:

    Janez že tri mesece ni dobil plače, lanskega in letošnjega regresa in prispevkov za penzjon mu tudi niso plačvali. Mislim, imel je čisto prazen priktošn in bil je klavrn material za kakšno ugledno korucijo. :)

    Na čokolado pa ni pomislil, ne na tisto “ne pozabi me” ne na ono “merci” ! :)

  8. jovo pravi:

    Žalostno a resnično

  9. jovo pravi:

    Da ne bo pomote,sem mislil na odlomek,Dare tebi in sopiscem pa čestitke ob izdaji zbornika.

  10. dare dare pravi:

    Jovo, res je …

    …in hvala ti :) !

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !