KOVAČ JE DEC

6.12.2010 ob 11:38

Imeti v življenju preproste in vsaj na videz majhne želje bi po moji logiki moralo biti tako, kako bi rekel, v redu. Pa niti ne vem, če je tu govora o skromnosti. Mogoče gre bolj za prilagodljivost. Tako se na primer včasih sprašujem, zakaj nimam nobene želje, da bi potoval po svetu. Ali res ni v meni niti malo tiste tako normalne radovednosti, ki nekatere žene, da prejadrajo ta naš planet kolikor se le da vzdolž in počez. Ali nisem mogoče nekje podzavestno prilagodil svojih želja temu, da nisem za kaj takega imel posebno veliko možnosti? Bog ve, kako je s tem. Pa to je samo primer. Prvi, ki mi je padel na pamet.

Gre bolj za to, da sem opazil, da imam v resnici nekaj zelo čudaških želja. Čeprav bi mogoče kdo po prebiranju mojih kovaških zgodb pomislil, da v sebi gojim željo po delanju zgodovine, da si želim obrniti ta (ne)red na glavo in vzpostaviti čisto nove odnose in vrednote, temu ni niti približno tako. V resnici bi večino stvari pustil prav takšne kot so zdaj. Le pameti bi dovolil, da bi se malo bolj vpletla v vse kar se nam dogaja. To bi bilo čisto dovolj. Ampak, to je stvar nekih čisto drugih razmišljanj.

Tako pa je ena od omenjenih želja, ki sem jo, prej kot sem jo opustil, dolgo časa nosil v sebi, čisto druge sorte. Želel sem si biti rokodelec. Ta naziv je mišljen bolj kot tip človeka, ne gre ravno določeno spretnost. To so ljudje, ki delajo stvari. Znajo popraviti polomljeno omaro, znajo lepo obnoviti star vratni podboj ali izdelati avtomobilsko prikolico. Zelo pomembna lastnost teh mojstrov, ki po kosilu oblečejo plavo haljo in zadovoljno nekaj počnejo pa ni samo ta, da te stvari, te spretnosti znajo. Niti slučajno ne. Omenjena dela znam delati tudi jaz. Znam zašvasati, pooblati, prežagati in pobarvati. Vendar mi manjka nekaj kar človeka naredi rokodelca.
Tak človek se zadeve loti in jo dela. Če tega nimaš v sebi, ti že ob začetku švigajo po glavi misli, ki ti preprečujejo pot do uspeha. Iščeš bližnjice in prehitevaš sam sebe. Ne moreš se sprijazniti, da nekaj ne bo dokončano že danes in nazadnje premalaš tisti svoj izdelek prej kot se je posušil temeljni sloj.

Precej časa sem upal, naposled pa upanje opustil in se sprijaznil, da mi pač to ni dano. Z rokodelcem ni bilo nič. Potem sem potuhtal, da se da to nadomestiti s čisto navadnim fizičnim delom. Mogoče je to komu čudno, da si nekdo, ki je na šihtu fizikalec, za popoldanski hobi zamisli fizično delo. No meni se je že zgodilo tako. To so bile takšne stvari, ki jim pravim, da so bolj divjaške od rokodelskih. Zoral sem njivo, posekal obronke, podiral velika drevesa in podobne reči. Te zadeve niso bile od onih nič manj pomembne. Mogoče kdaj celo nasprotno. Prelepo je bilo videti sveže brazde ali breg očiščen nadležne zarasti. Vendar pa nikjer ni bilo treba paziti na centimetre ali na to, da bi se dobro posušil prvi sloj. In imel sem tempo. Včasih mi je malo zmanjkovalo moči, ampak tempo sem obdržal.Vedno me je plan prehiteval za nekaj dni. Komaj sem uspel priti do časa iz grmovja, da sem vrgel nekaj na štedilnik in potem odbrzel v fabriko. Kljub vsemu se je vedno našel čas, da me je kakšen navdih posadil pred računalnik kjer je vsakih nekaj dni nastala štrena mojih črk.

Jah, ko se mi je podrl še ta sistem, sem začel spet razmišljati od začetka. Zamislil sem se nad svojo usahlo energijo. Zamislil sem se nad uro, ko sem spet nejeverno gledal vanjo potem ko sem se malo pred enajsto spravil izpod kovtra. In ves gnili čas imam, kar ga je. In komaj bom pred šihtom uspel nekaj vreči na štedilnik ….. Zamislil sem se nad tempom, ki mi je bil kdaj celo malo v nadlego, zdaj pa bi ga tako rabil.

Poleg tega po se sploh nisem mogel spomniti, da bi si kdaj v življenju želel od blizu videti Tadj Mahal ali Veliki kanjon. Tudi se ne spomnim, da bi kdaj želel biti pisatelj ali znan rocker.

Kovač je dec, jebemlitiboga, si pravim. In nič kaj prida mi to ne pomaga!

  • Share/Bookmark
 

7 komentarjev na “KOVAČ JE DEC”

  1. miri pravi:

    Ne morem si zamisliti Cankarja,da bi koval klamfe.Bolj sprejemljiv je kovač,ki piše.

  2. dare dare pravi:

    @Miri, Cankar je bil kolikor je meni znano en dokaj zoprn tip. Ko je dobil honorar za bukvo se je baje na Vrhniko pricijazil z dvema kočijama. V eni je bil on, v tadrugi pa knjiga. Čez en teden šopirjenja Ivanc spet ni imel niti za dva deci.
    Sicer malo izven, ampak z njim se bom pa res težko identificiral :) !

  3. 1danica pravi:

    Želje so čudna reč. Jaz sem si enkrat iz Ljubljane (za kolače), kamor sta šli mami in teta, zaželela SAMO vetrnico – plastično, tako, ki ima več majhnih vetrnic gor. Tako, kozt sem jo že kdaj prej videla in se mi je zdela lepa (pri tistih mojih štirih, petih letih), potem je pa v celi Ljubljani nista našli. Vse je relativno – tudi “velikost” in zahtevnost želja. Zelo skromen ćlovek je lahko istočasno dokaj zahteven.

  4. bin pravi:

    Pa veš Dare, kateri del besede želja je \glavni\?

    ŽE? Torej ko se vprašaš \a je že?\, pa dobro veš, da še ni. ;)

    Ah, tako uscano vreme je letošnjo jesen zaznamovalo, da ga tudi sneg ne more prekriti. Kar gnijemo, pri živem telesu. :sad: \Pa bo prišla pomlad\. :)

  5. miri pravi:

    @bin
    Dežnik pa škornje pa jopič pa hajd na dež.
    Ne iščimo izgovorov v dežju,če smo leni.
    In snega ti želim kot si ga imel v Grapi.

  6. dare dare pravi:

    @Bin, že?? Sprva sem že hotel napisati, da potem ostane JLA, pa sem do časa opazil, da je zaporedje malo drugačno :) !

    @Miri, pošteno. Tudi veliko iz tistega kar sem skracal zgoraj bi po vseh simptomih prišlo v to (leno) kategorijo. Tega se zelo dobro zavedam. To je verjetno dober znak. Da bi še eno orožje potuhtal proti temu “zlu” !

  7. dare dare pravi:

    @Bin, zgleda da s(m)o res že vsi segnil. Nikogar nikjer … :( …!?

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !