dare.likar@siol.net

Arhiv za December 2010

Daretova čestitka

26.12.2010 · 16 komentarjev

Še vsakič do zdaj sem za novo leto napisal voščilo. Letos me je datum kar malo presenetil. Sto ljudi mi je že poslalo čestitko jaz pa še nič. Še huje! Sploh si še nisem sestavil spiska stvari, ki bi jih zaželel svojim prijateljem, znancem, resničnim in virtualnim ljudem, blogerjem, literatom in sodelavcem v kovačiji, žlahti in naključnim mimoidočim.

Vendar pa. Tradicijo je treba obdržati. Pa tudi veliko je stvari, ki jih človek želi sebi in drugim. Torej:

Dragi prijatelji, člani mojega omizja, tisti, ki plemenitite moj prosti čas in bogatite moje možgane z novimi navdihi.
Poleg osebnih sreč in zdravja vam ćelim čimveč časa, takšnega, ko brez slabe vesti vržete od sebe vse skrbi in stopite med svoje prijatelje in tam pozabite na vso nesnago, ki nas vsakodnevno zasipa z vseh strani.

Dragi sodelavci, ki skupaj tvorimo naš delavski razred! Želim nam čimbolj umirjeno dogajanje v gospodarstvu.. Da bi se končale krize in po drugi strani da se ne bi popolnoma končale. Če pa že, da pa bi razen hujšega tempa in več dni pregurbanih v fabriki, tudi kako drugače občutili napredek.

Dragi literati, želim vam, da bi bili še naprej vsaj tako ustvarjalni kot do zdaj. Želim si čim, da bi se še naprej z veseljem srečevali in svojo ustvarjalno energijo bolj kot v rivalstvo usmerjali v sodelovanje in v produktivno kulturno udejstvovanje.

Dragi blogerji, ki ste ob takšnih priložnostih najtrši oreh, želim vam cel spisek stvari:
-da bi se vam končala druga svetovna
-da bi končno že nehali pobijati ljudi in jih metati v jame
-da bi šlogarce končno uganile kdaj bo konec sveta
-da bi tip, ki ga nihče ne razume končno našel sorodno dušo in mu ne bi bilo treba stalno komentirati samega sebe
-da bi ljudje končno nehali jesti meso, prav tako pa tudi zelenjavo in kar je še takšnega
-da bi poeti v miru pisali poezijo in da bi jo brali samo tisti, ki si tega želijo
-da bi vas čimveč v naslednjem letu izdalo knjige in da bi bil Dare med povabljenimi na predstavitev …in
- da bi čimprej nadoknadili zamujeno, da se nismo v tem turobnem decembru dobili vsaj na enem kofetu.

Lep pozdrav in lepe želje tudi vsem komentatorjem ….

In ostanejo še moji … za to pa ne rabim črk

Srečno vsem skupaj

  • Share/Bookmark

Tagi: miks · moje · omizje

Balkan kamp

23.12.2010 · 30 komentarjev

Ko sem Periću rekel naj se goni v materino ali nekaj podobno nizkega, se tega zagotovo nisem popolnoma zavedal. Viseli smo v luknjah, ki smo jih zjutraj skopali s tistimi miniaturnimi lopatkami in ravno me je našel na najbolj levi nogi, kar jih je kdaj tlačilo slavonske vojaške poligone. Bil je že peti ali sedmi po vrsti, ki je prišel s sosednjega grebena, da bi nažical cigareto.

Valter je zijal vame kot tele: « A sploh veš kaj si mu rekel?!«
Čudno sem ga pogledal in se šele takrat zavedel, Porkaduš, Dare, kaj ti je!? Kaj je s tabo?!
Nasploh sem bil strašno nervozen in razdražljiv sovdat. Vsaj prve mesece. Celo stepel sem se z nekim fantom. Bil je nekje z južne Srbije. Govoril je v tistem narečju tam okoli Niša ali Vranja s smešno, čisto samosvojo slovnico. Drugega se pa ne spomnim o njemu ničesar. Aja, edino še to, da je znal bolje usekati kot jaz in sem se pozneje moral izmotavati pri poručniku zaradi modrice pod očesom. Zlepa ni hotel verjeti, da sem bil samo neroden in sem se pač nekam butnil. Ne, takšne stvari se mi niso dogajale ne prej ne nikoli pozneje v življenju.

Tudi prijateljstvo z mojim najboljšim vojničkim drugarom Valterjem se je začelo na podoben način. Fant je bil z Reke in to je jemal kot nek strašno dragocen podatek. Zviška je gledal na črnolase reš zapečene tipe iz kakšne vukojebine. Enkrat mi je rekel, ko so predstavljali neke novince in je bil med njimi tudi čisto črn Rom s Kosova:
»Cigan pa še Šiptar!? Dare, kaj misliš, a se ti lahko še kaj hujšega zgodi v življenju!?«
Tudi drugače je znal biti maksimalno aroganten in takrat, ko sva se bolje spoznala je spet izvajal neke svoje traparije, ki je vanje že ne vem kolikič vključil tudi pripombo o glupem Slovenčku. Čeprav smo bili postrojeni v dve vrsti in smo čakali na zajtrk, sem ga imel ravno v tistem trenutku do vrh glave. Stopil sem iz druge vrste pred gobezdača in jasno rekel:
»Še enkrat si dovoli kaj podobnega, ti bom tukaj pred vsemi razsul gobec!«
Če se že nisem dovolj čudil sam sebi, pa se je dogodku zagotovo čudil Riječan. Ostal je brez besed in idej. Ko je prišel do sape, je rekel nekaj kot: » To, Dare, je pa bil napad!« … in od takrat naprej sva stalno tičala skupaj.

Njegovega nacionalizma nisem jemal drugače kot pač jemlješ kakšne druge duhovitosti. Če prav razmislim, nisem imel pojma o tem, da bi ti ljudje imeli drug z drugim res kakšne probleme. Dobro, nekoliko strašljivi so se mi zdeli Šiptarji. Bilo jih je ogromno. Nekako tretjina vseh vojakov. Stalno so tičali skupaj in žlobudrali tisto svojo latovščino. Pogosto so zato tudi oficirji zjutraj na pisti opozarjali, da se ne smemo grupirati , tako je bilo rečeno, na nacionalni osnovi. Pa ni kaj prida zaleglo. Še vedno so tiščali glave skupaj. Če je kateri šel na stražo, so se po dnevu ali dveh potem rokovali in objemali, kot da se ne bi videli vsaj dolgih sedem let. Najbolj smešen se mi je zdel kakšen, ki je z mesta prinesel glaž marmelade ali kakšno drugo sladkarijo in so si potem tisto razdelili. Pametnejši smo takrat samo zavili z očmi. Mi smo si razdelili liter šnopca in ga dodali na tisto, kar smo itak že v riti prinesli s sabo.

Poleg Albancev, ki po večini niso znali kaj prida ali pa tudi popolnoma nič Srbsko, so nam družbo delali tudi Madžari. Tistih je bilo v resnici le nekaj, tako kot tudi Slovencev. Vendar si jih takoj opazil. Sikali so svoje hitro žlobudranje, kot bi spuščali kratke rafale. Tudi tisti so nekateri znali samo madžarsko in prav spraševal sem se kdaj, kje so živeli pred tem. V kateri državi!? Ja, ampak toliko je pa znal tisti Čaba, mamo mu hunsko, da me je že v prvih dneh pred novim letom nategnil za par jurjev. Da bi kao zbrali denar za rakijo. Bilo je pač konec decembra. Prav pred novim letom. Ko je bil čas, da bi se pošteno, po moško napili, je spravil skupaj samo eno besedo. Jecljajoče in z najbolj milim izrazom na frisu, kar si ga lahko zamislim, je ponavljal: »Lopovi, lopovi!«
Dobro, kdo točno je bil lopov, sem dojel šele kasneje. Madžara sem pa le nekaj dni malo bolj grdo gledal, tako kot ga je grdo gledalo še nekaj drugih žejnih soborcev, potem pa sem na stvar pozabil.

Drugače pa, kot rečeno, za težave med temi ljudmi nisem vedel. Dobro se spominjam, ko so se nam predstavljali štirje vezisti, ki so kasneje prišli v našo četo. Eden je bil s Knina in se je pisal Čosić. Mogoče sem si ime zapomnil zaradi tistega jugoslovanskega košarkarja ali pa zaradi Valterja. Ta me je namreč diskretno dregnil in potiho šepnil, kot da gre za nekaj zelo hudega: « Srb«
Takrat nisem niti slučajno dojel, kaj ta njegova pripomba pomeni. Niti slučajno!

Tudi tisto, ko mi je prijatelj s Rijeke risal, kje bi on potegnil mejo po sredini Yuge in je kolebal ali bi sploh sprejel Zagreb v svojo državo ali bi Purgerje pustil Bizantincem, se mi je zdelo le hec. Le toliko sem mogoče omenil, naj malo stiša svoje ideje. Ko sem pozneje bral in iz prve roke poslušal zgodbe o provokatorjih in špicljih, me je bilo kar groza. Ne vem kaj bi bilo z mano, ubogim naivnim Daretom, če bi me takrat kakšen agent vzel v precep, mi posvetil z lučjo v obraz in zahteval podatke o naših pogovorih.

Največje in najbolj zagonetno spoznanje, da sem na Balkanu pa ni imelo neposredne povezave z odnosi med narodi. Prej kot pojasnim, moram predstaviti še enega od tistih, ki smo skupaj preživljali tegobe tisto leto. To je bil Dean. Fant je bil iz Pule in sva se veliko družila predvsem zaradi muzike. Še prej pa moram povedati, da imam dolgina v spominu kot enega najbolj hecno nerodnih ljudi. Zdelo se je, da mu nič ne gre od rok. Ko je moral narediti pet sklec, je to zgledalo, kot da gre za predsmrtni boj orjaške ličinke in kmalu je kaplar obupal in takšnih stvari ni več zahteval od njega. Podobno se je zgodilo na poligonu z ovirami. Pred tisto visoko planko je Dean vodnika zelo dolgo prepričeval, da tega pa res ne bo zmogel. Vendar, komanda je komanda in nazadnje se je zaletel. Mislim, nikoli še svet ni videl kaj takega. Dec se je zaletel v tisto planko. Mislim, res, Kot da je tam ne bi bilo. Počilo je in dolgin je padel vznak v pesek. Prav tako kot smo po tleh popadali vsi ostali iz voda. Celo sitnega vodnika je zlomilo in se je do solz nasmejal. Nesrečniku pa vseeno nikoli več ni bilo treba napadati grozne ovire. Od takrat naprej je smel okoli nje.
Vendar pa, v enem primeru se je tisto glede njegove nerodnosti zelo spremenilo. To je bilo takrat ko je Puležan vzel v roke svojo bas kitaro. Mislim, kaj takega človek ne vidi prav pogosto. Virtuoz totalen.
Kako dobra kolega sva bila pove tudi čudni dogodek, ki ga skušam opisati. Dean mi je tako zaupal, da mi je dal v varstvo svojo denarnico. Sicer le za pet minut, takrat ko je šel s prvo skupino v tuširnico. Sedel sem na tisti klopi, ko je prišel nazaj, tako čisto enako kot prej. In rekel mi je naj mu dam tisti takvin. Jaz pa ga nisem več imel. Kaj se je zgodilo, kako se je zgodilo, kdaj, kako??! O jebemubogaisusa! Nisem se mogel spomniti, da bi kdorkoli prišel k meni. Siguren sem bil, da se jaz nisem ganil s tiste klopi. O porkaduš, kako sem se bedno počutil. Mislim, da sem bil v tistem trenutku celo bistveno bolj iz sebe kot lastnik skrivnostno izginule denarnice.
On je, flegmatik kot je bil, hladnokrvno in sprijaznjeno odšel do telefonista in mu toliko časa neumorno težil, da ga je zvezal z domačimi, ki so potem šli na banko preklicati čeke, ki jih je imel v denarnici. Denarja notri menda ni bilo kaj prida in nekaj sem ga mu pozneje tudi dal. Ostala pa je to najbolj šokantna izkušnja, ki me je podučila, da sem v nekem drugem svetu, kjer veljajo malo drugačna pravila kot v domači vasici. Bistveno bolj huda, kot tiste nacionalistične pripombe ali pa tisto, ko je kdo v jedilnici prej kot je začel jesti pihnil svoj smrkelj na tla pod mizo.

Tako smo sedeli tisto soboto po kosilu pred kantino Valter, Dean, Perić in jaz. Srkali smo osiječko pivo. Prve dni se mi je zdel okus tistega pira takšen kot sem si predstavljal, da ga ima postani konjski urin, potem pa sem se ga kaj hitro navadil in ga požlampal kar sem ga le dobil. Vsled prijetnega pljuckanja smo tudi malo zamudili na popoldansko nastavo. Čisto proti pravilom. Pa ni bilo videti, da bi se kaj prida kdo sekiral. Perić je spustil vsake toliko kakšno svojo sarajevsko foro. Tam imajo res smisel za humor . Dean je sedel na naslonjalu klopi in ko se je tako krivil je stalno zgledalo, da bo cepnil . Valter je nekaj modroval in svetil s svojo golo lobanjo. Zaradi neke reakcije na bazensko vodo je nekaj let prej v parih dnevih izgubil vse lase in le tu in tam je pognalo nekaj malega puha, ki ga je vsak dan sproti obril. Vendar pa ga je vsake toliko doletelo, da je moral pojasnjevati svojo goloto. Običajno namreč ni bilo dovoljeno, da bi si v JNA betico bril čisto na golo. Vedno sproti sem videl, da ga je takšno pojasnjevanje prizadelo. Delal se je sicer flegma, ampak kri mu je butnila v glavo in ponavadi je bil potem nenavadno dolgo časa čisto tiho.

Ko sem zagledal starega zastavnika, dežurnega oficirja, ki je koračil proti nam, sem takoj vedel koliko je ura. In res! Jovanović Srboljub! Ne vem ali je še kje kakšnemu človeku tako ime ampak temu je bilo ime točno in nič drugače kot tako. Srboljub! Seveda se je potem, ko je s svojim piskajočim glasom opsoval vse štiri in nam zagrozil bogve s čim, ker nismo v učilnici, spravil na Valterja in njegovo nedopustno pričesko. Valter je spreminjal barve in mu čisto potiho in na kratko pojasnil kako je z zadevo.
Ko smo potem poklapani korakali preko piste je molčal celo pot. Šele na vrhu stopnic pred učilnico je čisto nalahno rekel: » A veš, Dare, če bom kdaj imel sina, a veš kako mu bom dal ime!??«
Vprašanje se mi je zdelo čudno za takšen trenutek. Dvignil sem obrvi in ga vprašujoče pogledal.
Valter je s še vedno stisnjenimi zobmi siknil:« Srbožder!«

Ko sem se zavedel kako je bilo tisto s Perićem in mojo psovko, sem se počutil res grozno. Bil sem med ljudmi, kjer takšne stvari lahko veliko pomenijo. Odvisno od trenutka, od barve glasu od načina kako in komu izrečeš težko besedo, lahko s tem narediš hudo napako. Tisti užaljeni pogled, ki sem ga bil deležen kasneje, mi je ostal za vedno v spominu. Nekaj dni kasneje sem ga ustavil v nekem prehodu, kjer se ni mogel izogniti srečanju. Opravičil sem se in poskusil pojasniti, da nisem bil pri stvari. Kar je bilo v bistvu tudi res. Pokimal je in se nasmehnil. A ostala je neka ovira. Nekaj vmes. Takrat sem že pogruntal, da tem ljudem nekako ni čisto vseeno od kod je kdo in na primer tudi to, da noben med njimi ni Srbohrvat. Vendar pa za tistega fanta nisem vedel kaj od vsega je. No vedel sem, da ni bil musliman. Bil pa je Bosanec. Najboljši prijatelj, ko ga dobiš. Večna slaba vest in izgubljena naklonjenost, ko to zapraviš.

Jah, po prvih dnevih, ko sem imel občutek, da si nismo kaj prida različni sem počasi dojemal. Na kup smo bili nametani mladi ljudje s čisto različnih svetov. Mogoče je bil kateri od tistih meni neznanih svetov pogojno tudi lepši od mojega. Mogoče so bili na nek način vsi lepi. Balkanski babilon, ki so mi ga ustvarili tam na robu slavonskega mesteca, pa mi resnično ni deloval tako!

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Podravina blues

19.12.2010 · 25 komentarjev

Takoj ko je nekdo za šankom omenil tiste zadeve, sem vedel kaj bo sledilo. In, ne, nisem se zmotil. Že takoj je eden od sogovornikov prišel na dan s tisto, z gotovostjo pričakovano pripombo:
»Za vas ne vem, ampak jaz … jaz sem se, v glavnem, tam dol imel fajn!«
Potem so se njegovemu navdušenju seveda pridružili tudi ostali, bili so tam še trije ali štirje pivci. Vsi so se v tistem letu v raznih krajih bolj ali manj južno od naših imeli čisto v redu. Eden je vozil oficirski džip, drugi je šofiral kamion, tretji je bil ponosen na svoj status glavnega magazionerja in četrti se še zdaj nasmiha, ko se spomni kako je preverjal na sprejemnici pakete, ki so jih fantom pošiljali domači in iz njih zase pobiral steklenice z žganjem.
Jaz ponavadi nisem kaj prida sodeloval v tej tako predvidljivi in meni na trenutke nerazumljivi debati. Če pa sem že vskočil, sem to storil vedno šele takrat, ko so dedci nekoliko zapretiravali s svojimi prelepimi spomini. Takrat se mi je neobrzdano dvignil tlak in sem se oglasil s svoje strani:
»Fajn ja, tipi prtegnjeni, fajn?! Pa pojdite še enkrat tja dol, če je že tako fajn! Jaz vam lahko povem samo to, da niti za en trenutek in to niti v momentu najhujše slabosti nikoli in nikdar ne bi rekel, da je bilo tisto tam doli dobro. Ničesar dobrega ni bilo od tiste reči. Ena sama izguba časa, energije in … ma ni da bi govoril ….

Yuga, 19. december, 1986

Na avtobus sem se spravil v Idriji skupaj s še nekaterimi sotrpini. Nič kaj nejevoljni in nesrečni nismo zgledali, to lahko z gotovostjo trdim. V resnici smo bili videti dokaj radostni in predvsem smo morali dajati moški in pokončen vtis. V svoji glavi sem nekam na stran potiskal sliko svoje drage, njenega že lepo napetega trebuščka, njenih in malo prej maminih oči polnih solz. To sem moral deti na stran. Treba je bilo oditi. Treba je bilo stopiti na tisti avtobus in se odpeljati na leto dni dolgo in predvsem, takrat tega mogoče še nisem vedel, na nesmiselno in nepotrebno pot.

Odnos do tega kar se nam je dogajalo, je bil kljub že nekoliko čudnim časom, ko se je naša domovina že krepko majala na svojih temeljih, še vedno tradicionalno naklonjen. Redki so bili tipi, ki so se ogrevali za nove ideje, kot je bilo civilno služenje ali pa kakšne druge vrste izogibanja tistim rečem. Kar nekako nismo omenjali našega odhoda kot nekaj nepotrebnega, nekaj kar je planilo v naša življenja, kot plane tečen pijanec med dobrovoljno družbo v gostilni. Težko, ampak vendar moram priznati, da smo kar po večini imeli do te tako imenovane dolžnosti tradicionalno naklonjen, moški odnos.
Da smo si pri svojih moških čustvih ob vsaki najmanjši priložnosti pomagali z alkoholom, tega mislim, da tudi ni potrebno posebej poudarjati. Pili smo prej, pijačo smo imeli s sabo in pili smo potem, ko smo v Ljubljani čakali na avtobus za Zagreb. Pili smo v bistvu toliko in s takšnim tempom, da je to edino česar se spomnim, da smo počeli v tistih urah. Zraven smo vseskozi vzdrževali nekakšno evforično vzdušje in niti za trenutek ni nihče od nas dovolil, da bi se v med naše besede prikradla kakšna vsaj malo sentimentalna misel. Tisto, smo si mislili, naj tuhtajo babnice doma!

Čeprav smo se peterica, tako površno rečeno, komajda poznali, smo tisti dan dajali vtis, da smo že od nekdaj večni in veliki prijatelji. Prijatelji, ki so skupaj šli v nekaj pomembnega in nekaj, kar jim bo vsem naenkrat za vedno zaznamovalo življenje.

V Zagrebu se je naša skupina čisto razbila. Ne spomnim se več kam so šli oni trije. Če sem še bolj natančen, verjetno že takrat nisem vedel, kam odhajajo, niti slučajno pa si tudi ne morem priklicati kateri so sploh bili tisti moji veseli sotrpini.

V glavnem, na vlak za Podravino sva čakal samo še dva. Kolega se spomnim čisto natančno. Edino tega ne vem ali je bil kaj manj utrujen kot jaz. Sicer pa takrat nisem dovolil, da bi se počutil utrujen. Kje pa! Z borbeno odločnim korakom sem stopil do okenca, da si kupim vozovnico za pomembno pot proti vzhodu. Povedal sem babi na okencu kaj želim, z desnico pa sem na šipo pritisnil poziv, kjer je pisalo kdo sem, kam in zakaj potujem.
Tisti papir sem uradnici kazal zato, ker so nas dan prej poučili, da bomo s tistim pozivom deležni nekega izdatnega popusta kjerkoli bomo z njim mahali ljudem na postajah. Očitno pa so to pozabili povedati zagrebški prodajalki vozovnic. Nesramno je zavila z očmi in z nedvoumno kretnjo, ki je dajal vedeti, da se ji zdi moj papir ničvreden in beden, je pokazala naj ga čimprej umaknem stran s šipe. To sem tudi storil, razočaran nad tem, da se je že prej, kot sem začel svoje plemenito poslanstvo, našel nekdo, ki tega ni zmogel razumeti in ceniti. V tistem trenutku sem še vedno zatrdno domneval, da je nerazgledana babnica samo nepomemben in zelo osamljen primer.

Podravka ekspres, ki zanj ne vem zagotovo, če se je natanko tako imenoval, je bil zelo napolnjen vlak. Mislim, lahko bi rekel, da se je splačalo vžgati tisto lokomotivo in štartati v smeri proti Koprivnici. S kolegom sva relativni gužvi navkljub našla kupé, kjer sva se namestila. Tam sta bila poleg drugih ljudi še dva podobna popotnika, vsaj zdi se mi tako. V glavi se mi je namreč še vedno na majhnem prostoru drenjalo nenavadno veliko mravljincev in podobne golazni, ki prilezejo iz desetih ali več steklenic piva. Podatki, ki smo jih sprejemali so se tako občasno rahlo izgubljali med smehom in nesmiselnem nakladanjem. Piva nismo zmogli več, smo pa zato od tipa, ki je po vlaku porival nekakšen voziček s prigrizki in pijačo, pokupili celo zbirko majhnih decilitrskih flaškic z žganimi pijačami. Ni nam bilo ravno dosti mar ali na njih piše, rum, travarica ali lozovača. Kako takšna zabela sede na celodnevno nalivanje s pivom, tega ne bi posebej analiziral. Vsekakor, naše počutje ni vplivalo na delovanje kompozicije, ki je kljub mnogim postankom, vzrajno mlela kilometre proti vzhodu.

Vzdušje in naše misli so še vedno vztrajale na istem nivoju. Trdno, pogumno in moško naprej. Vendar pa!! Takrat se je vlak ustavil v kraju, ki sliši na ime Virovitica. Naj kar takoj povem, da to ni bila moja postaja, niti nisem nikoli bil v Virovitici, niti kaj takega nimam v načrtih. Mi je pa ostalo to ime zelo trdno zasidrano v spominu. S še zadnjim od tiste osnovne peterice sva se na hitro pozdravila, si dala roke in sestopil je v mrzlo decembrsko noč. In tudi vsega drugega je naenkrat zmanjkalo. Nikogar več ni bilo. Nikogar več z mojega sveta.

Zdelo se mi je, da so tudi mravljinci skoraj v hipu zapustili mojo glavo. Zaslišal sem neko neznano vrsto muzike. »Nema lepše djevojke od moje male ciganke, ladiladilo…….«
»To, vidiš je naša muzika. Sad si u Podravini!« je takrat rekla prijetna gospa s prijaznim glasom, ki je sedela nasproti mene v kupeju.
Očitno se ji je zdelo, da mora nekaj reči. Pa je spotoma še pokazala svojo ponosno pripadnost nekim meni tujim ljudem. Kdo ve!? Verjetno je videla nasproti sebe tipa, ki se je iz še nekaj trenutkov prej trdnega moškega soldata stisnjenih zob in junaškega pogleda spremenil v zgubljeno sključeno kreaturo.
Skozi možgane se mi je v trenutku prerinilo stotine slik, ki sem jih cel dan evforično in pijano odrival nekam vstran. Ves pogum in zaigrana brezbrižnost sta se v nekaj trenutkih stopila v rdečih očeh prepolnih solz, ki sem jih, kot je kazalo od vseh zadnjih dni prihranil ravno za ta trenutek. Ja, ravno Virovitico so čakale. In prijazno Podravinko, ki me je gledala s pomilujočim pogledom, ko sem ji v nekaj stavkih opisal svojo nesrečo, kot sem jo dojemal tisti trenutek. Za to pot, leto dni dolgo pa ob tako neprimernem času in za otroka, ki bom zamudil njegovo rojstvo. Vse to sem, domnevam, zblebetal v kratki minuti. Ženska, ki se je edine spomnim iz sicer polnega kupeja me je gledala s še vedno istim nasmehom. Odgovorila je kljub moji nenadni in globoki žalosti z istim prijazno milim glasom:« Ne vem kaj se mladi toliko sekirate …… pa … sve prodje!«

Izstopiti sem moral v Našicah. Našice so mesto, po velikosti primerljivo z Idrijo od kjer sem tja doli ta dan pripotoval. Le nekako po Slavonsko raztegnjeno, dolgo in ravno je vse skupaj. Glavo sem si v tisti dobri uri dodobra ohladil in lepo sem splaniral sam pri sebi, da bom lepo v miru nekje še popil hladno pivce in se potem spoprijel s to traparijo pa naj bo kar hoče. Moje modre namene so vojaki, ki so vso to novo mularijo čakali na preži na kolodvoru, brez milosti preprečili. Kot arestante so nas nabasali na vojaške kamione in nas transportirali na čisto drug konec mesta. V vojašnici smo se znašli v veliki učilnici. Sedeli smo na tleh in drug za drugim pristopali k mizi, kjer so neki tipi popisovali kdo smo in od kod smo prišli. Tip, ki je zabeležil moje ime v življenju še ni slišal za Idrijo. Kljub temu se mi je zdelo, da je verjetno vsaj major, če ne general. Nekaj dni kasneje sem zvedel, da je le desetar in da je tja dol prišel komaj dva ali tri mesece pred mano. Obležali smo tako v tisti učilnici, sami in osamljeni v tako natrpanem prostoru.
»Marička madona!« sem si rekel sam pri sebi »Nimaš niti postelje, niti hrane. Le po glavi ti odmeva, ko se ti iz nje kadi vse dogajanje tega in prejšnjih dni. Pa boli tudi …. taista glava. In vsi nekaj tako čudno žlobudrajo in deci se derejo na druge. Madona saj zgleda, da bom kar tu zaspal. Kar na tem zasvinjanem parketu.

Sve prodje, sve prodje. Kako lepo je povedala baba. Vse mine. Menda! Kako naj verjamem, da bo to kdaj minilo?! Saj se, zgleda, jebemtivraga, niti začeti orenh ne more.

…se (enkrat) nadaljuje ….

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Čarobno!

15.12.2010 · 50 komentarjev

Mogoče kdaj zgleda, da je vse o čemer govorim, da je vse okoli mene sivina, temačno fabriško zakotje. Da moje življenje oblikujejo butasti človeški odnosi in da mimo njih ne prodre noben sončni žarek. Morda se zdi, da se dnevi začenjajo in končujejo z mislimi o krizah in turbokapitalizmu.
Bogve kakšne zgrešene vtise še lahko dobi človek, ki se poglobi med moje črke. Ne, ne, to so majhne nepomembne slike v pisani knjigi, ki jo prebiramo v svojih dneh.
Veliko med njimi je lepših in stokrat bolj čarobnih.

Včasih z mojo drago skupaj pogledava te slike. Na njih so najine princeske del pravljic o sreči in radosti. Bleščijo in s perfekcijo svojih vilinskih gibov pripovedujejo zgodbo, ki se stopljena s pravljično muziko preliva v naša čutila.

Včasih se v izpiljeno celoto prelijeta moč izvežbanih mišic in občutene ritmične koerografije.

In kdaj presenečena preprosto spoznava, da znajo najine deklice leteti.

  • Share/Bookmark

Tagi: moje

ZARIS V ČAS 2010

12.12.2010 · 10 komentarjev

Idrijsko literarno društvo RIS sem prvič konkretneje opazil pred približno dvema letoma. Takrat so Idrijski literati in tisti pridruženi od drugod imeli nastop v parku na glavnem placu. Zadeva je bila fino organizirana, lep poletni večer je nudil krasno kuliso in kantavtorski duet lepo zvočno spremljavo.

Prej sem za društvo slišal le bežno in si nisem predstavljal posebno dobro kakšni ustvarjalci se združujejo tam. Pomislil sem seveda na Felca, Cudermana in Pavšiča, Tomaža Kosmača in Aleša Čarja … potem pa mi je počasi zmanjkalo idej, kdo in kaj bi bili lahko idrijski literati. No, zagotovo mi ni padlo na kraj pameti, da bi lahko jaz delal drenj tam zraven.

Omenjeni nastop mi je pomenil nekakšno olajšanje. Ob branju pesmi in proznih del sem uvidel, da se v RIS u združujejo čisto drugi ljudje. No, omeniti moram, da je bil Dr. Felc častni član in da je T.Pavšič tudi član društva. Drugače pa se v RIS u združujejo literati, ki jim ustvarjanje ni bilo čisto glavna reč v življenju ali pa so svoje talente odkrili šele nekoliko kasneje, mogoče šele po odhodu v pokoj. To seveda ne pomeni, da med našimi člani ni nekaj zelo očitnih presežkov. Člani se lahko pohvalijo tudi z več izdanimi knjigami in nagradami.

Zaradi vsega tega sem na namig blogerske kolegice kontaktiral predsednico RIS a. Poslal sem ji nekaj svojih zgodb in takoj sem dobil povabilo za članstvo. Tako sem celo pristal, to v hecu še vedno kdaj omenimo, med mladimi člani. Bogve, če je še kje kakšno društvo, kjer bi spadal med mladince. No, v Risu pa sem v kratkem času dobil celó nalogo, da izdelam scenarij in speljem nastop mladih literatov v idrijski kavarni. Dobro, ostali trije so bili res mladi ! Tudi naslednjega poletnega srečanja sem se že aktivno udeležil. Prejšnji četrtek pa mi je na moje veselje pripadlo tudi nekaj strani v letošnjem zborniku. Predstavitev smo imeli pod oboki idrijske knjižnice. Ob vodenju simpatične napovedovalke in glasbeni spremljavi citrark smo predstavili nekaj od tistega, kar je bilo objavljenega v knjigi. Tisto kar sem prebral, lepim sem na blog. (čeprav je bilo že enkrat objavljeno). V glavnem, večer je bil lep in spet sem uvidel, da je neprimerljivo lepše in boljše od vseh ostalih variant, videti svoje črke frišno natisnjene na snežno bel, dišeč papir in zvezane med platnice.

znanje (odlomek)

»Ja…hm!« je mencal Janez pred uradnico in se prestopal z leve na desno in zmedeno pogledoval okoli sebe. » Ja, hm …brez službe sem ostal!«
»Aha!« poskoči gospa za mizo obloženo s celimi skladovnicami izpolnjenih formularjev in vlog.
»No, gospod Janez, da vidimo!?«
Janez je v trenutku dobil nazaj nekaj malega poguma. Gospa je pač dajala vtis, da njegova situacija pa le ni tako strašna. Kot bi hotela reči, da to bomo pa valjda ja tiktak rešili!
»No, gospod!« strogo in odločno dvigne svoj pogled »da vidimo, kaj pa vi znate!«
»Ja, no ….klamfe kujem! To znam. Moj foter je bil kovač, pa stari oče tudi…To sem se navadil v življenju..!«
Mencal je Janez in nesamozavestno je pogledoval proti babnici, ki je vse bolj zavijala z očmi in odkimavala. Saj se je kdaj že zavedal, da bi takrat lahko potegnil šolo še za kakšno leto. Ampak…bil je mlad, njegovo delo pa cenjeno in solidno plačano. In rajši je rokoval z orodjem kot pa prebiral tiste debele bukve!
»Ne, ne!« , ga je ostro prekinila. »To ni nič! To se je pa ja izkazalo in je vsem jasno, da ni nič!«
Baba ni niti trenila ob teh hladnih besedah. Niti na kraj pameti ji ni padlo, da govori o njegovem življenju, o znanju ki ga je pridobival skozi deset, dvajset let, o stvareh , ki so jih vzgojile generacije…. o tradiciji….
»To ni nič« je še enkrat vsekala in spet vprašujoče pogledala proti skrušenemu decu.
»Ja zidati menda tudi znam. Sem celo bajto skoraj sam postavil …..«
»Kje ste se šolal za zidarja , kakšna potrdila, diplome, vajeniška doba?! A samouk? A kar tako nekaj?« in spet je rdeč svinčnik napravil križ čez velik, pomemben in težak del njegovega življenja. »Še kaj!?«
»Ma ja verjetno, to ne velja. Mislim. Harmoniko igram!?«
»Ste dober ? Skladate? Učite druge?!«
In spet je nemočno gledal kako je ob njegovem pojasnjevanju, da včasih odšpila ohcet ali privatno zabavo pa še to vse manj, ker se ljudje vse manj ženijo pa to, spet je gledal tisti rdeč neusmiljen kuli, ki je potolkel še to zadnjo oazo.
Skozi zmedene možgane so mu kot blisk švigale slike vsega kar je še kdaj naredil s svojimi rokami. Da ima zlate, mu je kdaj rekla žena. Vse je znal postoriti. Zdaj pa se ni mogel spomniti ničesar, kar bi se zdelo vredno vsaj omembe. Misel na svoje hobije je zatrl že v kali. Kakšno pesmico napiše kdaj! Joj, bogvaruj! Čez takšne neumnosti bi šele naredila baba masten križ!! Nič! Nič in manj kot nič.
In prvič v življenju se je ustrašil zase. Zgledalo je brezizhodno. Niti razmišljati ni upal, kaj pomenijo vsi tisti križi. Kaj res ni vse skupaj vredno prav popolnoma nič?
»Veste veliko družino imam!« je zjecljal bogve zakaj in mogoče se niti ni povsem zavedel, da je to sploh bleknil.
»To ima pa itak lahko vsak!« je napol sama pri sebi hladno siknila uradnica. Zložila je Janezovo mapo na kup, mu na kratko pojasnila, da bo odslej v evidenci zavoda in da bo o vsem obveščen.
Medtem ko je Janez odhajal je njegovo mapo dela na polico. Čisto na koncu. Tam so bili tisti najbolj brezupni. Tisti, ki ne znajo … ma prav popolnoma nič!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · črkar

Nesposobni (razen mene) vsi!!

9.12.2010 · 23 komentarjev

Ena glavnih, neskončnih in neiztrošljivih tém, pa še tako dobrih in pametnih kolumnistov, analitikov in ostalih razlagalcev resnic, je ta kakšen je ta naš nesrečni narod slovenski. Zanimivo, da ponavadi takšni majstri najprej z gnusom predelajo stereotipno in zahojeno razmišljanje naših ljudi, potem pa te iste ljudi posadijo v kalup, ki iz njega skoraj nikoli ne pogleda glava in vse skupaj opišejo s komaj nekaj predvidljivimi stavki. In, gospodje, če celo populacijo deneš v isti koš, potem tudi od tega ni za pričakovati drugega kot stereotipe. No, vsaj meni je logično, da je tako.

Privoščljivost, fovšija, skopost, pohlevnost in bogve katere nizkotnosti so lastnosti, ki zanje seveda ne morem ugovarjati, da precej pogosto razsajajo okoli nas. Težko bi tudi ocenjeval, koliko ljudi trpi za temi boleznimi, še manj pa bi bil sposoben ocenjevati, koliko smo glede tega drugačni od drugih narodov. Recimo, tistih, ki stanujejo blizu, v naši okolici. Tudi strinjanja v nobenem primeru ne bi bil deležen. Posploševanje itak skoraj vedno izvira iz osebne izkušnje in vsak bi na osnovi maloštevilnih primerov zaprmej trdil, da smo takšni popolnoma vsi.

No, kot že rečeno, okoli tega ne morem veliko komentirati, kje šele da bi lahko kaj spremenil. Sicer pa tudi okoli konkretnega primera, ki me je (spet) zbodel prav v sredo možganov, ne morem kaj prida postoriti. Bom pa vsaj povedal za kaj gre. To je pa mrbit tudi vsaj nekaj!

Gre za nekakšno fino samohvalo. Fina pravim zato, ker ne gre za preprosto povzdigovanje samega sebe oziroma svojega dela in svojih lastnosti. Ne, takšni misleci pretkano zavijejo visoko mnenje o sebi v stavke, kjer sami sebe sploh ne omenjajo. Niti slučajno. Vendar pa v celem tekstu, vsaj v mojih očeh, to žari iz besed.

Kaj točno je uspešnost v današnjem času, tega seveda ne vem posebno natančno. Vem pa, da je marsikaj od tistega, kar velja za uspeh, zame popolna grozljivka, ki ponuja zelo malo za svojo veliko ceno. Seveda in normalno vsi ne razmišljajo tako in hočejo na tiste uspešne položaje priti na vsak način. Za pot na vrh rabi človek komolce da se tja prerine. Vendar s komolci se mora preriniti skozi povprečje. Mimo navadnih ljudi, Mimo raje. Če slednje ne bi bilo tam, potem tudi nadpovprečnosti stremuha ne bi bilo. Vendar pa to model takrat v trenutku pozabi. Nad plebejci se začne zmrdovati in jim brati levite.

»Nihče ne poskrbi za svoje znanje, vsi ostajate v svojih luknjah, bojite se stegniti glavo, držite se svojih ognjišč. Ko ostane nekje v odročnem kraju dvesto delavcev brez dela, to ni nikakor zaradi malverzacij, zaradi slabega vodenja, zaradi korupcije in nesposobnosti vodstva. Ne, banda kmetavzarska si je sama kriva. Sami bi morali vedeti, da bodo kdaj potrebovali druga znanja in kvalifikacije. Sami bi morali imeti pogum in odpirati podjetja, se poskušati v biznisu, se seliti v središča ne pa poganjati korenin v tistem grmovju.«

Pisec, ki me je zdražil je menda trenutno še kar »in«. Bog ve kako bo razmišljal, ko bo karkoli povzročilo, da bo »out«. No pa to ni toliko važno. Tudi to je razumljivo, da je treba svoj del medijskega neba učinkovito izkoristiti, biti provokativen in opazen., vendar jaz si bom kljub vsemu vzel pravico in takšnemu razmišljanju ugovarjal:

Ugovarjal pa bom tako, da se bom postavil na stran tistih 200 siromakov, ki jim je brezobzirnost tako grozovito pametnih ljudi podrla tisto, kar so gradili leta in leta, kar so vsled prepričevanja in obljub celo imeli nekoliko za svoje in kjer so se po vsej njihovi logiki in njim znanih človeških normah počutili kot ljudje, ki so tam doma in ki imajo tam nekakšne pravice.
Ko so celo fabriko preselili v Romunijo, bi tudi ugovarjal, da je tu imelo kaj zraven neznanje in nefleksibilnost teh 200 ljudi. Ko se je čez dve leti izkazalo, da je bil projekt zgrešen in da bi bilo dobro vse skupaj privleči nazaj, me spet prime, da bi rekel kakšno pikro. Še bolj takrat, ko se izkaže, da se niti nazaj ne splača voziti strojev, ker je blagovna znamka že itak uničena, kupci so odšli in tudi zemljišče doma je prodano. Da ne omenjam kako bi šele sikal, ko se izkaže da je zelo verjetno edini efekt vsega ta, da si je nek uspešen individum izdatno napolnil svoj lasten žep in nič drugega.

Zelo sem zadovoljen s tem, da sem se navadil, da res zelo redko komu štejem blagre. Nikoli ne vemo točno, kako je človek dosegel stvari in kako v resnici psihično in nasploh shaja s svojim življenjem. Prav tako pa očitno tudi ne prenašam najbolje posploševanega šimfanja od ljudi, ki se počutijo tako superiorne.

Mislim, tipi, ne se zajebavat. Bogve kakšne sposobnosti še imam!!!

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu

KOVAČ JE DEC

6.12.2010 · 7 komentarjev

Imeti v življenju preproste in vsaj na videz majhne želje bi po moji logiki moralo biti tako, kako bi rekel, v redu. Pa niti ne vem, če je tu govora o skromnosti. Mogoče gre bolj za prilagodljivost. Tako se na primer včasih sprašujem, zakaj nimam nobene želje, da bi potoval po svetu. Ali res ni v meni niti malo tiste tako normalne radovednosti, ki nekatere žene, da prejadrajo ta naš planet kolikor se le da vzdolž in počez. Ali nisem mogoče nekje podzavestno prilagodil svojih želja temu, da nisem za kaj takega imel posebno veliko možnosti? Bog ve, kako je s tem. Pa to je samo primer. Prvi, ki mi je padel na pamet.

Gre bolj za to, da sem opazil, da imam v resnici nekaj zelo čudaških želja. Čeprav bi mogoče kdo po prebiranju mojih kovaških zgodb pomislil, da v sebi gojim željo po delanju zgodovine, da si želim obrniti ta (ne)red na glavo in vzpostaviti čisto nove odnose in vrednote, temu ni niti približno tako. V resnici bi večino stvari pustil prav takšne kot so zdaj. Le pameti bi dovolil, da bi se malo bolj vpletla v vse kar se nam dogaja. To bi bilo čisto dovolj. Ampak, to je stvar nekih čisto drugih razmišljanj.

Tako pa je ena od omenjenih želja, ki sem jo, prej kot sem jo opustil, dolgo časa nosil v sebi, čisto druge sorte. Želel sem si biti rokodelec. Ta naziv je mišljen bolj kot tip človeka, ne gre ravno določeno spretnost. To so ljudje, ki delajo stvari. Znajo popraviti polomljeno omaro, znajo lepo obnoviti star vratni podboj ali izdelati avtomobilsko prikolico. Zelo pomembna lastnost teh mojstrov, ki po kosilu oblečejo plavo haljo in zadovoljno nekaj počnejo pa ni samo ta, da te stvari, te spretnosti znajo. Niti slučajno ne. Omenjena dela znam delati tudi jaz. Znam zašvasati, pooblati, prežagati in pobarvati. Vendar mi manjka nekaj kar človeka naredi rokodelca.
Tak človek se zadeve loti in jo dela. Če tega nimaš v sebi, ti že ob začetku švigajo po glavi misli, ki ti preprečujejo pot do uspeha. Iščeš bližnjice in prehitevaš sam sebe. Ne moreš se sprijazniti, da nekaj ne bo dokončano že danes in nazadnje premalaš tisti svoj izdelek prej kot se je posušil temeljni sloj.

Precej časa sem upal, naposled pa upanje opustil in se sprijaznil, da mi pač to ni dano. Z rokodelcem ni bilo nič. Potem sem potuhtal, da se da to nadomestiti s čisto navadnim fizičnim delom. Mogoče je to komu čudno, da si nekdo, ki je na šihtu fizikalec, za popoldanski hobi zamisli fizično delo. No meni se je že zgodilo tako. To so bile takšne stvari, ki jim pravim, da so bolj divjaške od rokodelskih. Zoral sem njivo, posekal obronke, podiral velika drevesa in podobne reči. Te zadeve niso bile od onih nič manj pomembne. Mogoče kdaj celo nasprotno. Prelepo je bilo videti sveže brazde ali breg očiščen nadležne zarasti. Vendar pa nikjer ni bilo treba paziti na centimetre ali na to, da bi se dobro posušil prvi sloj. In imel sem tempo. Včasih mi je malo zmanjkovalo moči, ampak tempo sem obdržal.Vedno me je plan prehiteval za nekaj dni. Komaj sem uspel priti do časa iz grmovja, da sem vrgel nekaj na štedilnik in potem odbrzel v fabriko. Kljub vsemu se je vedno našel čas, da me je kakšen navdih posadil pred računalnik kjer je vsakih nekaj dni nastala štrena mojih črk.

Jah, ko se mi je podrl še ta sistem, sem začel spet razmišljati od začetka. Zamislil sem se nad svojo usahlo energijo. Zamislil sem se nad uro, ko sem spet nejeverno gledal vanjo potem ko sem se malo pred enajsto spravil izpod kovtra. In ves gnili čas imam, kar ga je. In komaj bom pred šihtom uspel nekaj vreči na štedilnik ….. Zamislil sem se nad tempom, ki mi je bil kdaj celo malo v nadlego, zdaj pa bi ga tako rabil.

Poleg tega po se sploh nisem mogel spomniti, da bi si kdaj v življenju želel od blizu videti Tadj Mahal ali Veliki kanjon. Tudi se ne spomnim, da bi kdaj želel biti pisatelj ali znan rocker.

Kovač je dec, jebemlitiboga, si pravim. In nič kaj prida mi to ne pomaga!

  • Share/Bookmark

Tagi: mojblogmojejamranje