Živa muzika

24.11.2010 ob 11:54

Nekatere človeške dejavnosti zgledajo, kot da so nepogrešljiv del obstoja ljudi in si ni niti mogoče predstavljati kakšno bi bilo življenje brez tega. Recimo branje. Čisto samo po sebi normalno je, da ljudje berejo. Če pa pogledamo zadevo malo od bliže, dobimo zelo zanimive podatke. Spoznali bomo, da glede na stotisoče let, kar se je človek spustil z vej v bistvu prebira besedila zapisana s pomočjo takšnih ali drugačnih znakov šele čisto majhen trenutek. Komaj nekaj tisočletij je odkar so potuhtali prve črke in še drastično krajše obdobe te črke pozna velik del ljudi. In prav tako nikjer ne piše, da se bo z branjem človeška vrsta kratkočasila ali se na ta način izobraževala še veliko let v bodočnosti. Čisto lahko bo to početje postalo zastarelo, informacije pa se nam bodo pod sivo skorjo infiltrirale na kakšen čisto drugačen način, ki je zdaj fantazija, takrat pa bo čisto popolnoma samoumevna reč.

Pa niti nisem želel pisati o branju. V bistvu sem razmišljal o muzikantih. Muzikant, kot si jaz to predstavljam, je tip ki igra na instrument. To pomeni, da izvablja iz instrumenta zvoke tako, da resnično pritiska na tipke, trza strune ali denimo piha v lesen ali plehnat ror. No, in kot takšen bo po mojem mnenju zelo kmalu, mislim, res zelo kmalu na ogled samo še na etno prireditvah, ki bodo poudarjale našo bolj ali manj davno preteklost ali pa v Bistri v tehniškem muzeju. Tam bodo ljudje lahko občudovali na primer lončarja in njegove spretne prste, par metrov naprej bo mojster koval žeblje, družbo mu bo delal rokodelec, ki bo spretno pletel velik koš in nekje čisto na koncu bo na ogled muzikant. Turistični vodič bo ljudem pojasnil kaj je to za ena reč »muzikant«, kaj je takšen dec delal, čemu je njegova dejavnost služila in kaj je nadomestilo njega z njegovimi kištami, rori in žicami vred.
Za večje skupine bo godec tudi zabrenkal nekaj tonov in hripavo zapel v tisto reč pred sabo!

Seveda se bodo ljudje po večini le bežno ustavili pri godcu, saj bo le eden v nizu pozabljenih poklicev. Kdor pa bo želel zvedeti kaj več pa bo v knjižnicah in zgodovinskih arhivih lahko odkril kako je šla njegova pot navzdol.

Vsekakor lahko rečemo, da je bil godec v nekem obdobju dokaj zaželjena vrsta in so ga bili ljudje povsod veseli. Vabili so ga na zabave, veselice in ohceti. Prve težave pri njegovem delu so se pojavile, ko je začel za svoje delo zahtevati plačilo. Pred tem je bilo dovolj, da je s kakšne svatbe prinesel lačni deci domov polne žepe kruha in kakšno klobaso. Vendar pa se je izkazalo, da to ni posebno donosno, instrumenti pa stanejo veliko denarja.
Vendar pa, prave težave so se začele drugje. Pvzročil jih je nihče drug kot tehnični napredek. Prava pa čeprav morda položna pot navzdol, se je začela, ko je človek potuhtal, kako glasbo posneti na plastično ploščo in jo pozneje s pomočjo hrumečih zvočnikov predvajati ljudem. Ne vem če je to tako definirano, ampak po mojem se je propad muzikantstva začel z dnem, ko je prvi par zaplesal na posneto glasbo.

Seveda je bila sprva razlika med živimi glasbeniki in hreščanjem iz lesenih kišt ogromna in še vedno seveda v prid pravim godcem. Ampak tehnika ima vedno to lastnost, dobro ali slabo, da napreduje. Izdelovati so začeli velika, močna ozvočenja, ki so glasbo pojačala in je postala slišna in dostopna za velike množice. Pojavljati pa so se začeli tudi snemalni studiji in vse skupaj je postalo industrija. Sprva je ta imela namen zadovoljiti človeška ušesa, željna glasbe in plesa. Takšnemu lepemu namenu seveda ne gre gledati v zobe. A kaj, ko je vse kar je lepo tudi lahko pokvarljivo. Tako je, saj drugače ni moglo biti, človek v kratkem potuhtal, da se človeška čutila da zelo lepo tudi prinašati okoli.

Stvari je poenostavljal. Veliki orkestri so se umikali manjšim zasedbam in te so se v plesnih dvoranah umikale gramofonskim ploščam. In če smo omenili kot enega od prvih usodnih udarcev tisti prvi ples na posnetek, lahko za končni smrtni udarec omenimo stroj, ki ga poznamo v takšni obliki nekako dvajset let. Kot vsaka tehnična »pridobitev« je seveda trajalo nekaj časa in potrebno je bilo nekaj kobacanja in spotikanja, vendar zdaj je tukaj.
Idealna naprava za zabave in ohceti, abrahamove žure ali novoletna srečanja. Organizatorji in tisti, ki ljudi povabijo, si celo upajo poudarjati, da bo poleg dobre hrane in obilice pijače v ponudbi tudi »živa glasba«. Ja, seveda, če je tam stroj, ki dela živo glasbo.

Ljudi pa tehnika v takšnem obdobju po večini ne zanima. Mogoče sicer kateri reče, kako da je bilo lani bolj živahno ali pa da se mu kljub vsemu zdi nekaj malo drugače. Pa to je le trenutek slabosti in nepomembna dilema izpuhti v zrak.

Ljudje pa nazdravijo, zavriskajo in nekateri se celo zavrtijo. Saj zakaj pa je živa muzika, če ne za to ???

Naslednjič: “plajback”

  • Share/Bookmark
 

13 komentarjev na “Živa muzika”

  1. miri pravi:

    Čuvaj kitaro…in glas.Boš še rabil.

  2. mile pravi:

    Ja, sej! Za v Bistro :) :)

  3. bin pravi:

    No, saj ni tako hudo Dare. ;)

    Pravijo, da so bile prve črke vtisnjene v glino ali mogoče vdolbene v kamen. Potem se je zgodila poplava črk na papir/usu/ju, danes se praktično ne vidimo več iz binarnih zapisov. A ima tudi danes par črk vdelanih v kamen ali (žgano) glino praviloma veliko večjo ceno od cele gore knjig, CD-jk, …

    Zakaj ne bi bilo tudi z muziko tako? Za kitaro (violino, saks, …) in nekaj odprtih ust sem pripravljen dati več kot za vso drugo muziko.

  4. dare dare pravi:

    @Miri, saj ni problem. Kolikor bom jaz rabil glas in prste bomo že kako. Še vedno me bo kdaj pa kdaj kakšen najel, vsake toliko me pa še vmes zagrabi kakšna koledniška sobota :) !

    Bolj me jezi zaradi splošnega odnosa ljudi do muzike. Ljudem je tako maksimalno vseeno, da se sploh sprašujem zakaj se kdo še trudi.

    Ko so imeli “Atomik harmonik” svoje prve mega hite, so jih enkrat povabili v reber (na Gore). Bilo je trikrat toliko ljudi,kot jih sprejme dvorana. POzneje sem na vas poslušal mularijo, kako da so dobro špilali. Vtaknil sem se v debato s preprostim vprašanjem “na kaj so špilali?”
    Gledali so me kot teleta.
    “Mislim kaj so špilali? Kaj so držali v rokah?”

    Odgovora nisem dobil. Samo zmedo sem povzročil. Fantje niso vedeli, kaj oziroma, če sploh kaj so imeli “godci” v rokah. Niso razmišljali od kod se sliši ritem, od kod donijo trobente in brbandoni! Mislim saj ni da bi govoril.

    Še najmanj zamerim tipom, ki so se prišli spakovati in pobrali par tisoč evrov. Neumni bi bili, če jih ne bi ! :(

  5. dare dare pravi:

    @Mile, kot sem rekel.

    @Bin, seveda bo nekje ostalo tudi nekaj zanesenjakov, ki bodo to počeli za ljubitelje arhaičnih umetnosti.

    Mislim poleg tistih v muzeju !

  6. olna pravi:

    Tista muzika se mi zdi živa toliko kot nekdo, ki je v komi in ga držijo pri življenju aparature.

    Sploh je pa ta pogruntavščina imela nekaj predhodnikov, ki so že oznanjali krasne nove čase.

    Glavnemu se je reklo plejbek in je še vedno zelo uspešen. Lahko “muzikanti” kao svirajo, muzika se pa vrti s traku. Ali pa svirajo zares in pevec, največkrat pevka bolj ali manj sinhronizirano odpira usta. (Opomba avtorja: za pevca velja dandanes vsak, ki misli, da je pevec, za petje pa danes veljajo vsi zvoki, ki jih zgoraj definirani pevec daje od sebe skozi usta).

    Ima još! Varianta je, da pevec poje zares in je orkester s traku; pa še najžlahtnejša varianta – orkester kao svira, pevec/-ka kao poje, v resnici pa je vse s traku. Kao muzika.

    Enkrat sem (zasebno, ker take reči se ne dajejo v javnost) poslušala posnetek ene naše kar znane mlade pevke, preden so ga studijski strokovnjaki “dodelali”. Posnetek je bil tudi brez spremljave, torej brez predelave in dodatkov (takorekoč “bio” :) ). Ljudje, bilo je enkratno, prav nepozabno!

    Dare, upam, da za mojega življenja še ne bodo čisto izumrli/obupali zanesenjaki, ki nam znajo dati tisto staromodno, preživeto, skratka PRAVO svirko! :D

  7. dare dare pravi:

    @Olna, le upaj :)

    No, glede Playbacka sem napovedal, da bom napisal svoje razmišljanje kot nadaljevanje tega o živi glasbi. O tem strašnem fenomenu se res da precej povedati :) !

  8. miri pravi:

    Dore,nekje se nakazuje anketa na to temo.

  9. dare dare pravi:

    Miri, kje, kaj , kako??? Mrbit bo enkrat še referendum. Edino če ni že bil :) ??

  10. miri pravi:

    Oglasi,Dore!

  11. dare dare pravi:

    Aja ! :) Miri, če vprašaš ljudi, se itak vsem zdi strašno važno, da je glasba pristna in rezultat ankete bi bil zagotovo petindevetdesetprocentno v prid temu. V resničnem življenju pa …

  12. mijau pravi:

    Za primerjavo med pisano besedo in glasbo bi dodal, da je glasba nastala mnogo, mnogo prej.

    Kar se tiče branja, se bo število tiskanih knjig v bodoče najbrž res zmanjšalo, ker se bodo besede prenašale na bralce na drug način. Morda bodo tudi knjige prenešene na nosilce zvoka: kak igralec bo bral tekst v mikrofon v snemalnem studiju.

    Glede glasbe pa vidim stvari tako: imamo bolj ali manj kvalitetno glasbo, pa tudi bolj ali manj kvalitetne izvajalce taiste glasbe. Tisti manj kvalitetni običajno navijejo glasnost na vso moč, da prikrijejo fušanje, poslušalce pa bolijo ušesa. Mene, kot poslušalca, najbolj zanima kvaliteten izdelek, narejen v studiu, izpiljen po dovolj številnih poskusih. Ali je ves ansambel igral hkrati, ali pa so posebni instrumenti dodani kasneje, me ne zanima. Tako posnete plošče, kasete ali CD-ji so brez napak.

    Seveda pa na zabavah raje poslušam živo glasbo s pevko in vodjem, ki zna publiko še dodatno zabavati s kakšnimi štosi ali igrami za publiko.

    Sem pa bil že prisoten na zabavah s tako slabimi muzikanti, da bi bilo bolje, če bi mi en človek vrtel glasbo z nosilcev zvoka, pa tisto kvalitetno.

  13. dare dare pravi:

    Ja, vidiš, vsehsort ljudje smo. Jaz na primer, kot sem že pravil, dobim izpuščaj, če samo pomislim na animacijo in družabne igre med rundami. Mislim,da bi mene kdo gnjavil s tem še bolj pa da bi jaz to vodil in organiziral. Kar konec koncev na kakšni ohceti po sili razmer tudi počnem.
    Jaz sem najbolj navdušen, ko se izkaže to za nepotrebno in cel žur držimo pokonci z muziko. Kar se je nam pa tudi kar velikokrat zgodilo.

    S slabimi godci je pa zagotovo res križ. Jaz s svojimi zagotovo nisem bend za sladokusce, smo pa pogosto deležni navdušenih pohval v smislu “to je pa nekaj čisto drugega!” (v primerjavi s tistim kar opisujem v zapisu namreč) :) lp

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !