Olika za majhen denar

11.11.2010 ob 13:00

Ko sta šla Marinko in Mirč čez fabrško dvorišče, je bilo že od daleč videti kako različna človeka sta. S tem niti ne mislim na to, da je med njima precej razlike v letih. Bolj se je to odražalo v njuni hoji in obnašanju. Stari je korakal mirno in flegmatično. Nič ni bilo videti, da ga kaj prida skrbi, da ga sploh zanima kaj se dogaja in kam mora iti sredi šihta. Čisto drugače se je vedel njegov vajenec. Fant je bil Marinkova družba že dva, tri mesece in v tem času ga je Marinko učil osnov svojega poklica, stvari o materialih, kako skuješ kakšno novo reč ali popraviš staro. Posebno pozornost sta namenjala tudi temu, kako se uporablja metlo in kako se očisti zašmirana preša. Mladenič in starejši majster sta se kar razumela. Le tu in tam je Marinko pojamral, naj mulc vendar malo umiri svojo razposajenost. Obrt, ki se je uči, da je za mirne živce in premišljeno delo je govoril.

Vsa ta omenjena razposajenost se je še kako videla že na daleč. Mladenič se je za razliko od majstra čisto drugače gibal. Poskakoval je in gledal nekako na vse strani hkrati. Dajal je vtis, da prehodi dvakrat daljšo pot Marinko, čeprav sta hodila vštric. Stalno je zraven nekaj spraševal in očitno je bilo, da mu ni niti slučajno vseeno kaj se dogaja.

Marinko si s tem ni pretirano belil glave. Bil je tisti čas v letu, ko so se v fabriki vedno dogajale takšne reči. Veliki sestanki, obveščanje o dosežkih in načrtih za naprej. To, kar je bilo v načrtu ta dan je spadalo v posebno skupino. Šlo je za eno od predavanj, eno od izobraževanj. Vodilni so to poimenovali projekt in vsako leto so takšnemu projektu nalepili zveneč in pomenljiv naslov, ki je razblinjal dvome v pomembnost dogajanja.
Zaradi vsega tega, še bolj pa zato, ker je že zdavnaj dojel, da se takšne stvari dogajajo zgolj in samo zato, da zadostijo pravila in pogoje za izpolnitev bogve katerih pogojev, je stopal proti tisti predavalnici nezainteresirano in brez posebnega veselja. Želel pa je tudi, enako kot še marsikateri od njegovih starejših kolegov, da ne bi izgledali, kot čreda v zamazane plave cunje oblečenih ovc, ki jih ženejo čez tovarniški parkirplac. Ali pa vsaj, da se ne bi počutil v tej čredi največji koštrun.

»Daaan!« je Mirč v zabavo vseh že prisotnih glasno pozdravil, ko je vstopil v prostor. Marinko je samo na hitro prikimal in zavil z očmi. Podobno se je na obnašanje vajenca odzival tudi pozneje vsakič, ko se je ta spozabil in se spet začel vrteti in mencati na svojem stolu.

Začelo se je po njegovih pričakovanjih. Še vedno se je zdelo, da ga nič ne moti in da bo uspel prestati tiste urice brez da bi dovolil, da mu kodrajo živce. Zagotovo je predvsem sam upal, da bo tako.

Direktorica in eden menedžerjev sta na kratko zdrdrala svoje predstavitve. Gospa se je osredotočila na dosežke iz preteklih kvartalov. S palico je kazala na grafe projicirane na platno in zraven hladno komentirala njihov pomen. Komaj zaznavno je za kakšen višji stolpec pokazala nekoliko več zadovoljstva, za navzdol obrnjeno krivuljo pa primerno kisel obraz. Menedžer je poprijel takoj za njo. Njegov nastop je bil namenjen vizijam, načrtom in predvidevanjem. Kot vsako leto je bil njegov pogled obrnjen strogo naprej in navzgor. Zmagovalna miselnost se na žalost ni vedno uresničevala tako kot so to kazale računalniške simulacije, ampak vsaj pristop je bil hvala bogu tak.

Ko sta oba vodilna sklenila svoj nastop, sta na hitro prešla na napoved nadaljevanja. Tako rekoč na tisti pravi razlog, da so se delavci v tako polnem številu zbrali. V tem delu je Marinko občasno že nekoliko grizel ličnico in prisiljeno gledal v tla pred seboj. Pa naj si je stokrat prej dopovedoval, da je itak jasno za kaj gre. Da ne bo to zanj nič novega in nič drugačnega. Spet ga bodo neki ljudje učili nekih osnovnih reči. S strašno velikim številom besed mu bodo na način, ki bo po njihovem do amena znanstven in navadnim ljudem komaj dosegljiv, pravili čisto preproste stvari. Tako bodo vsak stavek ponazarjali, podčrtavali glavne pomene in zraven v pomoč risali majhne risbice. Tako bodo v treh štirih urah tako, kot to včasih dopovedujemo čisto majhnim otrokom, poučili starega deca kako naj se vede. Predavanje se bo morda imenovalo »učenje spretnosti komunikacije« ali » z boljšimi medsebojnimi odnosi do boljšega dela«! To so lepe besede in nič ni narobe z njimi. Problem našega junaka je bil pač ta, da si jih je znal prevesti v bolj realen jezik.

»Lahko bi rekli: Mrha stara kovaška, zjutraj moraš reči dober dan in če ti kdo kaj da, moraš reči hvala!« je razmišljal sam pri sebi.
»Manir me učijo vedno znova, cepci! Dober dan znam reči že petdeset let in to rečem svoji dragi in svojim otrokom. Prav tako doma znamo reči hvala in prosim. Pha, rad bi slišal njihove froce!«

Tako je mrmral Marinko nekam vase in vsake toliko pogledal svojega mladega tovar’ša, ki so ga bila sama ušesa. Kar zavidal mu je njegovo radovednost, ko je opazoval kako steguje vrat in z zanimanjem vleče vsako besedo na ušesa! Takrat je direktorica prekinila njegove misli z glasno napovedjo:

»In tako smo vam tudi letos omogočili izobraževanje……..«
Marinka je kar nekoliko streslo ob tem stavku. Vsakič je ob takšnih besedah pomislil, da bi moral skočiti pokonci in zarobantiti, kdo je kaj komu omogočil in kaj je zapisano v pravilih, pogodbah in standardih… . pa si ni niti upal, niti to ne bi bilo posebno smiselno. Raje se je poskušal vrniti nazaj v svoje mirnejše stanje.

Gospa predavateljica, ki so jo za to priložnost najeli, je vsaj v začetku nekoliko popravila njegovo razpoloženje. Začela je s prijetnim glasom recitirati svoje štrene floskul, vsake toliko, posebno kadar je začutila padec pozornosti pa je preklopila na nekoliko glasnejšo varianto in takrat se ji je glas smešno preklopil v piskajoče vpitje. To je Marinka kar zabavalo. Mirč je bil še vedno kar zainteresiran in je tako ob govorjenju kot ob cviljenju veselo prikimaval. Včasih je naredil vprašljiv obraz in dvignil obrvi in že v naslednjem trenutku je spet prikimal, ko je baba pojasnila svojo misel.

Ko so prišli do dela predavanja, ki je govoril o motivih za delo, o stvareh, ki delajo ljudi zadovoljne in jih izpolnjujejo, takrat je stari kar nekoliko trznil. Tukaj se bo že spet zakompliciralo, si je mislil. Seveda niti ni moglo biti drugače. Kdo bi oporekal, da so dobri odnosi, kreativnost in podobno lepe in prijetne reči ? A kaj, ko babnica ni in ni mogla mimo tistega, da je denar kot motiv šele na petem ali šestem mestu . Na tej točki je vedno zašumelo med delavci. Pa se predavateljica ni dala. Preslišala je, da ljudje godrnjajo in da je nekdo siknil kako bo verjetno za svoje blebetanje dobila pet jurjev. V svojo obrambo je zmagoslavno kazala graf, ki so ga baje narisali na Ameriški univerzi in je plod obupno pomembnih raziskav!
Potem je Mirču vseeno dala besedo. Zaradi njegovega neumornega dvigovanja roke. Zjecljaj je nekaj o tem, da je odvisno ali gre le za nekaj sto ali nekaj tisoč evrov…. Pa se je že konec njegovega vprašanja izgubil med piskajočimi stavki. Besedo je znala predavateljica vzeti tako vešče, da je bilo to skoraj neopazno. Razen seveda za kljukca, ki je ostal v klopi z odprtimi usti.

Po dobrih treh urah je zadeva le začela jemati konec. Delavci so še izpolnili anketo in se odpravil na sveži zrak. Pri odhodu so nekateri pretirano vljudno in glasno pozdravljali, učena gospa pa jim je z nasmehom prikimavala.

»Ti že veš zakaj se ti smeji v ksiht!« si je mislil Marinko in z užitkom zajel hladen decembrski zrak. Želel si je čimprej priti domov. Od njegove načrtovane flegmatičnosti in neprizadetosti ni ostalo razen glavobola in utrujenosti popolnoma nič!

»Dobro jutro!Dober dan, gospod mojster!« ga je z vsem možnim pretiravanjem pozdravil zjutraj njegov otročji vajenec. Nasmehnil se mu je na način, kot bi hotel reči, da mu pač ni pomoči. Niti mu ni ponavljal tistega, naj ga vendar pusti zjutraj prvo uro čimbolj na miru.

Ko sta skupaj odhajala do delovnega mesta, jima je nasproti prišel Flavio. Veliki šef je zjutraj imel cel kup pomembnega dela. V trenutku ko se jima je približal, se je mulc izprsil in odprl usta, da bi zažvrgolel najlepši pozdrav ….

Kako znajo nekateri ljudje »ne opaziti«, to je spretnost, ki neukim ne bo nikoli jasna. Tukaj ne gre zgolj za ignoriranje. Boss je ob srečanju mimobežno gledal skozi fanta in njegovega mojstra.

Mirč je obstal v takšni pozi, kot da se še ni do konca zasukal na petah. Imel je začudeno in na široko odprte oči in dajal je vtis, da bi kar tako ostal še naprej. Sreča, da ga je Marinko takrat lopnil po hrbtu in je pob prišel do sape.

»Greva delat, fant!« je rekel.« Pa ne bodi tako začuden zaradi Flaviota! To ni nič takega!«
Na obrazu je imel mojster spet tisti tanek, rahlo ciničen nasmeh.

»Pač tega niso čisto vsem omogočili!«

  • Share/Bookmark
 

14 komentarjev na “Olika za majhen denar”

  1. olna pravi:

    (Ker trenutno abstiniram, samo: :lol: )

  2. miri pravi:

    Omogočili že, pa kaj češ,če jim ne gre v bučo.Navsezadnje,kaj bi pa jim koristilo,saj ne mislijo s svojo glavo.Njihov največji kulturni praznik je pa današnji.
    Odličen spis kot(skoraj)vedno.

  3. dare pravi:

    @Olna, ……..9 je čisto v redu.

    @Miri, (skoraj) vedno pa tudi ni slabo :) ! Z učenjem pa že veš kako je. Že butalski župan je rekel svojemu sinu:” Če ne boš znal, boš pa druge učil!”

  4. dare pravi:

    @Miri, imaš en E-mail!

  5. mijau pravi:

    Tu se ni kaj čuditi. Saj so firerja tudi pozdravljali s Heil Hitler, on pa je samo z roko zamahnil.

  6. dare dare pravi:

    Ja res Mijau, Dolfi, šolski primer

  7. olna pravi:

    Dare, je tista devetka v tvojem odgovoru napaka ali ima kakšen skrivnosten pomen? :shock:

  8. mijau pravi:

    Olna, če naj jaz ugibam, gre za ponesrečenega smeška.

    Joj, Miri, kakšen obsežen komentar!!!

  9. dare dare pravi:

    @Olna, seveda je napaka. Moralo bi biti:

    :) je čisto v redu!

  10. dare dare pravi:

    Sicer je pa že Mijau potuhtal, da je tako. Moram pa omeniti še nekaj. Z Miritom vsake toliko pokomentirava aktualno dogajanje lepo v živo, tako med deci. Zato so tukajšnji komentarji verjetno nekoliko krajši. Kar pa spet ne pomeni, da niso dobri in učinkoviti.

  11. olna pravi:

    Aha. Grem zdaj lahko v miru naprej abstinirat. :)

    Ampak ko sem že v abstinentski pavzi, še hitro dodam:

    Dare, ti imaš pa tudi ideje, da se bog usmili. Kako ti pride na misel, da bi naj šefi zgubljali čas in energijo z oliko, s pozdravljanjem ali odzdravljanjem, pa še bog ne daj s kakšnim nasmehom ali celo prijazno besedo, ko srečajo svoje podanike??

    Oni imajo vendar polno glavo pomembnejših reči, oni se spopadajo s krizo, rešujeo podjetja, nosijo odgovornost, njihove misli so usmerjene v reševanje problemov, analize, ukrepe, lepšo prihodnost!

  12. mijau pravi:

    Olna, ti si hotela biti sarkastična, vendar je res, da so misli šefov usmerjene predvsem v uresničevanje lepše prihodnosti – svoje.

  13. dare dare pravi:

    @Olna, Mijau, zdaj smo pa spet pri legendarni paroli, ki so jih nam pred dvema desetletjema servirali naši delodajalci ko s(m)o se “odločali o nakupu nekih prepotrebnih protokolarnih objektov, ki kljub nakupu zdaj niso naši.

    Rekli so nam tako: “Misliti moramo na naše otroke!”

    in mi loleki smo to čisto narobe razumeli!

  14. olna pravi:

    Hej, o tem, kakšni loleki smo okrog razumevanja zvenečih besed, bi se dalo napisati nekaj debelih bukev.

    Meni se je eden najbolj častivrednih rekov vedno zdel tisti “Pravica je slepa”.

    Ko zdajle gledam, kaj se nam dogaja (oziroma, kaj nam dogajajo), se mi odpirajo čisto novi pomeni teh besed. :mrgreen:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !