Kritika!

5.11.2010 ob 18:00

»Pisanje o pisanju« je zelo pogosta zvrst literature na blogovju. Pogosto se kakšen bloger očitno celo specializira v to smer. Takšen potem vsak svoj zapis začne z opravičevanjem, ker na primer že dan in pol ni nič napisal in potem v svoj zagovor razjasni večno dilemo zakaj sploh piše . Definitivno nam zagotovi, da to počne zase in da ga prav briga za cel svet in še za pol Slovenije zraven.

No, jaz tega menda ne počnem prepogosto. Celo sem že razmišljal, da sploh nikoli ne bi načenjal česa takšnega. Vendar pa takšno razmišljanje in dogodki zadnje čase kar kličejo po tem, da napravim majhno izjemo.

Torej, moje pisanje?! Vsekakor iz tega nikoli nisem delal kakšne velike reči. Toliko so mi stvari pa že jasne, da vem kako drobcen kamenček v neznanskem in neskončnem mozaiku besedovanja so te moje črke. Kljub vsemu pa sem si ravno te dni dovolil nekaj malega domišljavosti. Pa gremo lepo po vrsti:

No, ne mislim začenjati predaleč v preteklosti, takrat na primer, ko sem spravil skupaj prvi šolski spis. Ne, omenil bom predvsem dogodek pred nekaj meseci. Takrat sem izdal čisto pravo in čisto svojo knjigo. To mi je pomenilo in mi še vedno pomeni praznik in res lep dosežek. Pa me pri tem niti ne zanima koliko sto takšnih stvari izide letno pri nas. Ne, to je nekaj, kar meni pomeni veliko in nekaj česar si nisem nikoli prej niti predstavljal.

Že sam izid je bil izredno prijeten in lep dogodek. Kljub vsem skrbem, ki so se mi motale po lobanji, je vse šlo kot po maslu. Na predstavitvi se je zbrala lepa množica prijateljev, žlahte in drugih ljudi. Doživeli smo lep in nepozaben večer.

Pretiraval bi, če bi trdil, da mi je bukva spremenila življenje. Mislim, ta bi bila pa res bosa. Vendar pa se po tistem skoraj noben dan ni zgodilo, da ne bi v zvezi z mojim prvencem doživel kaj lepega. Iznenada me je na cesti pozdravljalo več ljudi. Marsikateri me je tudi ustavil ali obgovoril v oštariji, češ da mi mora pa povedati kako je zadovoljen s knjigo. Dobival sem včasih tudi izredno zanimive namige, da je tudi marsikdo, ki skoraj nikoli ne bere, na dušek prebral zadevo. Zmagala je gospa, ki me je ustavila pred blokom in med smehom povedala, da je njen dec prebral prvo celo knjigo po štiridesetih letih.

Zelo me je zabavalo tudi preverjanje na COBISS-u, kjer so vsaj v začetku po vseh knjižnicah, še posebno idrijski, knjige veselo krožile med ljudmi.

In spet, same pohvale in odobravanje. No, vsaj jaz sem zaznaval po večini samo to. In močan občutek, da name marsikdo gleda nekako drugače, včasih tudi z nedvomnim spoštovanjem. Včasih so mi deci v bifeju pravili kako so se našli v katerem od mojih junakov ali pa so v njemu spoznali znanega sokrajana.

Ampak! Ja, vedno je nekje tudi kakšen »ampak«! Ja, porkaduš, nekaj je tukaj vseeno manjkalo. Kritika! Druga plat. Dobro, resda sem poleg vsega omenjenega odobravanja naletel tudi na ljudi, ki so mene in moj dosežek zelo izrazito ignorirali, nekateri so me s tem tudi močno presenetili, vendar to ni to, kar imam v mislih. Tudi tisto, ko sem že omenjenim dedcem razlagal, da se mi ne zdi nič narobe, če določenega intelektualca moj »kovač« ne zanima in da bi se mi zdelo v bistvu jako čudno, če bi se poznavalec na takšnem nivoju kar tako iznenada navduševal nad mojimi zgodbicami. Pa jih nisem prepričal. Trepljali so me po ramenu in počutil sem se kot vaški malar, ki je abrahamovcu za šenk naslikal vaški kozolec in so mu na žuru vsi govorili, da »je to slika, ja, ne pa tiste packarije, tistih umetnikov, ki se sploh ne vid’ kaj je na platnu«!
Tudi moje lastne ugotovitve glede tehnično zelo poceni izdelave in neatraktivnega izgleda, kot tudi nekaj pripomb zaradi lektorskih in tiskarskih spodrsljajev ni niti malo zamajalo lepega dogajanja okoli mojega literarnega prvenca.

Ne, še vedno je nekaj manjkalo. In, prosim, ne iščite med vrsticami skritega cinizma. Želim čisto resno povedati, da sem potreboval eno veliko piko na i!

In potem se je zgodilo. Dobil sem kritiko. Sicer ne uradno objavljeno, ampak na obširnem E-mailu. Avtor je želel s tem zagotoviti, da bi najprej povedal svoja opažanja osebno meni, prej kot bi o tem razglabljal z drugimi ljudmi. Moram se pohvaliti, da me vse skupaj ni povsem presenetilo. Gospoda poznam kot izjemno poštenega in neposrednega človeka. Tudi ugotovitev, da je »kritik človek, ki drugim pravi kako bi sam nekaj naredil, če bi znal«, pade tukaj v vodo. Človek je znalec. Tak z izkušnjami in močnimi referencami. Njegova literarna kilometrina je velikokratnik moje in predvsem je v literarnih krogih veliko bolj (pri)znan od mene.

Sama vsebina kritike me je presenetila zgolj v svojem manjšem delu. Mogoče me je še najbolj presenetil tehnično secirajoč pristop. Pripombe bi imel tudi okoli nekaterih izrazov, drugače pa niti ne.
Še najmanj bi seveda upal ugovarjati okoli splošne ugotovitve, da je branje knjige »kovač je dec« zanj v nasprotju s pričakovanjem pač razočaranje. Vzrok je predvsem v ponavljanju, površnih opisih in nihanju oziroma padcu kvalitete zaradi prevelike produkcije. Tukaj moram omeniti, da se nekaterih omenjenih zadev tudi sam dokaj dobro zavedam , le da se s svojim neobrzdano neučakanim in perfekciji nenaklonjenim karakternim lastnostim s tem ne znam posebno dobro bosti.
Zaključek kritičnega zapisa zveni kot pohvala tekoče pripovedi. Naj še enkrat omenim, da ocena ni napisana na horuk in počez. Meni zgleda zelo sistematično in resno.

In? Ja, to je to. Ko sem vse skupaj prebral, sem začutil, da se zaradi tega presenetljivo dobro počutim. Pa niti nisem prepričan, da sem ponavadi zelo dobro prenašal kritiko. Ne vem, zakaj je tokrat drugače in zakaj imam občutek, kot da sem to potreboval sto na uro. Zdi se mi kot da bi bil šele zdaj kompleten.

In odločil sem se nekaj. Nič več opravičil in blebetanja zakaj pišem, komu in s kakšnimi vzgibi. Kratko in jasno. Pišem zato, ker sem pisec. Lahko bi tukaj vklopil debato o črkarijah, o blebetanju in o skromnosti, takšni in drugačni. Lahko bi analiziral dejstvo, da ima vsaka dejavnost veliko nivojev in da je vsak od njih lahko dober. Lahko bi se še naprej izgovarjal na srce in na to, da bo to še naprej edini organ, ki mi bo vodil prste po tastaturi. Lahko počnem vse to, vendar zdaj ne grem niti korak nazaj. Pisec …. Pa pika!

  • Share/Bookmark
 

20 komentarjev na “Kritika!”

  1. miri pravi:

    Piši! Boš že začutil,če si bran.

  2. Didl pravi:

    Dare, ti si pisec, ki v bistvu ni napisal knjige.

    Si jo pa izdal.

  3. dare pravi:

    @Miri, saj s tem pa nimam težav. V bistvu sem nad vsemi meni znanimi številkami pogosto zelo prijetno presenečen. Predvsem na blogu imam stalno evidenco. Glede knjige imam vpogled v izposojo v knjižnicah, najbolj važno pa je, da sem spravil v promet dvesto knjig. S tem sem poplačal vse stroške in še za Budanjca je ostalo nekaj finfarjev. Glede tega sem bil res nekoliko na trnjih. Zdaj mi je po “umiritvi” stanja ostalo še cca. 20 izvodov in verjetno bom v decembru poskusil nekaj storiti tudi okoli tega. lp

  4. dare pravi:

    @Didl, malo se sprašujem ob tvojem komentarju …pa ja ni pod vprašajem avtorstvo ??? :) Kar srh me spreleti. Kot ob tem, da sem izdajalec :( ! Al sem spet vse pomešal?? Lep pozdrav!

  5. olna pravi:

    “Vzrok je predvsem v ponavljanju, površnih opisih in nihanju oziroma padcu kvalitete zaradi prevelike produkcije.”

    Zanimivo. Prvo in tretje pravzaprav drži. Vendar se meni prvo – ponavljanje – zdi kvaliteta (najbolj priznani satirik našega časa, pa ne samo po mojem prepričanju, Ephraim Kishon, v svoje zgodbe redno vključuje svojo “najboljšo vseh soprog”, svoja sinova – celo z njunima pravima imenoma – pa sosede, pa predsednika hišnega sveta itd).

    Površnih opisov nisem zasledila (in kakšna je razlika med površnim opisom in kratkim ali bežnim opisom?), je pa res, da pomanjkljivosti v tvoji knjigi nisem iskala, kritik jih pa verjetno je – to je vendar njegov poklic!

    Tretje – padec kakovosti zaradi prevelike produkcije, je kot občasen pojav prisotno čisto pri vsakem ustvarjanju in je tudi logično. Mož sicer ni preciziral, ali je mislil vmesne padce kakovosti, torej slabše posamezne zgodbe, ali pa se mu je zdelo, da kvaliteta proti koncu knjige pada.

    Ti pa na besedo verjamem, da je bila kritika zate osvežujoča, nekako je “kompletirala” dogajanje ob tvojem prvencu (to s prvencem mi je všeč, pomeni, da bo še drugenec in tretjenec… :) ). Kljub temu ti ni treba dvomiti v vse pohvale, ki si jih pred tem dobil od nas nekritikov. Saj vendar nisi eden tistih “modernih ustvarjalcev” raznih inštalacij, performansov in bolečih gledaliških črvičenj, kjer se tare poznavalske publike v dizajnerskih krpicah (dame ob pozdravljanju prisrčno poljubljajo zrak levo in desno od glave, to me posebno zabava) – tam je nareč obvezno absolutno navdušenje in očaranost nad nenadkriljivim umetniškim doživetjem.

    Uh, sem se razpisala. Zdaj bom pa malo abstinirala z blogovja, da ne bo še meni kdo očital prevelike produkcije! :mrgreen:

  6. dare pravi:

    Olna, kaj točno je bilo z vsako rečjo posebej mišljeno, tega ne vem. Tisto o preveliki produkciji je zgledalo tako: Zakaj ne bi raje napisal dve dobri noveli kot triindvajset povprečnih!? Sicer pa kritik ni njegov poklic. Kolikor sem ga razumel, bere vse knjige tako, kot je mojo. To pomeni, da vsako bere dneve in tedne in secira stavke in besede, si dela zapiske in nikarni! :)

    Pazi, da ti abstinenca ne preide v navado! lp

  7. Didl pravi:

    @Dare#4
    Pomešal, pomešal.
    Mislil sem le na to, da si zgodbe leta in leta pisal; v glavnem vsako zase…, ne pa z mislijo na izdajo knige.

    Če bi se že v štartu usedel dol in lotil pisati knjigo, bi se najbrž posameznih zgodb lotil drugače in ti morda dotični ‘kritik’ ne bi mogel očitati ponavljanja. Pojma nimam.

    LP

  8. dare pravi:

    @Didl, saj ni problema. Vedel sem, da imaš nekaj takšnega v mislih. Očitano ponavljanje pa je itak letelo bolj na posamezne opise in sklope???, kar naj že to pomeni. Sicer pa tako kot s(m)o pisci zelo različni po pristopu in vsem ostalem, so (ste) tudi bralci vseh sort in nekomu, ki mu odgovarja predvsem dinamika pripovedi, berljivost in realistične tematike pač ni posebno mar za perfektno sestavo vsakega stavka posebej in morebitne rdeče niti, ki se vlečejo skozi zgodbe nekdo dojema kot pomankljivost, drugi pa kot kvaliteto. Jaz na primer imam to, da sem dal svojim zgodbam neke osebe, ki so vedno prisotne in imajo svoje znane karakterje, dobre in slabe lastnosti, za dosežek. Mislim, da to sploh ni tako zelo enostavno.
    So pa seveda to še vedno samo moje misli in čisto lahko bi zaključil tudi jaz s “pojma nimam”! lp

  9. nevenka nevenka pravi:

    Ko sem jaz doživljala kritike ljudi, ki sem jih cenila in so mi bili celo zgled, sem vse doživljala kot konstruktivne. Bile so mi kot kompas. Učila sem se.
    Sedaj so me vsi pustili na cedilu, taki časi so, da je menda vsak sebi najpomembnejši in se mi to kar pozna.
    Že tako se ne morem lotevati hudo lepih in optimističnih tem, ker mi jih je preprosto zmanjkalo, pelin je pa težko opisati kot najlepšo rožo na svetu.
    A bi moral vsaj greniti tako kot je treba.
    Meni sicer greni, a drugim ljudem grenijo druge reči, ne rabijo okušati še mojega pelina.
    Tako, da razumem, da kdaj kdo kakšno reče čez razočarane pesnike.
    Tebi, Dare, pa očitno optimizma ne zmanjka, vsaj meni se zdi, da bi na tak način prikazal še bolj črno stvar.
    Gotovo se ti dobro zdi, če te je nekdo res pazljivo prebral in si namerno vzel čas in ti povedal svoje mnenje. Jaz sem bila tudi vesela objavljene recenzije v Delu, čeprav se mi je zdelo, da noben moški prav ne prebere mojih pesmi. Ocenjevalec je bil moški, tudi poznan pesnik, pozna poezijo, ženske duše pa ne preveč.
    In prav tam so se izgubile besede v svojih nadpomenih in podpomenih. Itak.
    Kritika se zgodi. Dobra ali slaba. Tudi s tem je treba računati. Če si bil ti s kritiko svojega dela zadovoljen in ti je nekaj dala, je bila dobra.

  10. miri pravi:

    Verjetno je moški napravil napako,Nevenka,da je premalo pozornosti namenil tebi kot fizični osebi,ne kot pesnici.Kaj vem?

  11. nevenka nevenka pravi:

    Ja, itak ne veš. Človek da v oceno svojo poezijo, ne sebe.
    A s sporočilnostjo se je treba včasih ukvarjati malce bolj. Brati ne sme le moški ego.

  12. dare pravi:

    @Nevenka, se pravi, da veš o čem govorim. Moj optimizem, ki me na momente celo preseneča, da ga vidite v meni pa je tudi nekoliko samosvoje vrste. Če nekaj v določeni situaciji na vsak način poskušam obrniti na svetlejšo plat, to pogosto ni zato, ker je takšna moja praksa, ker to sam dobro obvladam in delam tako. Vse prevečkrat je to predvsem zato, ker vem da bi bilo tako prav in edino smiselno. Ljudje smo po večini manični depresivci. Hvalabogu, nas večina s svojimi nihanji ne presega mej patologije, vendar vsi se gibljemu po pravilih večne valovnice. Bogve koliko je sploh tukaj naše lastne izbire. Meni osebno se zdi, da sploh ne bi bil zmožen za silo kvalitetno gojiti žalosti in pesimizma kot prevladujočih lastnosti v mojih zgodbah. Se mi zdi, da ne bi mogel o tem veliko povedati.

    Tvoja izkušnja s kritikom pa mi zgleda dokaj podobna moji.Človek pozna svojoplat in glede na to, da njegovo delo cenim, ne morem tega jemati kot nekaj slabega. Je pa zelo zanimivo, kako se je lotil moje knjige. Pred časom me je kontaktiral, naj mu pošljem en izvod. Povod za to pa je bil pogovor z znanci, ki so ga začudeno in vehementno napadli, kako da bukve ne pozna?!! Glede na to, da pod njegove znance razumem literate, čeprav ne tistih iz mainstreama, sem se tistega njegovega mail-a dobesedno ustrašil. Madona, kaj je zdaj to?
    No, najmanj kar lahko rečem je, da sem bil presenečen in še veliko bolj bi bil, če bi pozneje od njega dobil kritiko, ki bi se do zadnjega detajla topila od navdušenja.
    Sam se namreč , majkemi, počutim še vedno kot avtor platntafa

    http://daretovblog.blog.siol.net/2007/11/30/platntaf/

    s samorodnim in naivnim besednim zakladom. Pri literarnem društvu so mi ponujali zastonj šolnino na literarni koloniji za kreativno pisanje in na nekih seminarjih pa sem zavrnil, ker me nič takega niti slučajno ne zanima. Pozneje sem se moral malo celo zagovarjati, češ ali mislim da že vse vem in znam. Joj, kriza, pa ravno jaz?! :) .

  13. nevenka nevenka pravi:

    No, jaz sem pa sedaj ravno tam, da bi morda celo z
    veseljem sodelovala na kakšni delavnici.
    Že zaradi druženja. In če bi mimogrede izvedela kaj
    koristnega, tudi prav.
    Drugače pa menim, da je dobro imeti svoj slog.

  14. bin pravi:

    Saj bi te že jaz kaj okritiziral, če bi znal. ;)

    Konkretne pripombe človeka – znalca so lahko velika vzpodbuda ustvarjalcu. (Ni pomembno na katerem področju.) Zato se mi zdi, da te kar razumem.
    Ostani Dare, tudi če boš večino kritike resno vzel v obdelavo. :)

  15. dare pravi:

    @Nevenka, saj mogoče ne bi bilo slabo. Jaz tega v bistvu ne morem vedeti, ker nisem nič takšnega še poskusil. Sem le v dvomih, da bi mi predavanja o kalupih in pravilih kakorkoli koristila. Edino enkrat sem bil z društvenimi kolegi gost na eni takšnih “kolonij”. Prebrali smo nekaj reči in potem odšli. Sem se pa spraševal potem kako pameten bi izpadel, če bi moral pozneje sodelovati tudi v debati, ki je tekla na temo “Podobnost med Tantadrujem in kaplanom Martinom Čedermacem” !??

  16. dare pravi:

    @Bin, jaz bom že ostal, to ni dilema. Še kakšen teden abstinence, ki bi mi tako in drugače dobro del, mi nekako ne uspe :) ! Ja, zasvojenost pa pika!
    Vprašanje je bolj, ali bo ta moja prisotnost vsaj kolikortoliko ustvarjalna ali bom le kartakonekaj filal na te strani!?

  17. nevenka nevenka pravi:

    ??????Uh, a takole bi to izgledalo, kolonija?
    To je pa bedno. Človek bi pričakoval, da se bo kaj naučil o jeziku, o tehniki kako zaplesti in razplesti,
    zame bi bilo zanimivo kako se prepustiti toku misli in ustvarjati neobičajne, a vendarle razumljive metafore itd. Take literarne debate, čisto po šolsko, pa tudi jaz ne bi želela. Tja greš vendar zaradi lastnega ustvarjanja.

  18. dare pravi:

    No, verjetno so tudi kakšne drugačne variante, vendar takrat sem v resnici komaj čakal, da odrinemo. Neka pesnica, ena od vodij delavnice je v nedogled brala svoje verze, ki nisem niti enega razumel. Poleg tega pa je bila njena interpretacija pusta nezainteresirana po drugi strani pa sem imel občutek, da moram biti srečen, da sem lahko prisoten. Verjetno je lahko tudi zelo drugače. Ena od spoštovanih kolegic pri RIS-u

    http://ris-idrija.blogspot.com/

    http://modrasrebrina.blogspot.com/

    je na primer navdušena in se takšnih reči udeležuje nekajkrat na leto. Mogoče je razlika tudi v tem kdo organizira delavnice. Omenjena je bila organizirana s strani JSKD, kar že nekako diši po formalnostih. Kot sem rekel, bolj malo vem o vsem tem. lp

  19. mijau pravi:

    Dare, jaz vsake toliko časa grem pogledat, kaj novega si zapisal. Torej sem tudi jaz že odvisnik?

    Jaz sem pred izdajo svoje knjige tudi šel k pisatelju Partljiču in mu pokazal svoje pesmi. Pa ne zato, ker bi bil pesnik, ampak zato, ker je humorist. Dobil sem neke napotke, neke opombe, ampak poglavitno je bilo njegovo mnenje, naj pesmi kar izdam. Napisal je tudi prijazno recenzijo. To sem dal natisniti na platnico knjige (kakor sam veš), in se s tem izognil negativnim kritikom, češ, kaj boste vi sodili o tem, če pa Tone Partljič to priznava.

    Ko sem mu nesel izvod knjige, mi je posebej čestital, ko sem mu povedal, da je oprema knjige tudi moja.

    Tudi jaz sem že bil trikrat na enodnevnih srečanjih, ki jih organizira JSKD, delavnic pa se nisem udeleževal. Stroški za to so se mi zdeli previsoki, sploh zato, ker ne vem, če bi me lahko tam kaj bistveno spremenili na bolje. Mislim, da je to za mlajše pisce – take kot si ti, eventualno. Jaz svojega stila ne bom spreminjal, duhovitosti pa mi tudi nihče ne more vliti v glavo.

    Nevenka, imaš svoj blog?

  20. nevenka nevenka pravi:

    Imam mijau, imam, kar na ime klikni.
    Trenutno sem v razmišljujočih temah, včasih sem bila bolj radnostnoradoživa :-)
    in kanček bolj leporečna.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !