Mrtvi spomin

1.11.2010 ob 19:58

Pred davnimi časi smo dan mrtvih dojemali kot nekaj strašno turobnega in predvsem odvečnega. Mislim, če že imamo dela prost dan, da je to ravno tako bizaren praznik. Nič se ni dogajalo, pravzaprav, kar je še precej hujše, nič se ni smelo dogajati.
Dobro, dopoldne so se od nekod pojavili obiski. Tete s pomembno resnobnimi obrazi in visoki izprseni strici s klobuki na glavah in vse je dajalo misliti predvsem to, da gre za zelo pomemben in pomenljiv dan. Žlahta, ki je sicer po večini celo leto nisem videval se je z domačimi pogovarjala resno in umirjeno. Ko so omenili katerega od že umrlih žlahtnikov, so se strici in tete sočutno spominjali kakšno je bilo njegovo življenje, kako je bil dec prijazen in pameten in nazadnje kako grdo ga je zdelala bolezen, ki ga je nazadnje tudi spravila s tega sveta. Po kavi in dolgem pogovoru so vsi skupaj odšli na britof in s sabo odnesli cel kup cvetja in sveč, ki so jih potem po skrbno izdelanem planu porazdelili po treh štirih grobovih, kjer so bili pokopani ljudje, ki so nam bili vsaj malo predniki. Otroci smo potem morali v cerkev in takoj po maši še na komemoracijo, kjer so punce recitirale Kajuha in je oktet zapel tisto o »čudnem cvetu v grapi črni«. No, in potem nič. Sama tišina. Nismo smeli rogoviliti okoli bajte, nabijati žoge in zraven kričati kot male zverine. Nismo smeli glasno navijati radia in na televiziji je bila poleg proslave na edinem programu samo še »balada o trobenti in oblaku«. Beda totalna, res!
Vendar pa smo si zvečer kljub vsemu omislili nekaj kar je bilo podobno zabavi. Ja, ni za verjeti, šli smo na pokopališče! To smo seveda storili šele takrat, ko je bila že trda tema in so vsi normalni obiskovalci grobov že zdavnaj odšli domov.
Ja, odpravili smo se tja gor, po vseh tistih stopnicah, mimo cerkve. Tam je vedno mrzlo pihalo in pred sabo podilo meglice. Včasih je v tistih dneh tudi prvič zamedlo. Na vsak način pa je bilo vreme vedno dovolj jesensko turobno, da je še pripomoglo k pričakovanemu mrtvaškemu vzdušju. Nekako je bil britof tako tudi plac za preizkušanje poguma. Niti slučajno nisi smel pokazati, da ti tihi kraj povzroča tesnobo in strah. Ne, tam si moral biti popolnoma sproščen in dobrovoljen, kot da bi šlo za zabavo kakšne čisto druge vrste. Tako smo hodili med spomeniki in se hecali iz vsehsort reči. Najbolj zanimivo je bilo, če ti je uspelo nakapati na roko dovolj voska, da je nastala rokavica. To smo potem sneli z roke z namenom, da bi jo shranili vsaj do naslednjega dneva mrtvih. Ponavadi se nam je potem polomila prej kot smo jo prinesli domov in smo vse skupaj vrgli v grmovje.
Kljub vsej tej domnevni zabavi pa je, vsaj meni, hoja med nagrobniki vedno povzročala neko posebno razmišljanje. Po glavi so mi švigale misli, ki jih ponavadi tam ni bilo ali pa sem jih zlahka odrinil in tuhtal druge, bolj vsakdanje in vedre reči. Ponavadi sem na spomenikih prebiral imena, še bolj pa letnice poleg njih. Včasih se mi je zdelo, da je vse tako kot mora biti, kot da bi mi podatki o osemdeset ali več letnikih, ki so bili tam pokopani, dajalo nekakšno garancijo, da je vse v najlepšem redu in da me ne more čakati kaj posebno nepredvidenega. Tu in tam je seveda kakšna marmornata plošča zlovešče pripovedovala s svojimi številkami in globokim verzom pod njimi neko čisto drugačno zgodbo. Tisto sem le na hitro ošinil s pogledom in poskusil odmisliti neprijetno reč. Kot nekaj izjemnega, nekaj kar se tiče le maloštevilnih in redkih nesrečnikov.
Takšne so bile tudi usode na največjem in najbolj okrašenem spomeniku. Vendar pa se s tistim nismo ukvarjali. O junakih smo vedeli kar smo morali vedeti in s tem ni bilo problema. Da se takšne stvari itak ne bodo nikoli več dogajale nam je bilo pa tudi jasno. Kvečjemu je kateri od domnevno bolj korajžnih fantalinov dodal kakšno štorijo iz zbirke na pol stripovskih zgodb iz vojnih časov in zraven neposrečeno zaigral zadetega borca v njegovi dramatični agoniji.
Potem smo se spet podali med spomenike in si na roke kapali vosek iz gorečih sveč.
Malo drugačno razmišljanje se me je za kakšen trenutek polotilo, če sem se človeka, ki je bil v tistem trenutku na nek način samo še pozlačen napis na plošči , tudi sam spomnil. Napis je dobil obraz in ta je nekje v mojem spominu gledal vame in govoril besede. Na momente se mi je takrat zdelo, da sem malo težje požrl slino in teže skril, da mi je med tistimi kamni nelagodno.
Ja, spomini naj bi bili tisto. Človeka sem se spomnil, ko je govoril z ostalimi živimi ljudmi. Spomnil sem se njegovega prijaznega pozdrava, ko sem ga srečal nekje doli na vasi. Zdaj pa se je vtisnil v sivo skorjo s svojo pojavo in tam domuje varno spravljen, dokler ga naključen napis na hladnem granitu ne prikliče na dan. Nekje sem prebral modro misel, da je človek živ, dokler se ga še kdo spomni. Nenavadna modrost.
Tam bolj na koncu, malo prej kot smo se spustili nazaj v normalen svet, smo si vedno ogledali še tiste velike nagrobnike ob cerkvi. Poleg monsinjorjev in pokojnih fajmoštrov, je bilo tam tudi nekaj nekoč pomembnih krajanov. Pod imenom, priimkom in letnicami je pri takšnih pisalo, da so bili trgovci, župani, veleposestniki in podobne reči.
Kar predstavljal sem si kako svečan je bil takšen pogreb. Pet župnikov in nebroj ministrantov, pevci in pogrebci. Najmanj dvajset vencev in še cel sprevod otrok, ki so za njimi nosili rože. Za vsem skupaj pa neskončen sprevod ljudi z vseh koncev. Pomemben človek je odšel s tega sveta. In spoštovan. Nesmiselno se mi je zazdelo, ko mi je misli prešinilo kako so na takega človeka gledali takratni ljudje. Takšni navadni! Kako je prišel do tiste svoje veljave. Kako se je vedel do svojih hlapcev? Kako brezobziren je moral biti do delavcev, ki so delali zanj, da si je nagrebel vso bogatijo. Pa sem odgnal svoje prebliske iztrgane iz nekih davnih ugodb.
Le pogledal sem na hitro, po službeni dolžnosti očiščen grob in zamahnil z roko. Pohitel sem za prijatelji. Le misel, nepomembna in na momente hecna misel je ostala za mano:
»Saj se te sploh nihče ne spomne več!«

  • Share/Bookmark
 

94 komentarjev na “Mrtvi spomin”

  1. miri pravi:

    …in ta zadnji stavek velja za marsikaterega,ki se danes šopiri na vrhu kupa gnoja.

  2. dare pravi:

    Ja, nekaj takega sem imel v mislih :) !

  3. bin pravi:

    Janezek ne pade daleč od drevesa. :roll:

    Lep zapis Dare! :) Aktualen v vseh časih.

  4. mijau pravi:

    Mene ob pogledu na pokopališče prešine še ena misel, ki bi jo lahko povezal s slovensko identiteto. Namreč nekakšno šopirjenje s čim dražjimi spomeniki in posledično tekmovanje, kdo bo postavil večjega, bogatejšega in s čim več marmorja in granita.

    Pri tem ni važno, ali je bil rajni tako ljubljen in čislan med potomci. Bolj je važno, kakšen vtis bo grobnica napravila na sosede, oziroma na druge obiskovalce pokopališča. Pokritost celotnega obsega groba s kamnom pa tudi prav pride, da je grob celo leto videti urejen, čeprav ga, razen ob dnevu mrtvih, ne obiskuje nihče.

    Ob samem dnevu mrtvih pa se tisto tekmovanje nadaljuje s čim večjimi cvetličnimi aranžmaji in s številom prižganih sveč. Meni tista grmada sveč na grobu deluje neokusno.

    Nek se vidi raskoš!

  5. Dajana Dajana pravi:

    mijau:
    A ni zanimivo… za živa so skregani med sabo, po smrti pa jim nosijo na tone sveč in rož! Kdo ima tu slabo vest?

    Kolikor jaz poznam Slovence, so vsi med sabo skregani. No, polovica. Potem pa izza grma gledajo, kaj se drugi med sabo pogovarjajo, ker nekako morajo imeti stik z bratom, sestro, bivšo… s katerimi so skregani. In potem poslušajo o njih in so veseli, ko kaj slabega slišijo in potem s svojimi zavezniki opravljajo svojega sorodnika, kako slab da je.

    Potem pa ta človek umre. In mu nosijo tone sveč in rož na grob. :roll:

  6. dare pravi:

    @bin,hvala. Ne vem pa kam bi del ta pregovor. Ravno pri kopičenju bogastva je znano, da vsaka druga ali pa vsaj vsaka tretja generacija pogosto pokuri, kar so si tastari nabrali :) .

    @Mijau, veliko je tega ja. Bi pa rekel, da kljub vsemu nekoliko manj, kot imam to v spominu izpred let. No, mogoče imam le jaz tak občutek ampak zdi se mi, da je bilo v letih pojenjajočega socializma obnašanje primitivne nove kvazi gospode v takšnih primerih še bistveno bolj neznosno. No, vsaj v mojem okolju ne zaznavam več toliko šopirjenja.

  7. dare pravi:

    @Dajana, kolikor ti poznaš Slovence, so vsi skregani med sabo!?!
    Pa saj menda ne poznaš vseh, ali kaj!?
    Moram reči, da bi s tabo prav z veseljem podebatiral okoli kakšne take problematike ampak to obtoževanje in zgražanje, ki je tvoj edini besednjak, to se meni ne zdi več nobeno mnenje. To so stereotipi, ki ti preprečujejo videti ljudi okoli sebe. Jaz na primer gledam na ljudi načelno pozitivno in moram imeti razlog, da o njih, o vsakem posebej, mislim slabo.
    Jaz zlahka opazim, tudi na dan mrtvih, da se marsikje ljudje na ta dan dobijo skupaj, kar je že samo po sebi dobro. Vidim tudi marsikoga, ki po mojem čisto iskreno položi svečo ali rožo na grob dragega pokojnika pa še kaj bi se našlo. To, da ljudje rabijo vnaprej določen dan za ritual, to so pa stvari čisto drugih debat.

    In, če bi se jaz moral odločiti, zakaj neki je veliko ljudi skreganih med sabo, bi se odločil zagotovo, da je to zato, ker nekateri v vsem in v vseh vidijo samo slabo.

  8. olna pravi:

    Dare, sprejemaš pohvale tudi za svoje komentarje? Tale zadnji je že mali biser. Posebno med vrsticami. :D

  9. Dajana Dajana pravi:

    Dare: Ne boš verjel, ampak jaz nisem z veliko ljudmi skregana. :) Tistega, ki me ne mara enostavno pustim pri miru, pa mirna Bosna. :)

    In “Žlahta, raztrgana plahta” je baje slovenski pregovor.

    In ja: deset let sem živela v mestu duhov, kjer so vsepovsod slovenski priimki, nihče pa ne govori slovensko. Še več. Slovenija je še vedno: Jugoslawien! Si nisem tega izmislila, doživela sem to.

  10. bin pravi:

    @6 Dare
    Neroden sem bil s pregovorom. Hotel sem le reči, da si bil že “Janezek”, če je verjeti zapisanemu, razmišljajoč človek. :) “Janez” nisi padel daleč stran. ;)

  11. olna pravi:

    Moj dedek je rad povedal, da so v njegovem času na Dan mrtvih – on je še pravil Vsi sveti – “fine gospe” (to so bile gospa županova, pa gospa soproga policijskeg načelnika, pa gospa ravnateljeva, pa soproge gospodov zdravnikov in bogatih trgovcev)stale pri vhodih mestnih pokopališč s pušicami v rokah in zbirale prostovoljne prispevke za reveže, za sirotišnice, hiralnice, umobolnice in za “domove padlih deklet”. (Kaj niso imenitni starinski izrazi? Kar raznežim se, ko se spominjam dedkovega pripovedovanja).

    Razlogov za takšno zbiranje bi bilo danes (spet) dovolj…Nekako si pa bolj ali manj znanih finih dam, ki sem jih v ponedeljek videla na britofu, ne predstavljam čisto v tej vlogi. Verjetno pušice ne bi preveč pristajale h krznenim plaščem. (Za katere je bilo na žalost njihovih lastnic itak pretoplo.)

    In sploh mislim, da bi bilo pametneje nekaj kapljic od tistega morja sveč in cvetja, ki je zapljusnilo britofe, raje dati živim. Za moje rajnke vem, da bi se tam, kjer so, s tem globoko strinjali.

  12. dare pravi:

    @Dajana, saj tega niti nisem trdil, da si ti s kom skregana! Komentiral sem tvoje zgražanje in zmrdovanje nad (vsemi) Slovenci. To namreč na način kot to počneš nima več nobene vsebine ampak je samo še blebetanje brez slehernega argumenta.

    Glede tvoje izkušnje z Dunajem pa tudi ne vem več kaj si misliti. Očitno tja gor hodijo takšni, ki ne čutijo potrebe ohranjati svojih korenin. Če pa se vrla gospoda dunajska ni sposobna toliko poučiti glede geografije, da še vedno govorijo o Jugi, pa tudi ne moram kaj prida pomagati, a ne!?

  13. dare dare pravi:

    @Bin, ne govori o svoji nerodnosti, če pa jaz nisem razumel poante. Ja, mogoče je res tako kot praviš. Mogoče pa so tudi drugi gojili drugačne občutke, kot pa jih je bilo dovoljeno v tistem vzdušju tudi pokazati.

  14. dare dare pravi:

    @Olna, pohvale sem vesel za karkoli, ni problema. Pa pohvalim tudi rad kakšno reč. Na primer tvoje spomine na dedka, praznika v njegovih dneh in tvoje misli izpeljane iz tega. Res lepo. lp

  15. olna pravi:

    Dare, :oops:

  16. Dajana Dajana pravi:

    Dare: Ne samo, da so skregani med sabo. Dogajajo se tudi take reči: http://www.drugisvet.com/novice/blog_osebe_kajetan_kovic_lastovka.html

    Olna: Zelo lep komentar si napisala. Zdaj je res že čas, da pišeš svoj blog. Ponavadi se komentatorji izgovarjajo, da ni časa. Za toliko, kot ga ti porabiš za komentarje naokoli, bi prav gotovo lahko napisala v svoj blog. Tisti komentarčič si zasluži posebno objavo.

    In ja,pohvaliti ni nikoli preveč. Dare res dobro piše. ;)

  17. niko pravi:

    Živijo!

    Na pokopališča v glavnem ne hodim – z nikomer od “mojih iz srca” (tako ali drugače) tam nisem doživel lepih skupnih doživetij. Raje doma meditiram in o pokojnih napišem kaj iskrenega iz zakladnice skupnega življenja

    *********

    Tisti Janezek mi je pa znova dal na dolgo in široko misliti (o temi sem napisal že dokaj misli), saj je široko “janezovska” – z vitamini in brez njih.

    :)

  18. štulič pravi:

    Z’lo retrogarden in melanholičen tekst Dare.

    Sploh to : “Tam je vedno mrzlo pihalo in pred sabo podilo meglice. Včasih je v tistih dneh tudi prvič zamedlo…”
    Pa pravijo, da bo letos huda zima!? :roll:

    (Nu, tisto z voskom, smo tud’ mi počeli ;) )

  19. olna pravi:

    Dajana, to, naj pišem svoj blog, mi je predlagalo že nekaj ljudi. Pa sem se vseeno odločila, da ga ne bom.
    Rajši se oglašam na bloge, ki si jih izberem po svojih kriterijih. To vključuje tudi občasno branje blogerjev, ki jih ravno ne cenim (ampak če ne preberem ničesar, kar je zanič, ne morem vedeti, kaj je dobro, :D ).

    Biti gostitelj ali pa biti eden od gostov, je bistvena razlika. V prvem primeru si tudi menedžer :) , meni pa to ne leži. Mogoče ženske res nismo za to vrsto biznisa: koliko žensk ima uspešen blog? :roll:

    Pa tudi to, kaj je “uspešen blog”, je relativno. Število obiskov? Število komentatorjev? Vsebinskost komentarjev? Trajanje posamezne teme? Odsotnost smetenja?

    —————–

    Dare, oprosti, da sem zlorabila tvoje gostoljubje za odgovor Dajani – sem ji morala odgovoriti tukaj, ko pa nimam svojega bloga! :D

    Sicer pa, saj je tvoj blog v nekem smislu tudi “omizje”, ne? :)

  20. Dajana Dajana pravi:

    Olna: Tega ti pa res ne bi bilo treba napisat:

    Mogoče ženske res nismo za to vrsto biznisa: koliko žensk ima uspešen blog? :roll:

    Koliko žensk ima uspešen blog? Recimo… eeee moja malenkost? :roll: Veliko žensk ima uspešen blog. Irena Sirena je recimo daleč najbolj klikan blog na Siolu in brez nje bi Siol propadel. In potem… eeee Vlatka. ;) No, ona ima veliko manj obiska – po raznoraznih dogodivščinah pred dvema letoma. Ampak je bila zelo klikana.

    In kaj bi sploh rada povedala s tem terminom “uspešen” blog???? Jaz pišem blog zato, ker bi rada nekaj povedala in berem druge bloge zaradi komunikacije. Ne pa za to, da bom imela uspešen blog. :rool:

    Pa saj imam že uspešen blog, pa nimam nič od tega. No, imam… veliko zadovoljstvo. ;) ))))

  21. olna pravi:

    Dajana, saj nisem trdila, da uspešnih blogerk sploh ni. Le zelo malo jih je.

    Seveda je Irena Sirena najbolj obiskana, in če obisk vzameš kot merilo, je res ona najuspešnejša. Zase sicer ne vem, kaj bi tam počela, ampak to je že druga zgodba.

    Osebno pogrešam Simono, z vsem, kar ji je bilo mogoče (upravičeno ali neupravičeno) očitati.

    In ja, verjetno najpomembnejše merilo uspešnosti sem pa res pozabila: zadovoljstvo avtorja bloga. (Velja tudi, če je avtor zadovoljen predvsem s samim seboj). :D

  22. mijau pravi:

    Dajana in Olna,requiescat in pace!

  23. olna pravi:

    Mijau, saj se nisva prepirali.

    Imaš pa prav, če si na fin način (kavalir stare šole!) hotel dati vedeti, da ta dialog ne spada na Daretov blog. Saj sem ga itak nameravala končati, Daretu sem se pa že prej opravičila za nastale “nezaželene stranske učinke”. :)

  24. mijau pravi:

    Mirotvorac.

  25. dare pravi:

    Predvsem …mirno debatirajte in se po želji prepirajte. Ma mislim, v bistvu …to mi delajte. A sem bil dovolj jasen :)

    @Dajana, ta zgodba o našem znanem pesniku zveni grozljivo, vendar pa spet ne morem dojeti kako lahko iz ene takšne zgodbe potegneš nekakšno nacionalno lastnost. Menda povsod živijo takšni in drugačni ljudje.

  26. dare pravi:

    @Niko, mislim, da je tako ali tako prostor za vsa takšna čustva predvsem v srcu. Tudi snobovsko šopirjenje po pokopališčih obsojam prav tako kot večina komentatorjev. Po drugi strani pa ljudi tudi poskušam razumeti. Večina nas je pač podvržena temu, da nas vodijo in usmerjajo. Včasih ljudje, včasih navade, včasih pa pač koledar! Jebiga!

    @Štulič, moral bom malo pozneje točneje pogledati kaj pomeni retrogardno :) ! Vsekakor pomeni nekaj okoli starinskega ali starega. Enkrat sem debatiral s svojimi prijatelji pri omizju okoli mojega pisanja in sem omenil, da bi lahko večino mojih stvari nekdo napisal pred sto leti pa ne bi takrat to zgledalo posebno čudno.
    Pač takšne stvari mi prilezejo izpod prstov. Ko berem svoje soblogerje, ko včasih modrujejo zakaj sploh pišejo, iz navade, potrebe, veselja, nuje ….itd., se kdaj pa kdaj prav sprašujem, zakaj je pa meni treba to početi. Iskreno in še najbližje mi je odgovor, da zato, ker se potem dobro počutim. Dobro pa se počutim samo, če pustim da se mi zapiše tako kot se mi hoče. Če sem na silo poskusil svoj jezik ali karkoli drugega posodobiti ali drugače spremeniti, se mi je zdelo da se s tem čisto brezveze matram. Sicer pa nimam nič proti modernim piscem. Včasih preberem kaj zares dobrega. Vendar pa včasih tudi marsikaj takšnega, kar se mi pozneje zdi, da je avtor napisal veliko bolj zase , kot zame. lp

  27. Suzana P. Suzana P. pravi:

    @dare: fantastičen zapis in fascinanten zaključek. Večno vprašanje: Skromen a topel spomin ali razkošen a hladen spomnik?

  28. dare pravi:

    @Dajana, kaj je to uspešen blog, bi bilo pa res dobro vedeti :) ! IrenaSirena, pa čeprav še niti enga zapisa nisem prebral, je pa definitivno res faca. Očitno je blog kvaliteten, zanimiv, predvsem pa je osupljiva ta kontinuiteta.

    @mijau, saj ni še nobenega prepira. Dajano sem nekako še poskušal malo izzvati, pa se ne pusti. Zdaj tuhtam, ali je postala bolj trpežna ali je to njen novi način boja :) !

  29. dare pravi:

    @Suzana P. , hvala ti. Že nekje malo više sem poskušal pojasnjevati, da sem želel zgodbo nekako napeljati na današnji čas in na veličine, ki trenutno razburjajo ljudi ….. pa bodo vseeno enkrat le napis pa čeprav na razkošnem po službeni dolžnosti očiščenem nagrobniku. Seveda bi lahko to tudi tako speljal. Potem pa, ko sem stipkal zadevo tako, kot sem jo, se mi je zazdelo pa kar malo škoda, da bi kompliciral in spreminjal. lp

  30. Dajana Dajana pravi:

    Dare: IrenaSirena je nekdo, ki piše točno to, kar večina hoče prebrat. In ja… lahko je banalna ali karkoli, ampak, taki smo pač ljudje. Zna pa Irena napisati tudi dobre tekste, tako, da ona niti slučajno ni samo “štanc”. Štanc je zame Iztok Garnter.

    Dare: točno to, kar se dogaja okoli KK se dogaja okoli polovice Slovencev. Še dobro, da je prišel ta fantastičen primer, ki mojo trditev ilustrira. Tudi sama nisem mogla verjeti, ko sem se zaradi podobne zadeve pred okoli enega leta skregala z mojo lastno edino in nad vse ljubo mi sestro. In vedno en in isti vzrok: denar. :evil:

    @olna: Na blogovanju je tako, da potem začneš še “smrtne sovražnike” pogrešat, ko ni več “nikogar” drugega na blogu. Ja, tudi Simona je del blogosfere, tudi Nikolaj, tudi NoMercy… vsi smo v istem loncu. Tako pač je. In meni se zdi, da ni slabo.

    Saj nisem rekla, da bi “morala” pisat blog, le škoda se mi zdi, da ga ne pišeš. ;)

  31. P.J. pravi:

    Meni se na trenutke zdi škoda, ker ga pišem. :D

  32. Dajana Dajana pravi:

    PJ: Tebe je itak škoda. ;) Bloga ne pišeš za to, da boš kaj “dobil” od njega. No, saj dobiš: druženje, nove ideje, ni ti dolgčas, tolažbo, ljubezen. Vse to pa je veliko. Pomisli, kako bi bilo, če vsega tega sploh ne bi bilo.

    Blog nihče ne piše za denar. Te iluzije smo že zdavnaj opustili. :roll: Lahko pa preko bloga spoznaš veliko ljudi, ki ti pokažejo pot do denarja.

    ps: Pa se opravičuvlen, ker sem spet šla izven teme in me je zaradi tega PJ na mojem blogu zapustil. :roll:

  33. miri pravi:

    @ Dajana
    …pot do denarja?

  34. Dajana Dajana pravi:

    Ja, kako priti do denarja, miri. Kaj početi, da prideš do denarja. Kaj ljudje kupujejo, kaj klikajo, kaj berejo. Veliko ljudi, ki je pisalo blog, je potem nekje dobilo službo, saj so jih opazili na blogu.

    Jaz konkretno sem dobila veliko prijateljev in bralcev, ki jih niti slučajno ne bi mogla dobiti drugače. Recimo, da bi to, kar pišem na blog, pisala v Word in izdala v knjigi (in da ne bi pisala bloga), nobeden ne bi vedel zame. Če bi zdaj izdala to kar pišem na blog v tiskani obliki, tako kot je Dare recimo, bi bilo drugače. ;)

  35. miri pravi:

    Ahaa.Zdaj mi je pa kapnilo,zakaj ima Dore nov avto.S kljuko.

  36. olna pravi:

    S kljuko? Kako pa ostala vrata zapira? :shock:

  37. miri pravi:

    Za vrata ne vem,na kljuko pa prikolico pripne.

  38. olna pravi:

    Aaaaa! Sem že mislila, da mu je zmanjkalo denarja, da bi vsa vrata imela kljuke. Seveda sem domnevala, da je Dare kot homo tehnikus kaj pogruntal, recimo zapiranje vrat na rajsfršluš ali na ježa, ali kaj takega… :)

  39. dare pravi:

    @Miri, še to si pozabil omeniti, da se takšne “nove” avte te dni dobi za 400 evrov. :) …ja, res, s kljuko vred !

    @olna, na ježa? :)

  40. dare dare pravi:

    P.J. , ne vem zakaj bi se ti zdelo škoda? No, vsaj škode menda ne delaš s tem ??!?

  41. Dajana Dajana pravi:

    Dare: Še eden na temo http://www.rtvslo.si/blog/rafael-zupancic-raf/je-skrb-za-socloveka-in-pomoc-socloveku-ugrabitev/50255

  42. P.J. pravi:

    Škoda zato, ker ko obrnem na rumeno se obisk zavihti v nebo, ko ostanem pri “meni domačih temah” pa je (za) nič manjši. In potem se vprašam… moram prestopiti v rumene, da bi bil prepoznaven?

    Roko na srce, mi to ničkaj ne diši…

  43. dare dare pravi:

    @Dajana, sem pogledal, vendar se mi zdi, da je avtor nekako skeptičen do uradne verzije ?!?

    @P.J. aha, to je to!? Ja, tukaj pa ne vem kaj reči. Imam občutek, da nisem velikokrat pisal nekaj zaradi tega, ker bi vedel, da bo privabilo komentatorje in bralce. Mogoče sem kdaj kaj naložil tako vmes, vendar bolj zato, da blog ni sameval in usihal. Jah, saj pravim, glavno se je ob tem dobro počutiti. To je največ, kar lahko tukaj dobiš. Glede poti do denarja pa tudi jaz ne vem, kakšne so tiste variante, ki jih je imela Dajana v mislih.
    Enkrat sem pisal o tem kako posekam in razžagam drevo.

    http://daretovblog.blog.siol.net/2007/09/09/moj-adrenalinski-sport/

    Lahko bi me po tistem kdo poklical, če bi mu pomagal v gozdu ???? Mogoče je mislila na kaj takšnega :) :) !

  44. olna pravi:

    Dare, zdaj si me pa dobil. Ne vem, kako naj ti opišem zapenjanje na ježa. Prosi katero od ženskih bitij, s katerimi si obkrožen, naj te topogledno razsvetli. :D

  45. dare pravi:

    @Olna, saj sem mislil, da vem. Na ježa se po mojem zapenjajo najvčkrat kakšni otroški copati ali kaj podobnega. Bolj me zanima, kako bi to tehnologijo prenesli na aavtomobilska vrata :) !

  46. olna pravi:

    Evo, si našel tržno nišo!

    Pa naj še kdo reče, da se preko bloga ne da zaslužiti. :)

  47. mijau pravi:

    Dare, Olna ti ni vedela objasniti, kako se zapira avto na ježa. Pa naj ti objasni, kako si zamišlja zapiranje na rajsferšlus.

  48. Dajana Dajana pravi:

    dare: Tisto od Rafa sem ti dala (št.41), ker je opisal še en primer.

    Zdaj pa še eden, od Morfejorka, ki piše pri meni. To je zelo mlad človek – ima 25.let, ki je ravnokar končal fakulteto in se zaposlil v domu za ostarele:
    http://www.dajana.si/samogovor-03-11-2010/

  49. milenči pravi:

    ko je človek enkrat s pokopališčem zelo intimno povezan, na tisti kraj glede z drugačnimi očmi.
    Meni osebno 1. nov., ko se v Slvoencih prebudi čredni nagon in slaba vest, ni ravno pris rcu. A si rečem: bolje enkrat kot nikoli. Bi pa definitivno uzakonila pravilo, da na vsakem grobu gori le ena sveča- nič več.
    To bahanje s cvetjem in svečami presega vse meje dobrega okusa in je v stilu bigbroderja.

    Kar pa se tiče primera o ugrabitvi znanega in meni zelo ljubega Koviča, pa je vse, kar lahko rečem, to, da me je strah ljudi, ki se nepremišljeno postavijo na stran ugrabiteljev.
    In če lahko z eno samo besedo ocenim blog na e-dnevniku o tej temi, lahko rečem, da je- milo rečeno- ostuden in ogaben.
    Da bi nekdo- kdorkoli- objavil na spletu mojo fotografijo, ko bom obnemogla in nemočna ležala v postelji ter umirala, ga fentam. prej ali slej.

  50. Dajana Dajana pravi:

    Ja. Mica. Ali pa po širni televiziji razlagal, kako ga je sedanja partnerica ugrabila in kako hoče imeti 3000 evrov.

    Ostudni in ogabni so Slovenci, ki svoje starše kar tako zavržejo in potem gredo na televizijo in pravijo, da ga je tisti, ki ga zdaj neguje, ugrabil.

    Ostudna je notranja ministrica, katere partner je globoko povezan z afero bulmastifi, ona pa na Urhu govori o nekakšni “borbi” do konca. :roll:

    p.s. Milenči: Kje pa naj objavi dokumente, če televizija sploh ni hotela njene zgodbe slišat? In kako naj se brani človek (pa četudi je znan pisatelj in…. joj, sramota! sramota!!!!), če ga je zadela kap in NE MORE GOVORITI????

  51. Vanja pravi:

    Le zakaj me ne čudi, da se je Dajana postavila na stran ugrabiteljice? Ker si jo v resničnem živlejnju zlahka predlagam v vlogi, ki jo je odlično odigrala Kathy Bates.
    Kajetan Kovič ne hodi na rehabilitacijo, ki bi mu povrnila govor. Ne hodi, ker…pravi njegova “ljubica” je takšna njegova lastna želja. Torej človek se je menda zavestno odločil, da bo ostal mutast….Meni je to težko razumeti. In seveda obsojam posesivnost žensk, ki bi naredile vse, da bi moškega obdržale…ma čeprav ga morajo zato obdržati v vlogi infantilnega dojenčka, ker jim potem pač ne bo mogel pobrisati. Nekatere ženske so pač patetične vampirke, ki morajo posedovati…pa čeravno samo nemočnega invalida….ampak končno je njen. Samo njen.

  52. Vanja pravi:

    By the way, novinarka je žensko čakala pred vrati, da pove svojo zgodbo, pa je odklonila.

  53. Dajana Dajana pravi:

    Milenči, še nekaj: A če ne bi bilo tiste slike pa bi bilo OK ali kaj?

    Poslušaj – kdo za boga je Slovencem ubil v glavo, da se ne smejo zavzeti zase? Zakaj je na Dunaju vsak drugi priimek slovenski, nihče pa ne govori slovensko??? Od kod imajo Slovenci to? A misliš, da je povezano kaj s tem slovenskim odnosom do samega sebe, kjer se ljudje enostavno pustijo pohoditi!!!!! In s tem svoj jezik in vse, kar je povezano z njimi. “Mater je zatajil” pa to… :cry:

    Ja, tudi slavne osebe (takorekoč nedotakljive ikone) kot so Kajetan Kovič, se lahko na stara leta zaljubijo v mlajšo žensko. Zakaj pa ne? A to lahko sprejmeš? A je to tako težko razumeti? In včasih so zraven tudi kakšni njihovi otroci od prej, ki tega ne morejo razumeti in se vmešavajo v stvari svojih staršev, za katere je bolje, da se sploh ne bi. Ker to ni njihova stvar!!!!

    Recimo, da se zgodi… res je to samo izmišljena zgodba… da pride nekdo k tebi… kar pojavi se kot deus ex machina pred tabo in ugotoviš, da je to tvoja duša dvojčica. Da se “poznata” od prej.

    Ti si poročena in imaš otroke. Recimo, da se potem ločiš. Se preseliš itd.

    Tvoj bivši mož po ločitvi hujska tvoje, se pravi vajine (že zdavnaj odrasle) otroke proti tebi, rovari, te opravlja (ponavljam: zgodbo sem si izmislila!!!).

    Kaj boš naredila? Se boš borila za svojo ljubezen? Ne? In zakaj ne?

    A si lahko predstavljate situacije, v katerih so se znašli ljudje, brez vašega hujskaštva in vnaprejšnjega obsojanja? :cry:

  54. mijau pravi:

    Zgodbe o Kajetanu Koviču ne poznam, vendar se zdi, da se s temo “Mrtvi spomin” kar malo ujema. Tudi tisti samogovor Mofejorka.

    Zato bi v zvezi s tem rad povedal, da bi morala biti pri nas uzakonjena evtanazija, ki bi dovoljevala starim, bolnim in trpečim ljudem milostno smrt, obenem pa institucijam, oziroma bližnjim, da jo uresničijo. Na ta način bi se tudi izognili raznim manipulacijam v zvezi s tem.

    Spominjam se zgodbe iz daljnega severa in iz daljne preteklosti, ko so nomadi takšnega starca enostavno pustili in so se odpravili naprej. Nad tem se nihče ni zgražal. To je bilo del njihove kulture.

    Jaz bi zase želel, da se evtanazija čim prej uzakoni. Bojim se, da ne bom mogel več dolgo čakati.

  55. miri pravi:

    Evtanazija? Če že ne poteka.Masovno.

  56. mijau pravi:

    Pravkar sem se vrnil s pokopališča, kamor sem malo pokukal, ker me je pot vodila mimo. Pobrati sem nameraval skurjene sveče z ženinega groba in groba staršev.

    Toda na ženinem grobu ni bilo aranžmaja, ki ga sicer vsako leto sam napravim. Drugi so bili. Pobral sem prazne posode od sveč in doma povedal Ivanki, kaj se je zgodilo. Ona se je spomnila, da je nekdo že lansko leto odstranil mojo ikebano. Ona je takrat mislila, da je nekomu bila tako všeč, da jo je sunil. Res je, da je lanska bila nekaj posebnega, saj sem vanjo umestil eno zelo lepo rogovilo. Toda letošnja ni bila nič posebnega, zato tega ne morem razumeti.

    Kaj mislite, zakaj se to dogaja?

  57. mijau pravi:

    Ne, Miri. Umiranje na obroke še ni evtanazija. Evtanazija bi jo naj prekinjala, oziroma pospešila.

  58. Dajana Dajana pravi:

    Mijau!!!!

    V zgodbi s spoštovanim kniževnikom si nekdo zelo želi, da bi še dolgo živel. ;) In v tej zgodbi gre za tipičen primer, kjer je družina skregana, ker ne pustijo človeka, da živi po svoji volji.:cry:

    Glede evtanazije… Tukaj pa imam svoje mnenje. Lani sem pet mesecev rihtala mojo staro mamo, ki ni mogla niti hoditi, niti iti na stranišče, niti jesti. Vsake toliko časa se je spomnila, kje je itd.

    Skratka… ubogo življenje. Povedala sem ji velikokrat, da smrti ni, naj se samo sprosti in enostvno gre iz tega telesa v drugo. Pa je bila tako vesela, ko sem ji povedala, kaj se zgodi po smrti. In je potem spet pozabila. :roll:

    Mijau: Naša kultura ni taka, da bi človeka pustili kar na cesti ali na hribu, kakor delajo azijski narodi. Naša kultura ohranja še deset let ali dvajset let ljudi umetno pri življenju, ki čisto nič ne morejo. Očetu mojega bivšega moža (ki živi v Nmečiji) so odrezali nogo, sploh se ne more premikati, ne more jesti… nič. Pa ga umetno ohranjajo pri življenju instrumenti.

    Zakaj? Ker ljudje mislijo, da živijo samo enkrat. In ker se ljudje zaradi tega tako neznansko bojijo smrti.

    Samo izpustiti bi morali! Ne potrebuješ nobene evtanazije! Sprosti se in pojdi tja, k Sebi, kar resnično si.
    ……….

    mijau…. glede kraj na pokopališču… moja mama zaradi tega ne nosi nobenih vrednih stvari… kot so vaze itd na Žale, ker vse pokradejo. Tako pač je.

  59. mijau pravi:

    Dajana, “samo izpustiti bi morali”. Tudi to je ena vrsta evtanazije, da človeka odklopijo od aparatov, ker sam tega ne more storiti. Vendar bi to moral odrejati zakon. Ne vem, ali človek na aparatih, oziroma svojci, še prejema pokojnino.

    Jaz ne verjamem v reinkarnacijo, pa bi vseeno rad odšel dostojno s tega sveta.

  60. Dajana Dajana pravi:

    mijau: Vedno greš dostojno. Ko se sprostiš in izpustiš! ;) Jasno, da je ena vrsta evtanazije. Hočem samo povedat, kako lažje bi bilo ljudjem, če bi “za garant” vedeli, da pridejo nazaj. ;) Koliko ljudi bi takoj zdaj “izpustilo” oz. se evtaniziralo. :)

    Mimogrede: “mediji”, ki jih poslušam že dolgo (tisti, ki “kanalizirajo” nefizične osebe, ker pač nimajo svojega telesa) pravijo, da je rojstvo veliko hujši dogodek od smrti. :roll:

  61. mijau pravi:

    Morda je res lažje umreti tistim, ki verujejo v posmrtno življenje, ali v reinkarnacijo. A jaz sebe ne morem prisiliti, da verjamem v nekaj, kar doslej še nihče ni dokazal. Zame so vsi tisti “mediji” prevaranti.

    Rojstvo pa je hujše za mater, smrt pa je hujša za mlade ljudi.

  62. Dajana Dajana pravi:

    Mijau, a si ti kdaj že slišal kakšnega medija? A sploh RAZUMEŠ, zakaj gre? Gre za osebo, ki “posodi” svoje telo človeku, ki “nima telesa”, ker drugače pač ne more komunicirati z nami. Saj ga ne vidimo, ker nima telesa!

    Recimo… kaj pravi Abraham o depresiji in besu:
    http://www.youtube.com/watch?v=PPmsPEVAbcU

  63. miri pravi:

    @ Dajana
    A bom tudi v naslednjem življenju zidar? Če bom,bi rad delal nekje v toplih krajih.

  64. mijau pravi:

    Dajana, ne verjamem, da boš ti mene prepričala, da bom verjel v duhove, prav tako pa ne verjamem, da bo meni uspelo prepričati tebe o nasprotnem.

    Ampak debata je zanimiva tako zame, kot morebiti za druge, ki to berejo.

    Torej, “medij” je tisti človek od krvi in mesa, ki se dela, da skozenj govori nekdo, ki nima telesa. Kot nekakšen “trebuhozborec”, ki svoji lutki posoja glas in zabava občinstvo.

    Tista ženska (Abraham) je psihologinja z dobro govorno sposobnostjo, ki poslušalstvu predava o depresiji in besu. Takih predavateljev je tisoče po svetu, ki svoje teorije p(r)odajajo drugim. Zato še ni treba, da se izgovarjajo, da jim to prišepetava nekdo drugi.

  65. Dajana Dajana pravi:

    mijau: Ženski je ime Esther Hicks, skozi njo pa govori več nefizičnih entitet (ali mrtvih ljudi brez telesa recimo), ki si rečejo Abraham. Zanimivo, da je “ljudem” brez telesa vseeno, kako jim je ime. ;)

    Tega ne govori ona, ona samo daje svoje telo, svoj glas, da oni spregovorijo skozi njo. Kako se to zgodi, ne vem in meni ni pomembno. To pač počnejo mediji in temu se reče “kanalizacija” – ker uporabljajo svoje telo kot kanal za to nefizično energijo, ki je povsod okoli nas (ne vidimo jih pač zato, ker nimajo telesa).

    Sicer pa sta Esther in Jerry Hicks napisala že veliko knjig. In v slovenščini jih je kar nekaj. Recimo: Prosite, dano vam je, Vrtinec, Osupljiva moč čustev, Zakon privlačnosti.

    lp

  66. mijau pravi:

    Zakaj je nekaterim lažje verjeti, da skozi Esther Hicks govori nekdo drugi, kot pa da verjamejo temu, kar slišijo in vidijo: namreč, da govori Esther Hicks?

    Ali vejameš, da je to, kar sem napisal, zraslo na mojem zelniku, oziroma, da to bazira na mojih izkušnjah, ali pa bi lažje verjela, da mi to narekuje Salomon?

  67. Dajana Dajana pravi:

    mijau… Zverzirala se je. To počne že dolgo. Od začetka je bilo drugače, govorila je z zaprtimi očmi in veliko bolj visoko. Pošlji mi tvoj naslov na moj mejl, ti pošljem njuno knjigo “Prosite, dano vam je”. Imam dve doma. Če hočeš seveda. ;)

    Tukaj en drug video, kjer ima dolgo časa na začetku zaprte oči.

    http://www.youtube.com/watch?v=XOA9KzHTKt0&feature=related

    V knjigi “Prosite, dano vam je” točno povesta, kako je prišlo do “kanaliziranja”.

  68. bin pravi:

    @66 mijau

    To je torej? :twisted: Že dolgo opazujem v tvojih komentarjih velike doze modrosti. Salomon se torej kanalizira skozte? ;)

  69. dare pravi:

    Joj, človek gre na en ušiv šiht pa se toliko nabere :) :)

    @Miri, če prav razumem situacijo, se ti ne bo treba vračati, da bi zidal ampak boš lahko skozi Ester Hicks naučil kakšnega vajenca. Na primer kako je treba zrajhat zid, da ti ne popada vse nazaj dol.

    @Milenči, pri zadevi Kajetan Kovič me je še najbolj groza tega, da ni služb, institucije, zakona ali česarkolipač, da bi lepo strokovno razčistili za kaj gre. In ukrepali tako kot je treba.

    @Dajana, upam da te ne jezi preveč ampak glede verovanja v takšne “pojave” se kar na hitro pridružujem Mijau. Mislim, težko je za pričakovati glede kakšno resnejšo debato.

  70. Dajana Dajana pravi:

    @dare pri zadevi KK in pri vsem, kar je pri nas narobe, bi bilo potrebno samo eno: pravna država. Pa bi vse štimalo.

    Glede medijev pa… vem. In se niti slučajno ne jezim. ;) Je za nas v bistvu vse novo. Saj smo bili še včeraj v socializmu. :roll:

    @bin: Se strinjam. ;)

  71. dare pravi:

    Ja, Dajana, v bistvo jo je Kardelj polomil, ker ni namenil kakšnega poglavja tudi coprnikom!

  72. mijau pravi:

    Torej gre vrstni red takole: socializem, komunizem, iluzionizem…?

  73. Dajana Dajana pravi:

    dare… Kardelj je umrl leta 1978, se pravi da je zdaj star… 32 let. ;)

    mijau: Vedno boljši si. :shock:

  74. olna pravi:

    Dajana, z vsem, česar ni mogoče dokazati, se da prav imenitno manipulirati. Potrebuješ samo prepričljiv (torej dobro zrežiran) nastop, prilagojen lahkoverni publiki, in dobro reklamo – pa se hec lahko začne.

    Mijau je pa vedno boljši zato, ker skozi njega govorim jaz. :D

  75. Dajana Dajana pravi:

    Olna, česa se ne da dokazat? Da si neumrljiva energija, duša, ki je v tem telesu? In kaj za boga je pri Esther zrežirano??? To počne že od leta 1984. Jaz jo poslušam tri leta. In vedno bolje mi gre. Je mogoče s tem kaj narobe? Bi mi moralo iti vedno slabše? :shock:

  76. dare pravi:

    Olna in ostali, a je sploh kateri od vas sam zaslužen za modrosi, ki vrejo iz vas????

    @Dajana ne daj se! Če ti Esterca s svojim pčetjem pomaga, da ti gre vse bolje, potem se je drži še naprej.

  77. olna pravi:

    Dajana, tole zadnje, kar ti je napisal Dare, je vredno več od vsega ezoteričnega hokus-pokusa skupaj: počni tisto, kar ti pomaga, jaaa! Tudi, če so to knjige, ki ti skačejo s polic, ali skrivnostni glasovi, ki ti odmevajo po radiatorjih (kot si enkrat napisala, če se prav spomnim).

  78. olna pravi:

    Dare, zdaj si nas pa temeljito sesul. :mrgreen:

    Od danes naprej nikoli več ne bomo sigurni, ali imamo avtorske pravice nad modrostmi, ki jih tako velikodušno dajemo od sebe! :(

    Ampak čakaj. A piše tudi lahko nekdo skozi mene? :shock:

  79. nevenka nevenka pravi:

    Kakorkoli že Dare, vsako misel je potrebno dojeti, da jo lahko posreduješ naprej.
    Če življenja pogledaš od daleč, niso tako zelo različna,
    samo človeška so. In take so tudi misli.
    Izkustvo in vse, kar se človek lahko nauči, spozna,
    je v življenju. Ničesar ni izven. Tudi to, kar mislimo,
    da je morda izven, je popolnoma življenjska predstava.
    Torej je človek zaslužen vsaj za to, kar od vsega dojame. Pri tem pa ljudje res nismo enaki. Ne gre samo za sposobnost, gre za interes.
    Saj tule na blogih lahko prebiramo najbolj običajne in povprečne misli, celo podpovprečne, kot misli dneva ali pa noči. In se ti človek prav zasmili. A tako to je.
    Olna, avtorstvo, je v načinu, v duhovitosti.
    Avtorstvo je pomembno pri znanosti. Tudi način je zaščiten, vsaj pri umetnosti. Modrost je pa modrost.
    Vsak je ima samo toliko kolikor je lahko sprejme.
    In ljudje smo včasih zelo dogmatični in se namerno omejimo.Ker preveč resnice težko nesemo. Modrost pa je vezana nanjo. Torej tudi vsaka modrost, ni modrost,
    ampak obramba pred njo. Itak.
    Če bi bilo življenje lahko, bi bilo lahko :-)

  80. nevenka nevenka pravi:

    In predstavljaj si misel, ki me je spreletela ob branju tvojega zapisa.
    Mene se že sedaj marsikdo ne spomni več. Še posebno človek za katerega sem res živela.
    Najbolje, da si kar svečko prižgem :-)

  81. mijau pravi:

    Olna, #74, odlično, sedi!

    Glede modrosti se strinjam z Nevenko. Modrost nima enega avtorja. Je skupek spoznanj odprtega človeka, ki jih je slišal, prebral, verjel…

    Zakaj torej Esther Hicks ne bi mogla biti modra, brez da se izgovarja na Abrahama? In zakaj bi naj bil Abraham bolj pameten od Esther?

    Na to vprašanje bom skušal sam odgovoriti. Mislim, da zato, ker je nekaterim ljudem lažje verjeti tistim skrivnostnim osebam, kot pa tistemu, ki ga gleda pred sabo in se mu zdi navaden človek, eden od nas.

  82. nevenka nevenka pravi:

    Glede modrosti bi rada pripomnila še eno misel, da modrost ni vedno pametnost. To nekateri močno zameštrajo. Moder človek je namreč srečen človek in človek, ki ne prizadeva. Pamet tega ne obvlada.
    Srčnost pa.

  83. Dajana Dajana pravi:

    Mijau: Abraham je nefizična neskončna intelogenca. ;) In pamet se stalno razvija. Pamet pred sto leti je drugačna kot danes. ;)

    Ko sem bila jaz otrok, sem imela stalno vprašanja, pa nobenih odgovorov. Zakaj smo tu? Kaj je smisel življenja? Zakaj se ne razumem s svojimi starši? Kako najti partnerja?

    Potem sem odkrila Abrahama in končno dobila odgovore. ;) Esther je seveda pametna, ampak Esther je samo ena izmed “orodij”, saj nam je dala to znanost od Abrahama, ki je drugače pač ne bi mogli dobiti. ;) Kako je pa to “nastalo”, pa piše v njunih knjigah. Jerry je imel vprašanja, Esther pa daje (kot Abraham) odgovore.

    Tega sama kot Esther ne bi nikoli zmogla. Zakaj bi bili sami, če lahko dobimo pomoč? Hočemo pač odgovore na svoja vprašanja. ;)

    Olna: “Od danes naprej nikoli več ne bomo sigurni, ali imamo avtorske pravice nad modrostmi, ki jih tako velikodušno dajemo od sebe!”

    Zelo dobro. Pomisli malo: človek je energija, ki je v telesu. Nefizična energija je povsod okoli nas. ;)

  84. Dajana Dajana pravi:

    Olna: Tiste knjige, ki padajo s polic… To je kakšna duša, ki hoče opozoriti nase. ;) Moj pokojni oče, recimo (ki je živel v tem stanovanju, kjer smo zdaj). Lahko je kdo drug. ;) Ti “ljudje” so povsod okoli nas, le da jih ne moremo videti! Oni vedo, kaj se z nami dogaja. Mi pa ne vemo za njih. Lahko jih pa čutimo. ;)

    Ne more kar knjiga pasti na tla… Kar tako. ;) Si že slišala kdaj za telekinezo? Kaj pa glasovi? Pred dvajsetimi leti je prišel vame glas (ali pa je bila misel, razumela sem pač to sporočilo), da moram začeti izpoljnevati svoj življenjski namen. Pred nekaj tedni sem slišala besede: “Obstaja bela svetloba.” In spet črke pred mojimi očmi: “Life purpose”.

    Vsi ljudje imamo to, saj smo vsi ljudje energija. Lahko pa to streniramo. Piše v knjigi od Doreen Virtue: Božje Vodstvo. Vsi ljudje smo telepatični in jasnovidni. Eni bolj, eni manj. In vsi ljudje imamo tretje oko. Ki je žal pri večini zaprto. A zdaj se dogajajo veliko spremembe v duhovnem smislu. ;)

    Nevenka #79: Zelo všeč. :)

  85. olna pravi:

    Dajana, ali kot tretje oko šteje tudi kurje oko? :shock:

  86. Dajana Dajana pravi:

    Olna: Ni se ti treba spuščat na tak nivo. :evil: In s tem se umikam od tu. Sem dovolj povedala. ;)

  87. dare dare pravi:

    @Dajana, saj sem te opozoril :) ! Sicer pa sem ti prav hvaležen, da si delila svoja presenetljiva in zanimiva dognanja z nami. Si zadnje dni kar popestrila moj blogec. Poglej samo število komentarjev! Glede novih vernikov in resnosti s katerim ljudje sprejemamo takšne reči, pa verjetno že sama veš, da ni lahko :) ! No, vsaj pri meni Esterca zlepa ne bo prišla skoz’! lp

  88. Dajana Dajana pravi:

    Sploh ne gre za vernike. ;) Gre za to, da enostavno dopustiš drugemu človeku, da pove, kar ima za povedat. Tudi, če niti slučajno “ne pride skoz”.

    Ti ne moreš nobenega človek prepričat ali spreobrnit ali mu zapovedat, v kaj naj “verjame”. Če je nekomu to blizu, naj pač to glede, če ne pa… pač ne. Na svetu obstaja milijon različnih verovanj, religij, tehnik, ideologij. In vsak naj pač izbere, kar mu paše. ;)

  89. dare dare pravi:

    @Nevenka, izredno lepo, razumljivo in prijazno razjasniš in definiraš še tako imaginarne zadeve.Človek bi pomislil, da imaš pa res vse postavljeno na svoje mesto. Prav presenetljivo se mi zdi, da te potem nekaj spreleti na primer ob kakšni Daretovi zgodbici.
    Mislim, hotel sem reči, da nikar si ne prižigaj svečke. :) Če prav pomislim, je pa kljub vsemu še presvetlo za kaj takega! lp

  90. nevenka nevenka pravi:

    He, he..prav nasmejal si me. Menda je res še presvetlo :-)

  91. Dajana Dajana pravi:

    A mijau ni mogel včeraj povedat, da ima rojstni dan? :shock:

    http://prostepoljane.blog.siol.net/2010/11/05/voscilo/

  92. nevenka nevenka pravi:

    Seveda nimam vsega postavljenega na svoje mesto.
    Imam pa to srečo, ali pa morda nesrečo, da vem kaj želim. Vem tudi kako. (ZELO) :-)
    A ne vem, če kdaj pridem na vrsto.

  93. dare pravi:

    @Mijau, vse najboljše !!!

  94. mijau pravi:

    Dajana, to pa res ni tak dosežek, da bi se moral bahati z njim. Sicer pa ne praznujem tako, da ne bi za vas blogarje našel časa.

    Zahvaljujem se za lepe želje.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !