dare.likar@siol.net

Arhiv za November 2010

Na zvezdni stezi

30.11.2010 · 25 komentarjev

Center. Bitja vseh barv. Različnih form. Tanka koščena in takšna bolj okroglih oblik. Postkulturna degeneracija v drugem štadiju. Fluorescenten blišč brez logične uporabne vrednosti. Navidezni smisel nečesa, kar je človeštvu očitno že zdavnaj ušlo iz rok. Era boja za preživetje današnjega dne. In nič več kot to.

Prebijal se je skozi sektorje. Drugega za drugim je obdelal. Bil je izkušen bojevnik in nobena steklena ovira ga ni ustavila več kot za minuto. Rutinirano, z vajenimi gibi je opravil z vsako od njih. Izza zastekljenih ščitov, ki so migetali v svoji nebeško modri osvetljenosti je nabiral gorivo za svoje baterije. Niti malo ni bil podoben večini drugih vojščakov, prepirljivcem in pogajalcem, ko je s kevlarsko srebrnimi zavitki polnil svoje zamreženo vozilo. Z vsakim kosom se je vse bolj približeval tistemu usodnemu delu. Pred sabo je že videl tisti zožani prehod, kjer je v beli uniformi komandantka prečesavala vsebino hitečih vozil. Njegovi sotrpini so vdano in brez misli na boj stopali proti ograjeni ožini. Piskanje digitalnih zvočnih generatorjev je prebadalo zrak z vseh strani. Mučno približevanje je še oteževalo osciliranje neonske jekleno bele osvetljave.

Že skoraj izmučen in na robu še obvladovane koncentracije je naš bojevnik pripeljal svoj modul do stroge dame v belem.
Hladen, neusmiljen pogled je samo še poslabšal njegovo počutje. Senzorji in foto sonde se niso ozirale na njegovo psihofizično stanje. Komandantka obkrožena s stotinami gumbov, ekranov in vibracijami rdečih laserjev.
Brez najmanjših čustev je sprejela njegove zaklade. Aparat je pregledal notranjost vozila in transporter je vsak kos posebej prenesel na drugo stran.
Vprašala ga je za podatke. Ni vedel, da je dan v letu, ko bi mu lahko kompjuter prištel dodatni bonus. Ostali bojevniki so zavili z rdečimi in utrujenimi očmi. Komandantka pa je vlačila iz aparatov izvide skenerskih raziskav.
Zahtevala je kodo! Bojevnik je trznil. Ni pričakoval njenih zahtev. Le stežka je uspel izvleči kodno tablico kamor mu je stroga gospa vpisala pridobljene dvojne impulze.
»Zvezdo!?« je takrat vprašala s svojim hladnim glasom.
»Aaa, kaaaj!?« je takrat negotovo zadrhtel že popolnoma zmedeni bojevnik
»Nove zvezde!« je nadaljevala z isto brezbarvno monotonostjo. Ostali bojevniki so spet zavijali z oćmi. Nevednež je otresel z glavo in izdavil: » jaaa, super, zvezdica, nova, supernova!«
Pred očmi mu je utripalo. Sovražil je svoje neartikulirane reakcije. Začutil je tudi zgražanje soborcev in možgani so se približevali kritičnim vrednostim. Podatki so presegli zmogljivost diskov. Le tista ista rutina je omogočala za silo znosne poteze.
In prišel je skozi. Oddahnil si je, zadihal mirneje, si obrisal srage pod svojim pokrivalom in poskušal odmisliti zadrego, ki jo je v prehodu doživel. In preživel. Za danes.

In s sabo je imel vse potrebno. In še nekaj novih pik in pet nalepkic z zvezdicami. Nova akcija. Bil je december 2010. Hladen in deževen!
Z veseljem je zapustil mercator center in šel na hladen pir!

  • Share/Bookmark

Tagi: SF · v afektu · črkar

PLAYBACK

28.11.2010 · 9 komentarjev

Ha, playback !? Obljubil sem, da bom o tem napisal nekaj svojih misli. Že takoj na začetku ne moremo mimo dejstva, da že sama beseda zveni zelo negativno. V bistvu ne pomisli človek na nič dobrega v povezavi z besedo playback. Bolj to povezuje z nekakšno prevaro. Prevaro nepoučenih in naivnih ljudi.

Pa recimo, da predvsem v osnovi ne gre samo za to. Domnevam, da so strokovnjaki potuhtali v ozadju predvajano spremljavo za pevce in ansamble iz čisto tehničnih, praktičnih razlogov. V časih, ko še ni bilo digitalne tehnike, mikroprocesorjev, mešalnih miz s spominom in še vseh sort ropotije, ki jo premoremo danes. Tako so bili festivali z več nastopajočimi izvajalci eno samo premeščanje inštrumentov, vlačenje kablov , dolgočasenje gledalcev in polno mučnih tehničnih napak.

Posneta spremljava je takšne situacije briljantno rešila. V osnovi je payback mišljen kot spremljava, se pravi da so pevci resnično odpeli svoje pesmi na neresnično zaigrano glasbo. Ponavadi se v takšnih primerih niti nihče ne spakuje, da igra muziko. Tam ni nobenega benda ali pa se zaradi vizuelnega učinka trudi zraven pevke kvečjemu kakšen osamljen kitarist. Govorim seveda zgolj o dogajanju v živo. Za posnetke, ki se uporabljajo v oddajah, spotih ali filmih je še veliko bolj razumljivo, da niso posnete popolnoma v živo.

Verjetno izvajalci in organizatorji enkrat v preteklosti niso točno vedeli koliko in kako je poslušalec pripravljen sprejeti takšno izvajanje. Pozneje so z olajšanjem ugotovili, da lahko gredo v neslutene skrajnosti. Ljudje pogoltnejo čisto popolnoma vse. Ne vem če imam prav ampak za primer bizarnosti takšnega početja bom navedel narodnozabavni festival. Mogoče ste že slišali za Alpski večer. Tam so se v preteklih letih na pisanobarven oder valili veliki veseli ansambli, ki so pred velikansko foto kuliso Bleda z otokom in gradom vred, jodlali, prepevali, trobili in godli. To so počeli brez mikrofonov, marsikdo tudi brez inštrumenta. Pogosto so trobente ali ogromne klavirske harmonike igrale rosno mlade mladenke v rožnatih krilcih in vse skupaj je spravljalo na noge publiko, ki je dogajanju na odru pritegnila s stoječimi ovacijami.
Zadnja leta je zadeva močno spremenjena. Eden šefov prireditve je spoznal, da je tega zadosti. Pri današnji tehniki bodo ansambli lepo igrali v živo, je zaukazal. Sicer takšnih »spektaklov« ne spremljam prav pogosto, vendar toliko sem pa že videl, da od takrat nastopajo tam samo še glasbeniki. Resni in znani bendi. Cirkuško navlako pa je ta ovira zaustavila že pred vrati.

Takšnih svetlih primerov bi se našlo še nekaj. V osemdesetih letih so naši pevci, s tem mislim razne Marijane Smodete, Aleksandre Ježe in podobne zvezde slovenskega pop neba, potuhtali res lahko pot. Na razne veselice so kot glavni gostje prinesli, verjeli ali ne, svojo avdio kaseto in jo pred našimi očmi vtaknili v kasetar in ob svojih posnetkih kao odpeli nekaj pesmi v nepriključen mikrofon. Saj ne moreš verjet. To je bila zagotovo zelo donosna in enostavna varianta, ki pa je hvala bogu ne videvamo več. Danes mora človek vsaj, če ne drugega, posneti kvaliteten playback in poskrbeti za njegovo brezhibno predvajanje. Vsaj to.

Ima pa ta brezhibnost tudi stranske učinke. Zelo pogosto so dobri bendi žrtve lovcev na playback ravno zaradi dobre izvedbe. Če se sliši čisto original!? Takoj se najde nekdo, ki je prepičan v prevaro. Pa še kitarist menda ni ravno takrat udaril po strunah, ko se je slišalo. Tip, ki seveda še ni slišal za reverb ali chorus, je zmagovalec. Kot plavbackarje je razkril znani bend, ki baje tega nikoli ne počne.

Za popolne prevaranta takšni obsodijo tudi vse, ki uporabljajo namesto bobnarja ritem mašino ali na klaviaturah igrajo zvoke drugih glasbil. Včasih imajo ansambli posnete tudi samo kratke vložke, uvode ipd. , ki se jih pač ne da normalno zašpilati. Sicer sem še vedno stoposto pristaš živih tolkalcev in normalnih zvokov ampak vseeno velja tukaj priznati, da te pridobitve muzikantom včasih celo zakomplicirajo življenje namesto da bi ga jim olajšalo. Ritem mašina na primer, je neusmiljen stroj. Ne popravlja napak in ne zna pospešiti ritma po svojem občutku . Je pa res, da ne zahteva plačila in večerje! Ja, takšne stvari predvsem omogočijo zmanjševanje števila članov benda in racionalizacijo stroškov. Organizatorju pa to prija, glede na to, da ljudje kot že rečeno …pogoltnejo vse!

Največji biseri pa so v povezavi z današnjo temo že prej omenjeni »lovci na playback«. To so tipi, ki razkrivajo prevare v šovbiznisu. Tudi mene so že našli. Sicer sem v vseh letih muzikarjenja še vsako noto zašpilal ali pa falil sam. Niti sekunde še ni nekaj špilalo namesto mene. Vendar pa nas je takšen veleum pred mnogimi leti napadel na odru. Takrat smo imeli še dokaj primitivno opremo in v racku smo imeli za muziko med pavzo vgrajen kar avtoradio. Pijani glasbeni analitik se je zapičil ravno vanj. »Aha, zdaj vas pa imam, banda prevarantska!«
Zastonj sem mu dopovedoval zakaj imamo tisto reč in, da pa že zadosti fušamo, da je jasno, da igramo v živo. Ni razumel, kaj hočem reči, ko sem mu opravil, da playback nikoli ne fuša.

Še celo harmonikarja, ki je v osmici cel večer igral na suho, je eden takšnih obtožil prevare. Opazil je, da ima majster vgrajen nekakšen displaj in takoj je zaključil, da namesto njega v harmoniki igra nekakšen mp player in gotovo. Nič ni pomagalo, da sem mu dopovedoval, da za silo realistično reproduciranje s takšne naprave potrebuješ ozvočenje in vsaj 12 colske zvočnike …..ne, tipu se je tisto slišalo ven iz meha in pika.

Najhujši argument se mi zdi tisti, da je vse utihnilo, ko je zmanjkalo elektrike. Zastonj zatrjujem, da še tako poštenemu bendu takrat vse utihne. Dobro, nekje se lahko čisto potiho še sliši kakšen klarinet ampak, električne kitare, basi in mikrofoni… to pač utihne pa naj bo v igri kakšen plejbek ali ne.

Za najboljšega odkritelja plejbekerja pa sem izbral razočaranega ljubitelja Lojzeta Slaka. Za dokaz, da so igrali in peli na matrico (kar, mimogrede, zagotovo mislim, da ni res) mu je bil podatek, da so imeli na dveh gasilskih veselicah isti vrstni red pesmi. Za nameček so celo pravili med komadi iste vice. Sprva nisem mogel razumeti kaj mi možakar pripoveduje, potem pa mi je vžgalo. Doumel je, da so Slaki imeli posneto kompletno veselico od začetka do konca. Ja, to bi bil pa res plejbek in pol.

Moje mnenje je, da bendi v veliki večini igrajo v živo. Tako na veselicah kot tudi na koncertih. Posebno ansambli s kompletno zasedbo to počnejo tako. Tisti, ki hočejo ustvariti tudi stik s publiko drugače tudi ne morejo delati in predvsem, bi se na kakšen drug način veliko bolj matrali delati muziko.

Zadeva se spremeni predvsem, ko se na odru glasba umakne v drugi plan. Ko je le del večje predstave. Plesno igralsko cirkuške atrakcije. Takrat zaradi celega performansa nastopi tehnika. In ja, playback. Me pa takšne reči tako malo zanimajo, da mi je za slednjega čisto popolnoma vseeno.

Tako imam že dolgo veliko raje kakšno zakotno brenkanje, improvizacijo v kavarni, trubače npr. v obliki Idrijski Purtravk ali kakšnega zanesenega harmonikarja. Prav malo me še zanima kako igrajo bendi na veselicah. Naj se drugi ubadajo s čim si godci pomagajo in s čim ne. Prav tako ne grem več na rock koncert. Po Stonsih v Zagrebu pred dobrimi desetimi leti me to preprosto ne zanima več. Ena od izjem je npr. Balašević kadar se zmoti in pride v Ljubljano.

Sam bom pa tudi še odšpilal kakšno veselico ali privatno zabavo. Dokler bo kdo pripravljen poslušati muziko, ki jo delam skupaj s svojimi godci …. Vedno, ampak res čisto vedno, brez »tiste reči« !

Malo na dolgo … pa kaj hočemo. Lep pozdrav!

  • Share/Bookmark

Tagi: muzika

Živa muzika

24.11.2010 · 13 komentarjev

Nekatere človeške dejavnosti zgledajo, kot da so nepogrešljiv del obstoja ljudi in si ni niti mogoče predstavljati kakšno bi bilo življenje brez tega. Recimo branje. Čisto samo po sebi normalno je, da ljudje berejo. Če pa pogledamo zadevo malo od bliže, dobimo zelo zanimive podatke. Spoznali bomo, da glede na stotisoče let, kar se je človek spustil z vej v bistvu prebira besedila zapisana s pomočjo takšnih ali drugačnih znakov šele čisto majhen trenutek. Komaj nekaj tisočletij je odkar so potuhtali prve črke in še drastično krajše obdobe te črke pozna velik del ljudi. In prav tako nikjer ne piše, da se bo z branjem človeška vrsta kratkočasila ali se na ta način izobraževala še veliko let v bodočnosti. Čisto lahko bo to početje postalo zastarelo, informacije pa se nam bodo pod sivo skorjo infiltrirale na kakšen čisto drugačen način, ki je zdaj fantazija, takrat pa bo čisto popolnoma samoumevna reč.

Pa niti nisem želel pisati o branju. V bistvu sem razmišljal o muzikantih. Muzikant, kot si jaz to predstavljam, je tip ki igra na instrument. To pomeni, da izvablja iz instrumenta zvoke tako, da resnično pritiska na tipke, trza strune ali denimo piha v lesen ali plehnat ror. No, in kot takšen bo po mojem mnenju zelo kmalu, mislim, res zelo kmalu na ogled samo še na etno prireditvah, ki bodo poudarjale našo bolj ali manj davno preteklost ali pa v Bistri v tehniškem muzeju. Tam bodo ljudje lahko občudovali na primer lončarja in njegove spretne prste, par metrov naprej bo mojster koval žeblje, družbo mu bo delal rokodelec, ki bo spretno pletel velik koš in nekje čisto na koncu bo na ogled muzikant. Turistični vodič bo ljudem pojasnil kaj je to za ena reč »muzikant«, kaj je takšen dec delal, čemu je njegova dejavnost služila in kaj je nadomestilo njega z njegovimi kištami, rori in žicami vred.
Za večje skupine bo godec tudi zabrenkal nekaj tonov in hripavo zapel v tisto reč pred sabo!

Seveda se bodo ljudje po večini le bežno ustavili pri godcu, saj bo le eden v nizu pozabljenih poklicev. Kdor pa bo želel zvedeti kaj več pa bo v knjižnicah in zgodovinskih arhivih lahko odkril kako je šla njegova pot navzdol.

Vsekakor lahko rečemo, da je bil godec v nekem obdobju dokaj zaželjena vrsta in so ga bili ljudje povsod veseli. Vabili so ga na zabave, veselice in ohceti. Prve težave pri njegovem delu so se pojavile, ko je začel za svoje delo zahtevati plačilo. Pred tem je bilo dovolj, da je s kakšne svatbe prinesel lačni deci domov polne žepe kruha in kakšno klobaso. Vendar pa se je izkazalo, da to ni posebno donosno, instrumenti pa stanejo veliko denarja.
Vendar pa, prave težave so se začele drugje. Pvzročil jih je nihče drug kot tehnični napredek. Prava pa čeprav morda položna pot navzdol, se je začela, ko je človek potuhtal, kako glasbo posneti na plastično ploščo in jo pozneje s pomočjo hrumečih zvočnikov predvajati ljudem. Ne vem če je to tako definirano, ampak po mojem se je propad muzikantstva začel z dnem, ko je prvi par zaplesal na posneto glasbo.

Seveda je bila sprva razlika med živimi glasbeniki in hreščanjem iz lesenih kišt ogromna in še vedno seveda v prid pravim godcem. Ampak tehnika ima vedno to lastnost, dobro ali slabo, da napreduje. Izdelovati so začeli velika, močna ozvočenja, ki so glasbo pojačala in je postala slišna in dostopna za velike množice. Pojavljati pa so se začeli tudi snemalni studiji in vse skupaj je postalo industrija. Sprva je ta imela namen zadovoljiti človeška ušesa, željna glasbe in plesa. Takšnemu lepemu namenu seveda ne gre gledati v zobe. A kaj, ko je vse kar je lepo tudi lahko pokvarljivo. Tako je, saj drugače ni moglo biti, človek v kratkem potuhtal, da se človeška čutila da zelo lepo tudi prinašati okoli.

Stvari je poenostavljal. Veliki orkestri so se umikali manjšim zasedbam in te so se v plesnih dvoranah umikale gramofonskim ploščam. In če smo omenili kot enega od prvih usodnih udarcev tisti prvi ples na posnetek, lahko za končni smrtni udarec omenimo stroj, ki ga poznamo v takšni obliki nekako dvajset let. Kot vsaka tehnična »pridobitev« je seveda trajalo nekaj časa in potrebno je bilo nekaj kobacanja in spotikanja, vendar zdaj je tukaj.
Idealna naprava za zabave in ohceti, abrahamove žure ali novoletna srečanja. Organizatorji in tisti, ki ljudi povabijo, si celo upajo poudarjati, da bo poleg dobre hrane in obilice pijače v ponudbi tudi »živa glasba«. Ja, seveda, če je tam stroj, ki dela živo glasbo.

Ljudi pa tehnika v takšnem obdobju po večini ne zanima. Mogoče sicer kateri reče, kako da je bilo lani bolj živahno ali pa da se mu kljub vsemu zdi nekaj malo drugače. Pa to je le trenutek slabosti in nepomembna dilema izpuhti v zrak.

Ljudje pa nazdravijo, zavriskajo in nekateri se celo zavrtijo. Saj zakaj pa je živa muzika, če ne za to ???

Naslednjič: “plajback”

  • Share/Bookmark

Tagi: muzika · nostalgija

SORI,

19.11.2010 · 13 komentarjev

saj vem, da je blog jako pomembna reč. Blog pojasni marsikatero dilemo. Tukaj premeljete vsako nemarno pokvarjeno zadevo, ki jo počnejo naši pomembneži. Joj, če bi tipi prebrali kako jih predelate na teh straneh. Bi se pa kar morali malo zamisliti. Pa krivice in zablode, nespametne poteze gospodov s televizije. Vse gre skozi vaše mline.
Včasih omenite tudi kakšno lepo reč. Pišete o ljubezni in o sreči, ki jo občutite ko ste zaljubljeni. He, he!
Nekateri znate naslikati lepe stvari, drugi jih znate uloviti v svoje fotkiče.
Eni ste tudi smešni in se prerekate v nedogled o nekih stvareh, ki še jaz vem da jim nikoli ne boste prišli do konca. Tako kot ste trmasti in pametni pa sploh ne.
Pa to tudi vem, da ste kar fajn druščina in da prijateljev ni dobro puščati samih.
Ja, kot je bilo že v začetku rečeno. Dobro vem, da je blog pomembna reč.
Ampak sori, danes ata Dare nima cajta. Se “mora” ukvarjat’ malo z mano …..

Julija

  • Share/Bookmark

Tagi: moje

SOLIDARNOST

15.11.2010 · 18 komentarjev

Odkar sem prisoten na tem zmešanem internetu, sem se med drugim tudi naučil nekaj stvari. To zlahka priznam. Mislim, v nasprotju z nekaterimi, ki so prišli in ostajajo samo zato, da modrujejo in učijo druge, odzivov ali ugovorov pa očitno niti slišijo ne. Domnevam sicer, da že pred tem nisem bil ravno kakšna podla zahrbtna žuau ampak o nekaterih zadevah niti nisem toliko razmišljal in sem si velik del mnenja ustvaril prav v naših debatah. Upam, da to ni nekaj zelo slabega. To namreč, da se kdaj pa kdaj pustim tudi prepričati, če ugotovim da ima sogovornik dobre argumente.

Ta uvod sicer komaj sestavim z nadaljevanjem na kolikortoliko smiseln način. Povedati namreč želim, da vidim zelo velik problem, verjetno enega največjih, ki ga imamo, ravno v tem, da v resnici o drugih ljudeh ne vemo ničesar. Vidim ga predvsem v tem, da ne znamo videti težav drugih ljudi. In to se nam dogaja ravno v času, ko bi tako zelo potrebovali nekaj enotnosti in solidarnosti.

Lahko bi pojasnil svoje razmišljanje kar s podatki iz prve roke. S tem na primer kako zgleda plačilni dan in potem tisto moje računanje in zmajevanje z glavo, ko plačujem položnice na spletni banki in mi tisti moji delovni dnevi drug za drugim padajo v neko črno luknjo. Nekaj ur kasneje pri kofetu v fabrki nekdo pojamra, da je za 17 colske zimske gume dal dvesto evrov. Pokimam kar se da razumevajoče in čimbolj nedramatično pripomnem, da sem dal za račune več kot 150% neto plače. Tudi jaz sem deležen za silo razumevajočih pogledov. Vem pa, tu ni dileme, še nekaj. Ko gremo pet minut kasneje vsak na svoj konec, da se nekje za mano dogajajo pripombe, ki moje težave delajo manjše ali pa celo nikakršne.
Pa neprofitno stanovanje, pa otroci so dobili sobo v domu, pa tamala ima malico zastonj, pa invalidnino dobi pa ……….. Da neprofitno stanovanje pomeni komaj nekaj cenejšo stanarino, da so študentske sobe v domu komaj nekaj cenejše, da tako veliko stanovanje dobiš le zato, ker imaš veliko družino, ki se tudi prehranjuje, oblači in ki porabi eno zobno pasto na dva dni …. so stvari, ki ne pridejo skozi.

In točno to se dogaja širom po naši domovinici. Težave ima vsak samo sam. Nekje se uprejo kmetje in postavijo svoje traktorje na pot, ker ne morejo več preživeti s takšnimi cenami pridelkov. Kaj se zgodi. Namesto, da bi se vsi razveselili, da imamo med nami tudi upornike, ljudi z jajci in vsem ostalim, dopustimo politiki, da nas v roku nekaj ur obrne proti njim. Na televiziji objavijo par kmetovalcev, ki imajo po pet traktorjev in dva nova golfa in nihče njihovih protestov ne jemlje več resno. Enako se godi šoferjem, enako tudi pisarniškim delavcem ali pa mladini, ki vrže par kamnov v Pahorjevo šipo. V trenutku se cela Slovenija zgraža nad njimi. Kako si politika ob tem zadovoljno mane roke, ni smiselno razpravljati.
In vse to se nam dogaja ravno v trenutku, ko bi morali skočiti iz svojih kavčev, sleči pižame, si natakniti plašče in klobuke in se pridružiti jeznim ljudem v stiski. V stiski, ki je ne le podobna ampak do kosti ista, kot je naša.

Velikokrat preberem na teh straneh pa tudi drugje, da smo ovce, hlapci, da si ne upamo. Jaz pa mislim, da nas še bolj muči nekaj drugega. Ne vidimo, ne slišimo in ne čutimo. Samo za malo solidarnosti gre, za občutek jeze, žalosti in sočutja tudi takrat, ko se grdobije in nesreče dogajajo (navidezno) čisto nekim drugim ljudem.

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · v afektu

Olika za majhen denar

11.11.2010 · 14 komentarjev

Ko sta šla Marinko in Mirč čez fabrško dvorišče, je bilo že od daleč videti kako različna človeka sta. S tem niti ne mislim na to, da je med njima precej razlike v letih. Bolj se je to odražalo v njuni hoji in obnašanju. Stari je korakal mirno in flegmatično. Nič ni bilo videti, da ga kaj prida skrbi, da ga sploh zanima kaj se dogaja in kam mora iti sredi šihta. Čisto drugače se je vedel njegov vajenec. Fant je bil Marinkova družba že dva, tri mesece in v tem času ga je Marinko učil osnov svojega poklica, stvari o materialih, kako skuješ kakšno novo reč ali popraviš staro. Posebno pozornost sta namenjala tudi temu, kako se uporablja metlo in kako se očisti zašmirana preša. Mladenič in starejši majster sta se kar razumela. Le tu in tam je Marinko pojamral, naj mulc vendar malo umiri svojo razposajenost. Obrt, ki se je uči, da je za mirne živce in premišljeno delo je govoril.

Vsa ta omenjena razposajenost se je še kako videla že na daleč. Mladenič se je za razliko od majstra čisto drugače gibal. Poskakoval je in gledal nekako na vse strani hkrati. Dajal je vtis, da prehodi dvakrat daljšo pot Marinko, čeprav sta hodila vštric. Stalno je zraven nekaj spraševal in očitno je bilo, da mu ni niti slučajno vseeno kaj se dogaja.

Marinko si s tem ni pretirano belil glave. Bil je tisti čas v letu, ko so se v fabriki vedno dogajale takšne reči. Veliki sestanki, obveščanje o dosežkih in načrtih za naprej. To, kar je bilo v načrtu ta dan je spadalo v posebno skupino. Šlo je za eno od predavanj, eno od izobraževanj. Vodilni so to poimenovali projekt in vsako leto so takšnemu projektu nalepili zveneč in pomenljiv naslov, ki je razblinjal dvome v pomembnost dogajanja.
Zaradi vsega tega, še bolj pa zato, ker je že zdavnaj dojel, da se takšne stvari dogajajo zgolj in samo zato, da zadostijo pravila in pogoje za izpolnitev bogve katerih pogojev, je stopal proti tisti predavalnici nezainteresirano in brez posebnega veselja. Želel pa je tudi, enako kot še marsikateri od njegovih starejših kolegov, da ne bi izgledali, kot čreda v zamazane plave cunje oblečenih ovc, ki jih ženejo čez tovarniški parkirplac. Ali pa vsaj, da se ne bi počutil v tej čredi največji koštrun.

»Daaan!« je Mirč v zabavo vseh že prisotnih glasno pozdravil, ko je vstopil v prostor. Marinko je samo na hitro prikimal in zavil z očmi. Podobno se je na obnašanje vajenca odzival tudi pozneje vsakič, ko se je ta spozabil in se spet začel vrteti in mencati na svojem stolu.

Začelo se je po njegovih pričakovanjih. Še vedno se je zdelo, da ga nič ne moti in da bo uspel prestati tiste urice brez da bi dovolil, da mu kodrajo živce. Zagotovo je predvsem sam upal, da bo tako.

Direktorica in eden menedžerjev sta na kratko zdrdrala svoje predstavitve. Gospa se je osredotočila na dosežke iz preteklih kvartalov. S palico je kazala na grafe projicirane na platno in zraven hladno komentirala njihov pomen. Komaj zaznavno je za kakšen višji stolpec pokazala nekoliko več zadovoljstva, za navzdol obrnjeno krivuljo pa primerno kisel obraz. Menedžer je poprijel takoj za njo. Njegov nastop je bil namenjen vizijam, načrtom in predvidevanjem. Kot vsako leto je bil njegov pogled obrnjen strogo naprej in navzgor. Zmagovalna miselnost se na žalost ni vedno uresničevala tako kot so to kazale računalniške simulacije, ampak vsaj pristop je bil hvala bogu tak.

Ko sta oba vodilna sklenila svoj nastop, sta na hitro prešla na napoved nadaljevanja. Tako rekoč na tisti pravi razlog, da so se delavci v tako polnem številu zbrali. V tem delu je Marinko občasno že nekoliko grizel ličnico in prisiljeno gledal v tla pred seboj. Pa naj si je stokrat prej dopovedoval, da je itak jasno za kaj gre. Da ne bo to zanj nič novega in nič drugačnega. Spet ga bodo neki ljudje učili nekih osnovnih reči. S strašno velikim številom besed mu bodo na način, ki bo po njihovem do amena znanstven in navadnim ljudem komaj dosegljiv, pravili čisto preproste stvari. Tako bodo vsak stavek ponazarjali, podčrtavali glavne pomene in zraven v pomoč risali majhne risbice. Tako bodo v treh štirih urah tako, kot to včasih dopovedujemo čisto majhnim otrokom, poučili starega deca kako naj se vede. Predavanje se bo morda imenovalo »učenje spretnosti komunikacije« ali » z boljšimi medsebojnimi odnosi do boljšega dela«! To so lepe besede in nič ni narobe z njimi. Problem našega junaka je bil pač ta, da si jih je znal prevesti v bolj realen jezik.

»Lahko bi rekli: Mrha stara kovaška, zjutraj moraš reči dober dan in če ti kdo kaj da, moraš reči hvala!« je razmišljal sam pri sebi.
»Manir me učijo vedno znova, cepci! Dober dan znam reči že petdeset let in to rečem svoji dragi in svojim otrokom. Prav tako doma znamo reči hvala in prosim. Pha, rad bi slišal njihove froce!«

Tako je mrmral Marinko nekam vase in vsake toliko pogledal svojega mladega tovar’ša, ki so ga bila sama ušesa. Kar zavidal mu je njegovo radovednost, ko je opazoval kako steguje vrat in z zanimanjem vleče vsako besedo na ušesa! Takrat je direktorica prekinila njegove misli z glasno napovedjo:

»In tako smo vam tudi letos omogočili izobraževanje……..«
Marinka je kar nekoliko streslo ob tem stavku. Vsakič je ob takšnih besedah pomislil, da bi moral skočiti pokonci in zarobantiti, kdo je kaj komu omogočil in kaj je zapisano v pravilih, pogodbah in standardih… . pa si ni niti upal, niti to ne bi bilo posebno smiselno. Raje se je poskušal vrniti nazaj v svoje mirnejše stanje.

Gospa predavateljica, ki so jo za to priložnost najeli, je vsaj v začetku nekoliko popravila njegovo razpoloženje. Začela je s prijetnim glasom recitirati svoje štrene floskul, vsake toliko, posebno kadar je začutila padec pozornosti pa je preklopila na nekoliko glasnejšo varianto in takrat se ji je glas smešno preklopil v piskajoče vpitje. To je Marinka kar zabavalo. Mirč je bil še vedno kar zainteresiran in je tako ob govorjenju kot ob cviljenju veselo prikimaval. Včasih je naredil vprašljiv obraz in dvignil obrvi in že v naslednjem trenutku je spet prikimal, ko je baba pojasnila svojo misel.

Ko so prišli do dela predavanja, ki je govoril o motivih za delo, o stvareh, ki delajo ljudi zadovoljne in jih izpolnjujejo, takrat je stari kar nekoliko trznil. Tukaj se bo že spet zakompliciralo, si je mislil. Seveda niti ni moglo biti drugače. Kdo bi oporekal, da so dobri odnosi, kreativnost in podobno lepe in prijetne reči ? A kaj, ko babnica ni in ni mogla mimo tistega, da je denar kot motiv šele na petem ali šestem mestu . Na tej točki je vedno zašumelo med delavci. Pa se predavateljica ni dala. Preslišala je, da ljudje godrnjajo in da je nekdo siknil kako bo verjetno za svoje blebetanje dobila pet jurjev. V svojo obrambo je zmagoslavno kazala graf, ki so ga baje narisali na Ameriški univerzi in je plod obupno pomembnih raziskav!
Potem je Mirču vseeno dala besedo. Zaradi njegovega neumornega dvigovanja roke. Zjecljaj je nekaj o tem, da je odvisno ali gre le za nekaj sto ali nekaj tisoč evrov…. Pa se je že konec njegovega vprašanja izgubil med piskajočimi stavki. Besedo je znala predavateljica vzeti tako vešče, da je bilo to skoraj neopazno. Razen seveda za kljukca, ki je ostal v klopi z odprtimi usti.

Po dobrih treh urah je zadeva le začela jemati konec. Delavci so še izpolnili anketo in se odpravil na sveži zrak. Pri odhodu so nekateri pretirano vljudno in glasno pozdravljali, učena gospa pa jim je z nasmehom prikimavala.

»Ti že veš zakaj se ti smeji v ksiht!« si je mislil Marinko in z užitkom zajel hladen decembrski zrak. Želel si je čimprej priti domov. Od njegove načrtovane flegmatičnosti in neprizadetosti ni ostalo razen glavobola in utrujenosti popolnoma nič!

»Dobro jutro!Dober dan, gospod mojster!« ga je z vsem možnim pretiravanjem pozdravil zjutraj njegov otročji vajenec. Nasmehnil se mu je na način, kot bi hotel reči, da mu pač ni pomoči. Niti mu ni ponavljal tistega, naj ga vendar pusti zjutraj prvo uro čimbolj na miru.

Ko sta skupaj odhajala do delovnega mesta, jima je nasproti prišel Flavio. Veliki šef je zjutraj imel cel kup pomembnega dela. V trenutku ko se jima je približal, se je mulc izprsil in odprl usta, da bi zažvrgolel najlepši pozdrav ….

Kako znajo nekateri ljudje »ne opaziti«, to je spretnost, ki neukim ne bo nikoli jasna. Tukaj ne gre zgolj za ignoriranje. Boss je ob srečanju mimobežno gledal skozi fanta in njegovega mojstra.

Mirč je obstal v takšni pozi, kot da se še ni do konca zasukal na petah. Imel je začudeno in na široko odprte oči in dajal je vtis, da bi kar tako ostal še naprej. Sreča, da ga je Marinko takrat lopnil po hrbtu in je pob prišel do sape.

»Greva delat, fant!« je rekel.« Pa ne bodi tako začuden zaradi Flaviota! To ni nič takega!«
Na obrazu je imel mojster spet tisti tanek, rahlo ciničen nasmeh.

»Pač tega niso čisto vsem omogočili!«

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Kritika!

5.11.2010 · 20 komentarjev

»Pisanje o pisanju« je zelo pogosta zvrst literature na blogovju. Pogosto se kakšen bloger očitno celo specializira v to smer. Takšen potem vsak svoj zapis začne z opravičevanjem, ker na primer že dan in pol ni nič napisal in potem v svoj zagovor razjasni večno dilemo zakaj sploh piše . Definitivno nam zagotovi, da to počne zase in da ga prav briga za cel svet in še za pol Slovenije zraven.

No, jaz tega menda ne počnem prepogosto. Celo sem že razmišljal, da sploh nikoli ne bi načenjal česa takšnega. Vendar pa takšno razmišljanje in dogodki zadnje čase kar kličejo po tem, da napravim majhno izjemo.

Torej, moje pisanje?! Vsekakor iz tega nikoli nisem delal kakšne velike reči. Toliko so mi stvari pa že jasne, da vem kako drobcen kamenček v neznanskem in neskončnem mozaiku besedovanja so te moje črke. Kljub vsemu pa sem si ravno te dni dovolil nekaj malega domišljavosti. Pa gremo lepo po vrsti:

No, ne mislim začenjati predaleč v preteklosti, takrat na primer, ko sem spravil skupaj prvi šolski spis. Ne, omenil bom predvsem dogodek pred nekaj meseci. Takrat sem izdal čisto pravo in čisto svojo knjigo. To mi je pomenilo in mi še vedno pomeni praznik in res lep dosežek. Pa me pri tem niti ne zanima koliko sto takšnih stvari izide letno pri nas. Ne, to je nekaj, kar meni pomeni veliko in nekaj česar si nisem nikoli prej niti predstavljal.

Že sam izid je bil izredno prijeten in lep dogodek. Kljub vsem skrbem, ki so se mi motale po lobanji, je vse šlo kot po maslu. Na predstavitvi se je zbrala lepa množica prijateljev, žlahte in drugih ljudi. Doživeli smo lep in nepozaben večer.

Pretiraval bi, če bi trdil, da mi je bukva spremenila življenje. Mislim, ta bi bila pa res bosa. Vendar pa se po tistem skoraj noben dan ni zgodilo, da ne bi v zvezi z mojim prvencem doživel kaj lepega. Iznenada me je na cesti pozdravljalo več ljudi. Marsikateri me je tudi ustavil ali obgovoril v oštariji, češ da mi mora pa povedati kako je zadovoljen s knjigo. Dobival sem včasih tudi izredno zanimive namige, da je tudi marsikdo, ki skoraj nikoli ne bere, na dušek prebral zadevo. Zmagala je gospa, ki me je ustavila pred blokom in med smehom povedala, da je njen dec prebral prvo celo knjigo po štiridesetih letih.

Zelo me je zabavalo tudi preverjanje na COBISS-u, kjer so vsaj v začetku po vseh knjižnicah, še posebno idrijski, knjige veselo krožile med ljudmi.

In spet, same pohvale in odobravanje. No, vsaj jaz sem zaznaval po večini samo to. In močan občutek, da name marsikdo gleda nekako drugače, včasih tudi z nedvomnim spoštovanjem. Včasih so mi deci v bifeju pravili kako so se našli v katerem od mojih junakov ali pa so v njemu spoznali znanega sokrajana.

Ampak! Ja, vedno je nekje tudi kakšen »ampak«! Ja, porkaduš, nekaj je tukaj vseeno manjkalo. Kritika! Druga plat. Dobro, resda sem poleg vsega omenjenega odobravanja naletel tudi na ljudi, ki so mene in moj dosežek zelo izrazito ignorirali, nekateri so me s tem tudi močno presenetili, vendar to ni to, kar imam v mislih. Tudi tisto, ko sem že omenjenim dedcem razlagal, da se mi ne zdi nič narobe, če določenega intelektualca moj »kovač« ne zanima in da bi se mi zdelo v bistvu jako čudno, če bi se poznavalec na takšnem nivoju kar tako iznenada navduševal nad mojimi zgodbicami. Pa jih nisem prepričal. Trepljali so me po ramenu in počutil sem se kot vaški malar, ki je abrahamovcu za šenk naslikal vaški kozolec in so mu na žuru vsi govorili, da »je to slika, ja, ne pa tiste packarije, tistih umetnikov, ki se sploh ne vid’ kaj je na platnu«!
Tudi moje lastne ugotovitve glede tehnično zelo poceni izdelave in neatraktivnega izgleda, kot tudi nekaj pripomb zaradi lektorskih in tiskarskih spodrsljajev ni niti malo zamajalo lepega dogajanja okoli mojega literarnega prvenca.

Ne, še vedno je nekaj manjkalo. In, prosim, ne iščite med vrsticami skritega cinizma. Želim čisto resno povedati, da sem potreboval eno veliko piko na i!

In potem se je zgodilo. Dobil sem kritiko. Sicer ne uradno objavljeno, ampak na obširnem E-mailu. Avtor je želel s tem zagotoviti, da bi najprej povedal svoja opažanja osebno meni, prej kot bi o tem razglabljal z drugimi ljudmi. Moram se pohvaliti, da me vse skupaj ni povsem presenetilo. Gospoda poznam kot izjemno poštenega in neposrednega človeka. Tudi ugotovitev, da je »kritik človek, ki drugim pravi kako bi sam nekaj naredil, če bi znal«, pade tukaj v vodo. Človek je znalec. Tak z izkušnjami in močnimi referencami. Njegova literarna kilometrina je velikokratnik moje in predvsem je v literarnih krogih veliko bolj (pri)znan od mene.

Sama vsebina kritike me je presenetila zgolj v svojem manjšem delu. Mogoče me je še najbolj presenetil tehnično secirajoč pristop. Pripombe bi imel tudi okoli nekaterih izrazov, drugače pa niti ne.
Še najmanj bi seveda upal ugovarjati okoli splošne ugotovitve, da je branje knjige »kovač je dec« zanj v nasprotju s pričakovanjem pač razočaranje. Vzrok je predvsem v ponavljanju, površnih opisih in nihanju oziroma padcu kvalitete zaradi prevelike produkcije. Tukaj moram omeniti, da se nekaterih omenjenih zadev tudi sam dokaj dobro zavedam , le da se s svojim neobrzdano neučakanim in perfekciji nenaklonjenim karakternim lastnostim s tem ne znam posebno dobro bosti.
Zaključek kritičnega zapisa zveni kot pohvala tekoče pripovedi. Naj še enkrat omenim, da ocena ni napisana na horuk in počez. Meni zgleda zelo sistematično in resno.

In? Ja, to je to. Ko sem vse skupaj prebral, sem začutil, da se zaradi tega presenetljivo dobro počutim. Pa niti nisem prepričan, da sem ponavadi zelo dobro prenašal kritiko. Ne vem, zakaj je tokrat drugače in zakaj imam občutek, kot da sem to potreboval sto na uro. Zdi se mi kot da bi bil šele zdaj kompleten.

In odločil sem se nekaj. Nič več opravičil in blebetanja zakaj pišem, komu in s kakšnimi vzgibi. Kratko in jasno. Pišem zato, ker sem pisec. Lahko bi tukaj vklopil debato o črkarijah, o blebetanju in o skromnosti, takšni in drugačni. Lahko bi analiziral dejstvo, da ima vsaka dejavnost veliko nivojev in da je vsak od njih lahko dober. Lahko bi se še naprej izgovarjal na srce in na to, da bo to še naprej edini organ, ki mi bo vodil prste po tastaturi. Lahko počnem vse to, vendar zdaj ne grem niti korak nazaj. Pisec …. Pa pika!

  • Share/Bookmark

Tagi: moja knjiga · črkar

Mrtvi spomin

1.11.2010 · 94 komentarjev

Pred davnimi časi smo dan mrtvih dojemali kot nekaj strašno turobnega in predvsem odvečnega. Mislim, če že imamo dela prost dan, da je to ravno tako bizaren praznik. Nič se ni dogajalo, pravzaprav, kar je še precej hujše, nič se ni smelo dogajati.
Dobro, dopoldne so se od nekod pojavili obiski. Tete s pomembno resnobnimi obrazi in visoki izprseni strici s klobuki na glavah in vse je dajalo misliti predvsem to, da gre za zelo pomemben in pomenljiv dan. Žlahta, ki je sicer po večini celo leto nisem videval se je z domačimi pogovarjala resno in umirjeno. Ko so omenili katerega od že umrlih žlahtnikov, so se strici in tete sočutno spominjali kakšno je bilo njegovo življenje, kako je bil dec prijazen in pameten in nazadnje kako grdo ga je zdelala bolezen, ki ga je nazadnje tudi spravila s tega sveta. Po kavi in dolgem pogovoru so vsi skupaj odšli na britof in s sabo odnesli cel kup cvetja in sveč, ki so jih potem po skrbno izdelanem planu porazdelili po treh štirih grobovih, kjer so bili pokopani ljudje, ki so nam bili vsaj malo predniki. Otroci smo potem morali v cerkev in takoj po maši še na komemoracijo, kjer so punce recitirale Kajuha in je oktet zapel tisto o »čudnem cvetu v grapi črni«. No, in potem nič. Sama tišina. Nismo smeli rogoviliti okoli bajte, nabijati žoge in zraven kričati kot male zverine. Nismo smeli glasno navijati radia in na televiziji je bila poleg proslave na edinem programu samo še »balada o trobenti in oblaku«. Beda totalna, res!
Vendar pa smo si zvečer kljub vsemu omislili nekaj kar je bilo podobno zabavi. Ja, ni za verjeti, šli smo na pokopališče! To smo seveda storili šele takrat, ko je bila že trda tema in so vsi normalni obiskovalci grobov že zdavnaj odšli domov.
Ja, odpravili smo se tja gor, po vseh tistih stopnicah, mimo cerkve. Tam je vedno mrzlo pihalo in pred sabo podilo meglice. Včasih je v tistih dneh tudi prvič zamedlo. Na vsak način pa je bilo vreme vedno dovolj jesensko turobno, da je še pripomoglo k pričakovanemu mrtvaškemu vzdušju. Nekako je bil britof tako tudi plac za preizkušanje poguma. Niti slučajno nisi smel pokazati, da ti tihi kraj povzroča tesnobo in strah. Ne, tam si moral biti popolnoma sproščen in dobrovoljen, kot da bi šlo za zabavo kakšne čisto druge vrste. Tako smo hodili med spomeniki in se hecali iz vsehsort reči. Najbolj zanimivo je bilo, če ti je uspelo nakapati na roko dovolj voska, da je nastala rokavica. To smo potem sneli z roke z namenom, da bi jo shranili vsaj do naslednjega dneva mrtvih. Ponavadi se nam je potem polomila prej kot smo jo prinesli domov in smo vse skupaj vrgli v grmovje.
Kljub vsej tej domnevni zabavi pa je, vsaj meni, hoja med nagrobniki vedno povzročala neko posebno razmišljanje. Po glavi so mi švigale misli, ki jih ponavadi tam ni bilo ali pa sem jih zlahka odrinil in tuhtal druge, bolj vsakdanje in vedre reči. Ponavadi sem na spomenikih prebiral imena, še bolj pa letnice poleg njih. Včasih se mi je zdelo, da je vse tako kot mora biti, kot da bi mi podatki o osemdeset ali več letnikih, ki so bili tam pokopani, dajalo nekakšno garancijo, da je vse v najlepšem redu in da me ne more čakati kaj posebno nepredvidenega. Tu in tam je seveda kakšna marmornata plošča zlovešče pripovedovala s svojimi številkami in globokim verzom pod njimi neko čisto drugačno zgodbo. Tisto sem le na hitro ošinil s pogledom in poskusil odmisliti neprijetno reč. Kot nekaj izjemnega, nekaj kar se tiče le maloštevilnih in redkih nesrečnikov.
Takšne so bile tudi usode na največjem in najbolj okrašenem spomeniku. Vendar pa se s tistim nismo ukvarjali. O junakih smo vedeli kar smo morali vedeti in s tem ni bilo problema. Da se takšne stvari itak ne bodo nikoli več dogajale nam je bilo pa tudi jasno. Kvečjemu je kateri od domnevno bolj korajžnih fantalinov dodal kakšno štorijo iz zbirke na pol stripovskih zgodb iz vojnih časov in zraven neposrečeno zaigral zadetega borca v njegovi dramatični agoniji.
Potem smo se spet podali med spomenike in si na roke kapali vosek iz gorečih sveč.
Malo drugačno razmišljanje se me je za kakšen trenutek polotilo, če sem se človeka, ki je bil v tistem trenutku na nek način samo še pozlačen napis na plošči , tudi sam spomnil. Napis je dobil obraz in ta je nekje v mojem spominu gledal vame in govoril besede. Na momente se mi je takrat zdelo, da sem malo težje požrl slino in teže skril, da mi je med tistimi kamni nelagodno.
Ja, spomini naj bi bili tisto. Človeka sem se spomnil, ko je govoril z ostalimi živimi ljudmi. Spomnil sem se njegovega prijaznega pozdrava, ko sem ga srečal nekje doli na vasi. Zdaj pa se je vtisnil v sivo skorjo s svojo pojavo in tam domuje varno spravljen, dokler ga naključen napis na hladnem granitu ne prikliče na dan. Nekje sem prebral modro misel, da je človek živ, dokler se ga še kdo spomni. Nenavadna modrost.
Tam bolj na koncu, malo prej kot smo se spustili nazaj v normalen svet, smo si vedno ogledali še tiste velike nagrobnike ob cerkvi. Poleg monsinjorjev in pokojnih fajmoštrov, je bilo tam tudi nekaj nekoč pomembnih krajanov. Pod imenom, priimkom in letnicami je pri takšnih pisalo, da so bili trgovci, župani, veleposestniki in podobne reči.
Kar predstavljal sem si kako svečan je bil takšen pogreb. Pet župnikov in nebroj ministrantov, pevci in pogrebci. Najmanj dvajset vencev in še cel sprevod otrok, ki so za njimi nosili rože. Za vsem skupaj pa neskončen sprevod ljudi z vseh koncev. Pomemben človek je odšel s tega sveta. In spoštovan. Nesmiselno se mi je zazdelo, ko mi je misli prešinilo kako so na takega človeka gledali takratni ljudje. Takšni navadni! Kako je prišel do tiste svoje veljave. Kako se je vedel do svojih hlapcev? Kako brezobziren je moral biti do delavcev, ki so delali zanj, da si je nagrebel vso bogatijo. Pa sem odgnal svoje prebliske iztrgane iz nekih davnih ugodb.
Le pogledal sem na hitro, po službeni dolžnosti očiščen grob in zamahnil z roko. Pohitel sem za prijatelji. Le misel, nepomembna in na momente hecna misel je ostala za mano:
»Saj se te sploh nihče ne spomne več!«

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · črkar