Ni dobro!

4.10.2010 ob 22:35

Menda je človekova največja težava ta, da ima stalno v glavi idejo, da bi bilo lahko bolje. Lahko bi imel več, lahko bi ležal na mehkejšem ležišču in lahko bi zaužil obilnejši obed. To nepotrebno zavedanje nekakšne vsajene resnice mu greni življenje in ubija zadovoljstvo, ki ga brezupno išče in se zanj bori.

»Ni dobro!« mi je rekel tisti dan. Potlačen je prišel slučajno tam mimo. Vedel sem kako je z njim. Ponižan je bil in potrt. Izpadel je iz igre, ki so jo vodili čisto drugi ljudje. Podrl se mu je svet, ki je spoštoval čisto enostavne stvari. Tiste je poznal in obvladal. Občutek tiste majhne pomembnosti so mu dajale. In zadovoljstva. Zdaj so ga porinili na stran. Izpadel je iz spiska artiklov, ki je z njimi vredno trgovati.

Nisem imel srca, da bi mu poskušal nuditi tolažbo s tisto svojo teorijo. Njegova stiska ni bila te vrste.
In hodili so še drugi. Vdrtih oči in povešenih lic. Zgubani obrazi so govorili vsi po vrsti eno in isto:
»Ni dobro, ni dobro!«

Vse sledi so se zabrisale. Pozabljal je svet na vse okoli sebe. Pozabljal je na očete, na korenine, na vse kar naj bi krasilo vrsto. Prodajal je svet sam sebe. Ni več pomagal ranjenemu na noge, ni več vzgajal veselih otrok in ni natočil potepuškemu cucku toplega mleka. Premagal je veliki brat utrujenega starca. Ta pa je z drugimi korakal proti robu.
»Ni dobro, ni dobro!« se je slišal hripavi šepet.

»Ni dobro !« je tiho ječal mladenič v jarku. Z rokami je zadrževal svoje toplo drobovje in zadnje kapjice energije, ki je odtekala stran. Bogve komu bo lahko to služilo? Bogve čemu je nekdo skopal ta jarek? Kakšna neki bi znala biti tržna cena njegovih toplih črev?
Le blisk je na kratko odgovoril. In oglušujoči ropot. Le kratek trenutek še se je slišalo vmes šepet zadnjih duš.
»Ni dobro …res ni dobro!«

Potem pa tišina prevzame črno temen zrak. Tišina, ki zanjo ni pravih besed. Čisti mir. Miren, ničeven prostor brez vsebine. »Je zdaj dobro? Je zdaj končno v redu?!«

Tam pa nikogar, ki bi se to sploh še spraševal!

  • Share/Bookmark
 

12 komentarjev na “Ni dobro!”

  1. nevenka nevenka pravi:

    Sem tudi sama ugotovila, da je človekov pogled na svet lahko takoj zelo konflikten. Če si skromen, boš ostal v tem v čemer si. Če boš malce bolj zahteven, boš napredoval. A zato ne smeš biti zadovoljen s tem, kar imaš. Torej bi človek rekel, da je napredek pogojen z nezadovoljstvom. Biti zadovoljen in hkrati motiviran je kar težko. Čeprav je veliko ljudi zelo nezadovoljnih in hkrati tudi nemotiviranih. Mislim, da je to stanje najbolj nevarno od vseh. Napredek v življenju nudi vsaj občasna, mala zadovoljstva in te nekako ne pahne v globoko nezadovoljstvo. Se mi zdi, da smo ljudje pravzaprav nezadovoljni že po naravi. Ker sto dobrih reči ne vidimo, ena slaba nas pa pekli.
    Morda je problem v vzgoji, da si ne znamo postaviti pravih vrednot na pravo mesto. Veliko ljudi zelo spremeni odnos do življenja po hujših tragedijah.
    Potem znajo oblikovati zadovoljstvo tudi tako, da zaznavajo svoje različne napredke, ki so jih prej gladko prezrli. Saj ciljev v življenju je lahko veliko, tudi takih, ki so dosegljivi. Tako se je treba naučiti živeti in ustvarjati zadovoljstvo sproti.
    Pasivnost, sprijaznjenost z nemočjo, je temelj nezadovoljstva. Že načrt za vsak dan posebej lahko človeka položi bolj zadovoljnega spat.

  2. miri pravi:

    Koliko “frisov”,ki nas z nasmehom gledajo te dni s plakatov,bo v nedeljo reklo: “Ni dobro!”

  3. bin pravi:

    Žal Dare, tudi tisti
    /… Miren, ničeven prostor brez vsebine. …/
    bodo sprivatizirali, razdelili. Tudi nič ima zanje svojo ceno.
    Ni dobro! :sad:

  4. mijau pravi:

    Ma, dobro je.

    Proti temu, kar nas čaka.

  5. dare dare pravi:

    Načrt za nov dan, Nevenka? Se pravi sistematično nad nezadovoljstvo :) ?

    @Miri, skoraj vsi, a ne ?!

  6. dare dare pravi:

    @bin, era biznisarjev pač :( !

    @mijau, piko na i vsem pesimističnim mislim si pritisnil.

  7. olna pravi:

    Ja, novodobni pregovor pravi, da je nezadovoljstvo gonilo napredka.

    Torej, napredujem samo, če sem nezadovoljna. In ko napredujem, s tem ne smem biti zadovoljna, ker potem bom nehala napredovati. In en drugi novodobni pregovor pravi, da zaustaviti se pomeni nazadovanje.

    Torej moram napredovati in se tega ne smem veseliti, ker moram ostati nezadovoljna. Da bom lahko napredovala…zakaj že? Kam že? Kako že?

    Res ni dobro…

  8. dare dare pravi:

    Olna, ta logika je pa tudi precej neusmiljena. Če prav pomislim, sem že glede napredka vse bolj skeptičen. Če samo pomislim na tisto mojo fabriko. Kaj mi je ta ku… napredek prinesel? Manj dela? Več dnarja? Karkoli?

  9. nevenka nevenka pravi:

    Verjel ali ne Dare, meni sprotni načrti v življenju zelo pomagajo, ker so se mi pač nekateri pomembni cilji v življenju zelo odmaknili in bi brez tega lahko čisto obupala. Nisem naučena v drobnih rečeh iskati zadovoljstva. To se mi je vedno zdelo nekaj manjvrednega, nekaj s čimer se čovek tolaži in nadomešča pomembne stvari. A kaj človeku ostane, če najpomembnejše za vedno izgubi. Treba je iti naprej in človek ne sme biti ves čas popolnoma nesrečen. Vsaj malo mora biti zadovoljen. In načrti pomagajo.

  10. mijau pravi:

    Olna, preveč se zanašaš na pregovore. Ti se včasih uporabljajo za vsako situacijo. Spomni se samo tistega: “Matija led razbija; če ga ni, ga naredi; včasih v miru ga pusti.”

    Že davno pa ne verjamem več, da vsako nenapredovanje pomeni zaostajanje. Ko prideš do prepada, je bolje zaustaviti se. In sedanja družba je že blizu roba.

  11. bin pravi:

    “Razsvetljen” se še enkrat oglašam. ;)
    Tudi za “nič” se bijejo bitke. Kdo ga bo imel več? Žrtve niso pomembne.
    Drugače pa je z življenjskimi sredstvi – radostmi kot z vinom. Kdo je na boljšem? Kdor je več popil, ali komur je več ostalo v kozarcu?
    “Bejžvedet”? :roll:

  12. dare dare pravi:

    @Nevenka, zelo verjetno bistveno bolj razumem kaj mi želiš povedati, kot mogoče zgleda. Če v mojem ustaljenem “redu” karkoli iztiri, se mi namreč zelo hitro zdi vse podrto. V takšnem stanju ponavadi tudi ne znam resno dojeti kako je v bistvu problem majhen in lahko rešljiv. Posebno vprašanje je seveda tudi to, koliko sem sposoben narediti nov plan in postaviti stvari na svoje mesto.
    Ja, cela vrsta vprašanj! Mogoče bom zaradi katerega od teh malo globje razmislil o vsem tem.
    Veseliti se drobnih stvari mogoče res ne sme biti cilj, pa kljub vsemu mislim, da je zelo veliko vredno, če je človek tega sposoben.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !