Mislm, men se zdi Škoda!

1.10.2010 ob 08:33

Če prav pomislim, mi avto pa res ni nikoli predstavljal nekaj posebno velikega. Vsekakor nič več, kot pač orodje, ki ti pomaga premagati neko razdaljo. In tudi nobenih želja posebnih nisem imel, ko sem nabavljal kakšno kripo. Če mi je kateri od mojih maloštevilnih avtomobilov deloval dolgo časa in to brez večjih stroškov, sem ponavadi celo rekel, da »zaradi mene ne bi bilo treba izdelovati drugačnih avtomobilov«! Tako sem tudi zdaj prepričan, da bi čisto lahko shajal brez ABS, ASR, servovolana, klime, centralnega zaklepanja in podobne šare.
No, vsekakor sem pri svoji prvi stoenki moral shajati brez teh zadev. Kljub temu, da sem svojo vozniško kariero začel šele nekako pri štiriindvajsetih letih, je bilo to vseeno še nekoliko pred časom takšnih atraktivnih tehnoloških inovacij.
Zakaj sem kupil ravno stoenko, tega pa tudi ne vem. Verjetno se je to takrat dobilo za tisti kilav znesek, ki sem ga spravil skupaj. Vem pa, da sem do svoje prve ŠKODE prišel zato, ker jo je dal v odpis neki moj žlahtnik in mi jo je dal zelo poceni. Do takrat je bila Škoda v naši familiji nekako na »ne najboljšem« glasu. Eno od tistih zaokroženih škod 110L, ki se jih je precej vozilo po naših cestah v 70ih, je imela ena mojih tet, in stalno sem poslušal kaj vse fali tistim avtom. Foter, ki je vozil lade in pezejce je očitno vztrajal, da mora biti avto oglat in da mora žgati 15 litrov na sto, ali pa nič, porkaduš!
No, pozneje sem se veliko prevozil tudi s prijateljevo škodo 100 MB (popularno »hiljadu malih briga«) . S tisto kripo, ki je črno kadila in je žgala skoraj toliko olja kot bencina smo se brez težav vozili na morje, v Planico ali pa kamorkoli pač že.

V glavnem, kot svojo drugo limuzino sem nabavil Škodo105 L.

To je bilo trdo in okorno vozilo, ki mi je zelo pogosto zakuhalo. To bi bilo v teh časih in pri modernih motorjih kaj hitro usodno za mašino, takrat pa to ni bila takšna reč. Natočil sem pač liter vode, počakal pol ure in se peljal naprej. Kaj drugega pa se ni pokvarilo. Vse je bilo trdno in grobo narejeno. Celo tako solidno je bilo, da sem škodo moral sam pokončati. To se je zgodilo na vožnji z neke ohceti ob nekako sedmi uri zjutraj. Točno se spomnim tudi datuma. Pripetilo se je namreč ravno na moj rojstni dan. Komentarji so seveda nepotrebni. Me je pa lepo odbilo od ograje in zapeljal sem v nasprotni breg. Tam sem zlomil enega zadnjih v vrsti telefonskih drogov pred Sp.Idrijo. Prisebni basist Boris in tolkalec Franci sta zrihtala, da smo razbitino odpeljali in skrili brez posledic. Še zdaj sem jima hvaležen, sam bi namreč po tistem šoku zagotovo občepel ravno tam in čakal bridko bodočnost.
Malo sem naslednje dni cvikal, da bo kdo pozvonil, me vprašal po zdravju in mi zaračunal kandelaber. Pa ni bilo nič. Čez mesec ali dva je prišel neki možakar in kupil od mene tisto reč, ki je imela še dober motor. Ko sva se peljala izpred fabrika, da si ogledava posmrtne ostanke, sem prvič pomislil, da delam Škodi krivico s svojim nečustvenim odnosom. Dec me je namreč peljal s fičakom, ki mu je v vsakem križišču pri speljevanju crknil. Ko se mu je to zgodilo že tretjič, mi je pojasnil, da je avto sposojen in še to, da fičo po njegovem niti ni avto.
»Škoda« je takrat rekel z nekim posebnim leskom v očeh »Škoda je avto. Mehak, vodljiv, pregleden!«
Madona, sem pomislil, jaz grem pa razsuti takšno reč!!
Naslednja leta sem vozil renault pet. Potem se je počasi, z novimi vozniškimi dovoljenji v hiši, začela pojavljati potreba po drugem avtu in kar nekaj časa sem si ogledoval temno rdečo Škodo Felicio. Čudno se mi je zdelo, da je kljub solidni ceni nihče ne vzame, potem pa sem sume opustil in kupil zadevo. Služila mi je dolga leta.

Nič posebnega ni bilo treba popravljati in smejalo se mi je pri nizkih stroških za registracijo, pri gumah za petintrideset evrov in še marsikje. Tako sem ob njenih zadnjih izdihljajih tudi začutil nekaj tiste prave žalosti. No, malo me je tudi jezila pomankljiva diagnostika mojega osebnega mehanika,ki je zatrjeval, da se zaradi malo rožljanja tiste verižice, ki je tam namesto zobatega jermena, ne more nič zgoditi. No, pa se je zgodilo in mojster je bil prepričan, da se je to zagotovo zgodilo prvič. In je šla ……smrk …. Kaj bom zdaj brez tebe. Kdo mi bo vlačil prikolico polno drv …kam bom del motorko, sekiro in kante z bencinom…. Kje bom dobil drugo takšno limuzino, ki se bom iz srca nasmejal, ko bom podrgnil z njo ob kakšno škarpo ?????

In vendar , kakor zgleda kdaj kakšen problem popolnoma brezupen in nepopravljiv, je tokrat drugačen. Resda cel teden nisem imel časa za blog in še za kaj drugega ne. Ampak …….

…. jii

iiiii

iiiiiii

hhhh

aaaaaaaaaa

  • Share/Bookmark
 

19 komentarjev na “Mislm, men se zdi Škoda!”

  1. miri pravi:

    A sedeži se zvrnejo?

  2. olna pravi:

    Miri, zakaj pa to sprašuješ? :) :mrgreen:

  3. NoMercy NoMercy pravi:

    takim, ki se navežejo na stvari pa tudi Bog (t.j. jaz) ne more pomagati :(

  4. olna pravi:

    Dare, če ti celo NoMercy ne more pomagati, je pa zadeva resna. :(

    Sicer imam pa tudi jaz leeeepe spomine na eno Škodo…
    (kot si enkrat zapisal, tri pikice lahko pomenijo vse mogoče…kaj šele trije smeški!) :) :) :)

  5. dare dare pravi:

    @miri, malo se menda že. So pa (celo) zame :) malo mimo časi, ko je bila to ena glavnih postavk :) !

    @Olna, legen zicen so pa ja fajn :)

  6. dare dare pravi:

    @NoMercy, saj jaz v bistvu govorim o tem, da se ne naveže na takšne reči. Mislim pa, da se nasprotno od mene zelo veliko ljudi naveže na marsikaj. Jaz sem se bolj navezal na to, da sem se lepo komot vozil z avtom na šiht, pa k mojemu omizju, pa kamorkoli in nikoli me ni nihče doma vprašal , če lahko vzame škodo. Pa nič škoda se mi ni nikoli zdelo te moje škode. To je pa tudi nekaj, a ne.

    @Olna, ko vsemogočni ne more, je pa res kriza!

  7. Perova pravi:

    Čestitam Dare Š koda da ni rdeča. Tudi jaz imam veliko lepih spominov na škodo.Srečno vožnjo in čim manj obiskov mehanika.

  8. bajec pravi:

    Ko bo začela rožljat “VERIŽICA” pa zamenjaj mehanika,da ne bo škode na škodi.

  9. miri pravi:

    @olna
    Zakaj sprašujem!Poglej ga deca in rezultate na vrhu bloga.

  10. olna pravi:

    Miri, hvala, da si me razsvetlil. Imam pa res včasih dolgo lajtngo! :razz:

    P.s.: Ko sem začela brati Daretov blog, sem mislila, da si ženska. Pa brez zamere! :D

  11. bin pravi:

    A kljuka je že, Dare? Saj je nisi zaradi (legen)zicev tako vesel?
    Naj ti dobro služi. :)

  12. miri pravi:

    @bin
    Kljuka? Kje?

  13. dare dare pravi:

    @Perova, hvala za lepe želje. Glede barve je pa tako, da menda od 500 evrov na dol ne moreš izbirat odtenka :)

    @Bajec, valda je mehanik že v redu samo skrbi bom moral imeti sam. On si jih namreč zaradi mojih krip in pripadajočega rožljanja, škripanja in jamranja zagotovo nima! lp

  14. dare dare pravi:

    @Bin, Miri, kljuka je pa že bila zraven. V nasprotnem primeru bi jo moral prekladat s stare. Tako sem pa vprašal tipa, če ima kljuko, potem pa se mi je zdelo hecno, ker se je nekako opravičeval, da jo sicer ima ampak naj ne skrbim. Da jo je čisto malo uporabljal :) :) ! Sploh ni vedel, da je to ključno za moj avtomobil. :)

  15. mijau pravi:

    Če bi bila meni kljuka tako pomembna, bi avto slikal z zadnje strani.

    Ampak če bi mene vprašal, kaj kupi, bi ti svetoval kak drug avto, recimo kliota. Če bi ga ruknil, bi lahko imel kliota, pa škodo, pa še spačka.

  16. olna pravi:

    Mijau, :razz: :razz: :razz:

  17. jovo pravi:

    Ko sem na Zemlji,v avtih še dratke za avtoradije vezal,se spominjam,da je bilo v Škodi najlažje izrezat luknje za zvočnike,če si avto zapeljal za ene pol ure na sonce.Tista plastika se je tako segrela,da z rezanjem ni bilo nobenih težav,no pozimi je bila pa druga pesem.

  18. dare dare pravi:

    Na Zemlji?? A to mislš guor pr Kajzer?? :)

    No, vidiš da je bila tudi Škoda za nekaj “naj” !!

  19. jovo pravi:

    na Olimpu

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !