dare.likar@siol.net

Arhiv za Oktober 2010

Na naivni strani pameti

26.10.2010 · 27 komentarjev

Tako kot pišejo ljudje na spletu svoje analize o političnem dogajanju, se mi ni zdelo čudno, ko sem kdaj na naših, blogerskih oziroma literarnih srečanjih, slišal predloge v smislu, da bi morali na nek način ločiti, opredeliti, uvrstiti posebej kulturne vsebine in prepustiti prepotentnim veleumnim vedežem ves ostali neskončni virtualni prostor. Bolj ali manj vsi smo se strinjali, da politika ni za nas. Celo nasprotno. Zaradi nemogočega pristopa omenjenih skrajnežev nam povzroča slabo počutje, sproža mučne glavobole in nepredvidljivo mehča prebavo.
Svojo neudeležbo v razpravi sem ponavadi argumentiral tudi s tem, da se na to ne spoznam. Normalno, da je težko parirati ljudem, ki so na tem področju resnično podkovani in razgledani, poleg tega pa premorejo nerazumljivo veliko energije, da gonijo svoje do zadnjega diha.
Nič takega nisem storil zadnja leta, da bi lahko zdaj govoril o kakšni spremembi na področju poznavanja naše ali pa katerekolipač politike. Sem pa potuhtal nekaj. Ni šlo toliko ali pa samo za neznanje. Šlo je tudi in predvsem za nekaj drugega. Ko sem se neki dan zjutraj pogledal v špegu, sem iznenada opazil nekaj novega. Dobro, tam je sicer stal isti tip, enak in nič zanimivejši kot ponavadi. Le nekaj sem na novo opazil pri njem. Uvidel sem , da živi na naivni strani človeške pameti.
Pred nekaj leti sem napisal zelo lepo sprejet članek ob kampanji za ustanovitev nove občine. Nisem navijal niti za niti proti. Predvsem sem pisal, se pravi razmišljal o tem, da je življenje na vseh nivojih postalo trgovina in da je še najbolj pametno to kot takšno tudi sprejeti. Odsvetoval sem pričakovanja, da bi bili lahko ljudje, ki bi se prigrebli do položajev nekakšni brezmejni idealisti…. Ljudje so krvavi pod kožo in v velikem delu teh svojih bojev pač gledajo na svojo korist. Vendar pa sem ta pojav opisoval kot naraven, znosen in kot nekaj kar moramo sprejeti če želimo racionalno presojati stanje. Pač sem si mislil, da ti ljudje pridejo do svojega stolčka, s tem uspehom pa napolnijo svoj ego in si povišajo prejemke krepko čez vsa povprečja v okolici. Da bi to stanje čimdlje in čimlagodneje užival pa se potrudi svojo funkcijo opravljati po najboljših močeh. Eko! In to naj bi bilo nekako tudi vse.

Potem pa me tako preseneti vse skupaj. Ne, ni zadosti ubogemu politiku njegov vzvišeni položaj in njegovo udobje. Tudi majstrom v sodstvu ni dovolj, da so na častnih mestih in da so v mojih očeh bogataši. In dohtarjem ni dovolj, da so si prištrajkali ogromne plače. In menedžerjem ni dovolj njihova moč in bogatija. Ne, to se tukaj ne konča. To postane bolezen, ki se razrašče brez konca in kraja. Kar pa je še posebno nenavadno, bolezen se kot pajčevina razrašča iz enega v drug organizem. Kot rak, ki se hrani z vsemi bolniki hkrati.

Pa jaz bi res rad pustil te stvari na miru. Rad bi pisal zgolj o butastih šefih, snobovskih direktorjih in smešnih odnosih med delavci. In domišljal bi si še naprej, da so to najhujše stvari, ki se dogajajo okoli nas. Rad bi še naprej mislil, da pa ja noben dohtar ne more svojim pacientom krasti arcnij in jih prodajati pod mizo, da noben sodnik ne bo izpustil barabe, ki je cel svet na svoje oči videl njegov kriminal, da zagotovo noben menedžer, ki njegovo podjetje nima niti za uboge plače ne bo pošiljal taistih delavcev, da njegovim prijateljem zastonj gradijo bajte in….in…in…in ! Še posebno pa ne bom razmišljal, da se vse to dogaja vsak dan bolj, ker so vsi ti ljudje med sabo povezani, drug drugemu dolžni, imajo drug drugega v šahu in so drug drugemu nekakšni prijatelji na majavi barki, ki se z njo nad našimi glavami vozi puhloglava podeželska elita.

Mogoče bom naslednjič, ko si bom vzel uro časa in se bom vsedel pred računalnik pa res napisal nekaj vedrega. Mogoče nekaj o dogodivščini s svojim omizjem ali zgodbico o kakšnem trmastem kmetu, hudomušno prigodo idrijskega knapa ali pa celo erotično pesmico. Bogve. Pravzaprav, upam da bo tako. Ampak zdaj, ta trenutek, ta zeloo dolg trenutek me pa , jebemlijimbogaimater, jezi ravno to!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · Mislmreskrneki

SUPER JUNAK

21.10.2010 · 11 komentarjev

K pisanju sem se spravil z namenom, da bi se spomnil enega od literarnih oziroma stripovskih superjunakov. Saj veste super men, pa batman, pa spider man pa še cel kup menov, ki bi znali rešiti stanje, ki se z dneva v dan kaže bolj temačno in brezperspektivno. Pred pisanjem, ko sem imel že izdelan okvir zgodbe o tem velikem heroju, sem želel še nekje dobiti njegovo sliko, ki bi ilustrirala moje razmišljanje pa sem naletel na manjše presenečenje. Našel sem namreč članek, ki ga je objavil eden naših tednikov in je imel zelo podobno izhodišče in je opisoval isti lik. Sicer je bil članek star pet, šest let a bi kljub temu izpadel zelo neizvirno in neumno bi bilo pričakovati, da bi to ostalo neopaženo. Tako sem se odločil, da bom le bežno omenil tipa pa čeprav ima v teh časih očitno zelo velik vpliv.
Vsekakor se bomo verjetno strinjali, da nam vse skupaj nekoliko šepa. Bankroti in stečaji so zadeve, ki v glavnem začenjajo vsak tv dnevnik in še slabšajo podatke o že tako rekordno slabem stanju glede nezaposlenosti in števila ljudi, ki živijo pod nekakšnimi izračunanimi pragovi revščine. Cele regije postajajo področja brez upanja in perspektive. Propadajo tudi velike firme,ki so bile še nedavno trdni stebri in podjetja z vizijo in trdnimi temelji. Za piko na i je vse to dogajanje začinjeno pa še z razkrivanjem korupcije, afer, neznanskega okoriščanja posameznikov in še cele vrste zgodb o nizkotni pokvarjenosti še pred kratkim spoštovanih in cenjenih ljudi.
Vendar pa, zanimivo, ljudje ne postanemo jezni. Ne, ljudje postanemo žalostni, prestrašeni ali obupani. No, dobro, mogoče se tu in tam kakšen okajeni osamelec ob svojem šanku tudi pravično in pošteno razjezi, a že čez nekaj minut se pomiri, plača oštirju razbito čašo in se prepusti raje mrki, molčeči otožnosti. Tukaj ponavadi marsikdo začne mahati s starimi parolami o hlapcih in ovcah, vendar sam sem spoznal, da je vzrok (tudi) nekje drugje.
Potuhtal sem, da gre za to, da naši oblastniki zadeve preprosto obvladajo. Včasih me ima, da bi poklilcal na val dvestodva in naročil za premiera ali kakšnega od njegovih kolegov tisto od Faraonov »Ti znaš, ti znaš!« Mislim, vsaka čast. Ljudi znate okrasti, ponižati, jim uničiti upanje in spoštovanje do samega sebe, pa vendar vse to uspete storiti tako, da lahko že v isti sapi prepričljivo in nedvoumno, pa čeprav s pridihom profesionalnih holivudskih prvin, ljudem zagotovite, da so kljub nezavidljivi situaciji prišli skozi še najbolje, kar je bilo sploh mogoče. Še več, nečloveške napore so naši oblastniki vložili v takšen razplet.
Tako propadajo firme, ljudje pa ostajajo mirni. Potem ko je stečaj mimo in novi stari podjetniki iznenada dobijo nove posle, zalavfajo firmo z novim imenom in počrpajo vse mogoče državne podpore, so mirneži celo pripravljeni sprejeti kakršnekoli pogoje, samo da njihovo življenje teče nekako dalje. Ob nesebični in požrtvovalni pomoči omenjenih znalcev.
In ti majstri bodo še isti večer, prej kot bo popustil prvi šok, s solznimi očmi neizmernega razumevanja tolažili svoje plebejce z obljubami o nepopustljivi borbi za njihovo prihodnost in zatrjevanju o nekakšni pravni, za nameček pa še socialni državi.
Tako se lahko zgodi karkoli pa se nam ni treba bati ničesar. Veliki skrbijo za našo socialno varnost, še takšno razsulo v zdravstvu zagotovo ne sme iti na škodo pacientov, neplačevanje pošteno opravljenega dela je le osamljeni primer, obubožani vdovi država sicer rubi njivo, ker je njen dec za časa življenj dobival socialno podporo pa to počne zagotovo z dobrimi nameni.
Teh mojih misli nisem nanizal posebno urejeno. Pa nič zato. Tudi moj junak je nakeko izpadel iz konteksta. Pa vendar ga bom vseeno predstavil. Njegov karakter je za razliko od ostalih omenjenih junakov na videz nekoliko negativen, vendar ga jaz vidim drugače. Tip je za razliko od naših herojev, pošten in direkten. To da krade revnim in daje bogatim res sprva zgleda nekoliko nesimpatično ampak njegovim argumentom težko ugovarjam. On trdi » da bogati lahko še bolj obogatijo, medtem ko reveži itak nikoli ne morejo obogateti!«
In to nam pove v obraz. Ni glume, ni sprenevedanja, ni nemogočih obljub in podcenjevalnega blefiranja. On je dec in pol. In kot tak je sposoben po moško pogumno reči v obraz na primer »Dare, ti si en čist navaden idiot!«

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

O slovenski identiteti !?

16.10.2010 · 155 komentarjev

Napisano za blogersko srečanje, kjer naj bi bila ena od točk nadvse resnega dnevnega reda “slovenska identiteta”. (Z resnostjo nismo resno mislili!) Torej:

Črkar si pravim včasih. Misli mi tu in tam drugače zaplešejo kot nekaterim ljudem okoli mene. Za razmišljanje o resnih stvareh sem komaj primeren. Identiteta Slovenije? Črkar naj o tem razmišlja? Saj sploh ne ve za kaj gre! To je téma za trgovce. Aja, pa za politike. Oni tudi obvladajo štacuno.

Če takšno kost vržemo ubogemu črkarju med zobe, ne more nastati veliko smiselnih besed. Glava se mu v hipu napolni s prebliski, ki se že v naslednjem trenutku valjajo po vseh kotičkih njegovega uma. Patriotizem in kritična poza, razpetost med lirične verze o hčerah planin in dilemami slovenskega naroda sina odkod vraga vse lepote njene. Slike ponosnih ljudi se vštric postavijo s ponižanimi zidarji, objokane šivilje s transparentom I love slovenija navijajo za naše fusbalerje.

In tako se našemu črkarju zazdi, da nastaja tam zgoraj strašna zmeda. Pa četudi ima glavo veliko kot mernik, se mu le ta zazdi premajhna. Drastično premajhna za vse kar se valja po nji. Kako nesmiselna je želja, da bi imel večjo glavo. Ali pa, da bi bil cel večji. Če bi bil večji, ej takrat šele bi bil lahko enak!
Moj bivši sosed je bil velik možak. Tudi glavo je imel veliko. Kot računalniški monitor. Pa ne vem če je bilo kaj v nji. Mislim butelj totalen. Imel pa je tip izredno luštno ženo. Vitko, nežno in prijazno bitje mi je vedno, ko sem jo zagledal dalo misliti samo dve stvari. Druga je bila ta, kako je lahko dobila takšnega konja za deca.
Konja, ki niti slučajno ni znal opaziti ne lepote, ne miline. Do osebe, ki naj bi bila ljubljena in spoštovana je bil tip vzvišen in neotesan. Še najbolje kar je lahko lepotica pričakovala je bila njegova brezbrižnost in ignoranca. Bog ve kako je po vseh teh letih z njima. Ali je ženska zapustila bedaka ali se le ta še vedno pijan hvali po oštarijah, kakšno ljubko bitje ga čaka doma.

Včasih grem iz doline v tiste moje hribe. Tam poznam kraj, ki mu pravim mali raj. Prgišče hiš čepi v bregu, ki me vedno znova začudi, da je lahko nekoč ljudem padlo na pamet tam graditi bajte. Vendar hiške so urejene in okolica tudi. V vsaki živi ostareli krajan. V kakšni sta še oba kar pri zdravju. Zaradi tradicije zraven cerkve in tristoletne lipe životari majhna gostilnica. Na vse strani globoko v dolino visijo velike senožeti. Pokošene, urejene in lepe.
Možakarja, ki sem ga zagledal prvega na vrhu, sem pozdravil kot ponavadi. Odzdravil mi je in pomigal z brado. V rokah je imel orodje. S koso je smukal tisti visoki obronek, tam prej kot prideš v vas, tam kjer se dvigne nekaj metrov nad cesto.
Nisem spraševal petinsedemdesetletnika kako si upa stati na lojtri in kositi tistih nekaj šopov suhe trave, ki ne bi mogla niti najbolj skromni kozi kaj prida pomeniti.
Ne, raje nisem spraševal. Dec bi lahko še padel. Pa tudi vedel sem, kaj približno bi mi odvrnil:
»To, Dare, mora bit porihtano!«

Tako sem raje zavil takoj za obronkom v gozd. Bil je čas jurčkov in lisičk. Stari kosec mi je še enkrat prijazno pomahal s svoje kaskaderske priprave. Skozi njegove gozdove vodi tista steza. Pa ga to ni niti malo brigalo. Saj jaz že ne bom delal škode. Drugi tudi ne. On ima pa tudi važno delo.

Stvari je treba porihtati!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

NEUSPELA PREVARA

11.10.2010 · 17 komentarjev

Vse je ostalo enako kot prej,
nezadovoljéna je ostala sla,
nenasmejani poslušalci,
solza néposušena.
Niso se mlada omehčala kolena
in niso se omehčale glave vsled opravičil
Ni se zamislil nad svarilom,
ne bi verjel, noben pokvarjen um,
Sanje še vedno umrejo, ko se jutro rodi,
prijaznih besed je prej manj kot več,
malo pogledov je, ki ne gledajo mimo
in zelenih je še vedno le malo poti

Vem, odkrili ste prevaro,
odkrili, da ni stisnjene pesti,
da ni pravega moškega glasu,
le potuhnjeno iskanje najlažje poti.

Svet pa ostaja, kar sapo mi jemlje, isti ,enak in nespremenjen.

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki

Ni dobro!

4.10.2010 · 12 komentarjev

Menda je človekova največja težava ta, da ima stalno v glavi idejo, da bi bilo lahko bolje. Lahko bi imel več, lahko bi ležal na mehkejšem ležišču in lahko bi zaužil obilnejši obed. To nepotrebno zavedanje nekakšne vsajene resnice mu greni življenje in ubija zadovoljstvo, ki ga brezupno išče in se zanj bori.

»Ni dobro!« mi je rekel tisti dan. Potlačen je prišel slučajno tam mimo. Vedel sem kako je z njim. Ponižan je bil in potrt. Izpadel je iz igre, ki so jo vodili čisto drugi ljudje. Podrl se mu je svet, ki je spoštoval čisto enostavne stvari. Tiste je poznal in obvladal. Občutek tiste majhne pomembnosti so mu dajale. In zadovoljstva. Zdaj so ga porinili na stran. Izpadel je iz spiska artiklov, ki je z njimi vredno trgovati.

Nisem imel srca, da bi mu poskušal nuditi tolažbo s tisto svojo teorijo. Njegova stiska ni bila te vrste.
In hodili so še drugi. Vdrtih oči in povešenih lic. Zgubani obrazi so govorili vsi po vrsti eno in isto:
»Ni dobro, ni dobro!«

Vse sledi so se zabrisale. Pozabljal je svet na vse okoli sebe. Pozabljal je na očete, na korenine, na vse kar naj bi krasilo vrsto. Prodajal je svet sam sebe. Ni več pomagal ranjenemu na noge, ni več vzgajal veselih otrok in ni natočil potepuškemu cucku toplega mleka. Premagal je veliki brat utrujenega starca. Ta pa je z drugimi korakal proti robu.
»Ni dobro, ni dobro!« se je slišal hripavi šepet.

»Ni dobro !« je tiho ječal mladenič v jarku. Z rokami je zadrževal svoje toplo drobovje in zadnje kapjice energije, ki je odtekala stran. Bogve komu bo lahko to služilo? Bogve čemu je nekdo skopal ta jarek? Kakšna neki bi znala biti tržna cena njegovih toplih črev?
Le blisk je na kratko odgovoril. In oglušujoči ropot. Le kratek trenutek še se je slišalo vmes šepet zadnjih duš.
»Ni dobro …res ni dobro!«

Potem pa tišina prevzame črno temen zrak. Tišina, ki zanjo ni pravih besed. Čisti mir. Miren, ničeven prostor brez vsebine. »Je zdaj dobro? Je zdaj končno v redu?!«

Tam pa nikogar, ki bi se to sploh še spraševal!

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki · črkar

Mislm, men se zdi Škoda!

1.10.2010 · 19 komentarjev

Če prav pomislim, mi avto pa res ni nikoli predstavljal nekaj posebno velikega. Vsekakor nič več, kot pač orodje, ki ti pomaga premagati neko razdaljo. In tudi nobenih želja posebnih nisem imel, ko sem nabavljal kakšno kripo. Če mi je kateri od mojih maloštevilnih avtomobilov deloval dolgo časa in to brez večjih stroškov, sem ponavadi celo rekel, da »zaradi mene ne bi bilo treba izdelovati drugačnih avtomobilov«! Tako sem tudi zdaj prepričan, da bi čisto lahko shajal brez ABS, ASR, servovolana, klime, centralnega zaklepanja in podobne šare.
No, vsekakor sem pri svoji prvi stoenki moral shajati brez teh zadev. Kljub temu, da sem svojo vozniško kariero začel šele nekako pri štiriindvajsetih letih, je bilo to vseeno še nekoliko pred časom takšnih atraktivnih tehnoloških inovacij.
Zakaj sem kupil ravno stoenko, tega pa tudi ne vem. Verjetno se je to takrat dobilo za tisti kilav znesek, ki sem ga spravil skupaj. Vem pa, da sem do svoje prve ŠKODE prišel zato, ker jo je dal v odpis neki moj žlahtnik in mi jo je dal zelo poceni. Do takrat je bila Škoda v naši familiji nekako na »ne najboljšem« glasu. Eno od tistih zaokroženih škod 110L, ki se jih je precej vozilo po naših cestah v 70ih, je imela ena mojih tet, in stalno sem poslušal kaj vse fali tistim avtom. Foter, ki je vozil lade in pezejce je očitno vztrajal, da mora biti avto oglat in da mora žgati 15 litrov na sto, ali pa nič, porkaduš!
No, pozneje sem se veliko prevozil tudi s prijateljevo škodo 100 MB (popularno »hiljadu malih briga«) . S tisto kripo, ki je črno kadila in je žgala skoraj toliko olja kot bencina smo se brez težav vozili na morje, v Planico ali pa kamorkoli pač že.

V glavnem, kot svojo drugo limuzino sem nabavil Škodo105 L.

To je bilo trdo in okorno vozilo, ki mi je zelo pogosto zakuhalo. To bi bilo v teh časih in pri modernih motorjih kaj hitro usodno za mašino, takrat pa to ni bila takšna reč. Natočil sem pač liter vode, počakal pol ure in se peljal naprej. Kaj drugega pa se ni pokvarilo. Vse je bilo trdno in grobo narejeno. Celo tako solidno je bilo, da sem škodo moral sam pokončati. To se je zgodilo na vožnji z neke ohceti ob nekako sedmi uri zjutraj. Točno se spomnim tudi datuma. Pripetilo se je namreč ravno na moj rojstni dan. Komentarji so seveda nepotrebni. Me je pa lepo odbilo od ograje in zapeljal sem v nasprotni breg. Tam sem zlomil enega zadnjih v vrsti telefonskih drogov pred Sp.Idrijo. Prisebni basist Boris in tolkalec Franci sta zrihtala, da smo razbitino odpeljali in skrili brez posledic. Še zdaj sem jima hvaležen, sam bi namreč po tistem šoku zagotovo občepel ravno tam in čakal bridko bodočnost.
Malo sem naslednje dni cvikal, da bo kdo pozvonil, me vprašal po zdravju in mi zaračunal kandelaber. Pa ni bilo nič. Čez mesec ali dva je prišel neki možakar in kupil od mene tisto reč, ki je imela še dober motor. Ko sva se peljala izpred fabrika, da si ogledava posmrtne ostanke, sem prvič pomislil, da delam Škodi krivico s svojim nečustvenim odnosom. Dec me je namreč peljal s fičakom, ki mu je v vsakem križišču pri speljevanju crknil. Ko se mu je to zgodilo že tretjič, mi je pojasnil, da je avto sposojen in še to, da fičo po njegovem niti ni avto.
»Škoda« je takrat rekel z nekim posebnim leskom v očeh »Škoda je avto. Mehak, vodljiv, pregleden!«
Madona, sem pomislil, jaz grem pa razsuti takšno reč!!
Naslednja leta sem vozil renault pet. Potem se je počasi, z novimi vozniškimi dovoljenji v hiši, začela pojavljati potreba po drugem avtu in kar nekaj časa sem si ogledoval temno rdečo Škodo Felicio. Čudno se mi je zdelo, da je kljub solidni ceni nihče ne vzame, potem pa sem sume opustil in kupil zadevo. Služila mi je dolga leta.

Nič posebnega ni bilo treba popravljati in smejalo se mi je pri nizkih stroških za registracijo, pri gumah za petintrideset evrov in še marsikje. Tako sem ob njenih zadnjih izdihljajih tudi začutil nekaj tiste prave žalosti. No, malo me je tudi jezila pomankljiva diagnostika mojega osebnega mehanika,ki je zatrjeval, da se zaradi malo rožljanja tiste verižice, ki je tam namesto zobatega jermena, ne more nič zgoditi. No, pa se je zgodilo in mojster je bil prepričan, da se je to zagotovo zgodilo prvič. In je šla ……smrk …. Kaj bom zdaj brez tebe. Kdo mi bo vlačil prikolico polno drv …kam bom del motorko, sekiro in kante z bencinom…. Kje bom dobil drugo takšno limuzino, ki se bom iz srca nasmejal, ko bom podrgnil z njo ob kakšno škarpo ?????

In vendar , kakor zgleda kdaj kakšen problem popolnoma brezupen in nepopravljiv, je tokrat drugačen. Resda cel teden nisem imel časa za blog in še za kaj drugega ne. Ampak …….

…. jii

iiiii

iiiiiii

hhhh

aaaaaaaaaa

  • Share/Bookmark

Tagi: miks