Ko je Marinko pred leti prišel v kovačijo je bil pač vajenec. To pomeni, da je opravil svoje šolanje, da je imel nekakšno kvalifikacijo, vendar še zdaleč ni bil sposoben samostojnega dela. Postavili so ga k šmitni kjer je kraljeval širokopleči mojster, ki so mu vsi pravili Štef. No ja, vsi ravno ne. Marinko ga še zdaleč ni upal poklicati po imenu. Svojega mojstra je gledal z velikim spoštovanjem in strah ga je bilo vsakič, da bo zamočil, ko se je nevešče in nevajeno lotil kosa železa. Štefova strogost je bila sicer bolj narejena in namenjena temu, da fant čimbolj pozorno in odgovorno pristopi k učenju praktičnih veščin, vendar pa je Marinko to takrat vzel resno in z veliko skrbjo je začel s svojimi prvimi kovaškimi podvigi. In tudi v današnjh dneh se že davno pokojnega Štefa spomni kot poštenega možakarja, učitelja in pomembnega človeka v svojem življenju. Ja, Štef je pa znal, pomisli kdaj sam pri sebi.
Kasneje je Marinko seveda postal ravno tako dobro izučen in vešč vseh opravil v delavnici. Z leti je pridobil znanja, ki jih ni mogoče spraviti v glavo in v roke drugače kot z izkušnjami, z vajo in s potrpežljivim in pozornim delom. Poznal je materiale in načine kako jih obdelati. Po letih izkušenj je že na pogled znal oceniti kateri material je za kakšno reč primeren in kateri ne. Za to, da je ocenil, kdaj je železo češnjevo rdeče ali bolj belo razbeljeno prej kot ga je vzel iz kalilne peči ni potreboval tabel in priročnikov. Tudi nobenih analiz, Rokvelovih ali Vikersovih preizkusov trdote ni bilo treba. Če je kdo rabil klino za strojne škarje, sekiro ali pa kakšno tretjo reč, je bilo treba našemu mojstru to samo povedati in lahko ste bili prepričani, da je ravno tisto pozneje tudi prišlo iz njegovih rok. Vse to so postali rutinski postopki mojstra. Človeka, ki je znal.

Rupert pri svojem šolanju nikoli ni ravno blestel. Pa vendar, njegova pot je bila v njegovi glavi in v glavah ljudi okoli njega nekako kar začrtana. Vedelo se je in menda drugače tudi ne bi moglo biti, da bo Rupert še daleč prilezel. Tako je tudi s šolami moral nekako opraviti. V srednji šoli mu je marsikdaj pomagalo to kako se je pisal in iz kakšne družine je prišel na gimnazijo. Sveda pa se je skozi zagate in skozi težave zaradi pomanjkljivega znanja in bistrosti pomagal tudi z drugimi ukanami, ki so jih vešči takšni tipi v dijaških letih. No, vsaj tako se je govorilo, lahko da kdaj tudi zaradi nevoščljive škodoželjnosti dijakov, ki so morali poskrbeti za svoje učne uspehe na bolj normalen in pošten način.
Kako je pozneje reševal težave s profesorji na fakulteti, to pa je že drugo vprašanje. Zelo verjetno je tudi vse skupaj ostalo pri šesti stopnji ali, kot se je še nedavno reklo, pri višji šoli. Pa čeprav je tam zapravil šest ali sedem let. Po toliko letih pa menda že moraš priti ven za silo diplomiran. Vsaj za Ruperta lahko rečemo, da si kljub govoricam ni nihče upal na glas podvomiti v njegovo strokovnost in visoko izobrazbo. Jah, takšni so bili pač časi. Rupert pa je bil tudi tak, da ni z ničemer dajal povoda za čudne dvome. Že takoj ko se je pojavil v fabriki, kjer je v pritličju v nekem temnem kotu delal mojster Marinko, je s svojim stilom in nastopom, visoko dvignjenim nosom in ignorantskim odnosom do navadnih ljudi dal vedeti, da je prišel v bajto pomemben gospod z razkošnim akademskim znanjem. Pa čeprav vsaj v začetku še ni bil posebno pomemben, glede znanja je pa tudi težko reči kaj določenega. Bog ve, kakšnim mojstrom pridejo takšni Ruperti v roke. Ali obstajajo tam zgoraj kakšni Štefi, ki znajo umiriti takšnega razgretega, ambicioznega in nesramnega zelenca, ki je poln samega sebe prepričan, da s svojim odnosom in s tistim kosom papirja, ki priča o poznavanju ekonomije ali kakšne druge podobne vede, da lahko pride samo in nikamor drugam kot na vrh.

»Poenostavili smo stvari!« so povedali včasih na sestanku »in vam seveda olajšali delo!« Marinko se je ob takšnih pripombah kar stresel. Dobro je vedel kaj pomeni to leporečenje. Zanj zagotovo nič dobrega. Še bolj zagotovo pa ni mogel okoli teh spremeb nič omembe vrednega ukreniti. Spremembe so se pač dogajale. So pa namesto olajšanja v njegovo delo prinesle samo grenko zamorjenost in nemočno užaljeno bolečino. Iz mojstra, ki je učil mlade ljudi spretnosti in pravil obdelovanja se je Marinko ob vsaki takšni spremembi bolj spremenil v avtomat, ki je nekaj prekladal, ki mu ni bilo treba in ki zaboga tudi ni smel misliti in, ki je moral za začetek vsakega ciklusa pritisniti na tisti zeleni gumb. In moral je to ponavljati in ponavljati in vse kar je lahko koristnega storil je bilo to, da je skušal o tem čimmanj razmišljati. Poskušal je vse sprejeti kot del šihta in to tako, da se okoli tega ni obremenjeval ravno preveč.
Kdaj pa kdaj se je tudi malo spozabil. Še prej kot mu je afnasti inženir, ki sta ga kot vodjo projekta spremljala še dva mlada, prav tako šolana gospodiča, v roke dal kos železa, ki naj bi ga vtaknil v tisto prešo z zelenim gumbom, je rekel napihnjenemu razvojniku:« Pretrdo!«
Eden od mlajših dveh, ki ga je Marinko sicer poznal iz svoje soseščine je starega nekoliko začudeno na kratko pogledal, ostala dva pa še to ne. Marinko se je vsled tega seveda zavedel, da ni njegovo delo, da razmišlja in je tisti kos vstavil v stroj prav tako, kot ga nekaj trenutkov kasneje s čisto drobnim zadovoljnim nasmeškom vrnil inženirju. Zadovoljstvo ga je obšlo zaradi razpoke, ki je nastala zaradi pretrdega in krhkega materiala in ki je zanjo Marinko nedvomno vedel, da bo tam. Razvojnik se je nekoliko namrščil in fliknil svoj počeni projekt na voziček. Vsi trije so odšli v smeri merilnic in laboratorijev. Tudi tokrat se za Marinka niso kaj prida menili. No, morda je tisti sosedov fant čisto na kratko pogledal delavca in takoj v naslednjem trenutku v nezgrešljivi zadregi obrnil pogled nekam navzdol.
V nekaj naslednjih poizkusih se v tisti projekt Marinko ni več vmešaval. Zadovoljil se je z dejstvom, da bi lahko že prvi dan pokazal, kaj bi bilo treba vzeti v roke, da bi zadeva delovala. Ja, že čisto prvi vzorec bi bil pravi. V to ni dvomil. Pa je pustil, da se cela ekipa trudi teden dni. Ni jih motil pri njihovem trudu in vse manj ga je motilo, da ga nesramno in vzvišeno ignorirajo. »Cepci!« si je mislil sam pri sebi in smešni so se mu zdeli, ko so konec tedna le našli pravi kos in o svoji raziskavi napisali in narisali cel elaborat.
Sam pa je še naprej opravljal svoje poenostavljeno delo. Prijel je tridesetkilski kos, ga porinil v stroj in pritisnil. Enkrat, dvakrat … stokrat. Na en in isti zeleni gumb.

Rupert je pri svojih napredovanjih uporabljal takšne in drugačne spretnosti. Na eni strani je znal biti medeno priliznjen in ustrežljiv, ko je risal svojo podobo strokovnjaka in poštenega, marljivega človeka. Njegova druga stran pa je bila neusmiljena do tekmecev in ljudi, ki so mu bili podrejeni. Vsak, ki ga je ogrožal je lahko pričakoval, da ga bo Rupert napadel z vsemi sredstvi. Brez težav je konkurenta očrnil in mu zagrenil življenje v firmi. Marsikomu celo tako zelo, da je zapustil njemu neprijazno sredino. Da je vse skupaj Ruperta v nekaj letih pripeljalo na najbolj udoben in cenjen stolček v hiši, je bilo pa tako ali tako pričakovano že vnaprej.
Naš strokovnjak za ekonomijo, človeške odnose in menedžment je v tistem fotelju zamenjal starega šefa ravno v času, ko je imelo podjetje kar nekaj težav. Njegov predhodnik se jih v zatonu svoje kariere ni znal in zmogel prav lotiti. Za kaj takega mu je manjkalo motiva in energije. Ko je šel v penzijo se je sestal s svojim naslednikom in mu dal napotke, ki je zanje mislil, da bodo pomagale pri rešitvi problemov. Na mizi je imel pripravljene dokumente, izpiske iz strokovnih knjig in revij, grafe in predloge ukrepov. Želel je dostojno oditi in Rupertu čimbolj pomagati pri začetku. Ta je sicer starega poslušal že zaradi olike ali pa vsaj ljubega miru, vendar je bilo jasno, da ga njegove zamisli ne ganejo kaj prida.
Prej kot je stari gospod zapustil pisarno sta se z Rupertom rokovala in se prijazno poslovila. Komaj pa je za sabo zaprl vrata, je Rupert spremenil svoj izraz in pritisnil gumb, ki je priklical tajnico.
»Pokliči kadrovsko, tehničnega in računovodjo!« je delil ukaze. Njegov glas ni bil niti približno več prijazen in mil. Njegove besede so bile grobe in sitne. Tajnica se je ob njih zdrznila in skoraj brez sape je poslušala navodila.
»In pospravi to šaro z mize!« je še pokazal na dokumentacijo in strokovno literaturo, ki jo je zanj pripravil prejšnji šef.
Poklicani so se zbrali v Rupertovi pisarni. Prišli so z resnimi a prijaznimi obrazi. Kot bi pač prišli k sodelavcu, ki bodo z njim rešili problem ali dva. Že takoj po prihodu se je tehnični hotel vsesti za mizo. Tako kot je bilo pač to verjetno normalno na takšnih sestankih. Presenečeno je obstal, ko ga je Rupert pri tej nameri zaustavil. Tako so vsi trije Rupertu podrejeni naslednje minute kot majhni smrkavci stali pred svojim novim šefom. Le zelo na kratko jim je pustil do besede. Kadrovska je povedala nekaj stvari o številu zaposlenih in o tem, da iščejo rešitve za nekako dvajset ali trideset ljudi. Prekvalifikacije smo imeli v mislih in nekaj bi jih poslali na čakanje. Direktor računovodstva je seveda stokal o denarnih tokovih in bilanci, vendar tudi njega Rupert ni dolgo poslušal. Tehničnemu pa je sploh po kratkem postopku vzel besedo.
»Od tebe!« mu je odločno in grobo zabrusil «nočem več slišati jamranja in vprašanj! Samo in nič drugega več, kot odgovore. Če tega ne zmoreš pa lahko poiščeš kje drugo firmo in drugega direktorja, ki te bo poslušal.
Tehnični je obstal tam pred Rupertom kot majhen cucek. Nevajen takšnih stvari je z napol odprtimi usti presenečeno opazoval to čudno stanje.
Kadrovski je novi vodilni dal prav na kratko vedeti, da tistih trideset duš že z jutrišnjim dnem noče več na spisku delavcev. »
Kar je še problemov z odvečnimi …ne vem « je odkimaval »…pošlji jih na delo v podružnico. Oni pa naj prihajajo na šiht sem. Pa na nočne jih dajaj, pa še kaj se spomni. Ni bil hudič, da se kakšen ne bo sam ovedel in si poiskal kje kaj drugega, ko se bo cijazil z nočne še dve uri do doma!«

»Kaj pa upniki. Dobavitelj , ki smo mu dolžni!« je tokrat že kar nekako boječe vprašal finančnik.
»Pošlji mu crknjenega kanarčka!« mu je presenečenemu zabrusil in kljub temu, da bi to morala biti menda šala, ni niti za trenutek spremenil izraza na svojem ksihtu.

Takrat se je Rupert na svojem naslonjaču zavrtel in pokazal svojim podrejenim hrbet. Spotoma je le še nekako s z dvema prstoma nakazal naj zapustijo kanclijo. Zadnji trenutek je še enkrat poklical finančnika nazaj.

»Plače!« je rekel in finančni ga je vprašujoče pogledal.
»Kaj naj z njimi, gospod Rupert?« je dejal. Zmanjšati jih ne moremo in ne smemo več.
»Potem jih pa ukinimo!« je z vso resnostjo odgovoril!
»Kaj, kako? Ne moremo, ne smem!«

»Kakor veš in znaš naredi. V tej situaciji boš pač ustavil izplačilo za par mesecev! In še tebi povem. Ne sprašuj mene kaj in kako!? Zaradi parih mesecev pa itak še v spodoben cajteng ne bomo prišli«

Ponovil je takrat še enkrat svojo gesto z dvema prstoma in se zasukal na fotelju. Poklical je tajnico in ji naročil kavo. Ob kavi si je natočil še šilček viskija in se med srebanjem zagledal nekam navzgor.
»Kaj ekonomija, kaj menedžment? Filozofi trčeni! Blebetači zahojeni!!« je razmišljal na pol naglas.
»Oni bi tuhtali, se pogajali in nekaj računali!«

Obrnil je takrat tisto šilce in postavil praznega na mizo.

»Stvari poenostaviš …pa gre!”

  • Share/Bookmark

15 odgovorov v “Stvari so lahko tako enostavne”

  1. milan pravi:

    Čaki mal, a ni bila to Hilda.

    Milan

  2. miri pravi:

    In takih k… klincev imamo danes vsepovsod dovolj.Kar zmrazi me ,ko se petelinijo na tv,ali pa na ulici.Za kozlat.
    Zgodba kot zgodba pa krasna.

  3. mijau pravi:

    Tudi to je ene vrste sposobnost – prestrašiti podrejene, preden ti ugotovijo, da nisi sposoben reševati problemov na normalen adekvaten način.

    Podrejeni potem ugibajo, na kak način bi lahko reševali probleme, če bi pa storili kaj protizakonitega, pa ne bi imeli nobenega dokaza, nobenega pismenega naloga, da so tako morali ravnati po nalogu šefa.

  4. Sonja pravi:

    Zelo znana zadeva :-( Super zapis.

  5. daredare pravi:

    @Milan, ja, ja Hilda …pa še en par drugih imen ima :) !

    @Miri, točno tako. Za freglet ….

  6. daredare pravi:

    @Mijau, seveda je sposobnost. Poleg tega pa je človek s takšnimi sposobnostmi praviloma dominanten. Vselej uspe povoziti ljudi, ki bi poskušali drugače, manj enostavno.

    @Sonja, znana ja, celo vsakdanja … :(

  7. NoMercy pravi:

    in kdo za boga milega dela pod takšno komando?
    Greš drugam, odpreš s.p., … simpl :P

  8. daredare pravi:

    Ja, saj pravim, da je vse simpl. Odpreš SP in se lotiš prodajat firmam pisarniški material. Potem pa firmi, ki od tebe največ nabavlja, Rupert ukaže naj ti plačilni rok za račune za dvajset jurjev podaljšajo s 45 na 90 dni in se že malo zakomplicira. Če se kaj repenčiš. se lahko pa še malo bolj. Simpl way pa by by :) !

  9. mijau pravi:

    NoMercy, kako preprosto!

    Marinko si kupi šmitno in odpre s.p.; sekretarica nabavi telefon in džezvo, pa odpre s.p.; vratar odpre s.p., kupi vrtno uto, vanjo postavi stol, zunaj pa obesi predalnik za kartice; blagajnik kupi železno blagajno; skladiščnik najame prostor in kupi viličarja…

  10. NoMercy pravi:

    @ mijau: še bolj enostavno gre :)
    sploh ni treba kupovati šmirtne, telefona, đezve, vrtne ute — lahko najame tisto, kar že uporablja … najemnino pa lahko komprenzira, če plačila ne “laufajo” :P

  11. mijau pravi:

    … in kakor tečejo stvari, si na koncu ti še nekaj dolžan.

  12. jovo pravi:

    Ja,itak,stvari so simpl,samo za “ta zgornje” za nas spodaj,pa sigurno ne,vem iz lastnih iskušenj.

  13. na3 pravi:

    V Nemčiji se baje inženir ob prvi zaposlitvi vedno prične učiti v proizvodnji, tako dobi zlata vredno znanje ter primeren odnos do delovnega okolja

  14. daredare pravi:

    Ja, zagotovo je to koristen način. Me je pa tokrat bolj zbodlo to, da so ti strašni menedžerji, ki so mogoče vsi po vrsti magistri in doktorji, začeli reševati težave na načine, ki jim zaradi njih res ne bi bilo treba petnajst in več let hoditi v šole.
    Da nekomu namenoma zagreniš življenje in poslabšaš delovne pogoje (Npr merkur … 200 km daleč na šiht) da bi samo obupali, da ne plačuješ delavcev (gradbeništvo …nacionalna sramota vegrad), da preračunljivo dovoliš stečaje in bankrote, potem pa se nenadoma od nekod pojavljajo poslovni partnerji in vlagatelji. Mislim a je za take stvari treba biti dohtar?
    Po mojem si lahko samo en čisto navaden barabin!

  15. mile pravi:

    Ne, to so bolj prefrigani barabini. Tiste navadne dobijo, ko kradejo cuker ali bakren drat :)

Komentiraj


Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !