dare.likar@siol.net

GLUHI VEDEŽI

14.09.2010 · 7 komentarjev

Da bi bil pa Marinko nergaste, brbljave sorte dec, tega pa res ne bi mogel nihče trditi. Saj ne, da ne bi prav z veseljem sodeloval v debatah s kolegi. Ne,ne, pogosto je pripomnil kakšno modro. Njegove pripombe pa so bile takšne vrste, kako bi rekel, učinkovite in jasne. Kot bi štedil svoje misli za enkrat, ko je res potrebno in pametno dodati nekaj vsemu kar povedo drugi.

Ampak nekaj pa je našemu kovaškemu mojstru čisto vzelo besedo. Zelo občutljiv je bil namreč na tipe, ki preprosto niso imeli razvite spretnosti poslušanja. Zagotovo takšne primerke vsi poznamo. Stalno imamo opravka z njimi. Dokler jih dodobra ne spoznamo, se nam zdi včasih, da smo jih pač le srečali na napačen dan, da so nezbrani, da se jim nekam mudi ali kaj podobnega. Če pa z njim komuniciramo pogosteje, z vsakim dnem bolj neizogibno opažamo, da ta komunikacija nima druge smeri. Tak človek ponavadi govori glasno, nastopaško, z igralskimi manirami poudarja svoje pametne ugotovitve. Ko pa si na vrsti, da mu odgovoriš in pojasniš zadevo, je tip nekako zmeden. Po sili razmer se mogoče uspe toliko prisiliti, da nekako dovoli sogovorniku, da vmes pove nekaj stavkov, vendar je prav po vsej njegovi mimiki in obnašanju jasno, da tistih nekaj sekund ni pri stvari. Takrat šviga s pogledom okoli, na naše besede mogoče na drobno prikimava, predvsem pa je vsakemu kolikortoliko dobremu opazovalcu jasno, da samo zajema sapo, da čimprej spet prevzame besedo. Tisti najbolj izraziti znajo, pa mogoče celo nezavedno, v svojem odgovoru v isti sapi kot svojo ugotovitev poudarjati nekaj, kar si mu šele nekaj sekund prej sam povedal.

Ja, takšni ljudje so Marinku pa res šli na živce. Pa čeprav je nekako vedel, da marsikdo od njih ni tak čisto namerno. »Bogve kje se je zataknilo, ko so mu rasli možgani!?« je pomodroval sam pri sebi in se nasmehnil, ko je kdaj kakšen butasti šef ignoriral njegov odgovor.

Ja, tu se mu je zdelo, da je problem. Saj niti ni zameril kakšnemu preprostežu zaradi motenj pri njegovem pogovarjanju z ljudmi. Ampak, šefi, direktorji. Porkaduš, tisti, se mu je zdelo, bi pa to morali znati. Vsaj dojeti bi morali, da inteligenten človek zna prisluhniti vsakemu še tako preprostemu sogovorniku in mu stvari tudi povedati tako, da ni iz vsake besede čutiti njegove pokroviteljske naučenosti, predvsem pa tega, da se s človekom pogovarja po neki, ponavadi službeni, dolžnosti.
Ko je Marinko ugotovil, da je pač lahko samo omejenost vzrok za takšen odnos do njega, potem je to veliko laže prenašal.

Še posebno dobro se je navadil svojega šefa Flavia. Mislim, če trdimo, da je takšnih gluhih sogovornikov kar precej, lahko za Flavia trdimo, da je bil v tem šampion. Zagotovo je glede njega držala Marinkova ugotovitev, da je tip butast. Glede tega ne bi dvomili kaj prida. Vendar pa je ta svoj način pogovarjanja tudi v letih v kovačiji dodobra izpilil. Tudi glede tega je naš kovač dobro vedel kako se je zgodilo. Flavio je bil pač, po starem preizkušenem ključu na svoje mesto postavljen brez prave izobrazbe, brez nekih primernih sposobnosti in predvsem zato, ker je kazal za to zelo veliko željo in pripravljenost za takšen položaj žrtvovati marsikaj.
Takšni majstri imajo potem z vsem kar zahteva njihovo delo, velike težave. Vendar pa imajo, z vidika njegovih nadrejenih eno dobro lastnost. So zelo obvladljivi in stalno na kratki vrvici, ker se pač za svoj strašno pomemben stolček bojijo od vsega začetka in vsak dan. Svoje težave pa rešujejo tako, da ljudi ne pustijo blizu. Ne dovolijo, da bi kdorkoli razen njih samih sploh o čemerkoli razmišljal.

»Marinko! Z malice si prišel dve minuti prepozno in včeraj je Lojze pojamral, da nisi dobro počistil okoli šmitne na koncu šihta!« je sitno zarobantil tisto jutro.
»A veš kako je,« je Marinko mirno odgovoril. Flavio je v tistem trenutku že švigal s pogledom po delavnici in vmes strogo in le na videz pomenljivo tresoče prikimaval Marinkovim besedam.
»Včeraj so bili za malico vampi in vampe jaz jem čisto počasi. Poleg tega pa sem vajen, da grem vedmo potem še v garderobo in počasi zvrnem en liter vina. Ko imam liter vina v riti mi pa tudi čisto dol visi za tvojo uro, za metlo pa še bolj!«

»Ja, ja, samo da se ne bo ponavljalo!« je skorajda prekinil sitnež njegove besede in odšel naprej.

Ko se je Marinko obrnil je zagledal vajenca, ki je buljil vanj z napol odpritmi usti. Starega deca je gledal z nekakšnim občudovanjem in čisto drugače, kot še uro prej.

Pa mu Marinko ni nič pojasnjeval. Le navihano se je smehljal sam pri sebi . Vedoč, da njegovih besed Flavio, kot vseh drugih leta dolgo ne, pač preprosto ni slišal.

  • Share/Bookmark

Kategorije: črkar



7 odzivov ↓

  • daredare // 15.09.2010 09:46

    Po E-mailu sem bil obveščen (hvala Miri) , da moj blogec ne sprejema komentarjev. V nastavitvah nisem videl nič posebnega. Upam, da se je samo uredilo. lp

  • bin // 15.09.2010 20:59

    Še enkrat probam.
    Dare je mogoče postal protidržavni element? :twisted:

  • bin // 15.09.2010 21:03

    Aha, deluje!
    Tole sem želel reči: Saj to ni samo enostransko. Ponavadi taki “šefiči” niti ne skušajo drugim dopovedati česa tehtnega. Zgolj da se ve, kdo ima glavno besedo. :mrgreen:

  • daredare // 16.09.2010 12:01

    @Bin, itak da res. Vendar pa sem prav želel malo omeniti ljudi, ki ne znajo poslušati. Včasih pri omizju v žaru pogovora govorimo drug čez drugega, kdo kakšnega preglasi, kdo tudi ne uspe povedati svoje modrosti ampak tak, ki pa ne zna in ne zmore zbrano poslušati odgovora in mnenja je pa nekaj čisto drugega. Takšnega vidiš takoj in res poznam nekaj kapitalnih primerkov. Pa ne (samo) med šefi. Pri šefih je to mogoče še malo bolj moteče, ker naj bi oni po mojih naivnih kriterijih pa res obvladali komunikacijo z ljudmi :) !

  • Petpetpet // 17.09.2010 12:15

    Ja, ja. Nekateri so že tako visoko pod soncem, da ne znajo skloniti glave in prisluhniti zemeljskim zadevam. Smo pa tudi naglušni, ki raje molčimo, kadar pa ne, lahko usekamo 100% mimo.

  • daredare // 17.09.2010 12:41

    Jap ! :(

  • mijau // 19.09.2010 08:32

    A zato torej ni mojega komentarja, ki bi bil sicer med prvimi.

    Sem pa omenil eno mojo znanko, ki je sicer dobra kot kruh, a poslušati pa tudi ne zna, razen morda, če ji kolegice razlagajo kaj o vzgoji cvetja. Naša družba je običajno mala – šest do osem oseb, a ko napovem, da bom vic povedal in komaj začnem, se ona oglasi: “A bo še kdo kaj popil?” Ali pa pojedel. Ali bo vprašala kolegico, ali njena orhideja še cveti.

    Najprej sem pomislil, da sem sam tako slab pripovedovalec, vendar je tudi pri drugih isto.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !