dare.likar@siol.net

Arhiv za September 2010

Stvari so lahko tako enostavne

23.09.2010 · 15 komentarjev

Ko je Marinko pred leti prišel v kovačijo je bil pač vajenec. To pomeni, da je opravil svoje šolanje, da je imel nekakšno kvalifikacijo, vendar še zdaleč ni bil sposoben samostojnega dela. Postavili so ga k šmitni kjer je kraljeval širokopleči mojster, ki so mu vsi pravili Štef. No ja, vsi ravno ne. Marinko ga še zdaleč ni upal poklicati po imenu. Svojega mojstra je gledal z velikim spoštovanjem in strah ga je bilo vsakič, da bo zamočil, ko se je nevešče in nevajeno lotil kosa železa. Štefova strogost je bila sicer bolj narejena in namenjena temu, da fant čimbolj pozorno in odgovorno pristopi k učenju praktičnih veščin, vendar pa je Marinko to takrat vzel resno in z veliko skrbjo je začel s svojimi prvimi kovaškimi podvigi. In tudi v današnjh dneh se že davno pokojnega Štefa spomni kot poštenega možakarja, učitelja in pomembnega človeka v svojem življenju. Ja, Štef je pa znal, pomisli kdaj sam pri sebi.
Kasneje je Marinko seveda postal ravno tako dobro izučen in vešč vseh opravil v delavnici. Z leti je pridobil znanja, ki jih ni mogoče spraviti v glavo in v roke drugače kot z izkušnjami, z vajo in s potrpežljivim in pozornim delom. Poznal je materiale in načine kako jih obdelati. Po letih izkušenj je že na pogled znal oceniti kateri material je za kakšno reč primeren in kateri ne. Za to, da je ocenil, kdaj je železo češnjevo rdeče ali bolj belo razbeljeno prej kot ga je vzel iz kalilne peči ni potreboval tabel in priročnikov. Tudi nobenih analiz, Rokvelovih ali Vikersovih preizkusov trdote ni bilo treba. Če je kdo rabil klino za strojne škarje, sekiro ali pa kakšno tretjo reč, je bilo treba našemu mojstru to samo povedati in lahko ste bili prepričani, da je ravno tisto pozneje tudi prišlo iz njegovih rok. Vse to so postali rutinski postopki mojstra. Človeka, ki je znal.

Rupert pri svojem šolanju nikoli ni ravno blestel. Pa vendar, njegova pot je bila v njegovi glavi in v glavah ljudi okoli njega nekako kar začrtana. Vedelo se je in menda drugače tudi ne bi moglo biti, da bo Rupert še daleč prilezel. Tako je tudi s šolami moral nekako opraviti. V srednji šoli mu je marsikdaj pomagalo to kako se je pisal in iz kakšne družine je prišel na gimnazijo. Sveda pa se je skozi zagate in skozi težave zaradi pomanjkljivega znanja in bistrosti pomagal tudi z drugimi ukanami, ki so jih vešči takšni tipi v dijaških letih. No, vsaj tako se je govorilo, lahko da kdaj tudi zaradi nevoščljive škodoželjnosti dijakov, ki so morali poskrbeti za svoje učne uspehe na bolj normalen in pošten način.
Kako je pozneje reševal težave s profesorji na fakulteti, to pa je že drugo vprašanje. Zelo verjetno je tudi vse skupaj ostalo pri šesti stopnji ali, kot se je še nedavno reklo, pri višji šoli. Pa čeprav je tam zapravil šest ali sedem let. Po toliko letih pa menda že moraš priti ven za silo diplomiran. Vsaj za Ruperta lahko rečemo, da si kljub govoricam ni nihče upal na glas podvomiti v njegovo strokovnost in visoko izobrazbo. Jah, takšni so bili pač časi. Rupert pa je bil tudi tak, da ni z ničemer dajal povoda za čudne dvome. Že takoj ko se je pojavil v fabriki, kjer je v pritličju v nekem temnem kotu delal mojster Marinko, je s svojim stilom in nastopom, visoko dvignjenim nosom in ignorantskim odnosom do navadnih ljudi dal vedeti, da je prišel v bajto pomemben gospod z razkošnim akademskim znanjem. Pa čeprav vsaj v začetku še ni bil posebno pomemben, glede znanja je pa tudi težko reči kaj določenega. Bog ve, kakšnim mojstrom pridejo takšni Ruperti v roke. Ali obstajajo tam zgoraj kakšni Štefi, ki znajo umiriti takšnega razgretega, ambicioznega in nesramnega zelenca, ki je poln samega sebe prepričan, da s svojim odnosom in s tistim kosom papirja, ki priča o poznavanju ekonomije ali kakšne druge podobne vede, da lahko pride samo in nikamor drugam kot na vrh.

»Poenostavili smo stvari!« so povedali včasih na sestanku »in vam seveda olajšali delo!« Marinko se je ob takšnih pripombah kar stresel. Dobro je vedel kaj pomeni to leporečenje. Zanj zagotovo nič dobrega. Še bolj zagotovo pa ni mogel okoli teh spremeb nič omembe vrednega ukreniti. Spremembe so se pač dogajale. So pa namesto olajšanja v njegovo delo prinesle samo grenko zamorjenost in nemočno užaljeno bolečino. Iz mojstra, ki je učil mlade ljudi spretnosti in pravil obdelovanja se je Marinko ob vsaki takšni spremembi bolj spremenil v avtomat, ki je nekaj prekladal, ki mu ni bilo treba in ki zaboga tudi ni smel misliti in, ki je moral za začetek vsakega ciklusa pritisniti na tisti zeleni gumb. In moral je to ponavljati in ponavljati in vse kar je lahko koristnega storil je bilo to, da je skušal o tem čimmanj razmišljati. Poskušal je vse sprejeti kot del šihta in to tako, da se okoli tega ni obremenjeval ravno preveč.
Kdaj pa kdaj se je tudi malo spozabil. Še prej kot mu je afnasti inženir, ki sta ga kot vodjo projekta spremljala še dva mlada, prav tako šolana gospodiča, v roke dal kos železa, ki naj bi ga vtaknil v tisto prešo z zelenim gumbom, je rekel napihnjenemu razvojniku:« Pretrdo!«
Eden od mlajših dveh, ki ga je Marinko sicer poznal iz svoje soseščine je starega nekoliko začudeno na kratko pogledal, ostala dva pa še to ne. Marinko se je vsled tega seveda zavedel, da ni njegovo delo, da razmišlja in je tisti kos vstavil v stroj prav tako, kot ga nekaj trenutkov kasneje s čisto drobnim zadovoljnim nasmeškom vrnil inženirju. Zadovoljstvo ga je obšlo zaradi razpoke, ki je nastala zaradi pretrdega in krhkega materiala in ki je zanjo Marinko nedvomno vedel, da bo tam. Razvojnik se je nekoliko namrščil in fliknil svoj počeni projekt na voziček. Vsi trije so odšli v smeri merilnic in laboratorijev. Tudi tokrat se za Marinka niso kaj prida menili. No, morda je tisti sosedov fant čisto na kratko pogledal delavca in takoj v naslednjem trenutku v nezgrešljivi zadregi obrnil pogled nekam navzdol.
V nekaj naslednjih poizkusih se v tisti projekt Marinko ni več vmešaval. Zadovoljil se je z dejstvom, da bi lahko že prvi dan pokazal, kaj bi bilo treba vzeti v roke, da bi zadeva delovala. Ja, že čisto prvi vzorec bi bil pravi. V to ni dvomil. Pa je pustil, da se cela ekipa trudi teden dni. Ni jih motil pri njihovem trudu in vse manj ga je motilo, da ga nesramno in vzvišeno ignorirajo. »Cepci!« si je mislil sam pri sebi in smešni so se mu zdeli, ko so konec tedna le našli pravi kos in o svoji raziskavi napisali in narisali cel elaborat.
Sam pa je še naprej opravljal svoje poenostavljeno delo. Prijel je tridesetkilski kos, ga porinil v stroj in pritisnil. Enkrat, dvakrat … stokrat. Na en in isti zeleni gumb.

Rupert je pri svojih napredovanjih uporabljal takšne in drugačne spretnosti. Na eni strani je znal biti medeno priliznjen in ustrežljiv, ko je risal svojo podobo strokovnjaka in poštenega, marljivega človeka. Njegova druga stran pa je bila neusmiljena do tekmecev in ljudi, ki so mu bili podrejeni. Vsak, ki ga je ogrožal je lahko pričakoval, da ga bo Rupert napadel z vsemi sredstvi. Brez težav je konkurenta očrnil in mu zagrenil življenje v firmi. Marsikomu celo tako zelo, da je zapustil njemu neprijazno sredino. Da je vse skupaj Ruperta v nekaj letih pripeljalo na najbolj udoben in cenjen stolček v hiši, je bilo pa tako ali tako pričakovano že vnaprej.
Naš strokovnjak za ekonomijo, človeške odnose in menedžment je v tistem fotelju zamenjal starega šefa ravno v času, ko je imelo podjetje kar nekaj težav. Njegov predhodnik se jih v zatonu svoje kariere ni znal in zmogel prav lotiti. Za kaj takega mu je manjkalo motiva in energije. Ko je šel v penzijo se je sestal s svojim naslednikom in mu dal napotke, ki je zanje mislil, da bodo pomagale pri rešitvi problemov. Na mizi je imel pripravljene dokumente, izpiske iz strokovnih knjig in revij, grafe in predloge ukrepov. Želel je dostojno oditi in Rupertu čimbolj pomagati pri začetku. Ta je sicer starega poslušal že zaradi olike ali pa vsaj ljubega miru, vendar je bilo jasno, da ga njegove zamisli ne ganejo kaj prida.
Prej kot je stari gospod zapustil pisarno sta se z Rupertom rokovala in se prijazno poslovila. Komaj pa je za sabo zaprl vrata, je Rupert spremenil svoj izraz in pritisnil gumb, ki je priklical tajnico.
»Pokliči kadrovsko, tehničnega in računovodjo!« je delil ukaze. Njegov glas ni bil niti približno več prijazen in mil. Njegove besede so bile grobe in sitne. Tajnica se je ob njih zdrznila in skoraj brez sape je poslušala navodila.
»In pospravi to šaro z mize!« je še pokazal na dokumentacijo in strokovno literaturo, ki jo je zanj pripravil prejšnji šef.
Poklicani so se zbrali v Rupertovi pisarni. Prišli so z resnimi a prijaznimi obrazi. Kot bi pač prišli k sodelavcu, ki bodo z njim rešili problem ali dva. Že takoj po prihodu se je tehnični hotel vsesti za mizo. Tako kot je bilo pač to verjetno normalno na takšnih sestankih. Presenečeno je obstal, ko ga je Rupert pri tej nameri zaustavil. Tako so vsi trije Rupertu podrejeni naslednje minute kot majhni smrkavci stali pred svojim novim šefom. Le zelo na kratko jim je pustil do besede. Kadrovska je povedala nekaj stvari o številu zaposlenih in o tem, da iščejo rešitve za nekako dvajset ali trideset ljudi. Prekvalifikacije smo imeli v mislih in nekaj bi jih poslali na čakanje. Direktor računovodstva je seveda stokal o denarnih tokovih in bilanci, vendar tudi njega Rupert ni dolgo poslušal. Tehničnemu pa je sploh po kratkem postopku vzel besedo.
»Od tebe!« mu je odločno in grobo zabrusil «nočem več slišati jamranja in vprašanj! Samo in nič drugega več, kot odgovore. Če tega ne zmoreš pa lahko poiščeš kje drugo firmo in drugega direktorja, ki te bo poslušal.
Tehnični je obstal tam pred Rupertom kot majhen cucek. Nevajen takšnih stvari je z napol odprtimi usti presenečeno opazoval to čudno stanje.
Kadrovski je novi vodilni dal prav na kratko vedeti, da tistih trideset duš že z jutrišnjim dnem noče več na spisku delavcev. »
Kar je še problemov z odvečnimi …ne vem « je odkimaval »…pošlji jih na delo v podružnico. Oni pa naj prihajajo na šiht sem. Pa na nočne jih dajaj, pa še kaj se spomni. Ni bil hudič, da se kakšen ne bo sam ovedel in si poiskal kje kaj drugega, ko se bo cijazil z nočne še dve uri do doma!«

»Kaj pa upniki. Dobavitelj , ki smo mu dolžni!« je tokrat že kar nekako boječe vprašal finančnik.
»Pošlji mu crknjenega kanarčka!« mu je presenečenemu zabrusil in kljub temu, da bi to morala biti menda šala, ni niti za trenutek spremenil izraza na svojem ksihtu.

Takrat se je Rupert na svojem naslonjaču zavrtel in pokazal svojim podrejenim hrbet. Spotoma je le še nekako s z dvema prstoma nakazal naj zapustijo kanclijo. Zadnji trenutek je še enkrat poklical finančnika nazaj.

»Plače!« je rekel in finančni ga je vprašujoče pogledal.
»Kaj naj z njimi, gospod Rupert?« je dejal. Zmanjšati jih ne moremo in ne smemo več.
»Potem jih pa ukinimo!« je z vso resnostjo odgovoril!
»Kaj, kako? Ne moremo, ne smem!«

»Kakor veš in znaš naredi. V tej situaciji boš pač ustavil izplačilo za par mesecev! In še tebi povem. Ne sprašuj mene kaj in kako!? Zaradi parih mesecev pa itak še v spodoben cajteng ne bomo prišli«

Ponovil je takrat še enkrat svojo gesto z dvema prstoma in se zasukal na fotelju. Poklical je tajnico in ji naročil kavo. Ob kavi si je natočil še šilček viskija in se med srebanjem zagledal nekam navzgor.
»Kaj ekonomija, kaj menedžment? Filozofi trčeni! Blebetači zahojeni!!« je razmišljal na pol naglas.
»Oni bi tuhtali, se pogajali in nekaj računali!«

Obrnil je takrat tisto šilce in postavil praznega na mizo.

»Stvari poenostaviš …pa gre!”

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Srečanje blogerjev na turoben dan!

19.09.2010 · 11 komentarjev

Vremenska napoved ni samo nekoliko zredčila naše, blogerske vrste oziroma našo udeležbo na »srečanju na obali«! Poleg tega se je tudi uresničila v vsem svojem neprijaznem razkošju. Dan je bil temen, turoben in maksimalno uscan. Ko sem odrinil iz Idrije, sem bil priča skoraj grozljivim slikam, ki jih je ponujala razbesnjena narava. Temno rdečerjava Idrijca je že drugič v manj kot letu dni prestopila svoje skrajne mere. Takoj od križišča v smeri moje poti, so me presenetili vrhovi zvijajočih se topolov, ki so gledali iz rjave vode in s svojo podobo spominjali na slike, ki smo jih nedavno lahko videvali v poročilih o poplavah v Aziji. Hvala bogu, v rogovili se ni zibala prestrašena Pakistanska družina ampak takšna vodna stihija me je kljub temu spravljala v nelagodje. Malo bolj pomirjujoče so name delovala tisočera jezera, ki so me pozdravljala iz vsakega travnika in vrtače. Mislim, še do nedavnega bi stavil, da jih ni bilo tam. Še posebno všečno je bilo jezero na idrijskem stadionu. Na travniku je bilo vsaj pol metra vode, za okras pa je v mirni vodi našlo zavetje nekaj deset, mogoče tudi sto rac. Nisem imel časa, da bi se ustavljal, vendar je očitno prizor kljub dežju pritegnil precej ljudi, ki so si ogledovali in fotkali nenavaden prizor. Jaz pa sem pičil proti Kopru. Vmes sem vsake toliko vozil po avtocesti šestdeset na uro, ker vreme kar ni nehalo s svojim neusmiljenim mokrenjem, ki mi je v veliki meri zmanjševalo pregled nad dogajanjem.

Srečanje je tokrat organiziral Noah, prijazen možakar iz Izole. Zmenili smo se v Planetu Tuš v Kopru. Po svoji navadi sem bil tam doli skoraj uro pred dogovorjeno uro. To svojo prednost sem potem mimogrede izničil. To sem storil tako, da sem planet tuš iskal v Izoli namesto v Kopru. Seveda bi lahko prebral stavek ali dva v vabilu. Seveda bi lahko! Bistveno laže kot pa je bilo tisto pretikanje po enosmernih izolskih ulicah. In Izola poleg tega niti ni čisto majhna vas s par bajtami. Ne ni! Ko sem obupal, sem parkiral avto pred štacuno Sever in šel vanjo kupit dva kompleta strun. Frišne strune vedno pridejo prav, bolj pa mi je šlo za to, da povprašam kaj o izolskem planetu. Tip mi je povedal, da ni v Izoli nič takega, samo tuš štacuna. Hop, kaj sem zamočil? Ali sem spregledal planet ali sem spregledal Koper ali … O krucefiks! Odločil sem se, da grem na kofe in v kakšnem bifeju pogledam na internet. Uganili ste. V Izoli nimajo interneta v bifejih. Ko sem se vračal, se je še enkrat upralo kot iz … v glavnem zelo se je ulilo in bil sem pošteno moker. Poklical sem drago domov, da je pogledala na blog. Ja, v Koper moram, v planet ….ti sunce! Jezilo me je sto na uro. Verjetno mi je tudi zato cepnila moja dotrajana Nokia v treh kosih v najbližjo lužo. Ko sem jo obrisal in sestavil, mi je stalno nekaj vibrirala in sem jo moral spet podreti in spraviti v žep.

Ko sem s samo četrturno zamudo našel v tistem planetu svoje blogerske prijatelje, sem na te svoje tegobe pozabil v trenutku. Svoje stare znance, DrMagnuma s svojo dohtarco Neno, pesnico Nevenko in Noaha našega gostitelja poznam že zelo dolgo. Skupaj soustvarjamo ta blogerski svet že nekaj let. Vendar pa so bili kljub temu do tega trenutka med zadnjimi, ki jih še nisem srečal v živo. Z veseljem sem ugotovil, da je cela druščina prijetna in pozitivna vsaj tako kot sem si že itak predstavljal, če ne še bolj. Takrat sta se nam pridružila še mlajša prijatelja, bloger Jan s svojo prijateljico. Njiju še nisem poznal pa smo to takoj popravili. Po kofetu smo se odpravili na kmečki turizem v dolini Dragonje. Midva z Noetovim oldtajmerjem in za nama še dva avtomobila.

Ob domači hrani smo si povedali sto stvari in zvedeli marsikaj o naši »nevirtualni« strani. Pet ur je minilo kot bi mignil. Tako dobro kot sem se počutil, me sploh ni presenetilo, da je zunaj celo malo posijalo sonce. Posneli smo še »eno gasilsko« in karavana je krenila v nasprotno smer. Takrat sem tudi sestavil svoj razdrapani telefon in spet je delal. V vodo je padlo moje troštanje, da bom prišel do novega. V Kopru se je druščina ustavila še na kavi, jaz pa sem se na hitro poslovil. Nekje v tisti smeri, kjer se je spet grmadil kup črnosivih oblakov, me je čakala oštarija in moj sogodec, da odšpilava na neki žurki.

Poslovil sem se in pritisnil na gas. Stalno mi je šlo po glavi …Dušan, Nena, Sandi, Nevenka, Jan in njegova prijetna prijateljica, ki je moja stara betica pozabila njeno ime… hvala za družbo in za še!

Pa še misel dneva se mi je porodila takrat. Veste misel dneva je nekaj, kar se vsakemu blogerju kdaj porodi.

Moja je bila ta:

Temen, turoben in uscan dan je treba znati narediti lep, sončni in topli dnevi so takšni že tako ali tako!

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno

BLOGOS mislm, a me ti mal zajebavaš??

16.09.2010 · 54 komentarjev

Mislm, zdaj mi pa res ni več jasno. Ali se sploh kdo ukvarja še s tem kurčevim blogosom? Samo poglejte kakšna je osnovna stran. Zgleda mi kot eden od prospektov, ki mi jih skoraj vsak dan cel šop prinese poštar. Cela štrena nekakšnih komercialnih oglasov med katerimi sameva nekaj ubogih rimarjev in par s kreganjem zasvojenih revežev. Zagotovo me bo zdaj kdo opomnil, da lahko mirne duše spokam. Saj me ne bo treba priganjati, zagotovo da ne! Prej pa bi rad odgovor. Tega si s svojimi kilometri tekstov objavljenih tukaj zagotovo vsaj malo zaslužim. Mislim, a se ti delaš mal norca iz mene, al kaj!???

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

GLUHI VEDEŽI

14.09.2010 · 7 komentarjev

Da bi bil pa Marinko nergaste, brbljave sorte dec, tega pa res ne bi mogel nihče trditi. Saj ne, da ne bi prav z veseljem sodeloval v debatah s kolegi. Ne,ne, pogosto je pripomnil kakšno modro. Njegove pripombe pa so bile takšne vrste, kako bi rekel, učinkovite in jasne. Kot bi štedil svoje misli za enkrat, ko je res potrebno in pametno dodati nekaj vsemu kar povedo drugi.

Ampak nekaj pa je našemu kovaškemu mojstru čisto vzelo besedo. Zelo občutljiv je bil namreč na tipe, ki preprosto niso imeli razvite spretnosti poslušanja. Zagotovo takšne primerke vsi poznamo. Stalno imamo opravka z njimi. Dokler jih dodobra ne spoznamo, se nam zdi včasih, da smo jih pač le srečali na napačen dan, da so nezbrani, da se jim nekam mudi ali kaj podobnega. Če pa z njim komuniciramo pogosteje, z vsakim dnem bolj neizogibno opažamo, da ta komunikacija nima druge smeri. Tak človek ponavadi govori glasno, nastopaško, z igralskimi manirami poudarja svoje pametne ugotovitve. Ko pa si na vrsti, da mu odgovoriš in pojasniš zadevo, je tip nekako zmeden. Po sili razmer se mogoče uspe toliko prisiliti, da nekako dovoli sogovorniku, da vmes pove nekaj stavkov, vendar je prav po vsej njegovi mimiki in obnašanju jasno, da tistih nekaj sekund ni pri stvari. Takrat šviga s pogledom okoli, na naše besede mogoče na drobno prikimava, predvsem pa je vsakemu kolikortoliko dobremu opazovalcu jasno, da samo zajema sapo, da čimprej spet prevzame besedo. Tisti najbolj izraziti znajo, pa mogoče celo nezavedno, v svojem odgovoru v isti sapi kot svojo ugotovitev poudarjati nekaj, kar si mu šele nekaj sekund prej sam povedal.

Ja, takšni ljudje so Marinku pa res šli na živce. Pa čeprav je nekako vedel, da marsikdo od njih ni tak čisto namerno. »Bogve kje se je zataknilo, ko so mu rasli možgani!?« je pomodroval sam pri sebi in se nasmehnil, ko je kdaj kakšen butasti šef ignoriral njegov odgovor.

Ja, tu se mu je zdelo, da je problem. Saj niti ni zameril kakšnemu preprostežu zaradi motenj pri njegovem pogovarjanju z ljudmi. Ampak, šefi, direktorji. Porkaduš, tisti, se mu je zdelo, bi pa to morali znati. Vsaj dojeti bi morali, da inteligenten človek zna prisluhniti vsakemu še tako preprostemu sogovorniku in mu stvari tudi povedati tako, da ni iz vsake besede čutiti njegove pokroviteljske naučenosti, predvsem pa tega, da se s človekom pogovarja po neki, ponavadi službeni, dolžnosti.
Ko je Marinko ugotovil, da je pač lahko samo omejenost vzrok za takšen odnos do njega, potem je to veliko laže prenašal.

Še posebno dobro se je navadil svojega šefa Flavia. Mislim, če trdimo, da je takšnih gluhih sogovornikov kar precej, lahko za Flavia trdimo, da je bil v tem šampion. Zagotovo je glede njega držala Marinkova ugotovitev, da je tip butast. Glede tega ne bi dvomili kaj prida. Vendar pa je ta svoj način pogovarjanja tudi v letih v kovačiji dodobra izpilil. Tudi glede tega je naš kovač dobro vedel kako se je zgodilo. Flavio je bil pač, po starem preizkušenem ključu na svoje mesto postavljen brez prave izobrazbe, brez nekih primernih sposobnosti in predvsem zato, ker je kazal za to zelo veliko željo in pripravljenost za takšen položaj žrtvovati marsikaj.
Takšni majstri imajo potem z vsem kar zahteva njihovo delo, velike težave. Vendar pa imajo, z vidika njegovih nadrejenih eno dobro lastnost. So zelo obvladljivi in stalno na kratki vrvici, ker se pač za svoj strašno pomemben stolček bojijo od vsega začetka in vsak dan. Svoje težave pa rešujejo tako, da ljudi ne pustijo blizu. Ne dovolijo, da bi kdorkoli razen njih samih sploh o čemerkoli razmišljal.

»Marinko! Z malice si prišel dve minuti prepozno in včeraj je Lojze pojamral, da nisi dobro počistil okoli šmitne na koncu šihta!« je sitno zarobantil tisto jutro.
»A veš kako je,« je Marinko mirno odgovoril. Flavio je v tistem trenutku že švigal s pogledom po delavnici in vmes strogo in le na videz pomenljivo tresoče prikimaval Marinkovim besedam.
»Včeraj so bili za malico vampi in vampe jaz jem čisto počasi. Poleg tega pa sem vajen, da grem vedmo potem še v garderobo in počasi zvrnem en liter vina. Ko imam liter vina v riti mi pa tudi čisto dol visi za tvojo uro, za metlo pa še bolj!«

»Ja, ja, samo da se ne bo ponavljalo!« je skorajda prekinil sitnež njegove besede in odšel naprej.

Ko se je Marinko obrnil je zagledal vajenca, ki je buljil vanj z napol odpritmi usti. Starega deca je gledal z nekakšnim občudovanjem in čisto drugače, kot še uro prej.

Pa mu Marinko ni nič pojasnjeval. Le navihano se je smehljal sam pri sebi . Vedoč, da njegovih besed Flavio, kot vseh drugih leta dolgo ne, pač preprosto ni slišal.

  • Share/Bookmark

Tagi: črkar

Dilema in pol!

6.09.2010 · 25 komentarjev

Verjetno ni težko opaziti, da se ne vtikam kaj prida v ocenjevanje oziroma komentiranje likovnih, arhitekturnih ali kako drugače z estetiko in podobnimi zadevami povezanih reči. Za to se mi zdi, da preprosto nimam očesa. No, seveda so stvari, ki so mi všeč in takšne, ki mi pač niso, vendar nikoli ne občutim nečesa, da bi lahko z gotovostjo trdil, eko, to je pa umetniško delo….ziher. Zlahka bi me kaj prineslo okoli in bi mi kdo pokroviteljsko pojasnil, da sem za najbolj vrhunsko med umetninami izbral ravno kičasto skrpucalo iztrgano iz cenenega koledarja.
Kljub temu, da se s temi stvarmi ne ubadam pa me kdaj tudi malo zanese. Dobro, vsaj pri kakšni zares očitni stvari nisem imel dilem. Nasprotno pa sem na primer enkrat pred časom na tem mestu pohvalil idrijski trg nebeškega miru. Mislim seveda na mestni trg. Veliko ploščad sredi mesta. Moja pohvala je bila sicer mišljena v kontekstu neke glasbeno kulturne prireditve, ker mi je bil všeč ambient, vendar sem takrat očitno koga malo dregnil in moje občudovanje ni naletelo na odobravanje.
Podobno ni prišlo skozi tisto, ko sem kot všečno opisal novo pročelje prfarske dvorane. Ko sem omenil, da mi je skulptura Rudija Skočirja kar všeč in da vidim v sredini stilizirano vasico, so mi stari deci nekako pojasnili, da je tisto čisto en navaden plot. Škoda, da niso slišali profesorja na otvoritvi. On je poleg tiste vasi, ki sem jo videl jaz opazil še sto drugih reči. Vsaka črta ima menda svoj pomen. Korenine, žile, reke, ceste in … ma ni kar ni!

prfarski kulturni dom

Vsekakor se zadnje čase zdi zelo pomembno, da so takšne stvari v skladu z okolico. Da upoštevajo tradicijo, arhitekturne in zgodovinske značilnosti kraja. Če pogledamo na primer mesto kot je Idrija, lahko vidimo v starem mestnem jedru precej restavriranih starih stavb in nasploh ambient, ki je prijazen in diši po tradiciji in premišljenem pristopu. Malo stran seveda trčimo ob marsikaj drugačnega. Tudi staro rudarsko mesto je pač preživela obdobje realsocialistične gradnje in tudi tistega strašnega »novega vala« arhitektov, ki so gradili plehnate in plastične pošasti, kot je poleg blagovnice tudi osnovna šola in modra dvorana.

Seveda pa so ti časi mimo. Zdaj se nove stvari podrejajo pravilom. Tako razmišljajo urbanisti in kakopak tudi arhitekti. Celo na podeželju ne izdajo kar tako gradbenih dovoljenj, če kdo želi preblizu vaškega jedra graditi novo bajto. Sicer je zadeva v nekaterih primerih malo smešna, ker od jedra v tistih prejšnjih časih pač ni ostalo kaj prida. Včasih pa ima tudi v teh časih takšen pristop kakšno majhno napako. Kljub urbanističnim usmeritvam se tu in tam najde kdo, ki s svojim boljšim odrivom zna preskočiti formalne ovire in sredi sivih hišk, ki s svojimi majhnimi ozkimi okni sledijo tradiciji kraja, postavi kakšno oranžno kupolasto spako. V posmeh in potrditev svojih sposobnosti.
Tudi stare značilne idrijske hiše so bile stisnjene, ozke in polne majhnih oken. Seveda takšnih »prhavzov » ne gre več postavljati. Okna le morajo biti malo večja in zidava mora slediti tudi zahtevam po praktičnosti in komfortu.

hiša

Sicer pa sem želel povedati čisto nekaj drugega. Mogoče bi z vami delil dilemo, ki sem ji bil priča v idrijski gostilnici. Starejši možakarji, ki so mi nasploh kar pomemben vir navdiha, so prišli na dan z vprašanjem, kako imenovati na novo nastajajoči objekt v industrijskem delu Idrije. Pa se deci niso kregali. Če sta predloga dva, bo treba stvar pač rešiti demokratično. Kar sama od sebe se je ponujala varianta z referendumom. To je pač višek uveljavljanja volje naroda ne glede na to, da so štacune ob nedeljah še vedno odprte.
No, pa poglejmo. Dilema je sledeča: Kako naj se imenuje bodoči hotel na Prejnuti: Emental ali Pralni stroj????

ime??

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

SMRT SPOMINA

4.09.2010 · 16 komentarjev

Enkrat sem razmišljal,tako,
vmes med drugimi rečmi
in se spomnil nekega spomina.
Glej ga,barabina,kam se je skril
se potuhnil,zaspal,pa tako je bil živ.

Pa bil je videti dober spomin,
tak večen in neuničljiv,
takrat,ko sem nehal prositi
in(kar dobro)igrati bedaka,
ko sem se sprijaznil,da me svet je porazil,
da me je zafrknil in da bom verjetno kar crknil.

Potem sem začel skrbeti za druge reči;
take navadne,za navadne ljudi;
V mrazu jeseni sem kupil obleko,
za golaž ob treh sem kupil malo mesa,
po hodniku nalepil sem bele tapete
popazil otroke,zvečer spustil rolete,
v tovarno sem hodil z dneva v dan
in včasih v soboto sem bil pijan.

Potem sem enkrat razmišljal,
tako,vmes med drugimi rečmi,
glej hudiča,tu je ta spomin,
tu notri je zaspal v temi mrknil.
Saj konec koncev,moj spomin,
ne jaz,le ti si crknil.

Če kdaj kakšen bog čas
v mladost spet premakne,
ne bom več spravljal v mlado dušo spominov.
Ko bo odšla,ga bom dal v slovo
z nasvetom naj si ga nekam vtakne.

  • Share/Bookmark

Tagi: Izpod prahu