Ko propadajo velika podjetja in se spotoma dogajajo prave socialne tragedije v nekaterih delih naše ljube državice, seveda ne moremo tega spremljati brez modrovanja in komentarjev niti pri jutranjih kofetih na šihtu, niti pri občasnem popoldanskem omizju. In, kakopak, kar po vrsti se strinjamo, da gre za težke stvari. Zdi se celo, da kateri nekoliko med debato debelo požrejo slino, ko omenimo podatke in številke ali pa karkoli o krajih in ljudeh tam kjer se je to zgodilo. Na momente se namreč zdi vse tako podobno našim razmeram. Enako masovna odvisnost od enega ali dveh velikih firm, podobna geografska oddaljenost od drugih možnosti in nasploh vse zgleda zelo podobno. No, upamo vendar, da ne čisto vse.
Zaskrbljenost in sočutje pa zelo pogosto preseka kak domnevni flegmatik, ki nam servira vedno eno in isto modrost.« Prjatli, to je kapitalizem! Saj smo sami to hoteli!«
Seveda na to s svojim razmišljanjem in znanjem težko odgovorim kaj modrega. Vendar pa zadnje čase le razmišljam, da se nekako ne bi bilo treba čisto sprjazniti s tem stanjem. Moti me nekaj reči, ki po mojem nikakor ne spadajo v noben pameten lastniški sistem, pa četudi se imenuje kapitalizem. Kratkovidno pehanje za dobičkom in brezobzirno balinanje s človeškimi usodami zagotovo ne more biti obvezen del tako imenovanega »pametnega kapitalizma«! Če takšen termin spoh obstaja. No, jaz mislim, da bi lahko obstajal.
Staviti upam, da bo na primer najnovejši bankrot koroške firme imel zelo predvidljivo nadaljevanje. Po stečajo, se pravi potem, ko bodo očistili delavsko zalego vseh pravic, jih spravili v obup in na nago rit. Potem, ko bo večina teh ljudi pripravljena delati za kakršenkoli denar, potem se bo nekje iznenada pojavil nekakšen partner in Prevent bo še čez leta lepo pridno nadaljeval velik del svoje proizvodnje. Resda, znebili se bodo nekaj sto ljudi in se veselili koliko so prihranili pri njihovih odpravninah, na drugi strani pa bodo radostno trošili podporo, ki jim jo bo velikodušno dodeljevala država za vsakega na novo zaposlenega delavca. Na novo zaposleni pa bodo itak vsi. Lahko bi se kdo tudi vprašal od kod novi partner, če ga prej zdravo podjetje ni zanimalo. A ni čudno, da je večji interes za zbankrotirano firmo?
Ampak, kot ste že itak uganili, to je samo laično, gostilniško razmišljanje. Brez neke prave teoretične podlage. Dobro, prav imate. Vendar nekaj me pa res moti. Nobeden od kravatarjev, ki jih novinarji te dni sekirajo, ko se kobacajo iz svojih dolgih bemvejcev, nobeden očitno ni ob teh dogodkih v bistvu doživel nekega osebnega neuspeha. Nobenega ne bodo objavili kot luzerja, ki mu je šlo vse narobe, kljub temu da je bil tako pameten, da niti govoriti ni bil sposoben z navadnimi ljudmi. Ne, ta človek ne bo dobil sramotilnega tatuja na sredo čela, da ga ja ne bi biti po pomoti v svoj upravni odbor vzela kakšna resna firma na planetu in v okolici. Ne, nič takega. Tip bo še naprej zganjal svoj kapitalizem. Pa še mi smo baje hoteli tako.
Marka njegovega avtka me v resnici nikoli ni kaj prida brigala. To, da ni sposoben komunikacije z navadnimi ljudmi, je tudi, presenetljivo, posledica čisto drugih okoliščin, kot on misli. On je namreč tisti, ki mu za kaj takega manjka bistrosti in humorja, kot ga premoremo mi za svojim omizjem. Predvsem pa pehanje za dobičkom!? Niti na kraj pameti mi ne pade, da bi pomislil, da se tip ne bi smel pehati za denarjem. Čisto normalno se mi zdi, da je to njegov glavni in največji motiv. Vendar problem nastane, ker je čisto, ampak res čisto vse podrejeno samo in ničemur drugemu kot samo temu. Čisto en majhen procent, en drobceni delček, bi kljub vsemu moral biti rezerviran še za nekaj drugega……
ODGOVORNOST
V krizi navdiha, tej najhujši nadlogi , ki se kdaj postavi med pero in papir, sem enkrat pomislil, da bi pa za spremembo nekaj na hitro nakracal , nekaj za zapolnitev strani, se malo namerno ponavljal ali pa celo nekaj prepisal iz stare, manj znane bukve. »Ne, stari«, sem si rekel »to bi bilo pa jako neodgovorno!« Takoj zatem sem se globoko zamislil nad to svojo ugotovitvijo in nad odgovornostjo sámo. In , verjeli ali ne, bil sem močno zmeden. Nikakor mi ni uspelo povsem definirati tega fenomena. Po svoji stari navadi sem takoj pristopil jasnejši, bolj praktični predstavi. Za primer odgovornosti sem si zamislil gospoda z imenom Janez. Postavil sem ga , oblečenega v modri delavski pajac in pokritega s starim klobukom, na blatno dvorišče. Za družbo sem mu dal tri kure. Pravzaprav mu je kure zaupala njegova Mica in mu strogo zabičala naj pazi nanje, da jih kakšen zlodej ne odnese in se jih veseli namesto njiju. Janez se je držal njenih navodil. Vsaj od začetka. Za razbitje dolgočasja pa je zraven svojega nedinamičnega opravila srkal domači sadjevec in počasi izgubljal koncentracijo. Ko ga je žganje zazibalo v globoke sanje, se je po Mickinih zlih slutnjah na dvorišče res prikradel nepridiprav in si nezakonito prisvojil nesrečnega ptiča. No, in sedaj smo tam. Imamo primer odgovornosti in neodgovornosti. Zadevo bomo še formalno definirali. Kot prvo ji bomo dodelili mersko enoto, saj je med vsemi galonami, vatli , pedmi in podobno šaro nisem mogel izslediti. Najbolj primerno ime za enoto se mi je zdel kar Janez (beri =en janez). Za neodgovornost sem se odločil dodeliti enoto »ena sekira«, to pa zato, ker je nesrečnega mačkastega možaka Micka tako strahovito sekirala, da je po štirinajstih dneh družinskega pekla siromak dobil rano na želodcu. Po tistem je še kako pazil, ko mu je bila zaupana kakšna odgovornost. Požirek domačega si je poslej vedno privoščil šele po opravljenem delu.
Ko sem obdelal problem do te faze , mi je bilo že dosti laže. Moral sem le še dognanja postaviti bolj na svetlo, v svet. Recimo, da bi nekomu zaupali miljon ali dva milijona kur. Ali pa zamenjajmo kure za ljudi. Predstavljajmo si, zgolj za lažjo predstavo, da je množica ljudi zelo podobna jati kokoši. Tako imamo torej možaka , ki ima za cela dva MJ (megajaneza) odgovornosti. Kar srh me je spreletaval že ob misli na takšno strahovito veliko količino odgovornosti. Še posebno me je streslo, ko sem si zamišljal kako možakar ob tem veličastno odgovornem delu srka šnops ali počne druge neumnosti in zraven izgublja zanimanje za številno mnoštvo nadzora potrebnih duš. Zaskrbelo me je seveda zanje pa tudi za možaka , njegovo sekiranje in njegov želodec mi ni bilo vseeno. Vendar pa sem se pri slednjih njegovih težavah po razmislekih in izračunih vse bolj približeval nenavadnemu rezultatu. Ne boste verjeli , število sekir sploh ni sorazmerno s pripadajočimi Janezi. Pravzaprav je gospoda vse manj bolela glava in več kot je imel na vesti duš, manj se je grizel in živciral. Če je bila zagata večja, je znal odgovornost spretno prevaliti na kakšna druga ramena ali pa jo je celo preimenoval v kaj bolj sprejemljivega in se tako izvlekel. Če je prišlo do kraje, kakršno smo omenjali, jo je na primer sladkoustno poimenoval »sprememba lastnine« ali pa jo kako drugače obrnil in se konec koncev namesto , da bi vil roke in se nemočno prestopal na mestu zaradi neprijetne zadrege, celo trkal po prsih in blebetal nekaj o svoji vzvišeni skrbi za zaupano mu delo.
V potrditev mojih raziskav mi je prav prišel tudi razgovor, ki sem mu bil nedavno slučajno priča.
Dobila sta se , čisto po naključju, v vaški oštariji stara znanca Rupert in Marinko. Oba sta že nekaj časa v penziji. Marinko dobi na mesec slabih petsto evrakov, Rupert pa v nasprotju z njim toliko, da številke še sam ne ve prav natančno.
Ker se dolgo nista videla in ker sta bila še trezna, sta se kar prijazno pozdravila. Naročila sta vsak svojo pijačo, Rupert viljamovo žganje , Marinko pa encijan in povprašala drug drugega po zdravju in podobnih vsakodnevnih stvareh.
Po nekaj kozarčkih sta možaka postala že zgovornejša in tudi kakšno pikrost sta izustila, ko pa je Marinku cenena žganica odvezala jezik je Ruperta kar naravnost napadel:” Veš kaj mi povej!”, je planil “zakaj imaš ti desetkrat večji penzjon kot jaz. Delal sem celo življenje, delal sem cele šihte, delal sem kar so mi ukazali in to najbolje kot sem le znal. No, povej!”
Rupert je nad preprostostjo njegovega vprašanja najprej zavil z očmi takoj nato pa ga je potrepljal po ramenu in rekel:” To, Marinko, je tako pa zaradi odgovornosti. Bil sem odgovoren za veliko velikih stvari.”
“No, in komu si odgovarjal? Jaz sem vsak dan moral raportirati šefu, mu pojasnjevati vse svoje težave, ga prosit za vsako malenkost in poslušati njegovo vpitje in žalitve. No, le povej , kdo se je pa nate drl?”
“Pri meni je bilo pa drugače, cepec stari”, je nejevoljno odvrnil Rupert ” sem se moral pa jaz dreti, ukazovati, si dan za dnem izmišljati nove grožnje in spodbude. Misliš , da je to enostavno,a ?”
“Če je tako”, je rekel Marinko, ” mi pa samo še nekaj povej! Jaz sem imel majhno odgovornost, drži. Še največjo so mi zaupali zadnji dve leti , ko sem bil vratar in sem pazil, da kdo česa ne odnese iz tiste bede, tebi pa je bilo zaupano veliko število ljudi, tovarne, usoda celega mesta , kaj bi našteval. Mi je pa nekaj padlo v oko. Jaz sem lepo pazil in nihče ni odnesel niti vijaka, noben požar ni ničesar uničil in nobena škoda se ni naredila. Ti, ja, to je pa druga zgodba. Bil si res odgovoren za strašno velike stvari. Pa nisi dobro pazil. Pravzaprav si vse zamočil. Tovarne so šle v maloro, ljudje so se odselili. Družine so trpele revščino. Tu in tam se je kakšnemu malo zmešalo ali pa se je obesil. In ti? Šel si drugam in tam ponovil celo zadevo! Kako mi boš pojasnil to?”
Rupert je zamahnil z roko, na hitro izpil se obrnil in odcapljal proti izhodu. Ob tem je jezno zasikal: “PIKOLOVEC!!!”