dare.likar@siol.net

Ta zadeva s šefi je pa prav zares zanimiva. Mislim, nikakor ne bom trdil tako, kot kdaj reče kakšna baba o decih: «Čisto vsi so enaki!« Nee, niti slučajno. Šefov je zelo veliko vrst Poznamo takšne, ki uživajo svoj položaj in so se zanj tudi na vse pretege borili, kot tudi takšne, ki jim pridobljeni status ni nikoli popolnoma »sedel«! Mogoče so vskočili v nekem obdobju, ko ni bilo ravno prave izbire ali pa so se že takrat zmotili in so mislili, da bodo vse skupaj znali bolje peljati in obvladati.
Potem so ti majstri zelo različni glede tega koliko imajo znanja in kako samostojna lahko odločajo o zadevah. Včasih kakšen o proizvodnji nima baš veliko pojma in ga lahko bolj prefrigani delavci prinašajo za marsikatero reč pošteno okoli. Veliko bolj zoprno je, če tak nadrejeni namesto, da bi se poglobil v zadeve in jih čimprej osvojil, svoje neznanje rešuje z nesramnostjo in z nedostopnostjo. Zelo slabo je tudi tisto, ko so kakšni šefki celo nastavljeni zaradi svojega pomankljivega znanja in izobrazbe in jih zaradi tega njihovi nadrejeni še lažje obvladujejo. Potem imamo še paničarje, ki ne prenesejo normalnih razmer in stalno zganjajo iz vsake reči cirkus, ki ga že v naslednjem trenutku menda samo oni znajo rešiti. Potem so zelo problematični takšni, ki so nedostopni in ne obvladujejo komunikacije z ljudmi. Takšni ljudi, če se le da, ne pustijo blizu in delavci se navadijo, da ga zelo težko vprašujejo za dopuste in zamenjave in šef se spretno otrese prepogostih opravkov z njimi. No, lahko bi še naštevali, ampak želel sem povedati nekaj drugega. To, namreč, da šefu , pa naj bo katerekoli vrste ali podzvrsti, pripada še en naziv. Šef je namreč mona! To je njegovo, to mu sledi in proti temu ni zdravila. Lahko je tip ne vem kako dobra duša ampak, ko prevzame šefovsko funkcijo, takrat v kratki, pičli sekundi postane mona brez primere. Ljudje v odnosu do njega spremenijo čisto vse. Popolnoma vsi se do njega vedejo drugače, tudi tisti, ki so se še maloprej šteli za njegove prijatelje, so z njim ob petkih šli na pivo in si za rojstni dan pošiljali SMS sporočila. Lahko, da je bil dec še malo prej dobrotnik in dobrodušnež brez primere. Lahko, da je po vaseh nabiral obleke za karitas in, da je imel v spalnici nalimano poster matere Terezije v naravni velikosti. Kljub vsemu … Mona .… pa pika!

Marinko je v vseh svojih letih v kovačiji spoznal precejšnje število ljudi. Veliko mladih je prišlo in še prej kot so dobro spoznali utrip temnih delavnic, so jih že za vedno zapustili. Kar precej starih mojstrov je tudi videl oditi v zasluženo penzijo. Na žalost je katerega pospremil tudi na britof. Ja, vseh sort stvari se zgodi v toliko letih. Zamenjal pa je naš mojster tudi kar nekaj šefov. Vedel je tudi on za tisto zakonitost o pokvarjenosti šefov. Vendar pa se je vedno, kadar je besedakakorkoli nanesla na takšne reči, vedno pomislil samo na enega izmed njih.
Metod je bil pa res primer človeka, ki ni primeren za to, da bi vodil druge, jim ukazoval in se drl na vsakega, ki ne bi poslušal njegovih komand. Ja, čisto drugačen človek je bil. Kako se je zgodilo, da je pristal na mestu šefa, tega ni nikoli nihče razumel. Očitno takrat direktor ni imel na razpolago kakšnega bolj odločnega in grebatorskega človeka in je z Metodom nekako rešil situacijo. Ali pa je mogoče mislil, da je čisto drugačem karakter. Poleg vsega pa je Metoda doletela ravno tisti šefovski položaj, ki zanj celo navadni delavci včasih priznajo, da spada med težka in zahtevna dela. Postavili so ga namreč med nebo in zemljo. Svoje delo je opravljal tako, da je povezoval ukaze z vrha s proizvodnjo. To so takšni mali šefi proizvodnje, ki so krivi za vse, ki jih vsak vedno išče in, ki morajo ob vsakem času biti vsem na razpolago.
»Najprej jim mi lomimo živce, potem mu jih pa še zgoraj dajejo na glavo!« je Marinko v pogovoru hotel reči zanj dobro besedo. No, saj nekoliko so se ostali že strinjali, ampak, konec koncev preveč uvidevnost pa možakarji niso zmogli. »Saj je šef, baraba sakramenska, mu mater!«

Ampak Metodu to res ni šlo od rok. Hotel je vsem ustreči in z vsemi biti prijazen. Delavci, posebno tisti starejši, so kaj kmalu potuhtali, da je tip bolj mehke sorte in, da ga lahko počasi ovijajo okoli prsta. Kako znajo stari mački izkoristiti takšno situacijo je seveda tudi zgodba zase. Zgledalo pa je vse skupaj tako, da so se Metodu vsi kmalu le še posmehovali, ko jih je spraševal za kakšno delavno soboto ali popoldansko naduro. On pa je stalno hitel od enega do drugega in počel ogromno stvari, ki bi jih na vsak način moral nekomu ukazati opraviti. Stalno ga je bilo moč srečevati kjerkoli po proizvodnji, zdaj v skladišču, čez pet minut v orodjarni in še prej kot bi se vrnil v kovačijo, bi bil tudi Metod že spet tam. Vse bolj živčen in utrujen. In vse bolj neuspešen v svojih naporih, da bi peljal zadeve naprej na prijazen in vsem všečen način. Nič ni šlo v tej smeri. Direktor mu je na sestankih vedno pel litanije o tem, kako mora udariti po mizi in zahtevati od ljudi, da delajo svoja dela, spodaj pa so se ljudje vse bolj delali norca iz njega. Ko je delal spiske za nadure pogosto ga sploh ni nihče več jemal resno. Še najbolje zanj je bilo, če se je kdaj kateri kar sam ponudil, ko je želel zaslužiti par dodatnih fičnikov.
Če kdaj za kakšno nujno reč ni zmogel organizirati izmne, je šel celo tako daleč, da je sam v soboto poprijel pri kakšni preši ali pa sedel na viličarja. Ja, Metod je bil zelo čuden tip šefa. Dobričina, neodločnež, po drugi strani pa tako neznansko nesposoben za takšen položaj.

Tako se ga je spomnil Marinko in vedno, ko ga je kdo omenil, mu je šlo malo na smeh. Spomnil pa se je zelo dobro tudi tistega dne, ko je Metoda prvič videl zares jeznega. Bil pa je to tudi zadnji dan njegovega šefovanja.
Slučajno je bil Marinko prisoten ravno, ko se je zgodilo. Umival si je roke v umivalnici, ko je zaropotalo za njegovim hrbtom.
»Zdaj, zdaj, jebemti mater, porkaduš sakramensk, zdaj imam pa zadosti!« je planil do amena besen šef prizvodnje Metod skozi vrata iz sekreta za Marinkovim hrbtom.
»Fuj, banda pokvarjena, jim mater! Bolj, kot hočeš ljudem dobro, bolj se delajo norca iz tebe, golazen nemarna!«

Možakar je bil očitno skrajno besen in, ko si je umil roke je še brcnil v sporni sekret in odkorakal proti stopnicam in v prvo nadstropje, kjer je zaključil svojo bedno šefovsko kariero. Kmalu po tistem je tudi zapustil kolektiv in poiskal delo drugje. Marinko je jako dvomil, da je bil še kdaj pozneje šef.

Ni pa mu dalo miru in pogledal je v tisto stranišče. Moral je videt, kaj je dedca tam notri lahko tako po hudičevo razkurilo. Ko je zagledal tisto strašno reč, ni vedel kaj bi si mislil. Naj se smeji ali … ?

…na notranji strani vrat je bil napis. Z debelimi in velikimi, okorno napisanimi črkami je tam pisalo …nedvoumno in neusmiljeno:

METOT JE KURBA

Koliko je vredno delo, strokovnost, pridnost kakega človeka, pa njegova pomembnost ali celo nepogrešljivost so stvari, ki se bomo glede njih težko točno dogovorili. Težko bomo nekomu dopovedali, da cenimo njegovo delo, da ga celo občudujemo, ampak nikakor ne moremo dojeti, da je denimo tridesetkrat več vredno od našega garanja. Tudi to, da spoštovanje niti ni treba, da bi se v vsaki črki odražalo v denarju, ne pride nikakor skozi. Da bi te stvari določala kar sama čovekova vest je pa sploh totalna utopija.
Sploh pa pri tehtanju teh stvari na kraju pridemo še do ene nenavadne ugotovitve. Do tega namreč, da sama vrednost niti ni posebno pomembna. Pomembno je to, kdo ima možnost določati kriterije ali pa celo to, kdo laže in bolj dramatično lahko s svojimi argumenti izsiljuje ostale in si tako pridobi večjo veljavo. Takšni argumenti so včasih na strani tistih, ki imajo večje kamione in z njimi lahko zaprejo kakšno pot, včasih so to tisti, ki nam rihtajo hrano in grozijo, da se bomo brez njih izstradali do bridkega konca. Nekateri so tudi malo smešni in grozijo z meglo. Takšni so se mi kdaj zdeli sodniki, ki kakšno bedno pravdo vlečejo petnajst let, potem pa ko jim kdo hoče malo priškrtniti pipico, grozijo, da ne bodo sproti reševali zadev. Ha. To se mi zdi pa res hecno. No, čisto na koncu in na vrhu pa so tudi takšni, ki imajo v rokah najboljša orožja. Ta gospoda lahko razsoja o našem življenju. In smrti seveda tudi. Takšne je pa že res treba spoštovati…. In jim dati prav!

Z mojim dragim menedžerjem sva se sestala vsakih nekaj mesecev. Takrat, pred časom, ko sem mu v vaški gostilni po svojih širokosrčnih merilih določil menedžersko plačo v višini desetih mojih, so se najini odnosi sicer malo ohladili. Takrat ga je tisto tako razkurilo, da sem moral še tisti kofe sam plačati. No, pozneje se je potolažil in še kar nekajkrat sva se skupaj vsedla in se pogovorila o aktualnih rečeh. Nikoli pa ni več šel z mano v oštarijo. Bolj samozavesten in gotov je bil v svojem raju, ko se je lagodno sukal v usnjenem naslonjaču in me gledal s tistim študioznim pogledom, ki je vsako sekundo dajal vedeti, da so kljub skoraj tovariškemu vzdušju nekateri najini parametri svetlobna leta narazen.

Zlahka trdim, da se me tisto popoldne ni prav posebno razveselil. Ma kaj razveselil. Ko sem vkorakal, kakopak sem se prej najavil tajnici Mariji, pa je dec na tisto malo pozabil, takrat je reagiral zelo nejevoljno. Zdelo se mi je, da me je bil vesel približno toliko, kot da bi v novih sandalah stopil v frišen kravji drek. Pa sva to zadrego kar hitro prebrodila. Kot vedno mi je ponudil štampeljn viskija in cigaro, jaz pa sem kot vedno odklonil. Tudi on si že dolgo ne počne več tako nezdravih stvari in sva med najinim pogovorom ostala pri ekološko pridelanem kislem sadnem soku iz bogve katerega sadja. Kljub temu pa sva kmalu postala kar pošteno zgovorna. Seveda sem se spet spozabil in začel s svojimi očitki glede nepravičnih in nelogičnih razmerjih. Mahal sem mu pred utrujenimi očmi s čudnimi in maksimalno bednimi številkami. Kot ponavadi sem naivno mislil, da bom malo dregnil v njegovo zakrnelo vest. Seveda ni šlo. Je pa tokrat možakar zares zgledal utrujen in ravno s tem očitnim argumentom je šel v protinapad. Očitno je želel, da bi pa tudi jaz malo bolj človeško razumel njegove tegobe.

Opisal mi je svoj dan. Od ranega jutra, obvezne sprostilne rekreacije, sprejemanje jutranje pošte in tiska, do neskončnega števila sestankov, poslovnih kosil in srečanj in neprestanega dotoka informacij.
»Ob vsem tem, dragi moj Dare« je hripavo zaključil svojo žalostinko
«pa moram vedno in povsod trezno in zbrano sprejemati odločitve. Takšne, ki je od njih odvisno veliko število ljudi. Konec koncev …« je malo zastal
»konec koncev … tudi ti si odvisen od njih! In tako, vidiš« je zaključil »tako je štirinajst ur na dan. Štirinajst ur čisto vsak dan, porkaduš!”

Poslušal sem do konca njegovo jamranje in res se mi je dec na momente malo zasmilil. Saj vendar tudi jaz nimam kamnitega srca. Zato sem tudi svoj odgovor začel nalahno, brez ihte in tako, da ni bilo videti, da bi rad sesul vse njegove bridke navedbe.

»Ampak veš…Sem bral veliko stvari o tebi in drugih velikih menedžerjih. Marsikaj mi seveda ni jasno!«
Poskušal sem se malo nasmehniti in omiliti svoj ton, ki se je že nagibal na bolj porogljivo stran!
»Zlahka pa trdim, da sem v časopisih prebiral zelo podobne zgodbe. Ti naši gospodje vodijo podjetje, zraven gonijo še eno svojo firmo, ki trži z artikli iz tiste taprve, potem še eno vzporedno firmo, ki bogve s čim trži in je lastnik vsega drugega. Pa še hčerinske, sinovske in fantomske firme. Vsi ste v nekih elitnih klubih in predsedniki golf in konjeniških klubov….. Še tisto brunarico, ki si si jo kupil na Gorenjskem, jebemti, še tistega si ne privoščiš ampak si jo vključil v svoje posle in jo oddajaš v najem in tja vlačiš tiste škrice!«
Tukaj sem malo popustil , kajti moji stavki so postajali vse manj prijazni. Menedžer pa je le zavijal z očmi in nekaj sikal o moji neznosni preprostosti. Ko sem se ustavil, je pa le zahteval, da povem, kaj sploh z vsem tem mislim.
»Samo to sem želel povedati, stari« sem rekel že čisto mirno »da ti vsega tega nisem jaz naložil!«

Kar jasno je bilo, da mi namerava odvrniti nekaj kot, da nimam pojma ali kaj podobnega, ko je zazvonil telefon. Sicer je že prej nekajkrat pozvonilo, vendar je veliki šef dajal tiste klice nekam na stran, na čakanje bi rekel. Ob tem pa je poskočil in zraven s strogo kretnjo dal vedeti naj bom tiho in naj ne motim.
Po čisto kratkem pogovoru je odložil in pred mano je bil namesto prej slabovoljnega in potrtega moža, človek z zmagovalnim in radostnim nasmehom.
Da so ga klicali z banke. Povedal mi je ime ene glavnih državnih denarnih ustanov. Kar takoj sem s svojo kmečko pametjo pomislil, da so mu pripisali obresti ali kaj takega.
»Povabili so me v nadzorni odbor!« je povedal z nekakšnim zmagoslavjem medtem, ko sva se rokovala in me je vabil, da se še kdaj, če se le da ne prekmalu, spet srečava.

Ošinil sem ga še enkrat s pogledom, ko sem odhajal. Bil je tip zmagovalca in srečnega človeka.

»No«, sem razmišljal že na stopnišču sam pri sebi. »Saj to je verjetno res lepo priznanje! Od take ustanove, madona. Ja, škoda res, da prjatu nima časa …. Če ne, bi tisto reč zagotovo sprejel!«

Ko propadajo velika podjetja in se spotoma dogajajo prave socialne tragedije v nekaterih delih naše ljube državice, seveda ne moremo tega spremljati brez modrovanja in komentarjev niti pri jutranjih kofetih na šihtu, niti pri občasnem popoldanskem omizju. In, kakopak, kar po vrsti se strinjamo, da gre za težke stvari. Zdi se celo, da kateri nekoliko med debato debelo požrejo slino, ko omenimo podatke in številke ali pa karkoli o krajih in ljudeh tam kjer se je to zgodilo. Na momente se namreč zdi vse tako podobno našim razmeram. Enako masovna odvisnost od enega ali dveh velikih firm, podobna geografska oddaljenost od drugih možnosti in nasploh vse zgleda zelo podobno. No, upamo vendar, da ne čisto vse.
Zaskrbljenost in sočutje pa zelo pogosto preseka kak domnevni flegmatik, ki nam servira vedno eno in isto modrost.« Prjatli, to je kapitalizem! Saj smo sami to hoteli!«

Seveda na to s svojim razmišljanjem in znanjem težko odgovorim kaj modrega. Vendar pa zadnje čase le razmišljam, da se nekako ne bi bilo treba čisto sprjazniti s tem stanjem. Moti me nekaj reči, ki po mojem nikakor ne spadajo v noben pameten lastniški sistem, pa četudi se imenuje kapitalizem. Kratkovidno pehanje za dobičkom in brezobzirno balinanje s človeškimi usodami zagotovo ne more biti obvezen del tako imenovanega »pametnega kapitalizma«! Če takšen termin spoh obstaja. No, jaz mislim, da bi lahko obstajal.

Staviti upam, da bo na primer najnovejši bankrot koroške firme imel zelo predvidljivo nadaljevanje. Po stečajo, se pravi potem, ko bodo očistili delavsko zalego vseh pravic, jih spravili v obup in na nago rit. Potem, ko bo večina teh ljudi pripravljena delati za kakršenkoli denar, potem se bo nekje iznenada pojavil nekakšen partner in Prevent bo še čez leta lepo pridno nadaljeval velik del svoje proizvodnje. Resda, znebili se bodo nekaj sto ljudi in se veselili koliko so prihranili pri njihovih odpravninah, na drugi strani pa bodo radostno trošili podporo, ki jim jo bo velikodušno dodeljevala država za vsakega na novo zaposlenega delavca. Na novo zaposleni pa bodo itak vsi. Lahko bi se kdo tudi vprašal od kod novi partner, če ga prej zdravo podjetje ni zanimalo. A ni čudno, da je večji interes za zbankrotirano firmo?

Ampak, kot ste že itak uganili, to je samo laično, gostilniško razmišljanje. Brez neke prave teoretične podlage. Dobro, prav imate. Vendar nekaj me pa res moti. Nobeden od kravatarjev, ki jih novinarji te dni sekirajo, ko se kobacajo iz svojih dolgih bemvejcev, nobeden očitno ni ob teh dogodkih v bistvu doživel nekega osebnega neuspeha. Nobenega ne bodo objavili kot luzerja, ki mu je šlo vse narobe, kljub temu da je bil tako pameten, da niti govoriti ni bil sposoben z navadnimi ljudmi. Ne, ta človek ne bo dobil sramotilnega tatuja na sredo čela, da ga ja ne bi biti po pomoti v svoj upravni odbor vzela kakšna resna firma na planetu in v okolici. Ne, nič takega. Tip bo še naprej zganjal svoj kapitalizem. Pa še mi smo baje hoteli tako.

Marka njegovega avtka me v resnici nikoli ni kaj prida brigala. To, da ni sposoben komunikacije z navadnimi ljudmi, je tudi, presenetljivo, posledica čisto drugih okoliščin, kot on misli. On je namreč tisti, ki mu za kaj takega manjka bistrosti in humorja, kot ga premoremo mi za svojim omizjem. Predvsem pa pehanje za dobičkom!? Niti na kraj pameti mi ne pade, da bi pomislil, da se tip ne bi smel pehati za denarjem. Čisto normalno se mi zdi, da je to njegov glavni in največji motiv. Vendar problem nastane, ker je čisto, ampak res čisto vse podrejeno samo in ničemur drugemu kot samo temu. Čisto en majhen procent, en drobceni delček, bi kljub vsemu moral biti rezerviran še za nekaj drugega……

ODGOVORNOST

V krizi navdiha, tej najhujši nadlogi , ki se kdaj postavi med pero in papir, sem enkrat pomislil, da bi pa za spremembo nekaj na hitro nakracal , nekaj za zapolnitev strani, se malo namerno ponavljal ali pa celo nekaj prepisal iz stare, manj znane bukve. »Ne, stari«, sem si rekel »to bi bilo pa jako neodgovorno!« Takoj zatem sem se globoko zamislil nad to svojo ugotovitvijo in nad odgovornostjo sámo. In , verjeli ali ne, bil sem močno zmeden. Nikakor mi ni uspelo povsem definirati tega fenomena. Po svoji stari navadi sem takoj pristopil jasnejši, bolj praktični predstavi. Za primer odgovornosti sem si zamislil gospoda z imenom Janez. Postavil sem ga , oblečenega v modri delavski pajac in pokritega s starim klobukom, na blatno dvorišče. Za družbo sem mu dal tri kure. Pravzaprav mu je kure zaupala njegova Mica in mu strogo zabičala naj pazi nanje, da jih kakšen zlodej ne odnese in se jih veseli namesto njiju. Janez se je držal njenih navodil. Vsaj od začetka. Za razbitje dolgočasja pa je zraven svojega nedinamičnega opravila srkal domači sadjevec in počasi izgubljal koncentracijo. Ko ga je žganje zazibalo v globoke sanje, se je po Mickinih zlih slutnjah na dvorišče res prikradel nepridiprav in si nezakonito prisvojil nesrečnega ptiča. No, in sedaj smo tam. Imamo primer odgovornosti in neodgovornosti. Zadevo bomo še formalno definirali. Kot prvo ji bomo dodelili mersko enoto, saj je med vsemi galonami, vatli , pedmi in podobno šaro nisem mogel izslediti. Najbolj primerno ime za enoto se mi je zdel kar Janez (beri =en janez). Za neodgovornost sem se odločil dodeliti enoto »ena sekira«, to pa zato, ker je nesrečnega mačkastega možaka Micka tako strahovito sekirala, da je po štirinajstih dneh družinskega pekla siromak dobil rano na želodcu. Po tistem je še kako pazil, ko mu je bila zaupana kakšna odgovornost. Požirek domačega si je poslej vedno privoščil šele po opravljenem delu.
Ko sem obdelal problem do te faze , mi je bilo že dosti laže. Moral sem le še dognanja postaviti bolj na svetlo, v svet. Recimo, da bi nekomu zaupali miljon ali dva milijona kur. Ali pa zamenjajmo kure za ljudi. Predstavljajmo si, zgolj za lažjo predstavo, da je množica ljudi zelo podobna jati kokoši. Tako imamo torej možaka , ki ima za cela dva MJ (megajaneza) odgovornosti. Kar srh me je spreletaval že ob misli na takšno strahovito veliko količino odgovornosti. Še posebno me je streslo, ko sem si zamišljal kako možakar ob tem veličastno odgovornem delu srka šnops ali počne druge neumnosti in zraven izgublja zanimanje za številno mnoštvo nadzora potrebnih duš. Zaskrbelo me je seveda zanje pa tudi za možaka , njegovo sekiranje in njegov želodec mi ni bilo vseeno. Vendar pa sem se pri slednjih njegovih težavah po razmislekih in izračunih vse bolj približeval nenavadnemu rezultatu. Ne boste verjeli , število sekir sploh ni sorazmerno s pripadajočimi Janezi. Pravzaprav je gospoda vse manj bolela glava in več kot je imel na vesti duš, manj se je grizel in živciral. Če je bila zagata večja, je znal odgovornost spretno prevaliti na kakšna druga ramena ali pa jo je celo preimenoval v kaj bolj sprejemljivega in se tako izvlekel. Če je prišlo do kraje, kakršno smo omenjali, jo je na primer sladkoustno poimenoval »sprememba lastnine« ali pa jo kako drugače obrnil in se konec koncev namesto , da bi vil roke in se nemočno prestopal na mestu zaradi neprijetne zadrege, celo trkal po prsih in blebetal nekaj o svoji vzvišeni skrbi za zaupano mu delo.

V potrditev mojih raziskav mi je prav prišel tudi razgovor, ki sem mu bil nedavno slučajno priča.
Dobila sta se , čisto po naključju, v vaški oštariji stara znanca Rupert in Marinko. Oba sta že nekaj časa v penziji. Marinko dobi na mesec slabih petsto evrakov, Rupert pa v nasprotju z njim toliko, da številke še sam ne ve prav natančno.
Ker se dolgo nista videla in ker sta bila še trezna, sta se kar prijazno pozdravila. Naročila sta vsak svojo pijačo, Rupert viljamovo žganje , Marinko pa encijan in povprašala drug drugega po zdravju in podobnih vsakodnevnih stvareh.
Po nekaj kozarčkih sta možaka postala že zgovornejša in tudi kakšno pikrost sta izustila, ko pa je Marinku cenena žganica odvezala jezik je Ruperta kar naravnost napadel:” Veš kaj mi povej!”, je planil “zakaj imaš ti desetkrat večji penzjon kot jaz. Delal sem celo življenje, delal sem cele šihte, delal sem kar so mi ukazali in to najbolje kot sem le znal. No, povej!”
Rupert je nad preprostostjo njegovega vprašanja najprej zavil z očmi takoj nato pa ga je potrepljal po ramenu in rekel:” To, Marinko, je tako pa zaradi odgovornosti. Bil sem odgovoren za veliko velikih stvari.”
“No, in komu si odgovarjal? Jaz sem vsak dan moral raportirati šefu, mu pojasnjevati vse svoje težave, ga prosit za vsako malenkost in poslušati njegovo vpitje in žalitve. No, le povej , kdo se je pa nate drl?”
“Pri meni je bilo pa drugače, cepec stari”, je nejevoljno odvrnil Rupert ” sem se moral pa jaz dreti, ukazovati, si dan za dnem izmišljati nove grožnje in spodbude. Misliš , da je to enostavno,a ?”
“Če je tako”, je rekel Marinko, ” mi pa samo še nekaj povej! Jaz sem imel majhno odgovornost, drži. Še največjo so mi zaupali zadnji dve leti , ko sem bil vratar in sem pazil, da kdo česa ne odnese iz tiste bede, tebi pa je bilo zaupano veliko število ljudi, tovarne, usoda celega mesta , kaj bi našteval. Mi je pa nekaj padlo v oko. Jaz sem lepo pazil in nihče ni odnesel niti vijaka, noben požar ni ničesar uničil in nobena škoda se ni naredila. Ti, ja, to je pa druga zgodba. Bil si res odgovoren za strašno velike stvari. Pa nisi dobro pazil. Pravzaprav si vse zamočil. Tovarne so šle v maloro, ljudje so se odselili. Družine so trpele revščino. Tu in tam se je kakšnemu malo zmešalo ali pa se je obesil. In ti? Šel si drugam in tam ponovil celo zadevo! Kako mi boš pojasnil to?”

Rupert je zamahnil z roko, na hitro izpil se obrnil in odcapljal proti izhodu. Ob tem je jezno zasikal: “PIKOLOVEC!!!”

Komuniciranje je včasih zelo zahtevna zadeva. Posebno še to velja, če si takšen človek, ki se ti zdi pomembno na kakšen način ljudem podajaš svoje misli in prav tako kako znaš sprejemati njihova sporočila. Seveda, tistemu, ki mu je za vse ali pa vsaj nekaj od tega čisto totalno vseeno, tisti tudi z že omenjeno zahtevnostjo le-tega nima težav.

Pisanje, posebno na način, kot to počnemo na blogih ima vsaj v mojem primeru eno zelo dobro lastnost. Za razliko od svojega jezika, ki je v določenih situacijah nenadzorovano neartikulirano orodje, sem pri pisanju kljub vsemu sposoben vse skupaj malo bolj kontrolirati. Čeprav tega ne počnem pretirano vestno in pogosto, pa nekako vse besede le preletim, prej kot pritisnem usodno tipko, ki moje besedičenje pošlje v vesoljno spletišče.

Pri pogovoru, kot veste, namreč ni tistih tipk, ki odstrižejo, zradirajo in skenslajo neprimerne misli in izjave. Ko nekaj blekneš, potem je to izrečeno in ljudje si to že lahko tolmačijo na svoje načine. Če popravljamo nekaj kar simo izrekli, je uspeh zelo vprašljiv. Izmotavanje je lahko deležno posmehljivega ali pa vsaj pokroviteljsko z očmi zavijajočega odobravanja, lahko pa ima celo naspoten učinek od želenega in neprimerno izjavo le še potrjuje namesto, da bi jo ovrglo.

Posebno je kakšen podoben primer pogost, kadar se sreča več ljudi, ki se poleg vsega srečajo še relativno poredko. Takrat zelo pogosto pride do tako imenovanega žara pogovora. Ljudje hočejo povedati vse naenkrat in često tudi vsi hkrati. Za razmišljanje, posebno za osebke, ki jim hitro razmišljanje ne deluje niti približno brezhibno, ni posebno veliko časa. Oziroma, ni časa sploh.

No, in ko že izpostavljamo pisanje in govorjenje obvezno pridemo tudi do tiste druge strani. Če nekdo govori, mora nekdo to slišati, da besede sploh lahko dosežejo nek smiselen namen. Ravno tako je seveda s pisanjem. Če pisarij nihče ne prebere, je res vprašanje, če so dosegle kaj od svojega cilja. Dobro, mogoče ima lahko pišoči kljub vsemu zadovoljstvo s svojimi izdelki, četudi le sam prebira svoje stvari. .

Sam zase mislim, da še kar dobro znam poslušati sogovornike, čeprav mi tudi pri tem včasih pade koncentracija in mogoče izpade, da ni niti približno tako. Nič podobnega pa ne morem trditi za branje. Če prav pomislim, sem izredno klavrn bralec. Ko sem odnesel nekaj izvodov svojega kovača v knjižnjico, sem prijazni knjižničarki tudi povedal, da sem sicer v zadregi ampak, da bi rad ob tej priložnosti tudi uredil svoje članstvo. Ugotovila sva, da član sicer sem, vendar je dokaj milo rečeno, če to članstvo označimo za skrajno pasivno. V olajšavo sem ji sicer povedal, da mi otroci nekajkrat na leto prinesejo kakšno knjigo. No, to je tudi res, vendar je številka res komaj nekje okoli tri komade letno.

In nekaj okoli tega sem želel v žaru, kakršnega omenjam malo više, povedati svojim sogovornkom-cam, na večer tistega idrijskega literarnega večera. In ravno tukaj se mi je pozneje utrnila misel, kako drugače lahko izzveni kakšen stavek, če ne uspeš izpeljati misli do samega konca. Omenil sem namreč, da sem zadnje dve leti od vseh knjig na svetu nabavil (kupil, dobil…) in to z največjim veseljem, samo knjige, ki sem jih prinesel s predstavitev samih avtorjev in dodal sem še to, da jih imam vse spravljene na nočni omarici. Šele pozneje je prišlo za mano, kako toplo in nežno je znalo to komu zveneti, čeprav je bilo to mišljeno kot zelo suhoparen in nezanimiv podatek. Že leta sem namreč vajen, da nimam posebno veliko prostora, knjižnih omar, svojih kabinetov in podobnega. Tako je pač moja knjižna »zbirka« našla prostor na tisti omarici. Večina gre za poezijo in seveda bi lahko kdo pomislil, da se v večerih utapljam v verzih preden me objame krepčilni spanec. No, temu bi težko pritrdil. Prebral sem bolj ali manj seveda vsako od teh knjig pa tudi včasih kakšno stvar še malo prelistam, preberem stran ali dve, za kakšne dolge sprehode v globine literature pa redko najdem pravo energijo in zbranost.

Moj knjižni izdelek so si želeli in ga tudi dobili vsi moji prijatelji, veliko sodelavcev, blogerskih in literarno-društvenih kolegov in seveda cela žlahta. Maksimalno sem zadovoljen kako se je vse skupaj odvilo. In še traja. Sem pa kar od par ljudi dobil bolj ali manj odkrito opravičilo. Vsaj zdelo se mi je tako. Kot bi hotel dedec reči, da mu je nerodno, ampak bukve da pa ne bi kupil.
»Jebenti, tako težko preberem kakšno stvar!«

»Lej, prjatu«, zdaj sporočam na tej strani. »Samo sekirat se ne zaradi tega. Jaz, pa čeprav na svojo žalost, še predobro vem kako je to!«

Moja osebna knjižnica (ponosen lastnik )
-počasnost dneva v deževanju
-presledek v času
-slana vitica življenja
-punk is dead
-naprava za iskanje smisla
-zlata ura II
-usojanja
-dobrofarkt
-pika na b
-Gajine pesmi
-zaris v čas
-blogozija II in III …. in
-kovač je dec

Če se »preseliš« iz Spodnje Idrije v Idrijo ali obratno, je to po svoje cela reč pa ne glede na to, da se kraja malodane držita skupaj. Mislim, vse večne čase te bo spremljalo, da pa le nisi pravi Prfarc ali pravi Idrc, ne glede na to, koliko časa potem živiš v novem kraju. Glede na to, da sem pred par leti prišel od Fare, sem bil malo v dilemi kaj naj napišem za nocojšnji literarni večer v idrijskem parku (ki ga bo verjetno odplaknilo). Sicer lahko preberem karkoli, vendar nekako je predsednica svetovala, da bi bili teksti po možnosti v kontekstu, ki ga je čutiti v naslovu ODMEV BESEDE IN GLASBE IZ ŽIVOSREBRNE IDRIJE. Torej:

IDRC

Biti krajan nekega kraja, to ni kar tako nekaj. Še bolj zagotovo to ni nekaj, za kar bi se lahko kar na lepem odločil. Za to je treba povsod in vselej izpolnjevati zahtevne in težko dosegljive pogoje. Ali je to za Idrijo še posebno težko, ali je to morda celo mala »misija nemogoče«, tega niti ne vem še prav natančno. V šali marsikdo pove, da je do državljanstva dolga pot. Vsekakor, zagotovo mi med starimi knapi v bifeju ne bi padlo na pamet, da bi se označil za Idrca. Še najbolje bi jo ob takšni nespametni potezi odnesel, če bi se možje mojim besedam od srca nasmejali. Še bolj verjetno bi bil deležen vzvišenega posmeha ali pa kar odkritega zmerjanja. Tako , bi rekel, je misel, da bi v kratkem kdo lahko postal Idrc, pametno kar jadrno opustiti.
Če bi še nekako lahko izpilil dolge samoglasnike, upočasnil govorjenje in se izučil še ostalih prvin govorice, se naučil sklekljati ris s polpremetom in delati kuglice za žlikrofe, pa nikakor ne bi mogel premostiti ovir zaradi svoje pomanjkljive preteklosti.

Mogoče bi malo lažje prišlo skozi, če bi poskušal postati vsaj nekakšen poznavalec te naše Idrije. Tako mislim, da bi poznal posebnosti in zgodbe, ki krasijo njeno preteklost in sedanje dni. Ja, pa tudi to ne bi bil mačji kašelj. Tudi glede takšnih reči so tapravi domorodci občutljivi in nanje ljubosumno pazijo. »Kaj boš vedel ti ksindl!?« bi pametnjakoviča hitro doletele neusmiljene besede tapravega Idrca, takega, ki je videl svet bistveno globje od Antonijevega rova, takega, ki iz prve roke ve za zgodbice, ki jih jaz pogosto požrešno vlečem na ušesa in si v glavi rišem slike tistih dni.
Slike knapa, slike klekljaric, slike ponosnih ljudi, slike idile, pa tudi trpljenja in surovih časov ter neizmerno bogastvo zgodb, dogodkov, osebnosti, navadnih in posebnih ljudi, ki so se s svojim bivanjem neizbrisno in nepozabno zarisali v preteklost.

Pa sem vseeno neprevidno popustil v žaru pogovorov. Vedel sem nekaj lepih prigod. Vsak stavek mi je sicer obvezno nekdo pokroviteljsko pokomentiral, popravil podatek ali dva in pokazal, da natančno pa le ne morem poznati takšnih zadev. Pripomnil sem nekaj o bolj pikantni debati kljeklaric, pa tisto o knapih, ki so pred prhavzom v nedeljo popoldne mešali geruš in pri vsaki flaši manj pazili na originalni recept, pa o plesih pri Didiču na dan ko je bil Marija geld. Tudi nekaj posebnežev sem za silo poznal. Nazadnje sem se kljub trémi ojunačil in povedal zgodbo o knapovskih družinah, ki so šle letovat v ankaranski dom. Ko sem končal, sem debelo požrl slino in čakal. Le nekaj olepšav je doživela moja zgodba in nekaj drobnih pripomb …… in mi je odleglo. To! Prišlo je skozi!

»Ampak vem le iz pripovedovanja!« sem povedal vprašujočim pogledom, ki so srepo terjali odgovor. V opravičilo ali vsaj v olajšavo! »Veste jaz nisem Idrc!«

In popustila je napetost, vzdušje se je v hipu vrnilo v normalno oštarijsko bučanje.

»Ha, da nisi Idrc!?« So vsaj trije štirje bruhnili v smeh

»Mona, saj vemo, da nis’ !«