POZDRAV

22.07.2010 ob 12:05

O tem kako je čisto navaden »dober dan« lahko v nekem trenutku zelo pomembna reč, sem že nekoč pisal. Vendar pa običajno, moramo priznati, to ni tako življensko pomembno. Temu je tako verjetno predvsem zato, ker se nam zdi takšna malenkost, kot je prijazen pozdrav, nekaj samo po sebi umevnega. Še bolj normalen in nepogrešljiv je seveda odziv, saj verjetno vsi poznamo tisti beden občutek, ko nas nekdo na naš pozdrav brez kakršnegakoli znanega razloga nesramno ignorira.

Vendar pa so se tudi s takšnimi vsakodnevnimi zadevami strašni novi časi neusmiljeno poigrali. Tudi te stvari niso več enostavne. Enostavne, mislim, kot so bile v še ne tako davno minulih časih.

Dva človeka sta takrat šla drug proti drugemu po poti. Vsekakor je bilo jasno, da se bosta srečala. Poleg vsega so bile še poti takrat ožje in ljudje so se srečevali drug z drugimi na manjših razdaljah, bolj osebno in človeško. No, kakorkoli že, zelo malo verjetno je bilo, da bi se pri srečanju naših dveh pešcev kaj posebnega zgodilo. Skoraj s stoprocentno gotovostjo lahko trdim, da je eden od njiju rekel »dober dan« in drugi mu je na ta pozdrav prijazno odzdravil z istimi besedami. No, mogoče je bila ena oseba sramežljivejše sorte in je odzdravila boj potiho in pri tem zardela in pogledala v tla. Mogoče je bil kateri bolj preprost in so njegove besede zvenele bolj preprosto in po domače ali pa je bil fin in se je človeku gizdalinsko priklonil. To pa je bilo po vsej verjetnosti tudi vse.

Dandanes pa so te stvari lahko zelo drugačne. No, resda so tudi poti drugačne in včasih se srečamo tako, da se temu komaj da reči srečanje. Včasih se pri tem celo ne opazimo. Neverjetno, ampak včasih se v tem novem času celo namenoma ne pokažemo takrat, ko gremo mimo.

Prav tako se tudi s samimi besedami dogaja vseh sort stvari, pa čeprav se nam morda zdi »dober dan« nekaj kar ima že čisto svojo dokončno obliko. Ne, ne, v teh časih to ni več tako. Na svoj pozdrav lahko dobimo tako neverjetne odzive, da ni za verjeti. Nič čudnega ni več, če namesto omikanega priklona ali sramežljive rdečice doživimo, da se pozdravljeni vrže na hrbet, začne cepetati in vreščati neverjetne besede, kljub temu, da bi v že omenjenih starih časih to nedvomno vodilo nikamor drugam kot na grič, kjer kraljuje idrijska psihiatrija. Nič posebnega tudi ni, če te človek, namesto, da bi odzdravil, premeri od nog do glave in te neusmiljeno preskenira. Način, naglas, pogled in vsako izrečeno črko posebej ne meneč se za to, da je takšno obnašanje predvsem nepotrebno, vsekakor pa nevljudno in bedno. Ne, aja, to je bilo včasih. Se kar ne morem navaditi.

Sicer pa sem spet malo zašel. Prišel sem samo pozdraviti. Pozdraviti, ker mi spet nekoliko bolj normalno špila internet, še bolj pa zato, ker bom s svojimi puncami šel malo pogledat, kakšno morje imajo letos Hrvati. In, prosim, gre samo za navadno, prijazno besedo pozdrava. Ne iščite v njej fašoklerokomulevodesnizmov. Gre samo za …… nasvidenje!

  • Share/Bookmark
 

6 komentarjev na “POZDRAV”

  1. bin pravi:

    “Duh časa” te je povozil Dare! :twisted:
    Dober nasvidenje in prijazno morje. :)

  2. buba švabe buba švabe pravi:

    Dober dan! :)

  3. olna pravi:

    Dare, želim ti na morju same dobre dneve! :)

  4. miri pravi:

    Lepo se imejte vsi skupaj,ti pa pazi,da ne bo kakšno govorenje prišlo za tabo.(Za rundo bi dal,če bi te lahko videl kakšen boš en teden brez bloga).

  5. mohor pravi:

    Pozdravljen Dare!
    Se vidimo čez 14 dni – polni svežine in novega zagona…?

  6. mijau pravi:

    V enem od zgodnjih obdobij svojega življenja sem živel v mestu, pravzaprav v mestecu z malo prebivalci, vendar vseeno s tolikimi, da se med sabo nismo vsi poznali. Torej se med sabo nismo vsi pozdravljali.

    Ko sem hodil v nižjo gimnazijo, smo se preselili na vas. Že zaradi tega, ker smo se tja preselili, nisem od početka skoraj nikogar poznal, zato teh neznancev nisem pozdravljal. Ampak je bilo narobe, saj so se nekateri očetu pritožili, da sem nevljuden, ker jih ne pozdravljam. Menili so morda, da se sam sebi zdim več vreden, ker hodim v gimnazijo, kmalu zatem pa v srednjo šolo.

    Pot v srednjo šolo me je vodila najprej do železniške postaje v drugi vasi, in sicer skozi celotno našo vas, tako da so me lahko videli skoraj vsi vaščani.

    Seveda sem potem, ko so mi razložili, da odrasli vaščani pričakujejo vljudnostni “dober dan” ne glede na to, da jih ne poznam, to storil rade volje.

    Le tu in tam se je primerilo, če si srečal gručo malo starejših fantinov ter jih pozdravil, da si dobil odrezav odgovor: “A te je kdo kaj vprašal?”. Seveda je to bilo vseeno bolje, kot pa da si šel mimo brez besed, pa so te ustavili: “Kaj pa ti, a ne znaš pozdraviti?”. V tem primeru si lahko staknil še kakšno buško, zavisi od njihovega trenutnega razpoloženja.

    Pa na svidenje.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !