Je težje pisati poezijo ali prozo?!?

13.07.2010 ob 18:30

Je težje pisati poezijo ali prozo???
… se mi pa res zdi tako nemogoča in nesmiselna dilema, da se kar ne morem sprijazniti, da kdo pripisuje meni, da razmišljam o tem. Sicer po eni strani vem, da je zagotovo debata na to nanesla brez kakršnihkoli slabih misli, celo več, vem celo od kod je vse skupaj prišlo.
Gre za »hecen« sestavek, ki ga bom, kljub svojemu česeleda neponavljanju, prilepil v današnjo objavo. Moram pa v uvod povedati nekaj o tem spisu!

1. Gre za spis, ki je v bistvu čisto prva stvar, ki sem jo zapisal v »prozni« obliki.
2. Pred tem sem v nekem, vsekakor kratkem obdobju, napisal nekako štirideset pesmi in prepričan sem bil, da sem pesnik.
3. To prepričanje sem za zelo veliko časa (znabiti, da za zmeraj) izgubil potem, ko sem v roke vzel nekaj tapravih pesnikov in pogruntal, da mi za pesnenje manjka nekaj zelo pomembnih stvari. Tega sicer ne znam opisati. Ponavadi pravim, da mi manjka ena dimenzija !?!
4. Poleg vsega gre za zelo neresen pristop k resni problematiki. Mišljeno je bilo, v to ne dvomim, celo tako neresno, da naj bi to takoj vsak opazil.
5. Od tistega( ko sem sestavek napisal) je minilo cca. 15 let. Zagotovo nisem še niti približno vedel nič o blogih, celo o računalnikih nisem vedel kaj prida drugega, kot to , da lahko nanj stipkam tekst.
6. Da sem občudovanje do piscev hotel izraziti zaradi želje, da bi bil sam sposoben kaj takega. Kot že rečeno sem (še malo prej) zelo želel biti pesnik in nisem prišel skozi. Torej bi lahko moje blebetanje imeli za nekakšen »samo-cinizem«.
7. Aja, da ne pozabim. Od tistih mojih »pesmi« sem jih par prilepil v svoje bloge. Za večino pa me je preprosto groza, ko pomislim, da bi jih kdo bral. Tudi takrat je to prebralo le nekaj parov oči. Sem pač potuhtal, da je pesnenje težka zadeva! :)

PROZA (cca. l 1995)

Do piscev proze imam med vsemi stvarmi prav posebno spoštovanje. Seveda s tem nikakor ne želim omalovaževati svojega občudovanja do nevrokirurgov, elektronikov, radijskih voditeljev ali inštruktorjev avtošole, vendar pa imam pisatelje v tej druščini vseeno na posebnem mestu.

Predvsem mi je to spoštovanje vlilo nedavno razmišljanje o razlikah med kovanjem stihov in kracanjem proznih besedil. V tuhtanje sem vzel bolj sodobno literaturo, saj so se mi v tej razlike pogosto zdele še bolj drastične.

V primerjavi s pesmicami mora biti proza malo daljša zadeva.Ne gre,da bi napisal osem vrstic, kot v pesmi in rep že v šesti ne bi vedel o čem je začela glava, konec koncev pa bi še ugotovil, da je moje delo, čeprav brez povezave med že omenjeno glavo in repom, dobro, odlično ali celo kul in bi se z osem-vrstičnico dičil in nosil, da bi bili videti možakarji s svojimi zajetnimi knjižnimi stvaritvami zraven mene kot vajenci.

Imeti mora ta daljša zadeva osebe in kraje.Teh se v spodobni noveli, ne daj bog romanu, nabere kot bi jih naklel in zgodi se jim v kratkem času toliko nenavadnosti, da bi jih normalen človek s celo žlahto vred komaj doživel v povprečno dolgem in normalno razgibanem življenju.

Zgodba zase je tudi zgradba; glava, trup in zadek. Ne, to so žuželke. Se opravičujem. Uvod, jedro in zaključek. Ni, recimo, primerno, da se romanca podre v prvih vrsticah, v jedru zgodbe Janez (strogo hipotetično) ljubi deklico, da reva komaj preživi vse navale čilega slovenskega dedca, na koncu, malo pred kazalom, pa se mlada dva šele sramežljivo spoznata. Ne, vrstni red je treba upoštevati. Našteli smo že

kar nekaj bistvenih razlik med prozo in poezijo, je pa tu še ena. Ena ogromna. Gramatique. Bolje, jezikovna in slovnična pravila. “Kako?”, boste rekli ” mar v poeziji le-ta ne veljajo? Verjetno veljajo, vendar lahko vse morebitne pomote iznenada začnejo izgledati kot globoke metafore ali spretne besedne igrice, ki manipulirajo z bralčevimi mislimi. Ta, torej bralec, pa prikrito skomigne, pogleda levo, desno in je modro tiho,…da ne bi postal cesar nag.

Najbolje, da pristopimo k ponazoritvi (primerjave med mojim pisanjem pesmi ali proze) Recimo, da se vse, v prvem in drugem primeru, začne z idejo. Gledam potopis, reportažo o, hm, naj bo Aboriginih. Siromakom je gorje, da bog pomagaj in name to napravi vtis. In žilica mi ne da miru, treba je ta vtis zliti na papir. Pesem? Ali proza?

Poizkusimo prvo. Ko zagledam pred sabo čisto prvo sliko, npr. črnega suhljatega deda, ki sedi nemarno na goli riti pred nekakšnim bivališčem, me že zgrabi srd in slaba vest in še nekaj podobnih stvari, ki so običajne ob zgražanju zaradi krivičnosti sveta in že pišem:

Črn obraz.

Tu se ustavim in spet vržem oko na ekran, aha:

Črn pogled

Tu že postane jasno, da bo črnina vodilo. Sedaj je zadeva stvar naše presoje. Lahko naštejemo vse potencialno črne stvari daleč okoli z možakarjevimi pleči, udi in ostalimi artikli vred, lahko pa stvar napravimo neznansko globoko tako, da jo čimprej končamo. Npr.: Črn včeraj ……danes…

Pikice dajo misliti!

Črn jutri

Molčim….

Molčim je za zaključek, za razbitje monotonosti in za efekt, kot v disku tista žoga z ogledalci. Poglejmo zdaj izdelek: Aja,še naslov. Že vem;”vzhod”. Bom premislil kasneje, zakaj. Brez panike.

VZHOD

Črn obraz

Črn pogled

Črn včeraj …….danes….

Črn jutri….

Molčim.

No, to je to. To je trenutek, ko se pesnik oddahne. Izdelek je tu, seveda omejen z ustvarjalčevimi (mojimi?) literarnimi sposobnostmi, ampak vendarle. Imamo pesmico, po vseh meni znanih pravilih poezije in napisano z vsemi mojimi občutki in mislimi. Njen obseg je sicer zelo majhen, a le za neukega bralca, saj je ravno v njeni kratkosti (domnevna) globina njenega sporočila. Poleg tega pa je praviloma na eni strani knjige tako ali tako vedno le ena pesem, ne glede na to ali se na njej komaj drenja ali pa ima prostora zraven sebe še za dva recepta, tri “štacunske” spiske in trideset telefonskih številk. Naj si tu dovolim vzeti prostor za odstavek in pojasnilo, da je to razmišljanje zgolj hipotetično in tako navidezno strašno resne misli kot izrazite sarkazme namenjam zgolj in samo svojemu literarnemu “ustvarjanju”.

No, torej, imamo pesmico. Kaj pa prozno delo? Kratka novelica?

Črnega suhca z njegovo tragedijo imamo še vedno na razpolago.

Stvar pa se iznenada drastično spremeni. Treba mu je dati ime in kraju kjer živi tudi. Pa tudi ne gre,da bi bil tip na svetu čisto sam. Damo mu družbo, saj se mu samemu težko sploh kaj omembe vrednega dogaja.

Akcija! On naj bo Ryhimbo, njegova žena Brxhoma, brat Njhrib, otroci pa ….”ta mali” bo kar v redu.Naj povem, da nimam pojma kakšna imena imajo v tistem koncu, pa tudi kako se izgovarjajo ne. Sicer pa je to stvar oz problem bralca. Rojstni kraj, kjer doživlja svojo tragedijo Ryhimbo naj bo …..New(New je zmeraj kul), recimo, Yellowtree. New Yellowtree. Vas ima sicer tudi prvinsko, domorodsko ime, ampak naj se že v uvodu čuti težka, krvava, imperialistična šapa, ki stiska vrat Rhymbove familije.

Ko predstavimo vse te akterje in sceno, je verjetno najprimernejši čas, da planemo na dan z vsemi krivicami in nezgodami, ki so se zgrnili nad črnca. Kot prvo: siromaku so vzeli zemljo. Sicer zemlje nič ne rabi, ampak tega ne gre omenjati. Zaplenili so mu jo gledano na vse strani neba nekaj tednov hoda ali v civiliziranem jeziku milijon juter. Še bolje bi bilo milijon sto devet tisoč ali kaj podobnega. Prej kot bi dali literarno stvaritev, ki jo pravkar analiziramo v tisk, bi bilo nujno malo preveriti številke, da bi bile kolikor toliko verjetne. Zaradi raznoraznih nevrotikov in bolestnih pedantnežev namreč. Kakorkoli pač že izgledati mora strašno veliko. O majhnih težavah ne pišemo romanov. Po stilu sedenja črnega možička, for example mi je sicer padlo na pamet, da je Ryhimbo verjetno imetnik zlate žile in da ima težave s hrbtenico, pa o tem res ne kaže razpredati.

Problem torej imamo in to problem kot se spodobi. Sedaj se poglobimo v črnogledo glavo, ki v njej švigajo strele trpečih misli. Šele z oblikovanim karakterjem lahko naš junak začne doživljati kalvarijo, ki smo mu jo namenili. Poleg zla v podobi belega Georga in njegovih hlapcev je tu še razprtija v družini njegovega brata, mlada ljubezen, tragična smrt omembe vrednega dela njegovega sorodstva, sušno leto, pomanjkanje kuščarjev in slaba napoved bogov. Skozi vse te nesreče se moramo spretno prebiti s pomočjo stotin stavkov, ki se ne smejo, bog obvaruj, ponavljati in morajo bralca vleči naprej k naslednjemu. Na koncu morajo vse štrene, ki so se razpredle na vse strani po travnikih, hostah, hišah, med črede živali in med nogami mladih lepotic najti pot k velikemu razvozljanju. To mora biti takšno, da napravi vtis. Ne vtis ampak Vtis. Vse razprtije, pripetljaji, dogodivščine, osebe in pojavi morajo postati majhni ob velikem spoznanju novega dne, ki briše za sabo vse osebe in njihova dejanja. Ne glede na značaj konca, se pravi ali je tragičen ali srečen je pravo olajšanje in nagrada za ure (minute?) prebite s knjigo.

Očitno sem se malo spozabil. Konec koncev so to le misli o razlikah med prozno in pesniško obliko izpovedovanja, ne pa razburjanje zaradi nemarnih nepravilnosti na našem planetu.

Ja, kot že rečeno, do piscev proznih del imam pa res spoštovanje. DARE

  • Share/Bookmark
 

21 komentarjev na “Je težje pisati poezijo ali prozo?!?”

  1. olna pravi:

    Dare, danes si pa prekosil samega sebe.
    (Zaenkrat samo toliko, mi bo že še kaj bolj konstruktivnega tudi na misel prišlo). :D :D :D

  2. olna pravi:

    Evo, mi je že prišlo: predlagam, da bodi tole uvodni prispevek v tvoji naslednji knjigi!

  3. miri pravi:

    Kaj ko bi te New-u ali Yellow-e preimenoval v Faro ali Jagršče? Ne bi našel enakih kalvarij in nesreč?
    S spoštovanjem

  4. milenči pravi:

    pri meni se pri pisanju enega ali drugega vse skupaj spotakne že pri prvi točki. Namreč: poezija je pravilom kratka, proza pa je lahko tudi dolga.
    Meni pa, žal, česa kratkega še ni uspelo ustvariti…Vse, česar se lotim, postane dolgo…
    Po drugi strani pa si lahko predstavljaš, kakšna poezija bi bila to, če bi, na primer, stisnila v nekaj verzov banalnosti kakšnega varanja, ženske solze in trpljenje otrok….
    Bi nastalo poetično skorpucalo?

  5. bin pravi:

    Težka je prozerska! :D
    Nekaj si pozabil, Dare! Kaj naj šele odrski umetniki ali filmarji rečejo? Pisatelj samo navrže sključeno postavo plemenske sirotice in dobrodajke, režiser in scenarist morata tako osebo najti. In to osebo – igralko na nivoju.
    Ampak prav to je umetnost! Ni ga čez poeta! :mrgreen: Popolno svobodo prepusti bralcu, tako pri izbiri imen, krajev, podob, …, celo smer razmišljanja in simpatij je prosto na izbiro, Bistvo pa ostane.
    Aborigini!
    :twisted:

  6. olna pravi:

    Sem malo razmišljala in ugotovila, da je prozo veliko težje pisati. Vsaj tisto užitno. Ker pa le mora imeti glavo, trup in zadek, in po možnosti v tem zaporedju.

    Poet modernega čas nameče nekaj besed in pove, da ga mi ne razumemo zato, ker je to vzvišena pesniška svoboda in smo pač preveč zaplankani, da bi dojeli globino njegove stvaritve. :(

  7. bin pravi:

    Olna, zdaj se pa le odloči.
    Ali me (vsaj kdaj) razumeš, ali sem poet? :mrgreen: ;)

  8. olna pravi:

    Bin, jaz te razumem celo takrat, kadar te ne razumem.
    Razumeš? :)

  9. bin pravi:

    “Kje si bla, moja Marička, …”
    ko sem izbiral družbo za sprejemanje nerazumljenega in razumevanje nesprejetega? :roll: :sad:

  10. mijau pravi:

    Jaz mislim, da je dobro prozo enako težko napisati kot dobro pesnitev.

    Tukaj imamo oba primerka: Dare je dober v prozi, Bin pa je dober v poeziji.

    Je pa dosti lažje napisati slabo poezijo, kot pa kakršnokoli prozo, že zaradi omenjenih razlik: osebe, kraji, dogajanja, glava in rep… pa osem vrstic je premalo.

    Ta moderna poezija, ki (kot je napisal Bin) “popolno svobodo prepusti bralcu…,celo smer razmišljanja in simpatij je prosto na izbiro…”, je pač kratkega daha, in živi svoje enodnevno življenje zaradi bojazni, da bi izpadli nevedni in je zaradi tega potem “cesar gol”. Navsezadnje si naj bralec potem še stihe sam napiše!

    Sam poskušam pisati oboje, tako v rimah, kot v prozi, vendar svoje rime nikoli nisem imenoval poezijo, ravno zato, ker sem se ravnal po načelih, ki jih je Dare navedel: mora imeti osebe, zgodbo in zaključek. Mora nekaj povedati in to nedvoumno. Namenjena je bralcu, jaz pa želim, da jo razume enako, kot jo razumem sam.

  11. ZDRAVLJICA pravi:

    Bi začel pisati govore za bodoče občinske svetnike in župane?

    Imaš odličen slog pisanja, ter izjemen smisel za sočloveka.

    Odpiraš prave teme in jih podkrepiš z dejstvi.

    PR je vedno bolše plačan.

    Če Zdravljico bereš kot politični govor je bolj razumljiva.

    ZDRAVLJICA
    bere: Stane Sever
    http://www.preseren.net/slo/3_poezije/13_zdravljica.mp3

    Prijatlji! odrodile
    so trte vince nam sladkó,
    ki nam oživlja žile,
    srce razjásni in oko,
    ki utopi
    vse skrbi,
    v potrtih prsih up budi!
    Komú narpred veselo
    zdravljico, bratje! čmo zapét’!
    Bog našo nam deželo,
    Bog živi ves slovenski svet,
    brate vse,
    kar nas je
    sinov sloveče matere!

    V sovražnike ‘z oblakov
    rodú naj naš’ga treši gróm;
    prost, ko je bil očakov,
    naprej naj bo Slovencov dom;
    naj zdrobé
    njih roké
    si spone, ki jih še težé!

    Edinost, sreča, sprava
    k nam naj nazaj se vrnejo;
    otrók, kar ima Slava,
    vsi naj si v róke sežejo,
    de oblast
    in z njo čast,
    ko préd, spet naša boste last!

    Bog žívi vas Slovenke,
    prelepe, žlahtne rožice;
    ni take je mladenke,
    ko naše je krvi dekle;
    naj sinóv
    zarod nov
    iz vas bo strah sovražnikov!

    Mladenči, zdaj se pije
    zdravljica vaša, vi naš up;
    ljubezni domačije
    noben naj vam ne usmŕti strup;
    ker zdaj vas
    kakor nas,
    jo sŕčno bránit kliče čas!

    Živé naj vsi naródi,
    ki hrepené dočakat dan,
    ko, koder sonce hodi,
    prepir iz svéta bo pregnan,
    ko rojak
    prost bo vsak,
    ne vrag, le sosed bo mejak!

    Nazadnje še, prijatlji,
    kozarce zase vzdignimo,
    ki smo zato se zbratli,
    ker dobro v srcu mislimo;
    dókaj dni
    naj živí
    vsak, kar nas dobrih je ljudi!

  12. mijau pravi:

    Ne lomi ga! Dare je zadnji, ki bi bil primeren za pisanje političnih govoranc. Tam ja moraš lagati.

  13. miri pravi:

    @mijau
    Ne vem,če tam ravno lažejo.Jaz se bojim kaj hujšega.

  14. mijau pravi:

    Miri, za začetek je dovolj, da lažejo. Ko pa pridejo na oblast, pa pride ostalo.

    Saj poznaš tisto: Kdor laže, tudi krade. Kdor pa krade, temu je laže.

  15. dare pravi:

    @Olna, kot piše tam zgoraj, je to prva stvar, ki sem jo napisal že davno. Ko pa sem deval na kup zgodbice za knjigo, mi je v izbor prišlo po večini tisto bolj novo pisanje. Ja, mogoče bi bil pa dober uvod. Malo dolg sicer … ampak saj so lahko tudi bukve debele :) !

    @Miri, jaz pojma nimam odkod se je takrat znašel v moji glavi ravno Aborigin. Pa bi res ravno v Jagrščah zlahka našel kakšnega primernega za podobno zgodbo lp !

  16. dare pravi:

    @Bin, res težka je umetniška na vsak način. V zvezi s tem se vedno spomnem muzikanta, ki je rad dejal potem, ko je po celi ohceti pa še po celi nedelji zraven, potem ko je oslabel za svojo mizo v oštariji rad rekel:
    “Ja, težko je življenje nas umetnikov :)

    @Milenči, kolikor meni nese, ti poveš kar imaš povedati in če to ni taprav kriterij, potem pa ne vem. Pa dolgo ali kratko gor al dol !

  17. dare pravi:

    @Olna, saj mogoče so tvoje hipoteze čisto pravilne ampak jaz sem v bistvu hotel ravno to zanikati. Namreč. da sploh lahko določamo, kaj je boljše od drugega. Menda bo še najbolj držalo tisto, da lahko ločimo samo dobro ali slabo pisanje! Mislim, dober rek pa četudi malo iztrošen! lp

    @Mijau, se pravi, da imaš do svojega dela svoje zahteve in se ne podrejaš modi, trendom in podobnim neumnostim. Ja, a ni to potem super. Mislim, če ti uspeva pisati stvari, da izgledajo takšne kot si želiš. Brez blefa in pošteno! Tudi moje zgodbe mogoče komu zgledajo že po obliki in konstrukciji takšne, da bi bile lahko napisane pred petdesetimi ali več leti, vendar jaz pač stvari želim povedati na tak način. IN pika! :) lp

  18. dare pravi:

    @Zdravljica, kot pravijo moji komentatorji. Verjetno ne bi šlo. Moral bi pisati tekste, kjer bi ljudem obljubljal stvari. Na primer, obljubil bi jim socialno državo, zvečer pa bi se jim že dvajsetič tisto leto podražil bencin, naslednji dan bi jih odpustili iz slamnate firme pa še mulcu bi Ivan Svetlik ukinil štipendijo, ker je na veliko naredil dvajset ur malega dela preveč. Joj motiv. Ne, ne, kratki in jezni bi bili moji govori … pa še v srbskem jeziku bi bilo pol tistega. ( jebemlimutetuukukuruzu ipd.) :) Hvala za komentar in link. LP

  19. mijau pravi:

    Pred petdeset in več leti sem že bral Julesa Verna, Marka Twaina, Karla Maya, Sienkiewicza …, pa jih mladina še sedaj rada prebira.

    Umetnost je večna, moda pa je prehodna.

  20. olna pravi:

    Mijau, brez zamere…katero mladino misliš? Tista, ki je v mojem vidnem polju, nima pojma o teh piscih. Kar pa seveda ne spremeni tvoje sklepne ugotovitve.

  21. mijau pravi:

    No, morda sem malo pretiraval, morda samo filme po njihovih romanih gledajo. Je pa škoda, če ne berejo, ko pa je vsako leto toliko novih knjig natisnjenih. Že zaradi branja bi želel živeti vsaj dvesto let.

    Nekoč sem si pred počitnicami v mariborski knjižnici izposodil knjigo Oliver Twist, potem pa sem jo trikrat prebral, ker so počitnice tako dolgo trajale.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !