dare.likar@siol.net

Arhiv za Julij 2010

NA KRKU

31.07.2010 · 29 komentarjev

Ja, saj vem. Krk ni ravno neka trofeja, da bi se z njo šopiril in hvalisal, češ kje vse sem bil. Skoraj ravno nasprotno. Otok je v bistvu ena najbljižjih poštenih destinacij za letovanje na morju. Nasploh so bile naše počitnice vedno nekako omejene z oddaljenostjo. No, pa še s čim drugim. Ko smo, to je bilo še povsem nedavno, kompletni odšli na dopust, se pravi, ko nas je tja dol odjadralo osem, smo vedno morali nekaj improvizirati. Ponavadi je to izgledalo tako, da je prvi dan z nami odšel še dodaten voznik in zadnji dan je bilo, v obratni smeri seveda, ravno tako. Zadnje skupne počitnice smo imeli že sami več vozil in voznikov. No, tu bi lahko omenil še moj odnos do šofiranja pa tega vsaj zaenkrat ne bom poudarjal. Vsekakor, vedno smo pristali nekje blizu. Lahko je bil to Červar ali Savudrija, lahko celo hišica najboljšega soseda v Čatežkih toplicah ali v Bohinju. Kakorkoli se je že zgodilo, vsako leto posebej je ostalo v najlepšem spominu. Vsi ti kraji so kljub bližini in morebiti domnevni neatraktivnosti lepi in prav nič nam ni tam doli manjkalo. No, priznam. Nekaj pa je bilo vedno v zraku. Morje! Ja, ena taka preprosta želja. Da bi se v morju videlo dno, da bi v nekaj metrov globoki vodi lahko štel kamenčke na dnu. Tega pač v Ankaranu ne moreš početi. Tam lahko med sončenjem šteješ ladje na drugi strani, kamenčkov na dnu pa pač ne .
Tako smo se v nekoliko manjši zasedbi odpeljali proti otoku. O Krku sem vedel toliko, da tja prideš čez most. Pravilno sem domneval, da se ne imenuje več po rajnkem maršalu. Zdaj piše preprosto Krčki most. Bil sem pa na drugi strani tistega mostu enkrat davno, ko je imel še staro ime in se niti slučajno ne spomnem ničesar več. Edino to sem omenil, da se spominjam dolge plaže z okroglimi kamenčki. Potem ko smo »zvrgli« mesto Krk in pozneje še Punat in potem, ko smo malo zašli v smeri Stare Baške, smo nazadnje pristali v Baški.

A si to imel v spominu?

….je bilo samoumevno vprašanje. Ja, zgleda da res točno to. Le da je bila tisti dan pred dobrimi tremi desetletji tista plaža veliko bolj prazna, zdaj pa se je na dveh kilometrih cvrlo in namakalo nenavadno veliko ljudi.

Sicer pa ni kaj reči. Res lep in urejen kraj. Za moj okus sicer nekoliko preveč gneče, vendar smo tudi to rešili. Potem, ko smo se namestili v apartmaju nekoliko dlje od morja, kot bi si to pač naivno želeli, smo že nekako prišli tudi do svojega koščka morja. Naslednji dan smo tudi ponovili svojo včerajšnjo pot, ko smo zašli proti Stari Baški. Tam smo namreč videli nekaj krasnih prizorov, ki so takšne vrste, da ko to zagledaš, si preprosto želiš biti tam.

Tam je bilo tudi več prostora in v okolici dovolj skal, da sem se lahko po »moško« fliknil v vodo. Glede vode sem namreč, poleg tega, da sem jako otročji, tudi prepričan, da moraš vanjo vstopiti po luftu. Sicer v tem nisem bogve kako dober in tudi tista skala ni ravno tako visoka, kot mogoče zgleda na sliki. Verjetno je bilo malo čez tri metre.

Vsekakor in kar je najpomembneje pa je dejstvo, da se je kljub pet šest metrov globoki vodi, kristalno jasno in podrobno videlo dno.

Torej, Krk je super….posebno zdaj, ko smo mu prišli do dna.

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · moje

POZDRAV

22.07.2010 · 6 komentarjev

O tem kako je čisto navaden »dober dan« lahko v nekem trenutku zelo pomembna reč, sem že nekoč pisal. Vendar pa običajno, moramo priznati, to ni tako življensko pomembno. Temu je tako verjetno predvsem zato, ker se nam zdi takšna malenkost, kot je prijazen pozdrav, nekaj samo po sebi umevnega. Še bolj normalen in nepogrešljiv je seveda odziv, saj verjetno vsi poznamo tisti beden občutek, ko nas nekdo na naš pozdrav brez kakršnegakoli znanega razloga nesramno ignorira.

Vendar pa so se tudi s takšnimi vsakodnevnimi zadevami strašni novi časi neusmiljeno poigrali. Tudi te stvari niso več enostavne. Enostavne, mislim, kot so bile v še ne tako davno minulih časih.

Dva človeka sta takrat šla drug proti drugemu po poti. Vsekakor je bilo jasno, da se bosta srečala. Poleg vsega so bile še poti takrat ožje in ljudje so se srečevali drug z drugimi na manjših razdaljah, bolj osebno in človeško. No, kakorkoli že, zelo malo verjetno je bilo, da bi se pri srečanju naših dveh pešcev kaj posebnega zgodilo. Skoraj s stoprocentno gotovostjo lahko trdim, da je eden od njiju rekel »dober dan« in drugi mu je na ta pozdrav prijazno odzdravil z istimi besedami. No, mogoče je bila ena oseba sramežljivejše sorte in je odzdravila boj potiho in pri tem zardela in pogledala v tla. Mogoče je bil kateri bolj preprost in so njegove besede zvenele bolj preprosto in po domače ali pa je bil fin in se je človeku gizdalinsko priklonil. To pa je bilo po vsej verjetnosti tudi vse.

Dandanes pa so te stvari lahko zelo drugačne. No, resda so tudi poti drugačne in včasih se srečamo tako, da se temu komaj da reči srečanje. Včasih se pri tem celo ne opazimo. Neverjetno, ampak včasih se v tem novem času celo namenoma ne pokažemo takrat, ko gremo mimo.

Prav tako se tudi s samimi besedami dogaja vseh sort stvari, pa čeprav se nam morda zdi »dober dan« nekaj kar ima že čisto svojo dokončno obliko. Ne, ne, v teh časih to ni več tako. Na svoj pozdrav lahko dobimo tako neverjetne odzive, da ni za verjeti. Nič čudnega ni več, če namesto omikanega priklona ali sramežljive rdečice doživimo, da se pozdravljeni vrže na hrbet, začne cepetati in vreščati neverjetne besede, kljub temu, da bi v že omenjenih starih časih to nedvomno vodilo nikamor drugam kot na grič, kjer kraljuje idrijska psihiatrija. Nič posebnega tudi ni, če te človek, namesto, da bi odzdravil, premeri od nog do glave in te neusmiljeno preskenira. Način, naglas, pogled in vsako izrečeno črko posebej ne meneč se za to, da je takšno obnašanje predvsem nepotrebno, vsekakor pa nevljudno in bedno. Ne, aja, to je bilo včasih. Se kar ne morem navaditi.

Sicer pa sem spet malo zašel. Prišel sem samo pozdraviti. Pozdraviti, ker mi spet nekoliko bolj normalno špila internet, še bolj pa zato, ker bom s svojimi puncami šel malo pogledat, kakšno morje imajo letos Hrvati. In, prosim, gre samo za navadno, prijazno besedo pozdrava. Ne iščite v njej fašoklerokomulevodesnizmov. Gre samo za …… nasvidenje!

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

ROCK VRSNIK 2010

18.07.2010 · 9 komentarjev

O moji muziki pa res že dolgo časa nisem ničesar napisal. V bistvu je takšen moj pristop zelo simptomatičen za celoten odnos, ki ga imam do te svoje dejavnosti. Za razliko od nekaterih, predvsem dosti mlajših in bolj ustvarjalnih brenkačev, jaz svoje ukvarjanje z glasbo zreduciram na minimalen čas ob kakšnih sobotnih večerih. Takrat namreč igramo na kakšni ohceti ali veselici. Če ni ničesar takega, potem imamo v soboto vaje, ki pa so po svoji intenzivnosti in trajanju tudi povsem v enakem stilu. Ponavadi to zgleda tako, da prinesem nek nov komad, ki sem ga doma sprintal na papir, posnel na cede in pogruntal akorde. Potem se s tisto rečjo trudimo nekako pol ure in »pocahnamo« kaj bi približno radi. Takrat enkrat ugotovimo, da mora še vsak od nas zadevo preposlušati doma in tako zoprno brenkanje preložimo do nadaljnega. Veliko pesmi mora tako doživeti pogosto usodo, da jih šele skozi nekaj živih nastopov za silo znosno porihtamo. Na vajah potem še odšpilamo nekaj starih stvari in po dobri uri naš klaviaturist-harmonikar, ki je tudi naš gostitelj, stopi v kevder in prinese kakšno stvar, ki nas v hipu začne bolj zanimati od vse pop, rock in goveje muzike skupaj. Včasih je to hladno pivo, pogosto pa tudi kaj konkretno mesnatega.

Seveda se takšen pristop odraža v vsem, kar se kasneje sliši z odra, kjer razsajamo. V kvaliteti predvsem pa v sigurnosti in usklajenosti. Vendar pa ni kaj dosti verjetno, da bi se veliko bolj intenzivno zagnali v ta svoj hobi in to bistveno spremenili. V bistvu je naša muzika postala bolj navada in nekaj, kar pač počnemo in nam ne pomeni ravno nečesa življensko važnega, vemo pa, da bi, če bi s tem končali, to pogrešali, predvsem pa bi zelo težko začeli muzicirati znova z drugimi muzikanti.

O razliki med nami in mlajšimi in ustvarjalnejšimi glasbeniki pa pišem zaradi sinočnjega dogodka, ki smo se ga udeležili. Organizatorji so ga priročno poimenovali »Rock Vrsnik«. Vrsnik je vasica v hribih med Idrijo in Žirmi in tudi naš vadbeni prostor je tam gori. Kaj je ROCK pa ne bi tukaj na dolgo tolmačil. Je pa to zagotovo tisto, kar smo sinoči slišali na Vrsniku. Prišli smo zraven zaradi zelo praktičnih razlogov. Kaj posebno veliko rockerskega sicer nismo zašpilali, organizator pa nas je povabil predvsem zato, ker je želel tako rešiti problem okoli ozvočenja. Trije bendi, ki so razturali večji del večera so nas tako imeli v bistvu za ozvočevalce in so bili vsaj v začetku do nas »profesionalno« zahtevni in pozneje nekateri tudi »zvezdniško« kritični. Komunikacija na žalost ni uspela prebiti teh ovir toliko, da bi fantom pojasnil zadeve. Zelo velika je namreč razlika med profesionalnimi ozvočevalci in tistim, ko te vaški organizator vpraša, če bodo lahko »eni fantje vmes nekaj zašpilali«! Predvsem je pri tisti prvi, profi varianti treba precej prej priti na prizorišče in skupaj z nastopajočimi urediti stvari. Poleg tega je treba vedeti, kakšne so zahteve, si sposoditi dodatne (posebno basovske) bokse in še marsikaj drugega.

No, kljub vsemu je naše ozvočenje presenetljivo dobro preneslo preizkus. Mislim, slišalo se je res dobro. Ma kaj dobro, grmelo je sto na uro. Nekateri od fantov so sicer šimfali (nas kmete), da se na odru ne sliši tako kot bi se moralo, čeprav so monitorji garali do fula. Ja pa so imeli kar prav. Posledica tistega kar sem omenjal malo prej.

Sicer pa moram omeniti nastopajoče. Špilali so trije rock bendi. Suzine semiške, Hillbillys in Roksy Venom. Nekako niti ne bi pisal tukaj posebne glasbene ocene za vsakega posebej. Suzine semiške poznam že od prej in tipi pač znajo igrato rock’n'roll. Vsak posebej, vsi skupaj pa sploh. Imajo zanimive lastne skladbe, ki so sicer večinoma narejene iz preizkušenih grifov, vendar nikakor ne enostavne in dolgočasne. Prvič pa sem jih slišal špilati tudi druge komade. Zelo dobro in zelo zanimivo.

Hilbillys so zanimiv bend iz Gor nad Idirijo. Gre za klapo mladega zanesenjaka, ki s pomočjo solidnih lokalnih muzikantov spravlja v življenje svoje starorockerske želje in ideje. Mislim, to bi morali videt. Se pravi slišati. Fant je bobnar in pevec in vsi skupaj z zelo veliko energije obdelujejo Purple, Doorse in podobne legende. Ne ustrašijo se Floydov ali česarkoli podobnega. Mogoče na momente nekoliko preveč strgane kitare in nekoliko preveč neresnega brenkanja v pavzah med komadi, drugače pa, mislim, res zakon.

RoksyVenom, ki ne vem kako se prav napiše so bili najmlajši bend in so se, kolikor je meni neslo, po večini odločili za oživljanje Guns’n'roses.To so počeli zelo solidno in dokaj suvereno, čeprav je bil baje to šele njihov drugi nastop. Tudi vokalno je tip še kar nekako speljal zadevo, mu pa nekako ne prerokujem dolge kariere, če bo tako delal s svojimi glasilkami. S svojim zvezdništvom pa itak ne bo imel težav. Očitno se že zdaj počuti, kot da je na vrhu rockerskega sveta!

In ravno tukaj bi še enkrat omenil tisto iz uvoda. Očitno fantom muzika pomeni zelo veliko. Vanjo vlagajo veliko svojega časa in energije. Kar zmorejo pokazati je za moje pojme zelo veliko in kvalitetno. Nikakor zame tudi ni merilo, da so ljudje potem, ko smo mi zašpilali svoje popevkarsko, dalmatinsko slovenske tralalaje, šele prišli na plesišče. To naše muzikarjenje je pač čisto drug svet in nobena prava primerjava mi ne pade na pamet.
Lahko se ob nastopih mladih rockerjev kvečjemu spomnim na čas, ko sem sam po prvih nastopih paradiral po vasi kot pav, ki je izumil bel purfel. Ja, takrat sem bil prepričan, da je muzika najvažnejša stvar na svetu. Marička,kako se stvari spremenijo!

  • Share/Bookmark

Tagi: muzika

Je težje pisati poezijo ali prozo?!?

13.07.2010 · 21 komentarjev

Je težje pisati poezijo ali prozo???
… se mi pa res zdi tako nemogoča in nesmiselna dilema, da se kar ne morem sprijazniti, da kdo pripisuje meni, da razmišljam o tem. Sicer po eni strani vem, da je zagotovo debata na to nanesla brez kakršnihkoli slabih misli, celo več, vem celo od kod je vse skupaj prišlo.
Gre za »hecen« sestavek, ki ga bom, kljub svojemu česeleda neponavljanju, prilepil v današnjo objavo. Moram pa v uvod povedati nekaj o tem spisu!

1. Gre za spis, ki je v bistvu čisto prva stvar, ki sem jo zapisal v »prozni« obliki.
2. Pred tem sem v nekem, vsekakor kratkem obdobju, napisal nekako štirideset pesmi in prepričan sem bil, da sem pesnik.
3. To prepričanje sem za zelo veliko časa (znabiti, da za zmeraj) izgubil potem, ko sem v roke vzel nekaj tapravih pesnikov in pogruntal, da mi za pesnenje manjka nekaj zelo pomembnih stvari. Tega sicer ne znam opisati. Ponavadi pravim, da mi manjka ena dimenzija !?!
4. Poleg vsega gre za zelo neresen pristop k resni problematiki. Mišljeno je bilo, v to ne dvomim, celo tako neresno, da naj bi to takoj vsak opazil.
5. Od tistega( ko sem sestavek napisal) je minilo cca. 15 let. Zagotovo nisem še niti približno vedel nič o blogih, celo o računalnikih nisem vedel kaj prida drugega, kot to , da lahko nanj stipkam tekst.
6. Da sem občudovanje do piscev hotel izraziti zaradi želje, da bi bil sam sposoben kaj takega. Kot že rečeno sem (še malo prej) zelo želel biti pesnik in nisem prišel skozi. Torej bi lahko moje blebetanje imeli za nekakšen »samo-cinizem«.
7. Aja, da ne pozabim. Od tistih mojih »pesmi« sem jih par prilepil v svoje bloge. Za večino pa me je preprosto groza, ko pomislim, da bi jih kdo bral. Tudi takrat je to prebralo le nekaj parov oči. Sem pač potuhtal, da je pesnenje težka zadeva! :)

PROZA (cca. l 1995)

Do piscev proze imam med vsemi stvarmi prav posebno spoštovanje. Seveda s tem nikakor ne želim omalovaževati svojega občudovanja do nevrokirurgov, elektronikov, radijskih voditeljev ali inštruktorjev avtošole, vendar pa imam pisatelje v tej druščini vseeno na posebnem mestu.

Predvsem mi je to spoštovanje vlilo nedavno razmišljanje o razlikah med kovanjem stihov in kracanjem proznih besedil. V tuhtanje sem vzel bolj sodobno literaturo, saj so se mi v tej razlike pogosto zdele še bolj drastične.

V primerjavi s pesmicami mora biti proza malo daljša zadeva.Ne gre,da bi napisal osem vrstic, kot v pesmi in rep že v šesti ne bi vedel o čem je začela glava, konec koncev pa bi še ugotovil, da je moje delo, čeprav brez povezave med že omenjeno glavo in repom, dobro, odlično ali celo kul in bi se z osem-vrstičnico dičil in nosil, da bi bili videti možakarji s svojimi zajetnimi knjižnimi stvaritvami zraven mene kot vajenci.

Imeti mora ta daljša zadeva osebe in kraje.Teh se v spodobni noveli, ne daj bog romanu, nabere kot bi jih naklel in zgodi se jim v kratkem času toliko nenavadnosti, da bi jih normalen človek s celo žlahto vred komaj doživel v povprečno dolgem in normalno razgibanem življenju.

Zgodba zase je tudi zgradba; glava, trup in zadek. Ne, to so žuželke. Se opravičujem. Uvod, jedro in zaključek. Ni, recimo, primerno, da se romanca podre v prvih vrsticah, v jedru zgodbe Janez (strogo hipotetično) ljubi deklico, da reva komaj preživi vse navale čilega slovenskega dedca, na koncu, malo pred kazalom, pa se mlada dva šele sramežljivo spoznata. Ne, vrstni red je treba upoštevati. Našteli smo že

kar nekaj bistvenih razlik med prozo in poezijo, je pa tu še ena. Ena ogromna. Gramatique. Bolje, jezikovna in slovnična pravila. “Kako?”, boste rekli ” mar v poeziji le-ta ne veljajo? Verjetno veljajo, vendar lahko vse morebitne pomote iznenada začnejo izgledati kot globoke metafore ali spretne besedne igrice, ki manipulirajo z bralčevimi mislimi. Ta, torej bralec, pa prikrito skomigne, pogleda levo, desno in je modro tiho,…da ne bi postal cesar nag.

Najbolje, da pristopimo k ponazoritvi (primerjave med mojim pisanjem pesmi ali proze) Recimo, da se vse, v prvem in drugem primeru, začne z idejo. Gledam potopis, reportažo o, hm, naj bo Aboriginih. Siromakom je gorje, da bog pomagaj in name to napravi vtis. In žilica mi ne da miru, treba je ta vtis zliti na papir. Pesem? Ali proza?

Poizkusimo prvo. Ko zagledam pred sabo čisto prvo sliko, npr. črnega suhljatega deda, ki sedi nemarno na goli riti pred nekakšnim bivališčem, me že zgrabi srd in slaba vest in še nekaj podobnih stvari, ki so običajne ob zgražanju zaradi krivičnosti sveta in že pišem:

Črn obraz.

Tu se ustavim in spet vržem oko na ekran, aha:

Črn pogled

Tu že postane jasno, da bo črnina vodilo. Sedaj je zadeva stvar naše presoje. Lahko naštejemo vse potencialno črne stvari daleč okoli z možakarjevimi pleči, udi in ostalimi artikli vred, lahko pa stvar napravimo neznansko globoko tako, da jo čimprej končamo. Npr.: Črn včeraj ……danes…

Pikice dajo misliti!

Črn jutri

Molčim….

Molčim je za zaključek, za razbitje monotonosti in za efekt, kot v disku tista žoga z ogledalci. Poglejmo zdaj izdelek: Aja,še naslov. Že vem;”vzhod”. Bom premislil kasneje, zakaj. Brez panike.

VZHOD

Črn obraz

Črn pogled

Črn včeraj …….danes….

Črn jutri….

Molčim.

No, to je to. To je trenutek, ko se pesnik oddahne. Izdelek je tu, seveda omejen z ustvarjalčevimi (mojimi?) literarnimi sposobnostmi, ampak vendarle. Imamo pesmico, po vseh meni znanih pravilih poezije in napisano z vsemi mojimi občutki in mislimi. Njen obseg je sicer zelo majhen, a le za neukega bralca, saj je ravno v njeni kratkosti (domnevna) globina njenega sporočila. Poleg tega pa je praviloma na eni strani knjige tako ali tako vedno le ena pesem, ne glede na to ali se na njej komaj drenja ali pa ima prostora zraven sebe še za dva recepta, tri “štacunske” spiske in trideset telefonskih številk. Naj si tu dovolim vzeti prostor za odstavek in pojasnilo, da je to razmišljanje zgolj hipotetično in tako navidezno strašno resne misli kot izrazite sarkazme namenjam zgolj in samo svojemu literarnemu “ustvarjanju”.

No, torej, imamo pesmico. Kaj pa prozno delo? Kratka novelica?

Črnega suhca z njegovo tragedijo imamo še vedno na razpolago.

Stvar pa se iznenada drastično spremeni. Treba mu je dati ime in kraju kjer živi tudi. Pa tudi ne gre,da bi bil tip na svetu čisto sam. Damo mu družbo, saj se mu samemu težko sploh kaj omembe vrednega dogaja.

Akcija! On naj bo Ryhimbo, njegova žena Brxhoma, brat Njhrib, otroci pa ….”ta mali” bo kar v redu.Naj povem, da nimam pojma kakšna imena imajo v tistem koncu, pa tudi kako se izgovarjajo ne. Sicer pa je to stvar oz problem bralca. Rojstni kraj, kjer doživlja svojo tragedijo Ryhimbo naj bo …..New(New je zmeraj kul), recimo, Yellowtree. New Yellowtree. Vas ima sicer tudi prvinsko, domorodsko ime, ampak naj se že v uvodu čuti težka, krvava, imperialistična šapa, ki stiska vrat Rhymbove familije.

Ko predstavimo vse te akterje in sceno, je verjetno najprimernejši čas, da planemo na dan z vsemi krivicami in nezgodami, ki so se zgrnili nad črnca. Kot prvo: siromaku so vzeli zemljo. Sicer zemlje nič ne rabi, ampak tega ne gre omenjati. Zaplenili so mu jo gledano na vse strani neba nekaj tednov hoda ali v civiliziranem jeziku milijon juter. Še bolje bi bilo milijon sto devet tisoč ali kaj podobnega. Prej kot bi dali literarno stvaritev, ki jo pravkar analiziramo v tisk, bi bilo nujno malo preveriti številke, da bi bile kolikor toliko verjetne. Zaradi raznoraznih nevrotikov in bolestnih pedantnežev namreč. Kakorkoli pač že izgledati mora strašno veliko. O majhnih težavah ne pišemo romanov. Po stilu sedenja črnega možička, for example mi je sicer padlo na pamet, da je Ryhimbo verjetno imetnik zlate žile in da ima težave s hrbtenico, pa o tem res ne kaže razpredati.

Problem torej imamo in to problem kot se spodobi. Sedaj se poglobimo v črnogledo glavo, ki v njej švigajo strele trpečih misli. Šele z oblikovanim karakterjem lahko naš junak začne doživljati kalvarijo, ki smo mu jo namenili. Poleg zla v podobi belega Georga in njegovih hlapcev je tu še razprtija v družini njegovega brata, mlada ljubezen, tragična smrt omembe vrednega dela njegovega sorodstva, sušno leto, pomanjkanje kuščarjev in slaba napoved bogov. Skozi vse te nesreče se moramo spretno prebiti s pomočjo stotin stavkov, ki se ne smejo, bog obvaruj, ponavljati in morajo bralca vleči naprej k naslednjemu. Na koncu morajo vse štrene, ki so se razpredle na vse strani po travnikih, hostah, hišah, med črede živali in med nogami mladih lepotic najti pot k velikemu razvozljanju. To mora biti takšno, da napravi vtis. Ne vtis ampak Vtis. Vse razprtije, pripetljaji, dogodivščine, osebe in pojavi morajo postati majhni ob velikem spoznanju novega dne, ki briše za sabo vse osebe in njihova dejanja. Ne glede na značaj konca, se pravi ali je tragičen ali srečen je pravo olajšanje in nagrada za ure (minute?) prebite s knjigo.

Očitno sem se malo spozabil. Konec koncev so to le misli o razlikah med prozno in pesniško obliko izpovedovanja, ne pa razburjanje zaradi nemarnih nepravilnosti na našem planetu.

Ja, kot že rečeno, do piscev proznih del imam pa res spoštovanje. DARE

  • Share/Bookmark

Tagi: Mislmreskrneki

Dare … vse naj :)

11.07.2010 · 21 komentarjev

Vse bistvo vseh teh mojih let

v vrsticah dveh lahko podam:

od zunaj me je žrl svet,

a znotraj sem se sam.

( Janez Menart …. Na svoj petinštirideseti rojstni dan)

  • Share/Bookmark

Tagi: miks

Strpen? Japajade!

7.07.2010 · 16 komentarjev

Strpnost, ki je zadnja leta postala tako zelo poudarjana, uporabljana in seveda tudi zlorabljana kategorija, me vedno znova preseneča. Tudi če odmislim dejstvo, da je namesto svoje svetle vsebine postala prepogosto le orodje za politični boj, promocijo in podobne reči, mi marsikaj okoli tega daje misliti.
Predvsem sem mislil, da je to v svojem bistvu veliko bolj enostavna reč, kot se je kasneje izkazalo. Sicer ne smemo pretirano poenostavljati resnih tem, vendar bi vseeno spomnil na znamenito definicijo nekega prfarskega modela, ki je enkrat pred nekako tridesetimi leti svojo človeško toplino v oštariji razlagal presenečenemu bosanskemu natakarju.
»Veš,« je rekel » jaz nisem niti malo nacionalist! Šiptar, Srbijanc, Bosanc … to je zame vse skupaj isti kurac!«
Vsekakor sem prepričan, da je imel tip sam pri sebi dober namen. Želel je povedati svojemu južnemu bratu nekaj pozitivnega, nekaj kar bi bilo nasprotno od marsikatere pripombe, ki jo je moral kelnar prenesti v tistih letih. Vendar pa, Pero kot je bilo omenjenemu Bosancu ime, nad govorjenjem vaškega tolerantneža ni bil, ne boste verjeli, niti malo navdušen. Strpnost in dober odnos do ljudi si je predstavljal drugače in te njegove variante ni sprejel.

Sinoči sem na šihtu poslušal Šaleharjev Toplovod. Naj omenim, da nimam pojma zakaj se oddaja tako imenuje. Imel pa je sinoči njegov Toplovod tematiko skladno z naslovom. Miha je na pladenj stresel misli, dejstva in mnenja, ki so se kakorkoli tikala ljubljanske Parade ponosa. To je prireditve, ki se je pretekle dni dogajala na Metelkovi v Ljubljani. Glavno izhodišče sinočnje razprave naj bi bilo dejstvo, da se istospolno usmerjeni v naši državi ne počutijo dobro. Voditelj sicer običajno zna peljati svoje sogovornike skozi debato in običajno nimam občutka, da kdo ne more povedati svojega, pa čeprav magari zelo negativnega mnenja. Vendar sinoči pa sem bil nekoliko presenečen. Z izjemo enega ali dveh poslušalcev tipa »delam na avtoprometi Gorica!«, so na radio klicali ljudje, ki so želeli izraziti svojo strpnost. Kateri je to povedal bolj, nekdo drug pač malo manj spretno. Ampak, res zanimivo, skozi ni prišel nihče. Svojega izpita iz lepih človeških lastnosti ni izdelal ma vam rečem, niti eden.

Kdor je trdil, da so za njega eni in drugi….že tukaj je dobil po glavi. Kako vraga si sploh lahko dovoli deliti ljudi na ene in druge?! Nisem pa potuhtal, kako naj bi poslušalec sploh sformuliral svoj prijazni stavek. Povožen in brez odobravanja je končal svojo neuspel nastop. Spoznal je, da se je motil in da oh in sploh in zagotovo ni strpen.
Strpnost, ki jo zase pričakujejo drugačneži, ne dovoljuje nians in variant. Če imaš geje za čisto v redu ljudi, kakšnega tudi osebno poznaš in spoštuješ, če se strinjaš, da se morajo nekateri nesmisli zakonsko urediti, potem pa neprevidno nekje izdaviš, da ti je nekoliko nerodno, če se poleg tebe poljubljata dva bradata deca, potem v sekundi padeš na isti nivo z vsemi huligani, ki kurijo gejevske bare in svinjajo pročelja z nestrpnimi grafiti. Nič ne koristi v tej fazi, če se trudiš pojasnjevati, da se nerodno počutiš, če se pač kdorkoli poljublja zdraven tebe, dve babi, dva zakonca pri šestdesetih ali pijana zaljubljenca, tudi to ne koristi popolnoma nič. Na izpitu iz strpnosti si pogrnil in vprašanje, če je zate kaj upanja … sploh!

Z veliko mero gotovosti torej lahko tudi domnevam, da je kakršen koli majhen dvom o zahtevah gejevskih aktivistov ena sama ogromna šovinistična nestrpnost. Če pa omeniš želje in prepričanja ljudi na drugi strani, potem pa sploh. Tako sem recimo nekoliko podvomil o potrebi po strašnem družinskem zakoniku. Mislim, v obliki, kot jo nam predstavljajo. Seveda se hkrati strinjam, da so nekatere situacije nekako neznosne in jih je treba urediti. S tem mislim zadeve okoli dedovanja in situacij ob smrti enega od partnerjev, ki ima svojega otroka. Skrajni primeri, ki nam jih servirajo so res žalostni in boleči. Kako bi se to dalo urediti z manjšimi spremembami in kompromisi, tega seveda kot »nepravnik« niti slučajno ne vem.

Vem pa, da veliko ljudi, ki nimajo nobene želje preganjati drugačnosti in v sebi nosijo dobre misli in namene, ne morejo čez noč sprejeti, da jim nekdo obrne na glavo vse vrednote, ki so jim jih privzgojili, priučili in, ki so jih leta in leta gojili sami. Seveda s temi ljudmi ne mislim Cukjatijev in Ljudmil. Samo poštene ljudi imam v mislih, ki na izpitu iz strpnosti ne bodo nikdar uspeli, ker jih bodo tisti s polnimi usti tolerantnosti in človeške širine z zavračanjem vsake najmanjše možnosti za kompromise in debato, pohodili in zatrli. Pa strpnost gor ali dol.

  • Share/Bookmark

Tagi: Aktualno · v afektu

Vedno zraven!

1.07.2010 · 33 komentarjev

Objave z bolj socialno delavsko tematiko v kategoriji »v afektu« se pri meni vedno pojavijo nekako v paketu. Zgleda, kot da se kar naenkrat pojavi več nemarnih svinjarij in moji živci ne zdržijo več v mirni pozi. Skravžljajo se in naježijo in ne kaže mi drugega, kot sprostiti njihove nasršene končiče na najbližji tipkovnici. No, srečo imam, da takšna zadeva sploh obstaja. Z glavo namreč strašno nerad butam ob zid, medicini pa v takšnih primerih tudi nerad zaupam.
Seveda pa imajo zadeve »v afektu« tudi svoje slabše strani. Afekt pomeni nekaj kot neobladljiv in silen naval čustev. Takrat torej ne delujemo povsem razumsko in nič čudnega ni, če prijavimo kakšno kapitalno neumnost, užalimo koga popolnoma po nepotrebnem ali pa sebe spravimo pri kakšni veličini v nepotrebno nemilost.
Pa ne gre zdaj za to, da bi se rad za kaj opravičeval. Ne, rad bi omenil nekaj drugega. Moje opažanje nespametnih odnosov, krivičnih ukrepov, butastih pritiskov in podobnega se vedno nanaša na naše črne proizvodne prostore in zlahka bi kdo pomislil, da je Dare v bistvu nekako ozkosrčen in da se, bogvaruj nesreče, s svojo nejevoljo malo ponavlja.
Rad bi vam torej zatrdil, da mi je čisto popolnoma jasno, da se niso vse nemarnosti tega sveta zgrnile ravno name in na moj »sotrpeči« razred. Zadeve v mojem okolju pač, logično, najbolje opažam. Odnose si s pomočjo starih mojstrov, malih prizvodnih šefkov, zgaranih delavk in debelih direktorjev najlaže predstavljam. Če včasih s kakšno karikaturo za drobec pretiravam, to ne pomeni, da mislim, da smo delavci do zadnjega trpinčeni, zaničevani in krivično obravnavani dobrosrčneži. Še zdaleč ne mislim nič takega. V proizvodnih halah se med nami najde zelo široka paleta raznoraznih patronov. Sprijaznjenih, potuhnjenih, škodoželjnih, butastih in takih, ki s(m)o lastniki še cele vrste pridevnikov. Normalna mešanica ljudi pač

Kot drugo pa zagotovo ne mislim, da se različica moje kovačije ne bi mogla dogajati kje drugje. Zagotovo bi se podobne zgodbe lahko odvijale v pisarnah, računovodstvih, ordinacijah, učiteljskih zbornicah ali najvišjih upravah firm. Povsod pač kjer so ljudje zagotovo izpostavljeni prevelikim in največkrat nepotrebnim pritiskom, nespametnega vodenja, nesposobnostim in ozkosti človeških odnosov.

Vendar pa jaz, kot sem že omenil, gledam na te stvari v spodnjih prostorih. Tam me pač kdaj kaj razjezi. Kdaj se kakšni butasti stvari tudi nasmejim in kdaj , če se le da, zamahnem z roko in pozabim na vse takoj, ko zapustim prostore. Zapustim pa jih vedno le za kratek čas. Skozi taista vrata se ponavadi vrnem že naslednji dan, včasih po celem vikendu in občasno po tednu ali dveh. Vsekakor pa se tam vedno znova pojavljam. Preko dvajset let. To je tudi eden od razlogov zakaj ne morem mirno sprejeti novodobnega razmišljanja delodajalcev. Delodajalcev, ki so se tako, mimogrede, nekega dne iznenada sami poimenovali. V glavnem, v teh časih delodajalec na takšne odvečne kategorije, kot so lojalnost, izkušenost, čut pripadnosti ne sme gledati preveč. V ospredje mora za dobrobit firme postaviti dognanja stroke in vplive teh dognanj na sveže dogajanje v gospodarstvu. In če ta po nekih raziskavah ugotovi, da petindvajset letnik naredi 30 posto več, kot dvakrat starejši tip, je treba brez razmišljanja ukrepati v smeri pomlajevanja črede. To je seveda zgolj primer. Zelo poenostavljeno.

Bolj resno se je naša politika lotila zadreg okoli delovnih razmerij seveda strokovno in odgovorno. Njihov moto je nekako ta, da je treba poenostaviti odpuščanje in, menda, čeprav tega ne razumem, s tem tudi zaposlovanje ljudi.
Kaj točno bi rad minister za delo in njegovi pribočniki ukrenili ne vem, sem pa z velikim veseljem odkril nekaj zelo zanimivega. Potuhtal sem namreč, da je naša mladina s svojim bistrim pristopom za velik korak prehitela politike.

V majhnem kraju, kjer se vsi poznamo, včasih šefi vprašajo za kakšnega novinca, če ga poznamo, če je primeren oziroma kakšen se nam pač zdi. Na pol v šali sem na podobno vprašanje glede štirih novih delavcev pred meseci odgovoril, naj počaka, da se bo zrihtalo in otoplilo vreme in naj me raje potem spet vpraša isto reč.
No, zdaj vprašanja niso več potrebna. Stvar je poenostavljena, da ne moreš verjeti. Zunaj je toplo in sončno, o tistih štirih pa tudi ni ne sluha ne duha več.
Najbolj mi je s svojo politično delavsko širino ostal v spominu mlad fant z dolgimi lasmi spetimi v čop. On je šel še korak dlje. Namero ministra Svetlika po poenostavljanju zaposlovalne politike je izpilil do zadnjih detajlov. V bistvu je prišel zjutraj na šiht, par minut pred štirinajsto pa je svojo kariero v kovačiji nepreklicno zaključil.

Mogoče se komu zdi, da si zmišljujem. Ne, vse je res. Lahko vam zagotovim. Sem bil namreč zraven. Leta in leta, stalno in ves čas!

  • Share/Bookmark

Tagi: v afektu