dare.likar@siol.net

Ena kratka o dobrem nasvetu na slab dan!!

28.06.2010 · 6 komentarjev

Včasih se mi kakšen dan pa res zdi, kako bi rekel, bolj slab. Zgleda mi tak, da sem prepričan, da bi koledar morali popraviti in takšne dneve nemudoma flikniti ven. Zgleda, kot da se je cel kup nemarnosti zbral na kupu in prismrdel med ljudi točno ob istem času. Kot nekakšen dogovorjen napad. Seveda je res, da je ponedeljek in da ob ponedeljkih že od davno ne hodim poln moči in zanosa v fabriko. To res ni nekaj posebnega, predvsem pa ne nekaj, kar ne bi zelo na splošno razsajalo vsevprek po deželi. Vendar pa, takšnih ponedeljkov sem se že navadil in kar dobro jih ponavadi prestanem. Ne bi pa bilo treba poleg te ponedeljkosti ravno danes zagreniti mojega miroljubnega trpljenja z nekakšnim delovnim sestankom, ki mi je uspel dokaj učinkovito pokvariti preostanek dneva. Saj v bistvu nisem zvedel veliko novega. Na ogled so mi dali prgišče grafov in kupček številk in povedali so mi tudi, da bomo lahko še nekaj časa delali in se tega družno veselili. Nič novega, kot sem že omenil.
Vendar pa smo po pričakovanju prišlj do rubrike »razno«, kar v prevodu pomeni prepiranje okoli denarja. To tudi ni nič novega. Novo tudi ni to, da denarja ni in, da ga ne moremo zahtevati. Tukaj padajo argumenti, ki v določenih momentih niti ne zvenijo popolnoma nemogoče. Vendar kar se dogaja zadnje čase s takšnimi čudnimi delavskimi težavami, pa res povzroči nekaj kemičnih reakcij v mojem organizmu.
No, kakorkoli že, domov sem odšel obogaten z nedvoumnimi ugotovitvami, da smo s tem, ko smo si »izborili« minimalca 560€, ogrozili obstoj gospodarstva, povzročili uravnilovko in da je nekaj neverjetnega, da si sploh še upamo sprožiti kakršnokoli debato okoli plač. Če s svojimi prejemki ne uspevamo plačevati osnovnih računov, to je pa stvar neke druge, bogve katere debate.
Pri odhajanju se mi je po betici odbijal odmev zločeste besede »uravnilovka«, ki je v nekem drugem času pomenila enako plačevanje ne glede na učinke in kvaliteto, zdaj pa pomeni, da mora žensko na tekočem traku biti sram, da jo plačajo toliko, kot ji zagotavlja zakon, če bi pa oni radi toliko dali nekomu, ki dela več in to še ponoči in v nedeljo. Ona pa bi lepo pošteno odšla domov s štirimi stotaki.
In ravno sem s pomočjo muzike po radiu hotel preglasiti ta neprijetni odmev, ko sem doživel naslednji šok. Zvečer se bo na rekordno vrednost povišala cena bencina. Hopa! To pa ni dobro. Kolikor mi je prišlo na ušesa, je nafta doli pri Arabcih nekje okoli 80 dolarjev. Se pravi še vedno skoraj pol manj kot je bila pred časom. Kako lahko potem bencin stane več kot je stal takrat in kadarkoli sploh? Porkaduš, pa ja ne dela kdo biznisa iz te kurčeve krize in to povrh vsega še na mojih upognjenih plečih? To pa ni v redu. To diši po težavah in to takšnih, ki jih bo treba slejkoprej začeti reševati. Pomislil sem na supermana, pa na batmana. Nazadnje sem pristal pri gasilcu Samotu. Če ne bi bil lutka, bi zagotovo rešil zadevo. Tako pa mi je kvečjemu lahko obljubil socialno državo in se me usmilil s prijaznim nasmeškom. Pohvalil se je še, da ne bo dvigoval davkov ampak bo dvignil trošarine. To je povedal s tonom, kot da mi je storil veliko uslugo in kot, da me ne boli maksimalno kako se imenuje tisto kar me odira. (Še) živega!!!
Vsemi temi mislimi sem se zvrnil na kavč in prižgal stroj za gledanje fusbala. Manjkalo je še pol ure do začetka in pogledal sem si oddajo na prvem programu. Kazalo je skupine delavcev, ki so jih s pomočjo slamnatih, hčerinskih in ne vem kakšnih firm še, po treh desetletjih dela, kot loleke postavili na cesto. Pošteno in zakonito. V pravni socialni državi.

In spet sem se spomnil na gasilca Samota in njegov nasmeh. Saj tako prijazen tip zagotovo ni mislil ničesar slabega. Verjetno je le dobil kakšen napačen nasvet. Tudi sam jih dobivam. Naj bom zadovoljen s tem kar imam, naj pogledam kako je zajebano šele v Burkini faso, naj montiram samo varčne žarnice in naj čimveč hodim peš. Vendar pa, ko sem prejšnji teden razprostrl po mizi položnice za ta mesec in vklopil svojo spletno banko, sem spoznal, da vsi nasveti pa le niso bili slabi.
V zvezi s krizo, ki mi z njo mahajo pred vohalom že drugo leto zapored, sem dobil čisto znosen predlog. Vrli analitik mi je svetoval, naj gospodarstvo spravim pokonci tako, da čimveč trošim.
Deca sem vzel nadvse resno. Klik, klik …. in sem, ne da bi trenil……. zagonil vse. Do bridkega minusa!

  • Share/Bookmark

Kategorije: v afektu



6 odzivov ↓

  • miri // 28.06.2010 21:55

    Vseh teh težav,sploh ne bi bilo,če bi bili naši nogometaši še v JAR.

  • daredare // 28.06.2010 21:59

    @Miri, točno tako. Jaz že vem, da bi jih preložil za kakšen teden. :)
    Tako bodo pa morali naši politiki s pripadajočimi mediji potuhtati kakšno drugo “spektakularno” dogajanje, ki bo prekrilo te nemarnosti!

  • olna // 29.06.2010 00:27

    Uh, jaz bi že imela predlog za kakšno zelooo spektakularno dogajanje, ampak če ga tukaj napišem, ti bodo zaprli blog zaradi podpihovanja revolucionarnih teženj. :mrgreen:

    Sicer pa – če bo šlo tako naprej (oziroma nazaj), počasi sploh ne bo potrebno nobeno podpihovanje…

    Čakaj, saj res: revolucijo smo že imeli. Bi bila to zdaj kontrarevolucija? Ali nova revolucija? Ali re-revolucija?

  • bin // 29.06.2010 10:47

    Ej, zbudi se Dare! :mrgreen:
    Saj to ni nič res, o utrujenosti in o “uravnilovki”. Le mora te tlači. Svet je vendar lep in pravičen, človek pa eno samo zdravje in uživanje.
    Ne verjameš? Stegni roko tja “na njeno stran”, pa se boš prepričal. :)

  • daredare // 29.06.2010 21:16

    @olna, mogoče bo pa res treba tudi novo ime pogruntat za to kar se bo očitno moralo zgoditi.

    @bin, torej sem se spet znašel v zoni somraka? Jej, jej, ta čut za resničnost !!?!

  • mijau // 2.07.2010 10:56

    Res je, do določenega nivoja gre pri dvigu minimalca za uravnilovko. Primer:

    Ančka je zaslužila 400 evrov, Jože 450, Janez 500, Jakob pa 560. Razpon med njimi je bil zato, ker je šlo za delovna mesta z različno zahtevnostjo.

    Ker morajo Ančki, Jožetu in Janezu dvigniti plačo, bodo po novem imeli vsi štirje enako.

    Ampak nekoč je bilo drugače. Če je podjetje zaradi slabega poslovanja pristalo na minimalcu, so toliko dobili vsi od vratarja do direktorja.

    Spomnim pa se primera v podjetju, ko smo morali tudi dvigniti minimalno plačo. Običajno je bilo, da se se je za isti procent potem dvignila plača tudi vsem ostalim. Ampak takrat to ni šlo. Izračun je pokazal, da bi s tem prekoračili skupno maso za plače. Ker je takrat vladal socializem, smo sprejeli salomonsko rešitev: Najnižjim smo dvignili plačo za 20%, srednjim za 15%, nam vodilnim pa za 10%.

    Nihče se ni pritoževal, in direktor ni grozil, da bo šel raje v tujino.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !